Kaj sporoča Sabotin

Izmenjava napisov dobro ponazarja, na katerih ravneh se raje zadržuje slovenska družba in napaja slovenska prevladujoča politika.

Objavljeno
04. julij 2014 14.06
Slovenija, Nova Gorica, 08.06.2005 - Napis Naš Tito na Sabatinu nad Novo Gorico. foto: Blaž Samec
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Maja letos so mediji citirali misli Janeza Janše v oddaji Odmevi, češ, predčasne volitve bodo (s poudarkom na bodo) julija, »in namesto da se pregovarjamo o tem, kar je jasno, bi bilo dobro, da se pogovarjamo o volilnih programih in rešitvah posamičnih strank za prihodnji mandat«. Za še bolj pomembno pa je imel, da bi se po možnosti dogovorili tudi o skrajšanju rokov za sestavo koalicije, ki bo sledila predčasnim volitvam.

Danes, v logiki izrednega stanja, ki ga ta obsojeni politik generira iz zapora in v luči predvidljive in predvidene volilne abstinence komaj dober teden pred volitvami, se pogovarjamo o politični vojni, ki bo imela za posledico natanko to, čemur se Slovenija želi izogniti že četrti mandat: dvopolni politični podobi kot najbolj vernem približku nekdanje enopartijske družbene ureditve.

Smeri, barve in vonjave

Pozornosti so vredni Janševi sledeči poudarki: skrajno pomembno se mu zdi spremeniti volilni sistem iz proporcionalnega v večinskega, kajti če do tega ne pride, bo Slovenija, kot je dejal, spet šla v spiralo nestabilnosti in še ene predčasne volitve. Glede medstrankarskega sodelovanja po volitvah pa je dejal, da je to skrb za majhne parlamentarne stranke in da je morebitno sodelovanje s trenutnimi parlamentarnimi strankami, ki da jih po volitvah zagotovo več ne bo, »sholastično«.

V resnici je zadel v jedro problema in kar preroško najavil dogajanje velikega finala pred predčasnimi volitvami. Verjamem, da ne zato, ker je tako dober analitik ali strateg – izkazalo se je, da je v obojem v resnici zelo slab -, temveč zato, ker izkazuje izjemno senzibilnost za logiko izrednega stanja v državi, in kot se je vsakdo že lahko prepričal, je vsa njegova politika usmerjena h generiranju izrednega stanja oziroma izkoriščanju tega, naj to nastane bodisi po napakah konkurence bodisi po objektivni naravi zadev.

Da bi utemeljili to logiko, moramo slediti tezi, da ni Janša tisti, ki ustvarja okolje, v katerem cveti, temveč je tako okolje ustvarilo njega, njegova sposobnost pa je, da zna z njim spretno in brez vsakih moralnih zadržkov manipulirati. Kot že tolikokrat, se kaže kot lakmusov papir nečesa retrogradnega in Slovenija stoji pred najpomembnejšo dilemo: namreč ali se bo v prihodnjih letih prepustila ekonomsko zelo tvegani retrogradni (samo)razgradnji, tako rekoč nacionalnemu tanatosu, ali se bo pobrala iz ideološkega pepela in se dvignila iz njega, kot se je v egipčanskem mitu Ozirisov varovanec, ptič Feniks. Že takoj moramo ugotoviti, da se, ne glede na najvišjo stopnjo pomembnosti, o tem vidiku žal ne bo odločalo na volitvah čez en teden. Ta priložnost je že zamujena in kaže na potrebnost po novih predčasnih volitvah, vendar iz natanko nasprotne logike oziroma motiva, kot ga je izkazal Janša. Seveda tudi ni mogoče napovedati, kako se bo razvijala spontana racionalnost Slovencev, ki logiki, ki jo opisujemo, praviloma vedno zmeša štrene, prav tako ne, kako bodo na Slovenijo vplivali evropsko okolje, globalni trendi in mladina, ki počasi, a vztrajno zapušča logiko nacionalnih prvoborcev vseh barv, smeri, odtenkov in vonjav.

Janez Broz in Josip Janša

Te uvodne misli so potrebne iz dveh pomembnih razlogov. Prvi je ta, da je predsednik države Borut Pahor (verjetno zavestno in po nasvetih prišepetovalcev) ustvaril okoliščine, v katerih volitve, ki zaradi svoje predčasnosti že tako niso normalne, tudi niso programske, projektne ali antikrizne, temveč so ideološke par excellence in bodo odražale nezavedno potvorbo demokracije v spopadu dveh velikih kulturnobojnih sistemov, Cerkve in Partije. »Drugi pol« (alternativa Mira Cerarja) bo zaradi umanjkanja konkretnega programa za mnoge volivce bržkone predstavljal predvsem prednevihtno pribežališče v lazaretu družbene spodobnosti in navideznega odmika od ideološke logike Slovenije zadnjih dvestotih let. Tu sta Janša in Cerkev NSi in SLS že obsodila na smrt.

Drugi razlog pa je ta, da so iz čisto civilnega dogodka sodne obravnave kriminala vzniknile tipične krizne politične okoliščine. Nekaj je spet povzročilo nekaj mesijanskega, iz kriminala napravilo sago o borbi za svobodo, slovenskega Williama Wallacea, kastriranega in razčetverjenega na sramotilnem kamnu angleške krone, kar v zadnji meri nima dosti skupnega s konkretnim posameznikom, temveč z ideološkim sistemom, ki skuša izpeti svoj labodji spev v zgodovinskem spopadu z modernostjo in moderno državo.

Na Sabotinu pri Novi Gorici je velik naravni »ekoekran«, na katerem si ogledujemo film: spopad med Wallaceom, osamosvojitvenim patriotom škotskega višavja, in Edvardom I., angleškim kraljem trinajstega stoletja, ki je bil dejanski vladar, imel je moč in predstavljal je vse, kar so Škoti imeli za slabo. Na Sabotinu se že desetletje bije bitka proti Titu, proti simbolu, ki ima verske, mitske in kultne razsežnosti, in »pravi demokrati« ga desetletje odstranjujejo – in vendar se vedno pojavi nazaj, nanovo obnovljen. Frustracija je iz leta v leto naraščala kot masten mozolj. Na koncu je ta počil in iz sebe izlil alternativo in nedavno se je naenkrat na Sabotinu zasvetil nov kratek napis, ki je silam nedemokracije pokazal, kaj je prava demokracija. Pisalo je: J. J.

Toda trajalo je le kratek čas in projekt osvobajanja Sabotina se lahko nadaljuje. Bi lahko Slovenijo tega ideološkega trenutka pred volitvami pojasnili bolje? To je v obliki izrednih volitev dete iz vroče-hladne ljubezni med Zoranom Jankovićem in Alenko Bratušek. To je podoba Slovenije kot najboljšega približka nekdanje enopartijske države: dve sili zasedeta ves prostor, obvelja ena partijska resnica, za moderno pravno državo zmanjka prostora, časa in moči.

Kako je uspelo Pahorju

Sigmund Freud je leta 1921 pisal o dveh umetnih množicah, cerkvi in vojski. Utemeljeni sta na zunanji prisili, zunanjih simbolih; vanju ne vstopiš, temveč te tja popelje sistem, vez med člani je bratska ali tovariška ljubezen. Posameznik je v umetnih množicah libidinalno povezan bodisi z vodjo bodisi s člani množice, toda ko se množica začne razkrajati, nastane fenomen panike in »osvobodi« se »orjaška, nesmiselna tesnoba«. V Sloveniji jo sproža tranzicija in interes protagonistov je, da nikoli ne mine, kajti za posebne ljudi je politično zelo uporabna. Panika, pravi Freud, nastane bodisi pri stopnjevanju nevarnosti, ki grozi vsem, ali pa s prenehanjem čustvenih vezi, ki so povezovale množico – to pa je analogno nevrotični tesnobi.

Ne bomo se izgubili v labirintih psihoanalize, toda zelo prav nam pride, ko nekdo od kompetentnih pove, kaj se dogaja, ko vodje umetnih množic stojijo na mestu izgubljenega očeta, zakona. Histerija ob obsojenem Janši, ki jo podpihujejo nekateri pravniki najvišjega akademskega statusa, pravzaprav cilja v Sabotin ter v skrito in nepredelano logiko pred- ali polmoderne Slovenije, da si pravzaprav ne želi niti demokracije niti pravne države, temveč umetne množice, v kateri edini se počuti dobro.

Strokovnjaki številnih humanističnih smeri se bodo spraševali, od kod refleks, ki v laični Sloveniji ne pojenja, toda na drugi strani si upamo (na)povedati, da bo demokratični napredek prihodnje Slovenije precej odvisen od tega, kaj bo Sveti sedež naredil iz slovenske katoliške Cerkve, kajti ta je v predvolilni kampanji Janši dala na razpolago vse močno razvito medijsko omrežje in kapilarno organiziranost svoje »umetne množice«. Radijske oddaje in intervjuji, ki jih v teh dneh prireja Radio Ognjišče, ne le, da ne prispevajo k debati o pravni državi, temveč sistematično vzpodbujajo iracionalnost pri ljudeh, napihujejo čustvovanje in podtikajo predpostavko, da je Slovenija prostor zlih sil, ki so si prisvojile institucije države. Težko se je znebiti vtisa, da gre za dobro premišljeno strategijo, ki je povsem enaka tisti, ki je vladala zadnjih dvajset let in iz katere je Cerkev v sodelovanju s Partijo izšla kot kapitalska milijarderka. Toda pozicije ni vzdržala, kot tudi ne Janša, ki je pri tem sodeloval, in panika razkroja in vzpodbujanje močnih čustev je pravzaprav edina taktika, žal za Slovenijo pogubna in zavržna. Cerkev iz kapitalskega propada in finančnih škandalov, peterice obglavljenih škofov, kakor da se ni naučila popolnoma ničesar. Največja žalost tiči v morebitnem spoznanju, da se niti noče naučiti niti ljudem koristiti, temveč zaračunavati visoke obresti na ideološki kapital, ki si ga je skovala na borzi pomladi narodov 1848 iz časa Matije Majarja Ziljskega in prevzetega socializma ter Janeza Evangelista Kreka.

Predsedniku države Borutu Pahorju je že uspelo. Te volitve bodo polomija, toda kot vedno bodo vseeno vsebovale elemente upanja – če ne drugače, se bo to na koncu izkazalo v izostritvi državljanske drže zainteresiranih profesionalnih in socialnih skupin, v skrajnem primeru v ponovitvi protestniških gibanj.