Tiskane izdaje
Po statističnih podatkih je leta 1921 v kraljevini SHS živelo 64.159 Judov, od teh na Slovenskem 860. Največ jih je bilo v Prekmurju: v Lendavi 259 in Murski Soboti 179. Po popisu iz leta 1931 pa je bilo na območju Dravske banovine 820 Judov, od teh 269 v Murski Soboti in 207 v Lendavi.
Središče predvojnega slovenskega judovstva je bila Murska Sobota, ki je imela tudi eno lepših in večjih sinagog v takratni jugoslovanski državi. Po vojni leta 1945 se je iz taborišč smrti vrnila le peščica prekmurskih (in drugih) Judov in od nekdanje vplivne ter ekonomsko močne judovske skupnosti v pokrajini ob Muri so ostali le še ostanki ostankov.
V deželi štorkelj je do pred kratkim živela samo še ena živa priča tragedije genocida v Auschwitzu, Erika Fürst iz Murske Sobote.
Usodna pomlad 1944
Kljub sicer represivni zakonodaji so Judje v Prekmurju po madžarski okupaciji pokrajine preživljali dokaj miren vojni čas in vse je že kazalo, da se bodo skupaj z drugimi madžarskimi Judi morda celo izognili tragediji holokavsta. A razmere so se radikalno spremenile po nemški zasedbi Madžarske 19. marca 1944, ko so oblast prevzeli nacisti in začeli načrtno čistiti judovsko prebivalstvo na Madžarskem in s tem tudi v Prekmurju. Že v začetku aprila 1944 so izšli ostri zakoni proti Judom, 6. aprila 1944 je vladne predpise o urejanju judovske problematike objavil tudi časopis Muraszombat es Videke (MeV), ki je pokrival Prekmurje.
Odločne in usodne čistke judovskega prebivalstva v Prekmurju so se začele spomladi 1944. Šestindvajsetega aprila so zbrali največjo skupino prekmurskih Judov v lendavski in soboški sinagogi in jih nato iz obeh mest odpeljali najprej v Čakovec, od tam pa v Nagykanizso. Iz tega madžarskega mesta so jih ves teden v vagonih vozili do Birkenaua, kjer je bilo zbirno mesto za največje taborišče smrti – Auschwitz. Konec aprila in v začetku maja (2. maja 1944) so jih tam že prevzeli. Prvi in hkrati največji transport prekmurskih Judov je štel 367 ljudi (glede na zadnje raziskave te številke niso več tako dokončne in se rahlo spreminjajo). Večina teh Judov je v Auschwitzu končala življenjsko pot 21. in 22. maja 1944.
V začetku maja 1944 je prvi skupini deportirancev sledila druga skupina, 20. oktobra 1944 tretja, zadnje prekmurske Jude pa so madžarske okupacijske oblasti aretirale novembra 1944. Prizaneseno je bilo samo tistim Judom, ki so se prej prekrstili v krščansko vero, in tistim posameznikom, ki so jim pripisovali revizionistične zasluge za Madžarsko.
Vse deportacije Judov iz Prekmurja so potekale »pod nadzorom žandarmerije oz. matične madžarske policije«, za preglede in z njimi povezane kraje pa so bili pristojni Nemci. Kot poudarja dober poznavalec prekmurskega judovstva dr. Oto Luthar, je tudi iz prekmurskega primera »mogoče sklepati o siceršnji delitvi dela, po kateri sta zamisel in organizacija genocida na Madžarskem v domeni nemških esesovcev in vojakov wehrmachta, delo na terenu pa so – vključno z občasnimi poboji – opravili madžarski žandarji in madžarski fašisti. V okviru prvih so, vsaj pri aretacijah po prekmurskih vaseh in mestih, sodelovali tudi slovenski žandarji v madžarski žandarski službi. Med njimi tudi precej članov lokalnega Kulturbunda, ki so prednjačili pri ropanju judovske posesti.« Ti primeri so bili še posebej značilni za Turopolje, predmestje na zahodnem robu Murske Sobote.
Raziskovalci prekmurskega judovstva poudarjajo, da je z veliko gotovostjo mogoče trditi, da Slovenci pri pokolih v večjih madžarskih mestih in manjših krajih niso sodelovali oz. za takšno početje doslej nimamo na voljo nobenih dokazov. Povedano drugače, sodelovanje Slovencev z okupatorjem pri deportacijah Judov spomladi 1944 se je končalo s predajo deportirancev v Čakovcu. Kljub prizadevanjem pa ne bomo mogli nikoli dokončno opredeliti obsega in odgovornosti za uničevanje in ropanje judovskega premoženja po deportacijah. Dokazov namreč ni več, vse redkejše žive priče takratnega dogajanja pa se bolj ali manj omejujejo na zelo splošne pripovedi o ropanju judovskega premoženja. Nekaj je sicer tudi konkretnih pripovedi, da so »nilaši« in »kulturbuntaši« na veliko kradli in ropali po hišah, iz katerih so odnesli vse, s pohištvom vred. Ropali so seveda tudi trgovine in delavnice.
V tem času so deportirance iz Čakovca že prepeljali do Nagykanizse, ki je bila zadnja postaja na poti do Birkenaua oz. Auschwitza. Najprej so v Auschwitz poslali za delo sposobne može in ženske, nato še vse druge. Pot je bila strašna, razen vode niso imeli ničesar. V vagonih so jih pričakali hlebci starega kruha. Potniki so bili nagneteni v živinskih vagonih, bili so lačni, žejni in prestrašeni.
Železniška kompozicija se je pomikala počasi. Pot je bila neskončno dolga. Redke žive priče se spominjajo, da so »enkrat stali, pa se spet vozili«. Ko so prispeli na cilj, je sledil šok ... »Odprli so vagone, nemški vojaki so kričali na nas, s seboj nismo smeli vzeti ničesar, ženske niti osebne torbice ne. Medtem pa so bili krematoriji že pripravljeni, peči na novo prevlečene s šamotom. Za krematoriji so bile izkopane ogromne jame, dokončan je bil tudi novi priključek železniške proge, ki je krematorija I in II v Birkenauu povezoval s postajo v Auschwitzu ...« Večina prekmurskih Judov je za večno ostala v tej velikanski tovarni smrti.
Razčlovečeni in ponižani
Redki preživeli prekmurski Judje se neradi spominjajo grozot v taborišču Auschwitz. Ohranjenih je nekaj pričevanj, ki potrjujejo grozljive ocene, da je bil Auschwitz »pekel na zemlji«. Delovni dan v tem peklu je bil ena sama groza. »Predstavljajte si 13.000 mož, ki se vsako jutro ob štirih postrojijo na apelplatzu, kapoji raportirajo, nas preštejejo in ob zvokih glasbe – kakšna ironija, glasba za sestradane in utrujene! – odkorakajo kolone po tri v vrsti v tovarno. Predstavljajte si dolgo kačo zebrastih oblek, utrujenih in sestradanih okostnjakov,« se spominja taborišča eden od preživelih soboških Judov.
Ali pa pričevanje drugega zapornika, ki se spominja, da so se morali »popolnoma nagi postaviti v vrsto in posebna komisija je opravila selekcijo. Izbrali so povsem oslabele in izčrpane, ki sta jih bili samo še kost in koža. Šlo je večinoma za tiste, ki so prišli veliko pred nami. Naložili so jih na tovornjake in odpeljali v smrt – krematorij in plinske celice. Treba je bilo napraviti prostor za novi transport. Pojavila se je huda driska, imenovana ukrajinka. V 18 dneh sem shujšal za 21 kilogramov. Brata sta se bala, da bom pri selekciji izločen. To se je res zgodilo, vendar sta me brata v zadnjem trenutku potegnila iz vrste. Na moje mesto in z mojo kartoteko je stopil neki Poljak, ki je bil še precej pri močeh.«
Elizabeta Fürst, ena izmed preživelih taboriščnic predvojne lendavske judovske skupnosti (vse do nedavne smrti je živela v Murski Soboti), se spominja, da so bile razmere v taborišču grozljive. Šest tednov je bila v karanteni, v tem času ji ni bilo treba delati. Spominja se, da so jih slekli, ostrigli in jim po dezinfekciji razdelili zaporniška oblačila. »Šest tednov, vsak dan ob štirih zjutraj, so nas gnali pred barake, kjer smo morali stati ves dan do večera. Zjutraj in zvečer je bilo zelo mrzlo, opoldne pa smo komaj vzdržali, ker je sonce zelo močno pripekalo. Zjutraj ob štirih smo dobili zajtrk, in sicer skodelico črne vode, ki naj bi bila kava, in rezino kruha, tankega kot papir, včasih pa so dodali še košček margarine in košček salame. Podnevi smo dobili še en obrok hrane, krožnik juhe, ki so jo skuhali iz repe in krompirjevih olupkov.«
Po šestih tednih so Elizabeto Fürst skupaj z drugimi sotrpini odpeljali proti plinski celici. Panike ni bilo, zaporniki so tiho in vdano korakali proti plinski celici. Tam so se srečali s sivimi očmi dr. Josefa Mengeleja. Tisti, na katerega je pokazal, je končal življenje v plinski celici. Uničevalna zmogljivost Auschwitza je bila velikanska, Jude in druge taboriščnike so umorili z do kraja »racionaliziranimi in učinkovitimi postopki«. V taborišču so ubijali in uničevali ljudi z vsemi metodami: z obešanjem, s pretepanjem in v velikanskih plinskih komorah, kamor so pošiljali tudi po dva tisoč ljudi hkrati »pod prhe«. Trajalo je 25 minut, da so jih ugonobili in nato sežgali.
Taboriščnica Šarika Hahn se spominja, da »so krematoriji goreli dan in noč. Dobesedno gorelo je iz dimnika. Prihajali so vedno novi in novi transporti ...« Bila je torej živa priča dogajanja v kraju, v katerem se je smrt utrudila do smrti in se je uresničil biblijski pekel, »zločin pa je dobil sloves obrti« in milijon ljudi premlel v pepel.
Erika Fürst se spominja, da ponoči ni mogla spati zaradi stenic. »Zjutraj smo bili vsi krvavi po obrazih, bile so tudi uši …« Spominja se nemogočih razmer v barakah, v katerih se je poleti 1944 drenjalo tudi po 500 ljudi. Zelo naporno pa je bilo fizično delo. »Vsak dan smo hodili delat, težko opeko so nam naložili na roke. Tisto opeko smo prenašale na kilometre.« Erika je to težko delo opravljala vse do jeseni 1944, ko se je začelo izločanje za delo nesposobnih taboriščnikov. Izbirali so samo mlade in močne, preostale pa je uprava taborišča poslala nazaj na delo v taborišče, v bolnišnico, otroško barako ali enostavno – v krematorij.
Selekcija za smrt se je običajno izvajala med »tuširanjem«. Taboriščniki so bili takrat goli in zdravniki so jih lažje pregledovali. Pri enem od takšnih »pregledov« se je v drugo srečala z dr. Josefom Mengelejem, ki jo je ločil od matere in sestre. A imela je srečo, da so vse tri preživele …
Te sreče pa ni imela Šarika Hahn, ki je prav tako zrla v njegove oči. »Stal je in z rokami usmerjal: levo in desno. Z mamo in bratom smo stali skupaj. Krčevito sem se je držala. Kot da bi slutila ... Res je mamo in brata poslal na levo, mene na desno. Ko sem hotela k njima, me ni pustil. Nikoli več ju nisem videla niti izvedela, kam so ju odpeljali. Pozneje so me druge zapornice hotele prepričati, da so matere in otroci 'na dobrem mestu'. Toda kaj hitro smo uvideli, kakšna je resnica, saj je krematorij gorel noč in dan.«
Povojna oblast
Soboška sinagoga je bila zgrajena v letih 1907–1908, po rušenju leta 1954 pa je bil na njenem mestu postavljen stanovanjski blok, ki ga domačini še danes imenujejo »židovski«. Rušenje soboške sinagoge še vedno ni docela pojasnjeno, predvsem ne ozadje za sprejem te nerazumne in nekulturne odločitve.
Po osvoboditvi leta 1945 v sinagogi v Murski Soboti res ni bilo več obredov. Judov je namreč ostalo premalo, denarja za njeno prenovo niso imeli, tako da jo je čakala nejasna usoda. Za malo denarja jo je leta 1949 kupil mestni ljudski odbor v Murski Soboti. Ta je 25. marca 1954 sprejel sklep o rušitvi »izraelske sinagoge« v Murski Soboti zaradi gradnje stanovanjskega bloka na tem zemljišču. Gradbeno dovoljenje za rušenje sinagoge in gradnjo stanovanjskega bloka na njenem mestu je bilo izdano 29. julija 1954. Načrte za blok je izdelal Mestni projektivni biro Murska Sobota, poglavitni razlog za zidavo na mestu sinagoge pa je bila stanovanjska stiska ljudi oz. pomanjkanje stanovanj. Po še vedno nepojasnjenih ocenah naj bi prišla direktiva za rušenje sinagoge iz Beograda.
Z rušitvijo je bila narejena nepopravljiva škoda; ne samo zaradi uničenja pomembnega segmenta judovske dediščine, temveč tudi zaradi dolgoročnih posledic tega ukrepa za obstoj maloštevilčne judovske skupnosti v Sloveniji nasploh. Rušenje sinagoge med meščani nikoli ni bilo sprejeto s simpatijami; ravno obratno, dejanje je bilo obravnavano kot primer svojevrstnega »kulturnega barbarstva«. Ne smemo pozabiti, da zgradba sinagoge med vojno 1941–1945 ni bila poškodovana in se je ohranila kot spomenik nekdanjega »cvetočega prekmurskega judovstva«.
Rudi Čačinovič se je ob rušenju soboške sinagoge med drugim spraševal, ali je »bilo treba zato, ker Judje niso bili verni, porušiti mogočno soboško sinagogo«? Dodal je še, da »vnema rušiteljev ni bila potrebna, saj je imela takrat Murska Sobota veliko nepozidanega zemljišča. Ali je hotel kdo pomesti s spomini na židovsko skupnost? Zakaj? Pospravljeno je tudi nekdanje pokopališče, ki je meni in mojim sošolcem omogočalo spoznavanje židovskih nabožnih pesmi in pogrebnih obredov.«
Če bo 25. aprila pri »židovskem bloku« res odkrito spominsko znamenje v trajni spomin na porušeno sinagogo, se bo končno zgodila že zdavnaj potrebna lepa gesta mestnih oblasti.
Tudi odnos do sinagoge v Lendavi iz leta 1866, ki se je k sreči ohranila, je bil zelo mačehovski in se je spremenil šele v samostojni državi Sloveniji. V 90. letih preteklega stoletja je bila lendavska sinagoga lepo obnovljena in deluje kot Kulturni center. Ima tudi stalno muzejsko postavitev in je vključena v mnoge dejavnosti zaznamovanja zgodovinskega spomina na nekdanjo judovsko skupnost v tem mestu. Zelo pogosto jo obiščejo učenci in dijaki, ki imajo v njej učne ure spomina.
Posebno poglavje slabega odnosa do judovske dediščine pa je rušenje lendavske judovske šole konec 90. let 20. stoletja. Bila je edini tovrstni ostanek judovske dediščine na Slovenskem. Pomemben ostanek dediščine prekmurskih Judov je veliko judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi. Občina Lendava za judovsko dediščino zgledno skrbi in jo vzdržuje, sinagogo s stalno zbirko »o zgodovini dolnjelendavskih Židov« pa je preimenovala v muzej holokavsta Slovenije. Namesto pokopališča v Murski Soboti je ostal spominski park. Tega naj bi v doglednem času le prenovili in spet preimenovali v »judovsko pokopališče Murska Sobota«.
Mestna občina je v takšen predlog, ki je prišel iz spominskega in raziskovalnega centra Yad Vashema, že načelno privolila. Nasploh lahko pritrdimo mnenju dr. Ota Lutharja, da je posledica slabega zgodovinskega spomina – kolikor ga je sploh še ostalo – na prekmurske in druge slovenske Jude nadvse skromna spominska pokrajina. Poleg že omenjene dediščine na usodo štajerskih in prekmurskih judov spominjajo samo Tlakovci spomina v Mariboru in spomenik pred murskosoboško železniško postajo, ki ga meščani Murske Sobote poznajo pod imenom Pozabljeni kovček. V mestu naj bi dobili še spominsko znamenje na lokaciji nekdanje sinagoge pri »židovskem bloku«, morda kmalu tudi kakšno poimenovanje ulice. V Lendavi so se za poimenovanje Židovska ulica že odločili. Takšno ime naj bi dobila tudi ena od novih ulic v Murski Soboti. Pozabljeni spomin se torej vrača.
Dr. Marjan Toš je direktor Centra Judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.
