Kam se je skrila nevidna roka?

Sedanja velika recesija v razvitih državah, največja po drugi svetovni vojni, je porodila nekaj dvomov o dobri naoljenosti tržnega gospodarstva. Toda ta kriza je le ena izmed stotin ekonomskih kriz v zadnjih treh stoletjih. Če v wikipedijo vtipkate list of economic crises, boste dobili ad hoc seznam gospodarskih kriz in ugotovili, da se od začetka pravega tržnega gospodarstva krize pojavljajo na približno vsakih osem do deset let. Redno kot letni časi. Hm, od kod krize? Mar se nismo učili, da imajo trgi naravno tendenco, da se vračajo v ravnotežje in da se samoregulirajo? Mar ne obstaja Smithova »nevidna roka«, ki vedno poskrbi za stabilno in družbeno optimalno tržno ravnotežje?

Hja, če tako razmišljate, ste najbrž študirali ekonomijo. In še huje, ekonomije so vas napačno naučili. Zamolčali so vam, da »nevidna roka« ne obstaja. Ni je mogoče teoretično dokazati, še manj pa jo srečati v realnem življenju. Grdo so vas potegnili.

Adam Smith je svoji knjigi Bogastvo narodov (1776) resda na treh mestih omenil nevidno roko kot metaforo za tržne sile, ki lahko uravnotežijo ponudbo in povpraševanje. Toda ne kot sile, ki bi nujno vodila k »dobremu« ravnotežju, ampak kot sile, ki lahko vodi tudi k »slabim« ravnotežjem. Smith se je v knjigi večkrat zavzel za regulacijo denimo finančnih trgov (bančnih obrestnih mer) in za regulacijo konkurence. Sicer bi tržne sile same po sebi privedle do negativnih rezultatov za družbo kot celoto.

Vidite, vas pa na študiju ekonomije po vsem svetu učimo, da – kadar imamo opravka s popolnimi trgi – se bo v interakciji med racionalnimi posamezniki, ki sledijo svojemu sebičnemu interesu, in podjetji, ki sledijo čim večjim dobičkom, oblikovalo stabilno ravnotežje, ki bo družbeno optimalno. Narišemo vam krivulji ponudbe in povpraševanja in vam pokažemo tisto eno in edino točko, kjer se sekata obe krivulji, in vam pokažemo čudežen izid tržnih sil – eno in edino ravnotežje. Zamolčimo vam pa, da je ta točka zgolj ena izmed neskončno mnogo možnih točk in da ni prav nobenega zagotovila, da se bosta ponudba in povpraševanje res ujela v natanko tisti točki. Ali da se bosta sploh ujela. Ali pa da bo to ravnotežje stabilno. Še več, običajno predpostavimo neki šok v ponudbi ali povpraševanju in nato narišemo, kako se krivulji premakneta, dokler se spet ne oblikuje novo ravnotežje pri neki drugi ceni. In vi dobite občutek, kako tržne sile vedno znova privedejo do ravnotežja. Za to poskrbi magična nevidna roka.

In če kdaj podvomite o tej čudežnosti tržnih sil, denimo ko opazujete veliko brezposelnost, vam hitro povemo, da ta nastane zato, ker trgi niso popolni. Če bi bili trgi resnično popolni, do brezposelnosti niti teoretično ne bi moglo priti, saj bi zaposleni vedno privolili v znižanje plač do točke, ki bi zadovoljila lastnike podjetij, da ne bi začeli odpuščati. Ampak ker imamo opravka z nepopolnimi trgi, denimo z grdimi sindikati, ki nočejo popustiti pri plačah, imamo pač opravka z brezposelnostjo.

Pravzaprav imamo za vse anomalije tržnega gospodarstva odlične odgovore. Če denimo vzamete v roko trenutno najbolj popularni splošni učbenik ekonomije Principles of Economics Grega Mankiwa, boste za nepopolno delovanje trga našli izgovore denimo v obstoju negativnih eksternalij (onesnaževanje), v javnih dobrinah, nepopolnih trgih, informacijskih asimetrijah, ki vodijo do negativne selekcije in moralnega hazarda ipd.

Toda ne Mankiw in nihče drug vam ne pove ključne in neolepšane resnice – tudi če bi popolni trgi obstajali, ni prav nobenega zagotovila, da bi privedli do stabilnih in optimalnih ravnotežij. Nevidna roka ne obstaja. Največji umi ekonomske znanosti so se trudili celo stoletje, od 1870. do 1970. let, da bi dokazali obstoj čudežne nevidne roke. Neuspešno. Ni mehanizma, ki bi avtomatsko vodil sile trga k ravnotežju. Vse, kar sta nobelovec Kenneth Arrow in Gérard Debreu matematično dokazala v modelu splošnega ravnotežja, je, da pod določenimi predpostavkami o popolnih trgih in racionalnih posameznikih obstaja vsaj ena cena, pri kateri lahko pride do tega, da se uravnotežita ponudba in povpraševanje. Obstaja ena v množici neskončno mnogo različnih cen, ki res lahko uravnoteži ponudbo in povpraševanje. Toda obstaja zgolj teoretična možnost za to, ne pa tudi zagotovilo, da se bo to res zgodilo. Še manj pa, da bo to ravnotežje stabilno.

Da bi to dokazala, sta se Arrow in Debreu morala zateči k triku iz fizike. Uporabila sta teorem fiksne točke iz topologije. Ta teorem si lahko plastično najbolje predstavljate, če si zamislite skodelico kave. Teorem fiksne točke pravi, da če skodelico zavrtite in pretresete ter počakate, da se tekočina spet umiri, se bo vsaj ena točka tekočine ustavila na istem mestu, kjer je bila, preden ste kavo pretresli. Med neskončno mnogo točkami v tridimenzionalni skodelici kave, ki predstavlja gospodarstvo, obstaja vsaj ena točka, ki je fiksna. In če se po nekem naključju tukaj ujameta ponudba in povpraševanje, dobimo splošno ravnotežje. Kolikšna je verjetnost, da do tega pride?

Vidite, tega vam pri študiju ekonomije ne povedo. Zamolčijo vam obstoj Sonnenschein-Mantel-Debreujevega teorema. Rezultata, do katerega so neodvisno v letih 1973 in 1974 prišli trije ekonomisti (Gérard Debreu, Rolf Mantel in Hugo Sonnenschein): matematično ni mogoče dokazati, da obstaja edinstvena ravnotežna točka v gospodarstvu, v kateri bi se uravnotežili vsi posamični trgi. Ali drugače povedano, mikroekonomska ravnotežja posamičnih racionalnih posameznikov ne zagotavljajo edinstvenega makroekonomskega ravnotežja. Ne obstaja edinstveno splošno ravnotežje. Obstaja več možnih ravnotežij. Toda vsako ima lahko zelo različne značilnosti z vidika porazdelitve koristi. Z vidika družbe niso vsa ravnotežja enako zaželena. In naprej, nobenega zagotovila ni, da bo posamično ravnotežje stabilno ali da se bo v primeru zunanjega šoka vzpostavilo novo ravnotežje. Obstaja zgolj možnost, da do tega pride, nikakor pa ne obstaja sila, ki bi k temu vodila.

Če ste študirali mikroekonomijo po Halu Varianu ali Mass-Colellu, ste se prebijali skozi nekaj sto strani matematičnih izpeljav, vendar na to dejstvo niste bili primerno opozorjeni. Stabilnost in enotnost ravnotežja se tam skrivata na nekaj straneh. Varian pokaže nekaj značilnosti matematične nestabilnosti modela splošnega ravnotežja samo na treh straneh, medtem ko ste se pred tem morali prebiti skozi 398 strani izpeljav optimizacijskega obnašanja posameznikov. Velika večina doktorskih študentov ekonomije tega neobstoja splošnega ravnotežja in nestabilnosti različnih ravnotežij sploh ne zazna. Ko končamo študij, živimo v prepričanju, da obstaja nevidna roka, ki gospodarstvo vedno pripelje v ravnotežje.

Ekonomisti smo se temu spoznanju neobstoja nevidne roke zelo elegantno izognili – v modelih splošnega ravnotežja enačbe zapišemo tako, da preprosto predpostavimo, da obstaja stabilno ravnotežje. V model smo vgradili stabilnost. Če pride do šoka, se po nekaj iteracijah spet vzpostavi ravnotežje. Ker smo tako predpostavili. Prav tako bi lahko v model vgradili nestabilnost.

Vendar je ne. In to je razlog, zakaj to pišem. Ekonomisti se pretvarjamo, da je ekonomija fizika in da lahko s sistemom enačb zajamemo kompleksnost obnašanja posameznikov v medsebojni interakciji ter da bo rezultat takšne kompleksne interakcije vedno predvidljivo stabilno ravnotežje. S takimi modeli napovedujemo prihodnost. S takšnimi modeli centralne banke napovedujejo gospodarsko rast in inflacijo. Zato nas vse krize vedno znova presenetijo. Krize ni mogoče predvideti z modeli, ki dopuščajo zgolj stabilnost. Gospodarstvo je namreč inherentno nestabilno.