Tiskane izdaje
»Tu nihče ne mara Amerike!« je presunjeno in nekako razoroženo poročal Andrew Baruch Wachtel, ko je pretekli teden prišel iz predavalnice, kjer je doktorskim študentom ljubljanske fakultete za družbene vede predstavil svoje poglede na narod, nacionalizem in državo. Wachtel je doktoriral na Harvardu in poučeval na Stanfordu, vodil podiplomsko šolo v Chicagu in kot morda najboljši ameriški poznavalec južnoslovanskih ter balkanskih književnosti predaval v regiji in po svetu. Dvanajst mesecev je živel tudi v Ljubljani, zdaj pa je rektor ameriške univerze v Kirgiziji.
Z drugimi besedami: moj prijatelj je svetovljan, utelešeno nasprotje naivnega in širokoustnega Američana iz priljubljenih ljudskih predstav, ki z bejzbolsko čepico na glavi in pločevinko piva v roki šofira poltovornjak, se konjičkarsko posveča zbirki polavtomatskega orožja in zna od evropskih mest imenovati le London in Pariz.
Wachtel pa kljub svetovljanskemu izkustvu in splošni razgledanosti ni bil docela pripravljen na takšno zavračanje ameriške zunanje politike, če že ne kulture, na kakršno je naletel med slovenskimi študenti. Pritajeno boleče ga razumem. Ni samo moj prijatelj, ampak tudi vrstnik.
To pomeni, da sva odrasla v času hladne vojne. Ločnice so bile takrat jasne. Komunizem je vladal v Sovjetski zvezi, vzhodni Evropi, severni Koreji in na Kubi, Amerika pa je vodila kapitalistične države »svobodnega sveta«. Vladala je na podlagi mehke in trde moči, to pa s soglasjem mednarodnih zaveznikov, katerih skupni imenovalec je bil odpor do komunizma.
Ameriška mehka moč, torej izdelki množične kulture in podobe gospodarskega uspeha, je po drugi svetovni vojni prinesla globalno spremembo. Francoski jezik in elitna kultura sta usahnila kot vir in okvir mednarodnega dialoga. Nastopil je siamski dvojček ameriške angleščine in pop kulture.
Pri ameriških zgledih so se navdihovali tudi mnogi protestniki, disidenti in protirežimski umetniki iz »druge Evrope«, ki so kritiko komunistične oblasti izražali s sklicevanjem na ameriške ideale in prakse. Povsem upravičeno. Univerzalistična načela ameriške republike niso nič, če niso sijajno priporočilo za vsakdanje delovanje: svoboda, demokracija, vladavina prava, enakost pred zakonom, individualizem, v novejšem času pa tudi rasna enakopravnost in kulturna mnogoterost. V tem je velika zaloga ameriškega simboličnega kapitala, od tod izhaja prepričevalni zgled, ki ga Amerika daje svetu!
Res je, da zrušitev berlinskega zidu, propad komunističnih režimov in nastanek »novih demokracij« v vzhodni Evropi predstavljajo različne plati iste zgodbe, ki je zgodba o večvrednem kapitalističnem sistemu in prav takšni ameriški vrlini. Vendar je res tudi to, da zmagoslavje edine preostale velesile in nepogrešljive nacije ni trajalo dolgo. Streznitev je bila nasilna in šok orjaški. Prišel je izpod neba, s samomorilskimi letalskimi napadi islamskih skrajnežev na New York in Washington 11. septembra 2001.
Takrat je Amerika je v svetovni zgodovini začela pisati novo poglavje. Pod naslovom »vojna proti terorju« je v pripoved vključila pojme iz hladne vojne, komunizem nadomestila z islamom in svoj vojaški stroj ogrela v napadu na Afganistan ob koncu leta 2001. Zasedba Iraka poleti 2003 je ameriško vojsko postavila v službo nadzora nad tamkajšnjimi naravnimi viri.
Spontana solidarnost množic, ki je ob sesuvajočih se nebotičnikih v New Yorku vzvalovala na svetovnih časopisnih straneh in ekranih, se je kmalu polegla. Odstopila je prostor mešanici nejevere in nejevolje. Številni znaki kažejo, da ni več soglasja in privolitve v ameriško prevlado. Vse pogostejša so kritična zavračanja Amerike kot imperija.
Je Amerika res imperij? Ozrimo se v zgodovino: ko je 4. julija 1776 trinajst kolonij odreklo poslušnost britanski kroni in objavilo deklaracijo neodvisnosti, je novoustanovljena država razvila politiko osamitve. Izražala se je z nasprotovanjem gradnji vojaških oporišč v prekomorskih deželah in se upirala pošiljanju ameriških vojakov v tujino. Razen če ni šlo za južno Ameriko, ki jo je ZDA v skladu s polaščevalsko Monroejevo doktrino obravnavala kot domače dvorišče. Pozni, četudi končno odločilni vstop Amerike najprej v prvo in nato drugo svetovno vojno je nazorna priča te trdovratne politike. Nekaj prekomorskih kolonij je Amerika res začasno pridobila (Filipini), vendar jih ni nikoli vključila v ameriški politični red, torej drugače od evropskih kolonialnih sil, Francije in Velike Britanije.
Za sleherni imperij so bistveni trije podporni stebri: vojska, gospodarstvo in kultura. ZDA so danes edina sila, ki lahko hitro razporedi vojaške enote na oddaljenih krajih. Pod orožjem imajo približno poldrugi milijon vojakov, torej 5 odstotkov vsega vojaškega osebja na svetu. Vendar ima Kitajska čez dva milijona vojakov in tudi EU ima v oboroženih silah in dodatnih enotah članic približno isto število, čeprav so slabše organizirane. Kako in kdaj sme Amerika uporabiti več kot dva tisoč vojaških oporišč v različnih državah po svetu, pa je odvisno od vedno bolj muhastih zaveznikov. Očitno Amerika navzlic močni tehnološki prednosti zmore izvajati le eno vročo vojno, Irak, in eno zadrževalno vojno, Afganistan.
Britanci v kolonijah niso imeli dovolj vojaštva za uveljavitev trde moči. Zato so pritegnili lokalne elite v javno upravo in jih prepričali, da so vladale v skladu z interesi britanske krone. Amerika tega danes ne more početi. Kar lahko stori, so le bolj ali manj prevzetni poskusi, da bi na različne javne in zakulisne načine vplivala na elite v zavezniških državah. Ne gre ji vselej dobro od rok. Zgovoren primer: pred začetkom vojne v Iraku so Američani hoteli sprožiti napad iz vojaških oporišč v Saudski Arabiji. Dobili so košarico, to pa kljub dolgoletnemu, četudi rastoče napornemu negovanju medsebojne ustrežljivosti.
Svetovna trgovinska menjava je res odvisna od ameriške gospodarske živahnosti, vendar to še ne pomeni, da Amerika neposredno obvladuje in usmerja svetovne gospodarske tokove. Svetovnemu trgu ne vlada nobena država.
Evropejci lahko nafto kupujejo, Amerika pa želi naftna polja na drugi strani planeta neposredno nadzorovati, to pa zaradi žeje po energiji, v skladu s katero njenih pet odstotkov svetovnega prebivalstva potroši kar četrtino vseh svetovnih naftnih zalog. Pri zagotavljanju dostopa do naravnih virov si seveda ustvarja nove nasprotnike.
Že v sedemdesetih letih se je resno začel kazati tudi ameriški zunanjetrgovinski primanjkljaj. Dve desetletji kasneje je imela Amerika sto milijard dolarjev primanjkljaja, danes pa je osedlana s petkrat višjim dolgom. Financira ga z dotokom tujega kapitala.
Vzporednica s španskim imperijem iz 16. in 17. stoletja je zgovorna. V kraljevsko Španijo so tedaj prihajale velike količine zlata in drugega bogastva iz novokolonializiranih dežel v južni Ameriki. Španci so se prepustili zapeljivostim življenja na veliki nogi in zanemarili produktivnost. Ni trajalo dolgo, da so se samozadovoljno pogreznili v tehnološki in gospodarski zaostanek.
In ameriška vladavina v vsakdanji kulturi? Danes res povsod po planetu naletimo na McDonald’s, ki s kulinarično preproščino in cenovno dostopnostjo menda uspešno vsiljuje ameriški okus vsemu svetu. Enotne standarde pa se tudi McDonald’s trudi izrecno prilagoditi lokalnim značilnostim, na primer verski prepovedi uživanja govedine v Indiji.
Drugače od tradicionalnih imperijev se je ZDA zasnovala kot demokracija. Ne glede na to, kako nepopolno se prakticira doma in kako svetohlinsko se pridiga v tujini, ameriška vera v demokracijo v resnici zahteva določitev meja, do katerih ZDA sploh lahko gredo pri zagotavljanju nadzora nad tujimi ozemlji.
S tega zornega kota je Amerika bolj podobna nizozemskemu »oklevajočemu imperiju« na Karibih, mnogo manj pa britanskemu imperiju, v katerem sonce nikoli ni zašlo. Če že, potem je Amerika danes »šibki imperij«, ki nima več sposobnosti, da bi nadzoroval večje strateške igralce. A šibkost prinaša s seboj nepredvidljivost, ki jo krepijo gospodarsko zaostajanje, prestrašene množice ter ideološko omejeni voditelji.
Dvajseto stoletje je bilo ameriško stoletje. Ameriko smo mnogi – ne samo tisti, ki smo tam študirali – videli kot rešitev za svet. V enaindvajsetem stoletju je Amerika nevarno blizu temu, da postane problem za svet.
To mnogi vidimo. Mnogi, ne vsi. Ko sva z Wachtelom zapustila fakultetno palačo iz jekla in stekla ter odpešačila v megleno noč, je prijatelj ironično navrgel: »Edini kraj, kjer imajo Ameriko še radi, je Kosovo!« Nisem vedel, ali bi se smejal ali jokal.
