Kako je svetovno ekonomijo možno pripeljati iz slepe ulice?

Nara Petrovič: V novem ekonomskem modelu se pravila igre spremenijo tako, da sta v osnovi sodelovanje in skupna blaginja.

sob, 25.08.2012, 12:00
V sedanji ekonomiji zmaguje tisti, ki igra umazano. Kadar neko podjetje, posebej multinacionalno, govori o svoji poštenosti, pravičnosti in (danes vse bolj) prijaznosti do okolja, si tako čisti obraz, da ne bi izgubilo zaupanja delavcev, strank in vlagateljev. Ampak če bi bilo zares pošteno in pravično, ne bi moglo biti konkurenčno.

Svetovna ekonomija je v slepi ulici. To je mnogim jasno že nekaj časa. Nič čudnega, da vse več zamaha dobivajo alternativni ekonomski modeli, ki izhajajo iz novih vrednot. Pogovor s Christianom Felberjem je pokazal, da te vrednote niti niso nove, novo je le to, da jih pionirji ekonomije za skupno blaginjo uvajajo kot ključne indikatorje zdravja ekonomije in družbe.

Christian Felber, avstrijski politični aktivist in avtor knjige Nove vrednote za ekonomijo, ugotavlja, da v še tako individualistični družbi obstaja skupni čut za temeljne vrednote, kot so pravičnost, svoboda, sreča, mir, varnost, preskrbljenost, demokratičnost … Če vprašate posameznike ali skupine ljudi, ali se jim zdi katerakoli od temeljnih človeških vrednot sporna in škodljiva zanje in njihovo skupnost, bodo temu pritrdili zelo redki.

Sporna pravila igre

V sedanji ekonomiji zmaguje tisti, ki igra umazano. Kadar neko podjetje, posebej multinacionalno, govori o svoji poštenosti, pravičnosti in (danes vse bolj) prijaznosti do okolja, si tako čisti obraz, da ne bi izgubilo zaupanja delavcev, strank in vlagateljev. Ampak če bi bilo zares pošteno in pravično, ne bi moglo biti konkurenčno. Ob sedanjih pravilih igre je prisiljeno iskati luknje v sistemu, varati, špekulirati, delovati netransparentno, se boriti proti konkurenci in manipulirati ter tako prestopati meje naravne in socialne vzdržnosti.

Spremembe so mogoče le, če ekonomija dobi nova pravila igre. Dosedanji osnovni »vrednoti« tekmovanja in dobička uničujeta vrednote, ki temeljijo na medosebnih odnosih, sodelovanju, solidarnosti in povezovanju. V novem ekonomskem modelu se pravila igre spremenijo tako, da sta v osnovi sodelovanje in skupna blaginja.

Pojem skupne blaginje ni tuj pravnemu redu demokratičnih držav. V slovenski ustavi 74. člen pravi: »Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.« Recimo, da so avtorji ustave s tem imeli v mislih (tudi) skupno blaginjo. 151. člen bavarske ustave je bolj ekspliciten: »Vsa gospodarska dejavnost služi skupni blaginji.« Podobne člene najdemo tudi v ustavah drugih držav.

Današnja ekonomija drastično krši ne le ta, ampak še marsikateri ustavni člen. Pri ustavi je redko toliko problemov z vsebino, kot jih je z njenim spoštovanjem. Posebej velikih odpustkov je deležna prav ekonomija. Veliki akterji se znajo postaviti nad sistem, družba pa je preveč razpršena in premalo demokratična, da bi zmogla neposredno vplivati na utečena pravila igre.

Velik problem je v tem, da denar sam po sebi ne bi smel biti cilj družbene aktivnosti. Denar je po definiciji merilo vrednosti in sredstvo. Sredstvo za kaj? Za srečo. Če imam dovolj denarja, lahko poskrbim za svoje potrebe in dobro zdravje, se zabavam, potujem in živim v udobju, skratka, lahko sem srečen. Tekmovalnost ustvari gospodarsko klimo pomanjkanja in nesreče, kjer je človeško dostojanstvo postavljeno na stran, skupaj s solidarnostjo, ekološko trajnostjo, družbeno pravičnostjo in demokratičnostjo odločanja.

Vloga denarja v sedanji ekonomiji je jasno razvidna, če pogledamo, katera sta glavna kazalca gospodarskih razmer – to sta bruto domači proizvod (BDP) in dobiček. Oba sta monetarna pokazatelja, ki ne povesta ničesar o dejanski gmotni, socialni, duševni in duhovni dobrobiti ljudi. Ekonomija tako meri uspešnost z merjenjem sredstva, ne z merjenjem cilja – v taki ekonomiji je denar sam sebi namen.

Novi predlagani gospodarski indeksi merijo cilje gospodarske dejavnosti, ne zgolj finančnih kazalcev. Enega prvih takih indeksov so razvili v Butanu.

Bruto sreča prebivalstva

Četrti kralj Butana Jigme Singye Wangchuck je leta 1972 skoval pojem bruto narodna sreča, BNS (Gross National Happines – GNH). Na podlagi te ideje je v kasnejših letih nastal mehanizem merjenja splošne stopnje blaginje prebivalstva.

V prvi raziskavi BSP so meritve izvajali v sedmih kategorijah blaginje: ekonomska, ekološka, fizična, duševna, delovna, socialna in politična blaginja.

Ta model so v prilagojeni obliki uporabljali tudi drugod po svetu. Od leta 2005 je bilo organiziranih več mednarodnih konferenc o bruto narodni sreči. V Evropi in Kanadi so nastali tudi nekateri drugi modeli vrednotenja družbene blaginje, analogni merjenju BDP.

Problem merjenja stanja gospodarstva izključno z BDP postane jasen, ko sprevidimo, da iz njega ni razvidno, ali je država sredi vojne ali miru, ali je demokratična ali diktatorska, ali je ekološko trajnostna ali ekološko uničevalna, ali so gmotne blaginje deležni vsi ali le izbrana elita.

Nepravičnost »svobodnega« trga

Do pravičnejše ekonomije vodi manj tekmovanja in več sodelovanja. Le tako lahko tudi ekonomija postane demokratična. Problem svobodnega trga je zlasti v nedemokratičnosti te »svobode«.

Christian Felber je predstavil ilustrativni primer demokratične izbire, ki ekonomiji postavlja meje. Skupina zagovornikov ekonomije za skupno blaginjo je s strateškim soglasjem določila, kakšno razmerje med minimalno in maksimalno plačo za enako število delovnih ur se ljudem zdi pravično. Po izpraševanju na tisoče ljudi so prišli do razmerja 1 : 10.

Če bi torej najnižje plačani delavec v podjetju ali državi dobival tisoč evrov, bi lahko najvišje plačani delavec dobil največ deset tisoč. To se zdi pravično večini ljudi. Danes je to razmerje v Nemčiji ena proti pet tisoč, v ZDA pa v finančni industriji dosega astronomskih ena proti tristo šestdeset tisoč. V sodobnem ekonomskem sistemu ni meje med minimalnim in maksimalnim dohodkom. »Svobodni« trg teoretično dopušča, da ima neki posameznik neomejeno večji dohodek kot drugi ali celo, da si nekaj najmogočnejših akterjev prilasti popolnoma vse v določenem okolju kot v igri monopoli.

Strateško soglasje

Pri strateškem soglasju odločanje poteka tako, da išče točko, ki skupnost najmanj rani oziroma ji najmanj škodi. Če iščemo najbolj primerno razmerje med plačami, postavimo vprašanje: »Kakšno razmerje je za glasovalce nesprejemljivo?« Potem navajamo razmerja: 1 : 1, 1 : 2, 1 : 3 ... in ob vsakem prisotne povabimo h glasovanju. Če je določeno razmerje za nekoga absolutno nesprejemljivo, lahko dvigne obe roki, kar se šteje kot dva glasova. Če je razmerje zmerno do blago nesprejemljivo, dvigne eno roko. Če je sprejemljivo, ne dvigne roke. Ko preštejemo najmanj rok, smo našli razmerje, ki v skupini povzroča najmanj upora in s tem najmanj škode.

Ta postopek je uporaben za demokratično odločanje o vsem, kar je mogoče rangirati ali kvantificirati: o pravični višini plače, številu delovnih ur, številu dni dopusta, davčnih stopnjah, cenah ipd., seveda tudi zunaj okvirov ekonomije.

Regulacijo trga dosega tudi ocenjevanje izdelkov glede na tri ključna vprašanja:

1. Ali je izdelek potreben?

2. Ali izpolnjuje temeljne potrebe?

3. Ali rešuje socialni ali ekološki problem?

Na primer: voda v plastenkah bi lahko v številnih okoljih dobila visoko oceno pri drugem vprašanju, toda pri prvem in tretjem bi bila ocena v večini primerov zelo nizka. Na podlagi teh treh vprašanj lahko ocenimo vrednost slehernega izdelka ali usluge za skupno blaginjo in ustavimo poplavo brezvrednega kiča.

Bilanca stanja skupne blaginje (BSSB)

Christian Felber je s skupino ekonomistov in podjetnikov iz Avstrije in Nemčije oblikoval metodologijo za ocenjevanje skupne blaginje. Metodologija je zasnovana na ključnih vprašanjih v vsaki lokalni skupnosti, širši družbi, podjetju ali organizaciji.

Pri usmerjanju gospodarskih dejavnosti finančno bilanco stanja nadomesti bilanca stanja skupne blaginje (Common Good Balance Sheet – CGBS). Na podlagi BSSB lahko družba res demokratično oblikuje približno 20 pomembnih pravil za regulacijo gospodarstva. Podjetja z višjo oceno BSSB so deležna davčnih olajšav, nižjih pristojbin, nižjih obrestnih mer za bančna posojila, prednosti pri javni nabavi, prednosti pri raziskavah na javnih univerzah ipd.

Stranski učinek je, da varni, ekološki in zdravi izdelki postanejo bolj dostopni, cena škodljivih izdelkov pa zraste, ker začne realno zajemati socialno in ekološko obremenjevanje okolja. Cilj je narediti sistem tako preprost, da ga lahko razume desetletni otrok (za razliko od izjemno zapletenih finančnih bilanc). Metodologija BSSB ni toga, lokalne skupnosti in podjetja lahko oblikujejo merila ocenjevanja glede na lastne posebnosti. Da podjetjem ne bi bilo treba izumljati meril iz nič, so pobudniki metodologije BSSB v sodelovanju z več sto podjetniki in ekonomisti zasnovali matriko skupne blaginje, ki obsega sedemnajst ključnih dejavnikov (glej tabelo). V matriki je tudi nekaj negativnih kriterijev, ki prinašajo minus točke.

V začetni fazi uvajanja BSSB se podjetja dobivajo vsaka dva meseca v skupinah od 12 do 20 podjetij in se pogovarjajo o sedemnajstih dejavnikih. Da bi tako sodelovali, morajo biti iskreni, obenem pa se ne smejo ustrašiti sprememb.

Kontrola BSSB poteka dvofazno: najprej jo pregleda knjigovodja znotraj podjetja, zatem še zunanji nadzornik. Snovalci sistema predlagajo označevanje izdelkov z barvno podlago pod črtno kodo, glede na to, kako dobro so se odrezali po BSSB-matrici.


Pogovor s Christianom Felberjem

Christian Felber je politični aktivist iz Avstrije, ustanovitelj organizacije Attac, avtor štirih knjig, predavatelj (od leta 2008 na dunajski ekonomski fakulteti), eden začetnikov demokratične banke in plesalec sodobnega plesa. V zadnjih letih je posebej aktiven pri promoviranju modela ekonomije za skupno blaginjo.

S kakšnim osebnim interesom ste se lotili uvajanja novega ekonomskega sistema?

Že petnajst let sem politični aktivist. Ko sem razvil alternative za sedanji tip globalizacije,­ sem le redko prejemal protiargumente na znanstveni ravni, večina je bila na ravni ­vrednot.

Argumenti so bili: mar to ne zmanjšuje 'učinkovitosti', mar to ne demotivira ljudi, mar ne zmanjšuje 'dosežkov' in 'rasti', mar ne ogroža naše 'tekmovalnosti' in mar ni to celo proti svobodi.

Ob tem se je v meni prebudila radovednost glede vrednot, o katerih so govorili, ter učinkovitosti, dosežkih in rasti. O kakšni rasti govorimo? O duhovni rasti, svobodi? O kakšni svobodi?

Tako sem napisal knjigo o ekonomiji in svobodi. Poskusil sem dokazati, da sta kapitalizem in svoboda protipomenki. Zanimala me je ekonomija, ki res nudi svobodo, in tako je nastala knjiga Nove vrednote za ekonomijo [Neue Werte für die Wirtschaft – Eine Alternative zu Kommunismus und ­Kapitalismus].

Nov celovit ekonomski model je bil stranski produkt mojega dela. Objavil sem ga v zadnjem poglavju omenjene knjige. Kmalu se je name obrnilo petnajst manjših podjetij: 'Hej, to je točno to, kar sem čutil že več let, ampak nisem znal preliti v besede. Zdaj je to tu, črno na belem. Združimo moči, ustvarimo jasen in strnjen model in ga implementirajmo.'

Skratka, tega nisem nikoli načrtoval, vse je bilo stranski učinek mojega političnega udejstvovanja in objavljenih knjig v zadnjih letih.

Res sem užival, ko ste pred nekaj dnevi primerjali, kaj piše v ustavi in kako sedanja družba dejansko deluje v nasprotju z njo. Ali lahko navedete najbolj bistvena razhajanja?

Ustavni cilji celotne gospodarske aktivnosti so skupno dobro. V nemški ustavi piše: 'Lastnina obvezuje. Njena uporaba naj služi tudi skupnemu dobremu.' Dobesedno. Toda tega nihče ne navaja in nihče se ne pritožuje nad kršitvami ustave.

Potem so tu vrednote. Moje vprašanje je: Če imamo ustavne pravice od dostojanstva do demokracije, zakaj ne zahtevamo, da jih navajajo tudi gospodarski deležniki oziroma v kolikšni meri naj jih navajajo? Če tega ne storimo, ustava ne služi ničemur, jaz pa bi rad ustavo jemal resno.

Drugi primer je enako obravnavanje enakih in neenako obravnavanje neenakih. To je eno temeljnih ustavnih načel, toda na trgu ga ne udejanjamo. Enako obravnavamo povsem neenake akterje, kar je očitno kršenje ustavnega duha in načel, prikrito, denimo, konceptom svobodnega trga, popolnim ­evfemizmom.

Ljudje ne razumejo vrednot, dokler so le abstrakcije. Prevesti jih morajo v nekaj, kar si lahko predstavljajo. Na primer, če govorimo o varnosti, si to vrednoto predstavljajo kot veliko ključavnico na vratih ali zračno blazino v avtomobilu. Kako torej prevesti vrednote vašega sistema v nekaj, kar si ljudje lahko jasno ­predstavljajo?

Mislim, da je tako, ker nihče zares ne govori o vrednotah. Po drugi strani sem prepričan, da je znanje o naših osrednjih vrednotah že tu. Filozofija in religija vso zgodovino govorita o osrednjih vrednotah. Zato točno vemo, kaj je pravično in kaj ne.

To je celo biološko; danes obstajajo znanstveni dokazi, da je občutek za pravičnost del našega genskega programa. Skratka, če nekdo v istem času zasluži tristotisočkrat več kot nekdo drug, ki prav tako dela štirideset ur na teden, ni nikogar, ki bi to imel za pravično. Vsakdo bo to doživel kot popolno nepravičnost. Imamo torej skupno, seveda okvirno, razumevanje o tem, kaj je pravica.

Enako je pri pojmu demokracije. Če se  EU odloči ustvariti varnostni mehanizem in dati sedemsto milijard evrov, ne vpraša pa o tem ljudi, je vsakomur jasno, da je to kršenje demokracije. Imamo torej jasno razumevanje o tem, kaj je demokracija.

Žal pa danes zelo redki ljudje govorijo o tem. Mediji dajejo površno opredelitev, kaj te vrednote sploh pomenijo, zato je skupno stališče do osrednjih vrednot v zadnjih
20–30 letih močno zbledelo. Toda to je mogoče popraviti v kratkem času.

Nekaj sem opazil pri svojih govorih: pred 15 leti, ko sem začel, je bilo slušateljev 20, 30, včasih 50, danes je v dvoranah, celo v manjših vaseh, redko manj kot  150–200 ljudi, ki se želijo pogovarjati o vrednotah. Gre za zelo pristno motivacijo glede izredno zanimive teme.

Omenili ste vprašanje pravičnosti. Ali mislite, da ta nepravični svet, ki sčasoma postaja vse bolj nepravičen, prihaja do nekakšne kritične točke? Morda prav s stališča pravkar omenjenega zanimanja za vrednote? Ali mislite, da se bo preobrat zgodil kmalu?

Mislim, da se bo preobrat zgodil kmalu. Trg bi namreč dopuščal, da neka oseba zasluži pettrilijonkrat več kot druga oseba in da neka oseba postane lastnik vsega sveta. To je zadnja posledica, končni izid delovanja tržnih sil; kar je dejansko sistem s pozitivno povratno zanko. V sistemski teoriji je znano, da vsak sistem s pozitivno povratno zanko prej ali slej kolapsira.

Toda nihče ne bo rekel, da si želi, naj se zgodi kaj takega. Nujno je, da se razvoj v tej smeri konča. Ne morem reči, ali se bo to zgodilo v tem letu ali čez pet ali deset let, sem pa skoraj stoodstotno prepričan, da bo kritična točka dosežena v manj kot dvajsetih letih.

Nara Petrovič je eden od pobudnikov akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! in član ustanovnega odbora Slovenske mreže ekovasi.

Povezane novice

Ekovasi: Pravična družba je možna
4. avgust ob 15:00
V ekološkem naselju južno od Blatnega jezera se zbirajo snovalci novega sveta, ekovaščani iz več kot 30 držav.
Prijavi sovražni govor