Kaj je videl Lindbergh, ko je letel nad Ameriko?

Leta 1927 je bilo v Ameriki dolgo in vroče poletje. Borza je cvetela, podjetni ljudje so hitro bogateli, vsi so poslušali radio, izumili so televizijo, predsednik je delal le štiri ure na dan (ves preostali čas je prespal), ambiciozen kipar je začel v goro Rushmore klesati glave štirih ameriških predsednikov ...

Posneli so prvi zvočni film, džez je bil rokenrol, ženska krila so bila čedalje krajša, bilo je kar nekaj senzacionalnih umorov, igralec baseballa Babe Ruth je to sezono podiral vse rekorde in mladi letalec Charles Lindbergh je bil še pomladi neznani fant, a ko se je leta 1927 končalo poletje, je bil že najbolj znan in slavljen človek na planetu. Zabave so bile divje in pisane kot tiste, ki jih je v knjigi Veliki Gatsby opisoval Scott Fitzgerald. Začela se je moderna doba.

Amerika je takrat živela svoje sanje in bilo je jasno – postajala je kulturna in gospodarska velesila.

Ameriški pisatelj Bill Bryson, ki že nekaj let živi v Veliki Britaniji, je o tem poletju napisal knjigo Neko poletje; Amerika 1927 (One Summer; America 1927), in to tako, kot zna le on. Polna je bizarnih zgodovinskih likov in podrobnosti. Zgodovinska knjiga, pri kateri se krohotamo, čudimo, nejeverno zmajujemo z glavo in ki nas zna mnogokrat navdati z grozo. Bryson ve; ljudje, ki so spreminjali zgodovino, niso bili le pogumni in vizionarski, imeli so svoje strahove, nervoze, paranoje, grehe. Bryson jih zvrta in opiše. Žal imamo v slovenščino prevedeno le eno njegovo knjigo Kratka zgodovina skoraj vsega. Napisal jih je namreč že za dobro knjižno polico; poljudna zgodovinska dela, zabavne potopise, biografije (o Shakespearju na primer), pripovedi o jeziku ali nenavadnih besedah, knjigo spominov ... In ker sem njegova oboževalka, lahko napišem, da je ena boljša od druge. Zabavni in inteligentni Bill.

Tudi čas za izid knjige Neko poletje je pravilno izbral; med bralce je prišla lani, le nekaj mesecev po premieri Luhrmannovega filma Gatsby; ko so bila dvajseta spet v modi, ko so se vrnili biseri, čipke, perje, art deco. V čas, ko je bilo potrošništvo še nekaj nedolžnega in idealističnega.

Prva stvar o 20. letih v Ameriki, ki jih opazuje Bryson, je, da so bili ljudje obsedeni s tem, da bi vse videli v živo. Radovednost je bila v modi. Ko je leta 1927 na Peti aveniji v New Yorku zagorel pravkar odprt razkošen hotel Sherry-Netherland Apartment, se je le v nekaj urah pod njim nabralo več kot 10.000 firbcev; poklicali so 700 policistov, da so delali red. Gasilci so ugotovili, da imajo prekratke cevi, da bi lahko gasili najvišja nadstropja, zato je gašenje trajalo ves dan. Bogataši so v sosednji Plazi hitro najeli apartmaje z razgledom na požar in organizirali vroče zabave. Prišel je celo župan.

Aviator

Letalska industrija je bila takrat šele na začetku. Letala pred prvo svetovno vojno niso bila bojna sredstva. Francoska armada jih je sicer imela največ – 36, vse preostale države so jih skupaj komaj nabrale toliko; Nemčija, Britanija, Italija, Rusija, Japonska in Avstrija po štiri, ZDA le dva. Žal so kmalu ugotovili, da so letala lahko učinkovit morilski stroj. Bombe so bile nekoč le vinske steklenice, napolnjene z bencinom. A kot piše Bryson, je povsod, kjer gre za ubijanje, tehnologija tudi tukaj zelo hitro napredovala. Nemčija je med prvo svetovno vojno že odvrgla več kot milijon pravih bomb, vse skupaj so imele prek 27 ton eksploziva. Bombardiranje v tistih časih ni bilo preveč natančno; bombe so cilj zgrešile celo za kilometer, a važen je bil psihološki učinek.

Letalska industrija je začela pred vojno cveteti, le v Franciji je zaposlovala 200.000 ljudi; zgradili so 70.000 letal. Piloti so imeli med prvo svetovno vojno najkrajšo življenjsko dobo – okoli osem dni. V štirih letih je bilo ubitih ali ranjenih nekaj več kot 40.000 pilotov, 15.000 jih je umrlo med šolanjem. Ko so Američani stopili v vojno, so imeli le 225 letal; v enem letu jih je bilo že 17.000, vendar jih niso nikoli uporabili v vojni, ameriški piloti so z ladjami pripotovali v Evropo in potem leteli s sposojenimi letali zaveznikov.

Preleteti Atlantik je bilo skoraj nemogoče. Malo je znano, da je to leta 1919 uspelo dvema britanskima pilotoma. Jack Alcock in Arthur Whitten Brown sta poletela z Nove Fundlandije. Naletela sta na strašno vreme, nevihte in snežne viharje. Veter je premetaval njuno majhno letalo in večkrat sta morala med vožnjo splezati na krila ter z njih počistiti sneg in led. Med vožnjo sta nekajkrat popolnoma izgubila orientacijo; ko se je megla razkadila, sta ugotovila, da se vozita le nekaj metrov nad morjem, drugič spet sta spoznala, da že nekaj časa letita nazaj proti Kanadi. Po težkih šestnajstih urah se je pred njima prikazala Irska. Preletela sta sicer polovično pot od New Yorka do Pariza, a vendar je bil to velik dosežek. Kralj jima je podelil medalje in kmalu sta se vrnila v prejšnje mirno življenje.

Podobnih poskusov preleta je bilo kasneje še nekaj in prav tako veliko nesreč in smrtnih žrtev.

Potem pa je mlad fant, poštni pilot, ki ga nihče ni poznal, oznanil, da bo preletel Atlantik. Ime mu je bilo Charles Lindbergh. Ko so v New York Timesu o tem objavili vest, so njegov priimek napisali narobe.

Rojstvo tabloidov

Glavna pomladanska novica tistega leta je bil grozljiv družinski umor. Gospo Ruth Brown Snyder so ponoči zbudili čudni zvoki. Pustila je spati moža in odšla v zgornje nadstropje, tam pa sta jo napadla velikanska moška, ki sta govorila s tujim naglasom. Pretepla sta jo in za šest ur je padla v nezavest. Roparja sta umorila njenega moža, pobrala zlatnino in v kuhinji na mizi pozabila anarhistični časopis v italijanskem jeziku. Policija je najprej odkrila, da gospa Ruth nima niti ene buške ali modrice, da je njena postelja vestno postlana, v hiši so našli zlatnino, ki naj bi jo odnesla roparja, in detektivom se je zdelo čudno, zakaj naj bi si morilca med ropanjem vzela odmor in v kuhinji malce prebirala anarhistično literaturo. Kakorkoli, gospa je vse priznala in možev umor naprtila svojemu ljubimcu Juddu Grayu. Ugotovili so, da je Ruth že večkrat želela ubiti svojega moža; zastrupila je njegov viski, mu v hrano podtikala uspavalne tablete in živo srebro, nekoč ga je poskušala zadušiti s plinom, vendar je revež vse preživel. Zato sta z ljubimcem naredila načrt za »popoln umor«. Kot so ugotovili novinarji, jima to ni najbolj uspelo, saj morilca nista bila najbolj pametna.

Primer in sodni proces je bil medijsko izjemno odmeven. Vsak dan je samo v New York Timesu izšlo osem člankov o tem procesu, o Ruth Brown Snyder je bilo napisanih več člankov kot o tragediji Titanika.

Američani so v tistem času oboževali branje. Vsako leto so izdali 110 milijonov knjig, več kot 10.000 naslovov, dvakrat več kot desetletje prej.

Zelo popularne so postale revije: Time, Reader's Digest, The New Yorker. Time je recimo veljal za zelo nezanesljivo revijo, polno napačnih podatkov. Njegova ustanovitelja Luce in Hadden sta bila zelo konservativna; ženske so bile le tajnice, nikoli niso mogle napredovati.

V Ameriki so prodali 36 milijonov časopisov na dan. Samo v New Yorku je vsak dan izšlo dvanajst dnevnih časopisov.

Pojavili so se prvi tabloidi, ki so pisali o tistem, kar so ljudje najraje brali; o kriminalu, športu in tračih iz življenja slavnih in bogatih. Eden takšnih je bil Evening Graphic, ki ga je ustanovil Bernarr Macfadden, ekscentrik, nor na bodibilding, zaprisežen vegetarijanec, ki je rad gol telovadil na svojem vrtu. Ni maral šibkih ljudi; ko mu je umrla hčerka, ki je imela slabo srce, se mu je to zdelo povsem naravno. Še kot osemdesetletnik je po Manhattnu tekel z vrečo peska na hrbtu, da bi vzdrževal kondicijo. Dočakal je 87 let. Bil je spreten poslovnež in glede časopisov je verjel; nič hudega, če je neumno, važno je, da se prodaja. Graphic ni imel veliko opraviti z resnico. New Yorker je ta tabloid poimenoval za groteskno glivo. Objavljali so izmišljene intervjuje in ena najbolj branih rubrik so bila pisma pokojnega Rudolpha Valentina, ki naj bi jih slavljeni igralec pisal kar iz groba. Izumili so tudi svoj način ilustracij – telesom modelov v različnih pozah so lepili glave resničnih ljudi. Ta princip nekatere revije pri nas uporabljajo še danes.

Ker so ljudje najraje brali o kriminalu, se je primer Snyder-Gray znašel na prvih straneh tudi v »resnih« časopisih. To je bil najbolj medijsko pokrit umor v zgodovini. Bil je inspiracija za knjigo Jamesa M. Caina Poštar vedno zvoni dvakrat in mnoge hollywoodske filme noir. Oba morilca so obsodili na smrt na električnem stolu. Fotograf Tom Howard je posnel Ruth Brown Snyder prav v trenutku, ko je skozi njeno telo švignila elektrika. To grozljivo fotografijo je na prvi strani objavil časopis New York Daily News. Naslov nad njo je bil kratek: DEAD! (Mrtva!).

Potovanje se začne

Lindbergh je bil leta 1927 star petindvajset let, ni pil alkohola (niti kokakole), ni kadil in še nikoli ni bil na zmenku. Bil je spreten letalec, ki se je kar štirikrat s padalom rešil iz poškodovanega letala. Njegova družina je bila hladna; nikoli si niso kazali čustev ali se objeli, pred spanjem so se rokovali. Oče je bil republikanski kongresnik in Charles je v šolo hodil s sinovi Theodora Roosevelta.

Za polet čez Atlantik so mu za 6000 dolarjev izdelali majhno letalo, katerega posebnost je bila, da je imel rezervoar za gorivo tam, kjer ponavadi sedi pilot; ta je moral sedeti za velikim rezervoarjem in tako sploh ni mogel videti, kam leti. Zato je moral Lindbergh vedno voziti malo postrani, da je lahko to, kar je pred njim, videl skozi stransko okno. Letalo ni imelo zavor. Poimenovali so ga Spirit of St. Louis. Bil je glasen in prepišen, »kot da bi čez Atlantik leteli v šotoru«. Lindbergh je z njim prej opravil dvaindvajset poskusnih voženj, ki so trajale le nekaj minut. Rezervoarja niso nikoli do konca napolnili, saj bi bilo pristajanje s polnim letalom bencina lahko smrtonosno.

Potem je Lindbergh odletel v New York in čakal samo še na ugodno vreme, tako kot še nekaj izkušenejših pilotov z veliko dražjimi in bolje opremljenimi letali.

Ob prihodu ga je pričakalo 30.000 ljudi, nekateri so splezali na streho male tovarne z barvami. Ta se je zaradi teže podrla. Ranjenih k sreči ni bilo.

Tista nora leta

Kakšna je bila Amerika, nad katero je leta 1927 letel Lindbergh? Američanom še nikoli v zgodovini ni šlo tako dobro. Njihovi domovi so bili opremljeni s hladilniki, radii, telefoni, električnimi štedilniki. Od skoraj 27 milijonov gospodinjstev jih je kar 10 milijonov imelo avtomobil, 17 milijonov jih je imelo telefon. V ZDA so proizvedli 85 odstotkov vseh avtomobilov na svetu in posneli 80 odstotkov vseh filmov.

Samo v državi Kansas je bilo več avtomobilov kot v celotni Franciji, čeprav so bile ceste redke.

V New Yorku je po cestah vozilo več ljudi kot v vsej Nemčiji, potnike je prevažalo še nekaj več kot 50.000 konjev. Ulice so bile za pešce smrtno nevarne; leta 1927 je v prometnih nesrečah v tem mestu umrlo tisoč ljudi. Čeprav so tri leta prej uvedli semaforje, so tega leta samo taksisti do smrti povozili 75 pešcev.

Bil je čas prohibicije, a ljudje še nikoli niso popili več alkohola. Hodili so v nočne klube in poslušali džez, plesali so »pohujšljive« in divje plese, recimo čarlston ali black bottom. Harlem je bil najbolj zabavna soseska na svetu. Klubi, kot so bili Bamboo Inn, Cotton Club in Clam House, so bili vsako noč nabito polni. Tam so igrali Duke Ellington, Count Basie, Louis Armstrong. Obiskovalci so bili belci, temnopolti so bili lahko le na odru ali natakarji.

Amerika je bila glede števila ločitev na drugem mestu, takoj za Sovjetsko zvezo. Konservativni časopisi so bili najbolj ogorčeni nad mladimi ženskami, za katere se je zdelo, da so povsem pozabile na moralne vrednote; kadile so, pile, nosile fantovske frizure, odvrgle so steznike in se oblačile v prekratke obleke. Bryson seveda zračuna, koliko metrov blaga so potrebovali za žensko obleko: nekoč 18 metrov, zdaj 6 metrov.

Hollywood je leta 1927 ustvaril 800 filmov. Filmska industrija je bila četrta največja na svetu in je zaposlovala več ljudi kot Ford in General Motors skupaj. V ZDA je bilo takrat okoli 20.000 kinov, prodali so kar 100 milijonov vstopnic na teden. V New Yorku so odprli velikanski kino Roxy, ki je lahko gostil 6500 gledalcev.

Veliki vzlet in pristanek

V New York je prispela Lindberghova mama, da bi sinu zaželela srečno pot. Ko sta pozirala fotografom, sta stala drug zraven drugega, kot da se sploh ne poznata. Gospa je zavrnila želje fotografov, naj poljubi in objame sina; rekla je pač, da sta hladna Nordijca.

Zadnjo noč svojega običajnega življenja, ko je še lahko neovirano hodil naokoli, ne da bi ga kdo spoznal, je Lindbergh razmišljal, da bi odšel v gledališče. Na Broadwayu je bilo tisto leto 264 produkcij, več kot kdaj prej. Bera je bila zelo velika, od komedij do muzikalov, od tragedij do plesnih šovov. Drama Eugena O'Neilla Strange Interlude je trajala kar pet ur; ko je bilo konec prvega dela, so gledalci odšli na večerjo in se vrnili za finale.

Lindbergh na koncu ni bil v gledališču; raje je šel preverit, vesten kot je bil, kakšna je vremenska napoved.

Enaindvajsetega maja ob sedmih zjutraj je vzletel iz New Yorka. Letalo je poskušalo dvakrat neuspešno vzleteti, tretjič mu je uspelo. S sabo je imel dve steklenici vode in pet sendvičev; pojedel je le enega, in še to, ko je bil že nad Parizom. Pazil je, da je imel čim manj prtljage, z zemljevidov je celo odrezal bele robove. Ob dvanajstih je že letel nad Novo Škotsko. Potem je šestnajst ur vozil nad neskončnim morjem in nihče ni vedel, kje je. Amerika je molila zanj. Vsi so samo čakali. Delo je obstalo. Natanko 33 ur in nekaj minut po vzletu je že krožil nad Parizom in ni vedel, kje je letališče Le Bourget. Razmišljal je, ali bo kdo na letališču sploh znal govoriti angleško in ali bo imel težave dobiti francoski vizum, pa tudi to, da bo moral takoj, ko pristane, kupiti novo obleko, saj s sabo ni vzel osebne prtljage, niti zobne ščetke ni imel. Tam, kjer bi moralo po njegovih zemljevidih biti letališče, je videl le močno osvetljeno stavbo, kamor so se stekale velikanske kolone avtomobilov. Ni vedel, da gre za največji prometni zastoj v zgodovini Pariza. Mislil je, da je to pomemben industrijski objekt; niti pomislil ni, da je to dejansko Le Bourget, kjer nanj čaka večtisočglava množica, ki se je večala iz minute v minuto.

Ko je končno pristal, je množica podrla varnostno ograjo in se pognala proti letalu. Ubogega Lindbergha so zvlekli iz kabine – znašel se je v neskončnem oceanu rok in glav, in ko je pogledal naokoli, se je zdelo, da se množica razteza v neskončnost. Za sabo je zaslišal grozljivo pokanje; ljudje so začeli plezati na njegovo ljubljeno letalo in ga lomiti na koščke. Lindbergha sta komaj rešila francoska pilota in ga s pretvezo, da vozita ranjeno žensko, odpeljala v Pariz, na ameriško veleposlaništvo, kjer se je srečal z novinarji. Šele ob štirih zjutraj je najslavnejši moški na svetu zaprl oči in za mirnih deset ur zaspal.

Ameriki se je zmešalo od veselja. Po novici o pristanku so začele tuliti sirene, avtomobili so trobili, prav tako ladje in vlaki, zvonili so cerkveni zvonovi. Časopisi so pisali samo še o slavnem pilotu. V prvih štirih dneh je bilo o njem objavljenih 250.000 člankov. Preden je odletel, je Lindbergh naročil izrezke člankov, ki bodo govorili o njem in ki naj bi jih pošiljali mami. Tako so veliki kamioni vsak dan pred njeno hišo pripeljali nekaj ton časopisov, v katerih so pisali o njenem sinu. Po Lindberghu so poimenovali zvezdo, šole, mesta, nacionalne parke, živali v živalskih vrtovih, parke, gore, ulice, mostove, bolnišnice ... Prejel je 3,5 milijona pisem. O njem je pelo kar 250 priljubljenih popevk; najpopularnejša je bila Lucky Lindy. Ironično je bilo, da deviški Lindbergh v življenju še ni plesal z dekletom.

V Franciji mu je predsednik podelil legijo časti, Francozi so mu rekli kar »le boy«. Vedno je bil oblečen v premajhne sposojene obleke, veliko se je smejal in mahal oboževalcem. Kar pa ni dolgo trajalo. Ko so mu zakrpali letalo, je poletel v London; tam ga je kar na pristajalni stezi pričakalo 100.000 ljudi. Komaj je pristal. Sprejel ga je Jurij V. Zanimalo ga je le to, kako je med tako dolgim poletom hodil na stranišče. Lindbergh, ki mu je bilo ob teh vprašanjih strašno nerodno, mu je tiho razložil, da je imel s sabo za to primerno posodo. Kralj pa je še kar naprej vrtal: In kolikokrat je moral na malo potrebo? »Dvakrat,« je zašepetal. »In kje je bilo to?« Navzočim se je zdelo, da bo mladi mož omedlel. »Enkrat nad Novo Fundlandijo in enkrat na odprtem morju.«

Amerika ga je pričakala v transu. Najprej ga je sprejel predsednik v Washingtonu, v enem dnevu in pol je bil na paradi, na treh banketih, imel je govore, obiskal Kapitol in bolnišnico ter položil venec na grob neznanega vojaka. Ko se je vozil po ulicah, na katerih so mu mahale množice, se je zdel utrujen in nič več vesel.

V New Yorku ga je pričakalo pet milijonov ljudi, na paradi njemu v čast so odvrgli kar 1800 ton konfetov. Lindberghova mama je dajala najbolj dolgočasne intervjuje; na vsa vprašanja je odgovarjala le z da ali ne, a novinarjev to ni motilo. Vsi so govorili le še o njem. Med drugim so mu svetovali, naj gre v politiko, saj da ima zelo dobre možnosti, da postane predsednik. Lindbergh si je najbolj na svetu želel malo intime in zasebnega življenja; če je srajce poslal v čistilnico, se nikoli več niso vrnile, za kosti in prtičke, ki jih je pustil na krožniku, so se natakarji stepli, ni več mogel sam na banko ali v trgovino, če je odšel na javno stranišče, so mu sledile množice. Čeki, ki jih je podpisal, so bili le redko unovčeni – raje so jih uokvirili.

Fordov svet

Povsem drugačen odnos do čekov je imel Henry Ford, podjeten mož, komaj izobražen in funkcionalno nepismen mehanik, ki je sovražil bankirje, zdravnike, alkohol, tobak, lenobo, pasterizirano mleko, debele ljudi, knjige, branje, stolpnice, katolike in Jude. Še posebej slednje. Nič ni vedel o politiki ali zgodovini – in vendar je bil to človek, ki je avtomobil spremenil v uporabno napravo, ki si jo je lahko privoščil skoraj vsak. Le v enem desetletju je zgradil velikanski avtomobilski imperij, v katerem je zaposloval 200.000 ljudi, in naredil polovico vseh avtomobilov na planetu. Še danes živimo v svetu, ki ga je oblikoval Henry Ford.

Izumil je namreč tovarne s tekočim trakom. Delavci se med delom niso smeli pogovarjati, žvižgati, sedeti, se nasloniti. Imeli so 30-minutni odmor. Ford je svetu prvi predstavil osemurni delavnik in delavce plačeval izjemno dobro, dobili so pet dolarjev na dan. Ustanovil je tako imenovani sociološki oddelek, ki je zaposloval 200 detektivov, ki so spremljali zasebno življenje zaposlenih – kakšno hrano jedo, kakšni so njihova vera, higiena, finance, morala, kaj jih zabava, ali so zvesti ... Podobno kot to danes počne sodobna tehnologija. Njegovi delavci so morali imeti čista stanovanja, urejene vrtove, niso smeli imeti nobenih slabih navad, morali so varčevati in se niso smeli prepogosto predajati spolnim užitkom.

Ford je v Braziliji kupil milijon hektarjev deževnega pragozda, kjer je želel ustanoviti svojo industrijsko državo Fordlandijo, vendar je bila džungla k sreči preveč nevarna za belce, saj so kot po tekočem traku umirali zaradi različnih bolezni – in načrt so končno opustili.

Da bi lažje oznanjal svoja moralna načela, je Ford kupil časopis The Dearborn Independent. Tekoči trak je iz svojih tovarn želel vpeljati tudi v novinarstvo; en novinar je napisal naslov, drugi si je izmislil zgodbo, tretji ji je dodal humor, četrti moralne vrednote, peti je preveril podatke. To je bil najbolj dolgočasen časopis na svetu, so pa v njem objavljali eseje, ki so bili kritični do Judov in so jih nacisti v Nemčiji zbrali in izdali v knjigi, veliki in tridesetkrat ponatisnjeni uspešnici.

Ford je bil edini Američan, ki ga je Hitler omenil v svojem Mein Kampfu. Veliki vodja je imel na steni menda obešeno Fordovo sliko.

Bridki konec iluzije

Le še enega Američana so nacisti tako slavili – Charlesa Lindbergha. Kot piše Bryson, je bilo v Ameriki leta 1927 kar nekaj spoštovanih posameznikov, ki so pisali, predavali in razmišljali podobno kot nacisti – o svetu z eno čisto raso. Prav tako so začeli v nekaterih ameriških državah sterilizirati mentalno bolne, klošarje, slepe, epileptike. Menda so jih sterilizirali kar 60.000, največ v Kaliforniji. Lindbergh se je začel družiti z Alexisom Carrelom, Nobelovim nagrajencem za medicino, ki je propagiral idejo, da mora svetu začeti vladati intelektualna elita in da bi morali vse kriminalce in zaostale ljudi humano zadušiti s plinom.

Lindbergh se je leta 1929 poročil z Anne Morrow. Tri leta kasneje je iz njunega doma izginil sinček Charles, in četudi sta ugrabiteljem plačala 50.000 dolarjev, so dva meseca pozneje otročka našli mrtvega. Ugrabil in ubil naj bi ga nemški emigrant Bruno Hauptman. Obsodili so ga na smrt. Vendar so bili dokazi proti Hauptmanu dokaj majavi. Njegova vdova se je vse življenje trudila, da bi dokazala moževo nedolžnost.

Lindbergh je bil leta 1936 častni obiskovalec olimpijskih iger v Berlinu, dve leti pozneje mu je Hermann Göring podelil medaljo. Zakonca Lindbergh sta celo razmišljala, da bi se preselila v Nemčijo, saj so jima nacisti že ponujali palačo, katere prejšnji lastniki so bili Judje.

Lindbergh je bil pred drugo svetovno vojno velik nasprotnik ideje, da bi se ZDA priključile zaveznikom. Po radiu je svojim rojakom predlagal, naj se raje pridružijo Nemčiji, kar da bi morala v skrbi za boljšo in čistejšo raso storiti tudi Velika Britanija.

Amerika je prvič začela dvomiti, ali je to res njen pravi junak. Roosevelt je dejal: »Prepričan sem, da je Lindbergh naci.« Tri mesece kasneje so Japonci napadli Pearl Harbor.

Lindberghova zvezda je zašla. Umrl je leta 1974 na Havajih. Po smrti so odkrili, da je imel skrivno življenje. V Nemčiji je živela še ena njegova družina; z ljubico Brigitte Hesshaimer je imel še dva otroka, ki sta ga videla le nekajkrat na leto.

Pisatelj Philip Roth je v romanu Zarota proti Ameriki napisal zgodbo o tem, kaj bi se zgodilo z Ameriko in s svetom, če bi na volitvah nekaj let pred drugo svetovno vojno zmagal Charles A. Lindbergh. V Rothovi zgodbi se začne novi predsednik takoj spogledovati z nacizmom. Amerika se za Jude spremeni v grozljivo nočno moro. Kako zgodovino oblikujejo posamezniki?

                                                                                 * * *

Nihče ni bil več nikoli tako slaven, kot je bil tistega poletja Charles Lindbergh. Na koncu se je izkazalo, da je bil največji junak dvajsetega stoletja v resnici velika uganka in veliko manj junak. In kot verjame Roth, velika brezčutna potencialna nevarnost.