Kavna usedlina pripomore, da na plano privrejo nezavedni spomini

Gotovo bi bila manj zanimiva, če bi bila zgodovina njene družine drugačna. A Tolstojeve besede z začetka enega od poglavij njegovih romanov o tem, kaj naše družine za nas so, v njenem primeru še kako držijo. Widad Tamimi, deklica deseterih vetrov, zna pripovedovati, pisati.

Hčerka Palestinca, ki je ob robu junijske vojne leta 1967 emigriral v Italijo, da bi študiral medicino, in matere, dunajsko-njujorške Judinje, novinarke in pravnice, je svoj knjižni prvenec, Il caffè delle donne, v Italiji je izšel pri založbi Mondadori, napisala iz nuje, po tistem, ko je izgubila nerojenega otroka. Še pred tem se je zaljubila v postavnega Slovenca in se preselila v Ljubljano. Kava po žensko v zelo prostem prevodu pripoveduje o ritualu pitja kave žensk, ki so prihajale na obisk k njeni babici v Jordaniji – vsako jutru proti enajsti uri, ko so otroci že bili v šoli, možje na delu – in takrat so pogovori teh žensk, tudi zaradi kave, njene usedline na dnu skodelic, postajali bolj intimni.

Zgodba je delno avtobiografska; Widad je namreč, kljub temu da se je rodila in odrasla v Milanu, počitnice preživljala v Jordaniji. Ko se pogovarjam z njo v lokalu, kjer v Ljubljani sicer delam intervjuje – ona pa je v njem napisala omenjeno knjigo –, se zazdi, kot da je pravkar pritekla iz babičine hiše v Amanu, kjer je, na skrivaj, snedla slaščico, prekrito s čarobno melaso. Vse na njej mi deluje arabsko. In prav je tako.

Diplomirala je iz mednarodnih odnosov, nakar še iz prava. Nekaj časa je delala kot pravna asistentka enega od italijanskih senatorjev, ko pa je s kratkimi zgodbami zmagovala na enem literarnem tečaju za drugim, si je priznala, da pisanje zanjo ne bo več samo »lajšanje notranjih bolečin«.

Trenutno je sredi pisanja drugega romana, ki bo prepletel zgodbi njenih pradedkov, bogatega Juda in revnega muslimana. Obenem je zelo aktivna tudi pri različnih človekoljubnih organizacijah – decembra je ob pomoči prijateljev v begunske centre ob turško-sirski meji poslala enajst zabojnikov hrane in oblačil za sirske begunske otroke. V načrtu ima snemanje dokumentarca o begunskih centrih na tem območju, s katerim bi prepričala donatorje in nekatere slovenske zdravstvene organizacije, da ti otroci potrebujejo medicinsko pomoč, operacije in rehabilitacije v naših ustanovah, o katerih se v tujino širi glas, da že leta pomagajo bolnim otrokom s kriznih območij. »Upam, da mi bo ta misija uspela,« pove in v poznem toplem popoldnevu po kavi naroči, kako italijansko, še osvežilni aperol spritz.

Kaj pomeni beseda Widad?

Widad je bilo ime moji palestinski babici, pomeni pa »ljubljena«. Izhajam iz družine, v kateri so se srečali različne kulture, jeziki, religije.

Govorite o nemogočem izraelsko-palestinskem binomu?

Tako je. Gre za sovražni binom, ki naj ne bi bil sposoben sožitja − polovica moje družine je namreč judovska, polovica muslimanska. Toda v našem primeru je postal binom ljubezni, zato sta starša prvorojenki dala ime po ljubezni.

Ste hčerka italijanske Judinje dunajskih premožnih Judov in Palestinca, ki je v Italijo prebegnil kmalu po šestdnevni vojni leta 1967. Kaj sta vam starša povedala o okoliščinah njunega srečanja?

Bili so zanimivi časi revolucij, zbliževanja mladih z vseh koncev sveta, kar je bilo do takrat precejšnja redkost. Dogajale so se migracije, tako imenovane migracije intelektualcev, ki so si želeli predvsem kvalitetne izobrazbe. Na Zahod so prihajali študenti na prestižne univerze, in ne toliko s trebuhom za kruhom, vsaj ne toliko kot danes. Oče v Italijo ni prišel kot begunec, ki ne bi vedel, kakšna usoda ga bo tam čakala. Prišel je z načrtom, da bo študiral medicino. V Perugii je takrat obstajala palestinska skupnost, ki je bila tudi politično organizirana. Sestavljali so jo študenti medicine, arhitekture, gradbeništva … Kmalu so se preselili v Milano. Oče je tam opravil specializacijo iz pediatrije in spoznal mojo mamo − pravnico, ki je iz ljubezni do arabskega sveta na beneški univerzi diplomirala še iz arabščine in je bila v tistem času levičarska aktivistka, novinarka dnevnika Il Corriere della sera, odgovorna za Bližnji vzhod. Velikokrat rečem, da ju je združil specifičen zgodovinsko-politični kontekst, oba sta bila

upornika, ko je šlo za kakršen koli sistem ...

(Naroči kavo v pravilni slovenščini, s poudarjenimi ozkimi o-ji.)

Bi raje vadili slovenščino, lahko preklopiva?

O, ne. (smeh) Kdaj drugič, če lahko.

Zahteven jezik. Malo melodije, malo poezije …

Lep in zahteven jezik. A imate prav – italijanščina je v primerjavi z njim kot ples cvetlic v pomladnem vetrcu.

Vrniva se k vašim koreninam. Očetova družina izhaja iz Hebrona.

Iz Hebrona so se še pred drugo svetovno vojno preselili v bližino Jeruzalema, od tam pa so leta 1948 kot begunci zbežali nazaj v Hebron. Leta 1967 so morali znova bežati, tokrat v Aman v Jordanijo. Dvakrat so morali bežati. O tem prav zdaj pišem v svoji drugi knjigi. Oče je v Italijo prišel iz Amana in je edini od bratov in sester, ki je obiskoval šole; moja babica, na primer, ne zna pisati. Oče se je že v rani mladosti odločil za študij medicine v Italiji; govoril je, da bo postal otroški zdravnik in se bo v domovino vrnil zato, da bo pomagal bolnim palestinskim otrokom. V resnici se ni vrnil. Ni se mogel vrniti. Palestinskim beguncem ni dovoljeno, da se vrnejo domov.

Imajo Palestinci tudi zato, kjerkoli po svetu že živijo, na steni obešen ključ?

Tako je. To je simbol upanja, da se bodo lahko nekoč vrnili domov. Oče še vedno opravlja svojo službo v Milanu. A izpolnil si je sanje. Prišel je v Italijo, študiral medicino, z delom na poljih paradižnikov si je med šolanjem zaslužil za kruh in uspelo mu je.

Kakšno je danes življenje v Hebronu?

Mislim, da se v zadnjih desetletjih v tem mestu ni nič posebej spremenilo. Palestinci so večinski del prebivalcev. V centru mesta so nad tlemi še vedno postavljene mreže, pod njimi se sprehajajo Palestinci, nad njimi v hišah živijo Izraelci. In na teh mrežah človek zagleda stole, banane, gnilo zelenjavo, lestence, tope predmete – vse, kar bi, če ne bi bilo mreže, zletelo na glave Palestincev. Včasih je ta pogled prav smešen. Pred leti, tega se verjetno še spomnite, je prišlo med molitvijo v Abrahamovi mošeji do pokola 29 neoboroženih muslimanov – od takrat sta urejena dva vhoda do Abrahamovega groba: skozi enega vstopajo Judje, skozi drugega muslimani …

Družina vaše mame izhaja iz Bohemije. Bili so trgovci s slovitim bohemskim kristalom, dedek pa se je ob koncu 19. stoletja spustil v Trst.

Ja, moral se je umakniti; ravno zdaj raziskujem, da je prišlo do sporov med trgovci zaradi nekega dragocenega kristalnega lestenca. V Trstu je ustanovil podjetje, ki je proizvajalo rastlinsko olje. Šlo mu je zelo dobro in počasi se je v Trst preselila vsa družina. Kmalu je prišel tudi preostali del družine z Dunaja, predvsem bankirji in glasbeniki. Obenem pa je moj pradedek delal tudi za Zavarovalnico Generali. Ob začetku druge svetovne vojne – v lepšem predelu mesta so si bili pravkar zgradili čudovito vilo, v kateri naj bi prespali samo eno noč – je zbral ob sebi vso družino in skupaj so sklenili, da morajo odriniti, pobegniti; najprej v Švico, od tam v Veliko Britanijo in nato z ladjo v New York. Tam je ustanovil podružnico Generali. Drugi del sorodstva je pobegnil na Portugalsko in nato v Brazilijo. Nekaj malega sorodnikov po mamini strani, ki so vseeno ostali v Italiji, je umrlo v koncentracijskih taboriščih. Moj dedek je nato v Ameriki, zanimivo, imel veliko nostalgijo po Trstu in edini se je vrnil v Evropo: ameriška vlada ga je angažirala, da nadzoruje izvajanje Marshallovega načrta. Še prej, med drugo svetovno vojno, je bil prostovoljec pri ameriški vojski, znal je angleško, italijansko, nemško – in bil je delegiran za zasliševanje nemških ujetnikov, ki so jih zajeli Američani. Pozneje se je ustalil v Milanu s svojo njujorško ženo in hčerkico, mojo mamo.

Če sem prav razumela, v drugi knjigi, ki pravkar nastaja, opisujete življenje svojih dedkov, revnega palestinskega in bogatega židovskega, ki sta v istem času živela dve zelo različni usodi.

Drži, ujeli ste me ravno sredi pisanja – opisujem otroštvo dveh fantkov.

Kako v vas živi amalgam arabskega in judovskega?

Pozabljamo, da so tako Judje kot muslimani Semiti, otroci Abrahama. V resnici so si zelo podobni, a hkrati tudi zelo različni. Ko bi se končno združili, bi šele razumeli lepoto svojih korenin, poslanstva … Ljudje to lahko storimo, se združimo, povežemo, zedinimo – politika tega ne zmore. Vsekakor in žal so Palestinci bolj fleksibilni, Judje, a ne tisti iz Izraela – ti se v resnici ne razlikujejo preveč od Arabcev –, temveč tisti iz diaspore, imajo jasno metodo in načrt, ki gre nekako takole: »Mi in nihče drug.«

Pravilno razumem, da imate več simpatij do Palestincev?

(smeh) Nič ne bom rekla.

In tudi o veri ne bova govorili.

Sem verna, a ne pripadam nobeni religiji. Z babico sem molila v mošeji, z materino družino pa v cerkvah in sinagogah.

Ste otrok italijanskih osemdesetih – to je bil čas upanja, internacionalizacije, želje po združevanju. V letih pred tem se je v Italiji borilo proti buržoaziji, ne proti imigrantom kot danes. Sami ste pripadali eliti, če lahko tako rečem, potomka premožne judovske družine in pediatra, takrat v Italiji ni bilo pomembno, da je to bil muslimanski pediater.

Takrat ni bilo čutiti nobenega rasizma; če si bil »drugačen«, je to pomenilo kvečjemu dodatno točko, še dodatni šarm. Moji polbratje, ki so petnajst, osemnajst let mlajši od mene, danes živijo v isti državi in na istih milanskih ulicah, kjer sem odraščala jaz, a zaradi svojega rodu popolnoma drugačno resničnost. Soočajo se s težavami integracije, z nečim, s čimer se meni ni bilo treba. Čeprav se nikoli nisem imela za Italijanko, nikoli namreč ne bom samo Italijanka. Mladi Arabci v Italiji živijo drugačno življenje, kot sem ga jaz.

Po 11. septembru živijo vsi muslimani in njihovi potomci izven svojih držav neprimerljivo težje življenje, kot so ga pred tem.

Neverjetno, kako so neselektivno kriminalizirali islam. Pri tem imajo največ zaslug ZDA in njihova »vojna proti terorizmu«.

Kako torej po 11. septembru razlagate svetu Bližnji vzhod?

Podobno kot o njem v knjigi govorim z zgodbami mojih tet, babice in sestričen. Pred tragedijo dvojčkov nobena od njih ni nosila hidžaba, ko pa sem preživljala počitnice v Amanu sredi prvega desetletja novega tisočletja, ko se je razplamtela »vojna med Zahodom in islamom«, so bile vse pokrite.

Zakaj?

Da so se lahko »ubranile« pred »zunanjim sovražnikom«, so se privile k identiteti, koreninam, veri …

Vaša mama je bila novinarka dnevnika Corriere della sera. Ste pisanje »podedovali« po njej?

Z mamo sem živela zelo kratek čas, umrla je, ko sem bila še otrok. Pisanje je bilo zame nekakšen prijatelj v mojem nenavadnem življenju, malce pa tudi odsev vsega, kar se je in se še dogaja v moji notranjosti.

Il caffè delle donne je Kava po žensko …

To knjigo sem začela pisati po tistem, ko sem nesrečno spontano splavila. Najprej sem napisala kratko zgodbo – nekako sem se sestavila z njo. Potem sem jo razširila, začela razmišljati o svoji zgodovini, Bližnjem vzhodu, o nostalgiji po njem. Rada rečem, da je moja pisava politična, četudi gre za leposlovje in ne esejistiko. Romani govorijo o človečnosti in s človečnostjo povemo več, kot si mislimo. O emigraciji je mogoče – to sem ugotovila šele pri pisanju drugega romana – povedati o človeških usodah veliko več kot z raziskavami, študijami in eseji …

Pri petnajstih letih sem snemala intervjuje z dedkom, maminim očetom. Kot da bi se že takrat pripravljala na vse to pisanje o svoji družini. Tudi videoposnetke hranim …

Najprej ste knjigo Kava po žensko hoteli nasloviti Kavna usedlina. Kaj je za vas usedlina?

Ja, založniki potem vedno izberejo bolj privlačne, tržne naslove. Kaj je zame kavna usedlina? Nekaj temnega in črnega, česar, če pogledamo na dno skodelice z odpito kavo, ne znamo natančno definirati. Ko pa dno obrnemo proti svetlobi, iz usedline zaživi ves svet. Toda še preden nastane usedlina, je treba počakati, da se preostanek umiri, da »stvari s težo« naredijo bazo, osnovo. Tako kot v življenju. Ostanejo usedline, bistvo, iz katerega zbiramo svoja življenja in preteklost.

Qamarjina kava je kot Proustove magdalenice iz Iskanja izgubljenega časa − spomini, ki sami privrejo na dan …

Kava pripomore, da na plano privrejo nezavedni spomini, srečanja iz preteklosti. Ekspreso ali arabska kava, vsaka sproži v Qamar val spominjanj, ki junakinjo v razmišljanju odplakne daleč stran …

Se spominjate, kdaj so vam prvič »šlogali iz kave« − kaj so vam napovedali?

Ha, ha. Da sem in bom divja, neukročena. In potem so mi napovedali, da bo moje življenje potekalo po dveh tirnicah, kar nekaj časa. Potem pa se bo naenkrat vse prekinilo in zgodilo se bo nekaj velikega.

Postali boste zelo slavni in zelo bogati.

(smeh) Vedno razmišljam, da se bo s to napovedjo zgodilo nekaj grdega in slabega. Moje življenje že do zdaj ni ubiralo najbolj enostavnih poti …

Kako to, da zdaj živite v Ljubljani – s kom ste se poročili?

Ha, ha. S Tomažem Vižintinom. Spoznala sva se v Utrechtu, na podiplomskem študiju; mislila sem, da bo trajalo deset dni, pa sva skupaj že deset let. Zdel se mi je privlačen in ves ta duh Mitteleurope, ki ga je obdajal; zdelo se mi je, kot da se vračam domov, pa še šarm nekdanje Jugoslavije. Kajti treba je priznati, da okoliščine in okolje, kjer odraščamo, vplivajo na naš značaj … A predvsem se je med nama zgodila ljubezen.

Kako razumete, da nekdo napiše politično korekten roman?

Bistveno je, da je pisatelj iskren in da spoštuje svojo misel ter jo jasno predstavi v konceptu, ki ga zasnuje. Pisatelj vsekakor ni novinar, ni mu treba biti nepristranski za vsako ceno.

Biti korekten, koherenten pa v življenju sicer zame pomeni, da človeku ni nerodno, ko spregovori o svojih idejah, stališčih. Vsekakor pa mirno rečem, da literatura univerzalizira resnico.

Kaj je za Qamar njeno telo?

Njeno telo odraža dve različni kulturi, v katerih je bila rojena. Ena človeško telo razkriva, prodira vanj na najbolj perverzne načine, ne da bi ob tem spoštovala njegovo intimnost. Druga telo prikriva, prav obsesivno zakriva vsak njegov del, kajti zanjo je telo vir greha in sramote. Roman pripoveduje o ženskah, ki svojo ženskost živijo v zelo različnih kontekstih – zahodnjakinje se s svojimi telesi izražajo na vse mogoče načine, tako tudi v oblačenju, lahko študirajo in delajo. Po drugi strani pa skozi zemljevid telesa popisujem muslimanske ženske, ki poznajo samo en svet: svet svoje družine, kjer nimajo nobene avtonomije. Obe kulturi sta omejeni v različnih stvareh, zaradi različnih vzrokov, seveda.

Qamar skuša biti ženska v telesu, razpetem med dve kulturi. Obenem pa muslimanski in zahodni svet koncept materinstva doživljata zelo različno. Moja mama, na primer, je bila izrazita feministka, vedno je skušala uveljavljati svoje pravice in jih tudi je, babica po očetu pa je živela za družino, otroke … Toda obe strani povezujejo sorodni občutki ko gre za ljubezen, strast, materinstvo ...

Ste mati dveh otrok, mešanici zelo različnih kultur – hote ali nehote bosta po vas povzela odnos do telesa.

Ko gre za telo, telesnost, mi je koncept sramu popolnoma tuj. (smeh) Zdaj sem se spomnila svojega odraščanja z očetom in sestro. Nikdar se nisva zapirali ali zaklepali v kopalnico, večkrat sva, kot vse najstnice, napol razgaljeni skakali po stanovanju in očeta je to spravljalo v obup: »Nočem vaju videti gole, zapirajta vrata. Kako vaju bom vzgojil …« je pogosto zmajeval z glavo. »In kako se bom z ženskama pogovarjal o seksualnosti.« Ni se mu bilo treba. S sestro sva bili dovolj bistri in prebrisani, da sva se podučili o vsem, o čemer se je bilo treba. Lastno seksualnost sva od nekaj doživljali s precejšnjo radostjo. Če ne gre za zlorabo telesa, ga je tudi treba doživljati tako. Zadnjica je zame nekaj najbolj naravnega na svetu, tako kot nos. Seveda pa se mora imeti človek rad – tako bo lahko sprejel svoje telo, kakršno koli že je. Če se vrneva, moja polbrata, njuna mama je tudi Palestinka, bi vam o teh stvareh govorila zelo drugače …

Gotovo muslimanski moški v Milanu živijo precej drugače od muslimanskih žensk – govorim o prvi oziroma drugi generaciji imigrantov.

Seveda. Ko je moj oče imigriral v Italijo, je bilo drugače. Danes muslimani opravljajo težka in nečedna dela, veliko so zdoma. Ženske muslimanke pa praktično ne prestopijo domačega praga. Skrbijo za otroke, s katerimi pa hočeš nočeš izgubljajo stik: ti hodijo v italijanske šole, one pa govorijo samo arabsko, kuhajo, otroci so po dejavnostih … Nekaj časa sem po domovih v Milanu ženske iz arabskega sveta prostovoljno poučevala italijanščino. Nismo daleč prišle (smeh). Vsakokrat ko sem prišla, jih je bilo več in več je bilo tudi hrane, ki so jo pripravile zame. Skratka, moj obisk so doživljale kot zabavo in z učenjem italijanščine ni bilo potem nič.

Lepo, da ste voluntirali.

Začelo se je tako, da sem obiskovala arabske otroke v milanskem predelu Giambellino in jim pomagala pri učenju. Potem sem ugotovila, da se moram posvetiti njihovim materam, da jih naučim italijanščine, da bodo lahko sledile učenju otrok.

Boste pisali tudi kaj o Sloveniji?

Ne ravno o Sloveniji, o nekdanji Jugoslaviji. Očarana sem nad Tomaževo babico, ki je živela v BiH, Srbiji, na Hrvaškem. Bila je partizanka in svojega moža je spoznala v partizanih. Posneli sva že nekaj pogovorov o kulinariki, o življenju v kuhinji. Pri ženskah iz tistega časa, in marsikje je še danes tako, se je vse dogajalo v kuhinjah, okoli hrane. Kako zanimive zgodbe! Ženske se pogosto pogovarjamo o receptih. Tomaževo babico sprašujem tudi o receptih, kje je izvedela zanje, od koga … Tako počasi na plano prihaja njena življenjska zgodba.

Kaj pričakujete od prihodnosti? Od česa sploh živite?

Od pisanja. Na Italijanskem inštitutu za kulturo poučujem italijanščino, nekaj malega prevajam …

Po študiju mednarodnih odnosov in prava ste se preživljali tudi kot pravna asistentka italijanskega senatorja Pietra Ichina.

Bila je zanimiva izkušnja. Zanj sem opravljala raziskave o delovnem pravu, ko se je pripravljalo osnutke zakonov.

Bi vas utegnila zanimati politika?

O, kje pa! Diplomacija je nekaj, kar mi je vedno šlo zelo težko od rok. Premalo je avtentična.

Pisanje torej.

Ja, pisanje. Nisem se ga lotila načrtno. Zmagala sem na literarnem natečaju, potem še na drugem, pa tretjem. In tako me je, na podelitvi nagrade natečaja Salone del libro v Torinu, opazil nekdo iz založbe Mondadori. Predlagali so mi, naj kratko zgodbo o Qamar razširim v roman. Zdaj imam pogodbo z njimi že za drugi roman, čeprav še ni končan …

To pa se ne zgodi ravno pogosto.

Glede tega imam resnično srečo.

Strani katerih knjig ne boste nikdar pozabili?

Mnogih. Zanimivo, kako nekatere knjige postanejo referenca za naše življenje, način, kako ga živimo: med temi so zagotovo knjige Amosa Oza, Margaret Mazzantini, Simonette Agnello Hornby, Michele Murgia, Khaleda Hosseinija …