Kako so Johnnie, Mehmet in Wang postali bratje

Vseh 30 let na Lubangu nisem niti ene noči prespal v pravem in globokem spancu. Tako se je Hirojo Onoda spominjal časov, ko je bila njegova postelja preprosta plošča, ki se je na eni strani opirala na bambusove palice, na drugi pa na skalo, zato ni bilo nič čudnega, da je bil njegov spanec rahel in da se je med spanjem pogosto prebujal.

Sicer pa tudi nikoli ni bil dovolj sit, da bi lahko mirno spal. Preživljanje z nezrelimi bananami, kuhanimi v kokosovem mleku, kdaj pa kdaj s kakšnim kosom mesa z ukradene krave, ki se je presušil na gorskem vetru, ali živili, ki jih je ukradel kmetom ali lovcem, je bilo ves čas na robu, za katerim zija le še praznina.

Onoda je skoraj polna tri desetletja branil tisto, kar je bilo že zdavnaj izgubljeno, in se učil osnovne veščine, ki se je ni mogel naučiti na vojaški akademiji Nkano. Polkovnik cesarske vojske, izšolani pripadnik protiobveščevalne službe in strastni mojster kendoja ni nikoli obiskoval predavanj, kako preživeti v pragozdu, kakršen je bil ta, v katerem se je skrival, potem ko je njegova vojska doživela poraz. Besede poraz na vojaški akademiji preprosto niso nikoli omenili. Vojska nebeškega cesarstva je nepremagljiva, so ga učili, in za japonskega oficirja ni vdaje.

Tako Onoda preprosto ni hotel verjeti sporočilom, da je Japonska 15. avgusta 1945 kapitulirala, sporočilom, ki jih je dobival z letakov, odvrženih na filipinski otok Lubang. Še naprej se je bojeval skupaj s še štirimi vojaki. Proti komu? Proti lastnemu občutku, da se je tam, zunaj filipinskega pragozda, vzpostavila stvarnost, ki je ni sposoben sprejeti.

Njegovi soborci so drug za drugim odhajali po svojih poteh in polkovnik je tam ostal sam vse do leta 1974, ko ga je našel hipijevski svetovni popotnik Norio Suzuki, ki se je na pot okoli sveta podal s seznamom želja, napisanih v naslednjem vrstnem redu: »Najti polkovnika Onodo, najti pando, najti snežnega moža.«

Suzuki je poskušal prepričati Onodo, naj se z njim vrne v Tokio, borec samuraj pa mu je odgovoril, da za to še ni dobil ukaza. Mladenič je odšel sam, a je vojaškim poveljnikom pokazal polkovnikovo fotografijo. Na Lubang je nato odpotoval Onodov poveljnik, ki je leta 1944 pred začetkom bitke za ta otok vojakom obljubil: »Naj se zgodi kar koli, mi se bomo zagotovo vrnili po vas.«

Zakaj se mi v mislih ponavlja ta zgodba?

Zato, ker se mi v času, ko v Evropi zaznamujemo 100. obletnico začetka prve svetovne vojne, na Daljnem vzhodu pa istega dne 120. obletnico začetka prve kitajsko-japonske vojne (uradno se je začela 1. avgusta 1894), zdi, da se nihče nikoli ne vda in da se vsi desetletja ali že kar stoletja skrivajo v pragozdovih zgodovinskih tolmačenj in izogibajo sporočilu stvarnosti, da smo vsi že zdavnaj poraženi.

Pa tudi zato, ker ni konca tem obletnicam ubijanja. Komaj se konča razkopavanje po črevesju velike vojne, nastopi avgustovska serija brskanja po datumih, ko so na Hirošimo (6. avgusta) in Nagasaki (9. avgusta) odvrgli jedrski bombi in tako cesarja Hirohita prisilili h kapitulaciji, ki jo je po radiu prebral šest dni pozneje.

In na koncu koncev zato, ker je Onoda letos v 92. letu umrl v Tokiu in ker je ta teden v zvezni ameriški državi Georgia preminil tudi Theodor Van Kirk, zadnji član posadke bombnika Enola Gay, iz katerega so odvrgli Malega dečka (Little Boy), kot so Američani ljubkovalno imenovali jedrsko bombo, ki je usmrtila več kot 140.000 prebivalcev Hirošime.

Tudi Van Kirk je bil star 93 let in sprašujem se, ali je Dutch, kot so ga klicali vojni tovariši, vsaj kakšno noč potonil v globok spanec, potem ko je pri 24 letih izpolnil ukaz predsednika Harryja Trumana in storil to, o čemer je pozneje spoznal, da ne prinaša nikakršne rešitve. »Vojne pa tudi jedrska oborožitev ne morejo ničesar rešiti,« je ob neki priložnosti dejal novinarjem. »Mislim, da to na svetu sploh ne bi smelo obstajati.«

Tudi on se – tako kot Onoda – ni nikoli za nič pokesal. Vojna menda najprej ubije kesanje. Se je pa vsega dobro spominjal do konca življenja. Prav tako kot Onoda, ki je o podaljšanem bojevanju napisal knjigo Nikoli se vdati. Pa vendar, česa se pravzaprav spominjamo, ko govorimo o vojnah, ki jih nismo doživeli? Spominjamo se spominov tistih, ki so že umrli, hkrati pa si vztrajno prizadevamo, da bi vsaj vojna ostala živa.

Zaradi zgoščene mešanice samopomilovanja in občutka, da so v dogodkih izpred 120, 100 oziroma 69 let edini pravilno ravnali, so si postali vsi narodi, ki so bili vpleteni v vse tri vojne, neznosno blizu. In prav zato, ker se skoraj vse narodnostne identitete tudi danes še vedno gradijo na prelivanju krvi, se zdi, da nobeni od velikih sil ni povsem jasno, kako živeti v stoletju miru.

Za začetek bi bilo koristno razmisliti, v kakšnih barvah se spominjamo spominov na smrt. Evropejci prvo svetovno vojno pogosto vidijo v belem. Pa tudi ko govorijo o drugi vojni, jih bolj malo zanima to, da se je ta v Aziji končala več kot leto dni pozneje kot v Evropi in da je bilo v njej izgubljenih več kot 20 milijonov azijskih življenj. O prvi kitajsko-japonski vojni komaj kateri od evropskih srednješolcev ve, zakaj je potekala, in le redki izobraženci bodo vedeli, da je bil tudi to spopad za kolonialno premoč na Korejskem polotoku.

Svet je večbarven in takšne so tudi vojne.

Takoj po 1. avgustu 1914 je takratni kitajski predsednik Yuan Shikai v tajnosti Veliki Britaniji ponudil 50.000 vojakov. Motiv? Mlada kitajska republika je hotela popraviti krivico iz obdobja pred kitajsko-japonsko vojno, ko si je Nemčija prilastila Qingdao kot svojo kolonijo na obali Rumenega morja. Ne potrebujemo vojakov, so odgovorili iz Londona, vsekakor pa bi še kako potrebovali delavce.

Med letoma 1917 in 1920 so na sto tisoče Kitajcev poslali v Rusijo, Francijo in Veliko Britanijo, od tam pa tudi v Ameriko, da bi obdelovali polja, ki so ostala brez moških rok, izdelovali strelivo za vojno, ki je vse bolj besnela, in kopali jarke ob robovih bojišč. Umirali so že na poti v vlakih in na ladjah. Bili so topovsko meso v bitkah. Razdejano Evropo so reševali iz močvirja vojnega nesmisla.

Kitajsko so leta 1919 resda povabili v Versailles. Vendar pa so njeni delegaciji dodelili le dve mesti oziroma tri manj, kot jih je dobila Japonska. Ko pa so nato nemško kolonijo na kitajskih tleh dodelili Japonski, je lahko zunanji minister Lu Zhengxiang le še demonstrativno zapustil konferenco. Evropske sile so takrat že začele pošiljati domov kitajske delavce. Nekateri od njih so v culicah s seboj ponesli komunistične ideje.

Bolj ko so se krepile narodnostne države v Evropi, manj se je govorilo o kitajski krvi in znoju, ki sta bila žrtvovana za evropsko obnovo. Prva velika vojna je v spominih postajala bela in tako je bila ustvarjena podlaga še za drugo vojno.

Mar potrebujemo narodnostno identiteto, ki se je rodila iz krvavih jarkov? Želim si reči, da ne. Če pa jo že moramo sprejeti, preberimo naslednje vrstice:

»Junaki, ki ste krvaveli in izgubili življenja, zdaj ležite v prijateljski deželi, zato počivajte v miru. Ni razlike med vašimi Johnnieji in našimi Mehmeti, zdaj, ko ležijo drugi poleg drugih v tej naši zemlji. Ve, matere, ki ste svoje sinove poslale od daleč, obrišite solze. Vaši sinovi so zdaj v našem naročju in počivajo v miru. Potem ko so življenje izgubili na tej zemlji, so postali tudi naši sinovi.«

To so besede prvega turškega predsednika Mustafe Kemala Atatürka, vklesane v spominsko ploščo v tako imenovanem zalivu Anzaca (Anzac – Avstralske in novozelandske vojaške enote), iz katerega so mladi vojaki iz držav britanskega imperija spomladi 1915 jurišali na Galipoli. Na tisoče in sto tisoče jih je bilo ubitih v spopadu z otomansko silo pod vodstvom takrat 34-letnega polkovnika, ki je pozneje postal Oče Turkov (kar dobesedno pomeni Atatürk).

Potem ko je vse to minilo, ko so bili zavezniki na Galipoliju poraženi, Otomansko cesarstvo pa je izgubilo vojno, so Johnnieji in Mehmeti postali bratje. V identiteti, ki je vzklila iz čiste humanosti, ki jo tudi edino priznavam, je vojna vedno večbarvna, zato mora biti takšen tudi mir. In samo še to: vsi smo vedno poraženi v tistem trenutku, ko pade prvi Johnnie, Wang ali Mehmet. Polkovnik Onoda se je zaman skrival pred resnico. Na koncu je kljub vsemu ceremonialno predal meč.