Tiskane izdaje
Diplomatska govorica je včasih sopomenka za vljudno nespodobnost. Govor politikov o neposredni demokraciji pri nas praviloma vodi v nevljudno nespodobnost. Novi val zavzemanja ene od strank (SDS) za večinski volilni sistem je videti kot popolnoma enak drugim dozdajšnjim valovom zavzemanja za prevlado ene politične skupine.
V prvem trinajstletju tranzicije (1991–2004) je šlo za interese »prvega« lastninjenja, tedaj tudi za (denimo Drnovškovo) željo po proračunski učinkovitosti, saj so bila pogajanja s partnerji v velikih koalicijah vedno naporna.
Tokrat je diagnoza precej jasna: gre za vse ali nič, gre za obupen poskus ene osebe, ki izgublja tla pod nogami, in spet gre za nespodobnost, ki v imenu spodobnosti trdi, da ji gre le za interes ljudstva in nič drugega. Zdaj je prav v javnem interesu že suvereno treba reči: To je laž! Na tej točki se pomembnost te zgodbe tudi konča.
Ko je Mojzes doživel živčni zlom
Toda o tem predlogu zagotovo vemo še nekaj: nima namreč nikakršnih možnosti za uspeh, saj bi uspeh večinske ideje od malih strank terjal, naj se odpovedo sebi in naj odstopijo prostor drugim velikim strankam. Seveda sledi vprašanje, kaj je veliko in komu oziroma kateri stranki pripada ta status. Mar ni LDS, stranka, ki je bistveno označila tranzicijo in štafetno palico privatizacije in z njo povezane polliberalne demokracije (ter netransparentnosti) prinesla v roke SDS, dokaz, da veliko kaj hitro lahko postane malo in da je to lahko celo »izbrisano« s parlamentarnega seznama?
Tudi male stranke aktualnega političnega obrobja so doslej povečini uspešno dokazovale, da je njihovo govorjenje o demokraciji proporcionalne zastopanosti bolj kakor kaj drugega strah pred izgubo lastne politične baze, posledično politične potence in še posledično družbene moči.
Po veliki LDS je ostala mala LDS in referenčno je oktobra 2007 vzbrstela Zares, stranka, ki je v zgodovini slovenskega državnega parlamentarizma zavzela prav posebno mesto. Iz obetajoče mlade stranke je kmalu postala mala, nato še manjša, slednjič se je tudi ona pustila izbrisati iz aktualnega parlamentarnega registra. V tem pač ni enkratna ali posebna. Bila pa je prva stranka (in verjetno bo tudi ostala edina), ki se je zavestno odločila narediti politični samomor. Točneje, zavestno se je pustila politično umoriti.
Diskvalifikacije, ki so se zgostile okrog imena Gregor Golobič, predsednika in utemeljitelja te stranke, so nadvse simptomatične in povedo precej več kakor o liku in delu osebnosti s tem imenom in priimkom. Iz časovne razdalje se afera Teš 6 že vidi povsem jasno, toda malokdo to jasnost poveže z Golobičevim političnim izobčenjem, pri katerem sta se levica in desnica objeli kakor pijana zaljubljenca.
Teš 6 se ne kaže le kot legalizirana kraja poldruge milijarde evrov javnega denarja, temveč kot atlas in kompas slovenske aliberalne demokracije; je biblična pripoved o dveh slovenskih bratih, Kajnu in Abelu, o združeni levici in desnici, o zlatem teletu, na katerem je Mojzes, preden je doživel živčni zlom, razbil tabli z desetimi božjimi zapovedmi. Na tej točki je tudi sam Zares (Matej Lahovnik kot soavtor programskega teksta) z izstopi in drugimi prebegi na kočijo, polno denarja, doživel notranjo diferenciacijo.
V ustanovni programski izjavi Zares, če pogledamo nazaj, najdemo definicije slovenske družbe, ki govorijo o problemu Slovenije, potem ko je v mednarodnih integracijskih procesih dosegla svoj cilj in ni več vedela, kako naprej. Poglejmo si teze: obstoječi politični programi, pravi, »so izčrpani, igrajo vlogo nekakšnega rituala, v katerem je dovoljeno obljubiti vse, realno življenje v politiki pa se vrti okoli vprašanja moči ter razpolaganja in celo prisvajanja instrumentov oblasti za osebne koristi«. Vse, pravi, je igra ustvarjanja vtisov, in ker ni resne politične razprave o tem, se stranke zatekajo k preizkušenemu receptu vprašanj preteklosti in mobilizacije javnosti na starih sovraštvih. Podpisani pod dokument: Pavel Gantar, Andrej Rus in Matej Lahovnik.
Kaj se od zamrlega Zaresa in inkriminiranega Golobiča lahko naučimo?
Brez sporočil iz carske Rusije
Golobiču – in to bi on moral vzeti za kompliment – je po letu 2007 uspelo nemogoče. Če se danes po dolgih mesecih (če ne celo letih) po nekem naključju pojavi v tv-oddaji nacionalne televizije, o tem politični zanesenjaki hočejo razpravljati; nekateri menda celo s predlogi, da bi mu morali za vedno biti onemogočeni televizijski nastopi, češ da je Sloveniji naredil zadosti škode. Manj ko ga je, bolj je prisoten. V odkriti retoriki desnice in prikriti retoriki levice je prevzel središčno vlogo t. i. kužnega subjekta. Stoji za vsakim dejanjem, za vsako potezo, naj je ta gospodarska, mnenjska, politična, najbrž celo ljubiteljska. Tudi za ta zapis se bodo zanesljivo našli interpreti in politični propagandisti, ki bodo avtorja teh vrstic povezali z Golobičevo zaroto in v tem našli dokaze za vse, kar sicer trdijo tudi brez teh »dokazov«. Golobič zanje sedi na metafizičnem prestolu globokega in zadnjega spoznanja o Zaroti in s svojo osebnostjo mu uspeva enotiti levico in desnico v monolitnem stališču, v zavidljivo lepi, celo kvaziromantični politični zgodbi. S čim mu je uspelo spodnesti in premagati druge tradicionalne kužne subjekte slovenske desnice in levice?
Če stvari precej poenostavimo, najbrž s tem, da je v politični govorici spregovoril o pravih stvareh in je bil za to pripravljen politično umreti, kar se je tudi zgodilo. Sovraštvo do te svobode se pri konkurenci kaže kot tesnobna zavist na eni strani, na drugi pa kot agresivnost, pod katere črto se izgublja demokratični čas, se prerazporeja kapital in se sploh zastruplja metabolizem moderne liberalne države. V ogledalu aktualne politične Slovenije se zaradi popolne impotence pri oplajanju pravih sadov za prave državne stvari zrcali – evropska trojka.
Obdukcija tranzicijske Slovenije je pokazala, da na koncu njene zgodbe ne stojita niti Golobič niti zarota, temveč suha dejstva, »facti bruti«, in neposredna demokracija je zdaj v tem, da jih ljudje, vsak zase in vsi skupaj, uvidijo v perspektivi prihodnosti.
Na političnem parketu pa se nadaljuje ples v maskah. Najbolj zabavno ga te dni razkazujeta Desus in Karl Erjavec. Stranka in njen predsednik sta se ta teden postavila v privid politične vsemogočnosti. Zanemarila sta ločitev vej oblasti ter delitev pristojnosti in na pogovor pozvala kar guvernerja Banke Slovenije. Čas politične in siceršnje nespodobnosti kakor da je trajno odprt in kriteriji spodobnosti kakor da so trajno amputirani. Zdi se, da je čas politične inovacije minil. Želja po Peterletovi renesansi krščanske demokracije je na ruševinah desnice in tega, kar je ostalo od plenilskega pohoda SDS skozi novejšo zgodovino, resda hvalevredna, vendar je le bleda senca energij, ki so se kazale pri ustanavljanju Bajukove Nove Slovenije. In če smo pri levici: mar ime Borut Pahor v mondeni preobleki predsednika države ne pove prav vsega o izgorelosti nekoč tako silne lokomotive delavske revolucije, ki se je prav te dni pred toliko leti spočela v carski Rusiji?
Spet v filmu Milke Planinc
Pravzaprav smo prišli v čase čudne diplomatske sterilnosti, kjer temeljno politično nespodobnost zakrivajo diplomatske krilatice in puhlice. V ZDA, iz katere je buknil nebrzdani neoliberalni kapitalizem zadnjih dveh desetletij, se ameriški politiki te dni kažejo kot svetovni prvaki tudi v tej disciplini. »V težkih trenutkih prijatelji sodelujejo odprto in z medsebojnim spoštovanjem in Nemčija je ena najmočnejših prijateljic ZDA ter ena od naših najpomembnejših zaveznic,« je povedal državni sekretar John Kerry. Ne, ni šlo za potres, ni šlo za naravno nesrečo, hurikan, epidemijo: šlo je za to, da so ZDA prisluškovale Nemčiji in kanclerki Merklovi osebno. Nemci so Američanom zamerili, ti pa so se odzvali, kot da bi nespodobnost zagrešili Kitajci in ne oni. Nespodobnost na nespodobnost rodi cinizem; če ga obdelamo retorično in z galantnostjo parketne govorice, je, kot je pokazal Kerry, videti takole: »Še naprej si bomo z našimi nemškimi zavezniki prizadevali za to, da to temo učinkovito naslovimo.«
Približno tako se počutijo Slovenci, ki so se v novi govorici spet znašli v filmu Milke Planinc z naslovom Zategovanje pasu. Politična latovščina o proporcionalnem in večinskem sistemu kakor da je narejena za zakrivanje pravih vprašanj demokracije in slovenske družbene realnosti. Kužni subjekti so določeni, da prestrezajo ostanke nesporazumov in jezo ljudi. Vse je pod stresom – zakaj ne bi ljudem ustregli in naredili stresne teste še v bankah, pri denarju. Sporočilo Banke Slovenije za laično javnost je bilo ta teden spet nadvse diplomatsko sterilno, pravzaprav že kar zabavno. Stresni testi, so povedali, bodo zajeli tri področja: AQR-pregled, potem pa še dva testa, enega »bottom up«, drugega pa »top down challenge«. Test bottom up se spet deli na tri elemente: absorpcijsko sposobnost za pokrivanje izgub, oceno izgub iz naslova donosnih in nedonosnih ter prestrukturiranih terjatev, »pa tudi oceno solventnostne pozicije banke po osnovnem in neugodnem scenariju, ki je skladna s presežkom/primanjkljajem absorpcijske sposobnosti banke nad izgubami«.
Vprašanje od spodaj (bottom up): Kako so tako učeni ljudje s tako sofisticiranim besednjakom slovenski bančni sistem lahko spravili tako globoko? Morda pa je Kerryjev kolega, slovenski zunanji minister in prvi diplomat med državnimi diplomati Karl Erjavec, pravilno razumel igro in se je le vključil v njihova pravila. Kot politik za prihodnost (s stranko upokojencev, naprej!) se je nemara v imenu vseh, ki ne razumejo, z bančnimi »zavezniki« začel zavzemati za to, da bi to temo »učinkovito naslovili«
