Kdo se boji e-sveta?

Ideja, da bi Slovenija speljala internetne volitve, sega že v leto 2002, ko, roko na srce, informacijska tehnologija še ni bila na ustreznem nivoju, da bi tovrstne volitve sploh lahko speljali. Zelo resno se je o internetnih volitvah razmišljalo leta 2007, vendar takrat ni bilo ustrezne politične podpore, da bi jih strokovnjaki lahko izpeljali.

Dejansko je bilo že vse pripravljeno: slovenska e-uprava je imela ustrezno podatkovno-komunikacijsko infrastrukturo, prebivalci so spoznali varnost, ki jim jo dajejo kvalificirana digitalna potrdila za potrebe e-poslovanja, in obstajala je pozitivna praksa (Estonija in Švica).

Od leta 2007 do danes smo se na različnih strokovnih posvetih in predavanjih o informacijskih rešitvah v javni upravi ukvarjali s standardnim vprašanjem: kdaj boste v državni (javni) upravi realizirali e- ali i-volitve? Menim, da je glede na razvoj informacijske tehnologije in visoko stopnjo uporabe interneta med prebivalstvom ter več uspešno izvedenih i-volitev v drugih naprednih državah prišel čas, da lahko tudi v Sloveniji naredimo odločen korak in izvedemo internetne volitve. Postopno in varno ter z zagotavljanjem anonimnosti in hkrati z zagotovitvijo kontrolnih mehanizmov neodvisnih institucij in javnosti. Najprej na lokalni ravni (recimo i-volitev v petih občinah za župane) in kasneje, če bo vse potekalo tako, kot mora, tudi državnozborske ali referendumske odločitve. Vsekakor pa moramo prej spremeniti zakon o volitvah, da to lahko sploh izvedemo.

Je prišel čas za i-volitve?

Ko se pogovarjam s sodelavci, sosedi, strokovnjaki itd., vsi ocenjujejo, da bi bile internetne volitve res nekaj posebnega, sicer novost v slovenskem prostoru, vendar uporabne in dobrodošle. Nekateri so nas celo okarali, kaj smo toliko časa čakali, drugi pa pravijo: bolje pozno kot nikoli. Torej na splošno zelo pozitiven pristop. Seveda se porajajo vprašanja varnosti, možnosti izkoriščanja tovrstnega pristopa in, ne nazadnje, o tem, kaj če gre kaj narobe in podobno. Normalna in korektna vprašanja, ki zahtevajo pojasnila. Ta članek je poskus, da se postopki pojasnijo in da se dvom o internetnem glasovanju zmanjša na minimum.

Kdor ne bo hotel internetno glasovati, bo pač uporabil običajen način oddaje svojega glasu. Tudi v prihodnje bo obstajala klasična pot do volišča (v Sloveniji jih več kot 3000). Če pa imamo kvalificirano digitalno potrdilo in če smo zadržani nekje na službeni ali turistični poti zunaj Slovenije, če imamo probleme z mobilnostjo (bolezen, invalidnost) ali če smo navdušeni nad informacijsko tehnologijo in nam je klikanje v veselje ali nam uporaba novosti predstavlja izziv – potem uporabiš klik, klik in voliš.

S takim razmišljanjem se spogledujejo napredne države, ki jim informacijske rešitve in e-demokracija niso tuje. Res je, da marsikomu ni uspelo, res pa je, da je nekaterim uspelo. In to večkrat. Estoniji je uspelo petkrat, Švici dvakrat, Franciji enkrat. Internetno glasovanje uporabljajo za različne vrste glasovanja (lokalne, evropske, parlamentarne volitve, za prebivalce, ki živijo zunaj matične domovine itd.), vendar je dejstvo, da jim je z uspešnimi in veljavnimi i-volitvami uspelo prebiti led in odpraviti strahove, da je internetno glasovanje misija nemogoče.

S področjem informacijsko-komunikacijskih sistemov se ukvarjam že tako rekoč vso kariero (ki ni tako kratka) in lahko zatrdim, da absolutne varnosti pri uporabi informacijske tehnologije ni. Sistemi so pod udarom napadov različnih kriminalnih skupin in tudi takih, ki jim je to v veselje oziroma dokazujejo svojo moč tudi tako, da škodujejo drugim. Tudi v fizičnem svetu ni dosti drugače, kajne? Prav zato je zelo pomembno, da obstajajo mehanizmi nadzora, kontrole, varovanja zasebnosti in tajnosti izvedbe volitev, zagotavljanje nespremenljivosti oddanih podatkov in tudi to, da lahko uporabimo alternativno pot, torej fizični obisk volišča.

Me na i-glasovanju lahko kdo prisili, da glasujem proti svoji volji?

Z izrazom e-volitve mislimo na internetne volitve (i-volitve). Gre za glasovanje po varni poti prek spleta in ne za glasovanje prek glasovalnih strojev na dan volitev. Zaradi glasovalnih strojev je bilo namreč največ pritožb in neuspešnih e-volitev. V načrtu je, da bi lahko internetno glasovali od torka do vključno četrtka pred volilno nedeljo, kar pomeni nekaj podobnega, kot potekajo predčasne volitve. Vsak volivec, ki je glasoval prek interneta, lahko svoj e-glas prekliče kadarkoli (celo na dan volitev), upošteva pa se njegov zadnji glas (s tem odpravimo možnost glasovanja pod prisilo).

Lahko moj internetno oddani glas kdo spremeni?

Vsak e-volivec lahko med internetnimi volitvami preveri svoj oddani glas (in v primeru spremenjenega glasu zadevo tudi prijavi). V primeru nezaupanja v sistem lahko volivec prekliče svoj elektronsko oddani glas in postane tradicionalni (klasični) volivec. Varnost zagotovimo s kvalificiranimi digitalnimi potrdili (veljavni elektronski podpis po zakonu o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu), in sicer tako, da geslo ne zapušča varnega medija. Po končanih internetnih volitvah se strežnik, na katerem so podatki o e-oddanih glasovih, umakne z interneta in prenese v varno sobo (MNZ že ima tako varno sobo in je pod posebnim varnostnim režimom).

Kakšen je nadzor neodvisnih institucij?

Na koncu volilne nedelje se glas in identiteta volivca razdružita (programsko), in to pod nadzorom posebne volilne komisije, v kateri sedijo predstavniki neodvisne revizorske hiše, predstavniki strank itd. Šele sočasno aktiviranje vseh digitalnih ključev, ki jih imajo člani posebne volilne komisije, lahko odpre »e-volilno skrinjico«, kar pomeni, da vsak za sebe ne more narediti ničesar. V primeru anomalij, ki bi lahko ogrozile verodostojnost internetnih volitev, se glede na zakon o volitvah ta del internetnega glasovanja razveljavi in vsi e-volivci gredo lahko še enkrat na klasična volišča.

Kaj pridobimo z internetnim glasovanjem?

Menimo, da bi z i-volitvami odprli dodaten kanal in dodatne možnosti za volivce in verjetno s tem dvignili volilno udeležbo za nekaj odstotkov. Tukaj omenjamo predvsem mlade volivce, ki jim je morda možnost e-glasovanja nekoliko bližja. Nedvomno bi z internetnimi volitvami dvignili zaupanje v demokratične procese in povišali ugled Slovenije na parketu elektronskih storitev ter omogočili oddati svoj glas čim več volilnim upravičencem. Tako bi bile volitve čim bolj demokratične.

Kaj je z varnostjo, zlorabami, tajnostjo in anonimnostjo?

Glede varnosti in zlorabe še enkrat poudarjam, da je to eden najpomembnejših elementov internetnih volitev, ki mu posvečamo posebno pozornost. V Estoniji so takšne i-volitve uspešno izvedli že petkrat. Tovrstno glasovanje so denimo uspešno izvedli tudi za volivce zunaj Francije ter v dveh kantonih v Švici. V vseh omenjenih primerih ni bilo dvoma o korektno izpeljanih internetnih volitvah.

Glede tajnosti in anonimnosti glasovanja po elektronski poti smo lahko v medijih brali opozorila, da je estonska oblast dobila nemalo priporočil za izboljšanje izvajanja internetnega glasovanja. Z omenjenimi priporočili smo seznanjeni in jih bomo upoštevali, še posebej glede postopka shranjevanja podatkov ter možnosti razveljavitve internetnih volitev, kar smo predvideli v spremembah zakona o volitvah.

Kontrolirana razdelitev volilnih glasov in identitete je v elektronskem svetu možna (po razdružitvi identitete volivca in njegovega e-glasu pot nazaj ni več možna, ker se tudi računalniško premešajo zapisi in brez ključev niso več uporabljivi). Razdružitev se izvede ob koncu volitev (običajno je to v nedeljo ob 19. uri).

So možni hekerski napadi?

Vsekakor hekerskih napadov ne smemo podcenjevati. Imamo precej metod in rešitev, ki omejijo tovrstne napade, ni pa popolnega zdravila, ker se tudi napadalci izpopolnjujejo. V primeru neubranljivega spletnega napada se internetne volitve lahko enostavno razveljavijo oziroma onemogočijo.

Glede posebnih napadov na osebne računalnike tudi strokovnjaki ugotavljajo, da gre za mejne primere, ki so težko izvedljivi. Uporaba kvalificiranih digitalnih potrdil na varnih medijih je vsekakor velik pozitiven premik k varnemu poslovanju in elektronskemu podpisovanju. Shranjevanje podatkov na strežniku mora biti varovano in kar se da imuno pred hekerskimi napadi. Ti so včasih zelo enostavni; poskušajo namreč preobremeniti strežnike, da postanejo neodzivni. Nekaj izkušenj smo si nabrali tudi v Sloveniji med spremljanjem in prikazovanjem volilnih rezultatov in volilne udeležbe.

Kaj je z zagotavljanjem diskretnosti?

Res je, da se v e-svetu ne da nadzirati, kdo je v nekem prostoru sam in ali mora glasovati tako, kot si želi glava družine, šef na delovnem mestu ali kakšen drug vplivni veljak. Zato se tudi pri internetnih volitvah predvideva, da bo lahko e-volivec spremenil svoj glas, kolikokrat bo hotel. Torej bi v namišljenem primeru res lahko kdo prisilil volivca, da bi glasoval tako, kot želi nekdo drug, vendar bi ta volivec lahko še isti dan spremenil svoj glas s ponovnim e-glasovanjem. Če še to ne bi bilo dovolj, bi volivec lahko šel na sedež volilne enote, preklical svoj internetni glas in volil po klasični poti.

Takoj ali postopno in po pameti?

Strinjam se z informacijsko pooblaščenko, da morajo biti koraki do internetnega glasovanja premišljeni in argumentirani. Zakon o volitvah bo ustrezno pripravljen in popravljen in bo vseboval vse naštete argumente, varovalke in mehanizme nadzora ter postopke, kako in kdaj se izvaja internetno glasovanje in morebiti tudi prekliče. Tudi sami smo predlagali postopno uvedbo, zato bi najprej poskusno izvedli lokalne volitve za župana (na primer v petih izbranih občinah), kar bi bil preizkus stabilnosti sistema, skladnosti z zakonodajo, varne oddaje glasov in razdruževanja glasov in identitete e-volivca, omogočili bi javno objavo programske kode in podobno. Če bi opisane i-volitve prestale preizkušnjo, se v drugem koraku lahko razširijo na državnozborske volitve, referendume in druge oblike izražanja javnega mnenja in podpore.

Poudarjam, da ne gre za nadomestek klasičnih volitev in za glasovalne naprave na voliščih, temveč za internetno glasovanje v podobni obliki, kot se danes glasuje predčasno in po pošti. Za izvedbo tega sta potrebna zaupanje v informacijsko tehnologijo in uvedba neodvisnega nadzora nad izvajanjem zakonsko predpisanih postopkov. Ne gre za modno muho, kot smo lahko brali pred časom, ampak za sodoben pristop in izkoriščanje novih oblik varnega komuniciranja, korak k večji dostopnosti do volitev in korak k e-demokraciji.

* * *

Ministrstvo za notranje zadeve je prejšnji teden prejelo prvo nagrado Združenih narodov za inovativne rešitve pri pridobivanju podatkov za potrebe e-sociale v kategoriji »spodbujanje celovitih rešitev javne uprave v informacijski dobi«. Torej se tudi slovenska e-uprava uvršča med »velike« države na področju e-poslovanja v javnem sektorju, saj je to že druga prva nagrada in skupno četrta nagrada Združenih narodov v konkurenci Severne Amerike in Evrope. Slovenija ima zavidljive rezultate na področju e-uprave, popolnoma avtomatiziran sistem podpore konceptu »vse na enem mestu za ustanavljanje podjetij«. Lahko se pohvalimo tudi z e-notarji, e-zemljiško knjigo in zemljiškim katastrom, smo ena najbolj informatiziranih držav s področja registrov. Za nami je veliko izkušenj, smo mednarodno prepoznavni kot država, ki ima visoko razvite elektronske storitve. Imamo veliko volje in znanja, da naredimo nov presežek tudi na področju internetnih volitev. Ne zaradi lastne promocije nekaterih politikov, temveč zaradi državljanov, ki si želijo v korak s časom in zaupajo strokovnim in dobronamernim storitvam države.

Zelo narobe je, da se tako dobra ideja poskuša čezmerno politizirati in se po stari navadi poskuša uničiti vse, kar ni zraslo na lastnem vrtu. Popravnih izpitov žal ne bo več veliko.

Dušan Kričej je državni sekretar v kabinetu­ predsednika vlade, pristojen za koordinacijo državne informatike.