Tiskane izdaje
Čeprav se danes sliši skorajda neverjetno, smo imeli pred dobrimi dvajsetimi leti realne možnosti za to, da bi se v Sloveniji razvilo inovativno tehnološko podjetje, ki bi mu danes morda lahko rekli slovenski Apple (ali slovenski Samsung).
Podjetje, ki je imelo ta potencial, a je danes utonilo v pozabo (v času pisanja tega besedila nima niti slovenske strani na wikipediji!), se je imenovalo Iskra Delta.
Sprva je prodajalo računalnike ameriškega proizvajalca DEC (Digital Equipment Corporation), kmalu pa je začelo razvijati lastne rešitve in na koncu so prodajali računalnike, ki so jih z izjemo procesorja in operacijskega sistema razvili in sestavili sami. Podjetje je imelo 2000 zaposlenih, polovica od teh je bila visoko izobraženih, imeli so lasten razvoj (razvili so celo zametke procesorske paralelizacije), lastne izobraževalne centre, razvejeno prodajno in servisno mrežo, odlične povezave z univerzitetnim okoljem, v tedanjem socialističnem okolju so se obnašali skrajno podjetniško in tržno. Poslovali pa niso samo v tedanji Jugoslaviji, pač pa povsod po svetu. Med drugim so v rekordnem času in nadvse uspešno izvedli prvi večji tuji IT-projekt na Kitajskem, zaradi česar so pričela deževati naročila iz vsega sveta. Podjetje je postajalo pomemben igralec in močna konkurenca ameriškim podjetjem, ne samo v širši regiji, temveč zlasti v državah, ki danes predstavljajo ene večjih trgov - Kitajska, Indija, Rusija.
A podjetje je imelo smolo. Bilo je ustanovljeno v Sloveniji, zato je bilo praktično ves čas delovanja deležno nerazumevanja in celo aktivnega oviranja poslovanja s strani politike. To vključuje medijske napade, ovire pri pridobivanju kratkoročnih kreditov s strani bank, težave pri širitvi proizvodnih prostorov itd. Nekdanji direktor podjetja Janez Škrubej v knjigi Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo sicer piše tudi o tem, da je bilo podjetje trn v peti zahodnim in vzhodnim tajnim službam, saj je prodajalo in kasneje razvijalo tehnologijo, ki je bila pod ameriškim embargom. ZDA so namreč želele preprečiti izvoz informacijske tehnologije v tedanjo Sovjetsko zvezo, sovjetska tajna služba KGB pa je po vsej sili poskušala izigrati ameriški embargo prek Iskre Delte (kar ji sicer ni uspelo), zato so po mnenju nekdanjega direktorja Škrubeja za propad uspešnega podjetja zaslužni tudi interesi velesil. Svoje interese okrog Iskre Delte je imela tudi konkurenca. A dejstvo je, da sta k propadu enega najbolj inovativnih in uspešnih slovenskih podjetij tistega časa precej pripomogla zlasti slovenska politika in splošna družbena klima, ki ne samo da ni imela vizije razvoja lastne IT-industrije, pač pa je pritlehno poskušala uničiti vse, kar je štrlelo iz povprečja.
Iskra Delta je tako leta 1988 končala v stečaju – v samo šestih mesecih po odstopu direktorja in celo ob pozitivnem stanju na transakcijskem računu. Priložnost, da bi Slovenija postala vidnejša igralka na področju visoke tehnologije, da bi steklo sodelovanje med univerzami in industrijo ter da bi Slovenci zaradi svoje pozicije in izkušenj pričeli osvajati vzhodne trge tudi na področju informacijske tehnologije, je bila izgubljena.
Slovenska politika je sicer kasneje še nekajkrat poskušala na področju informatike - tokrat državne - zastaviti nekoliko bolj resno razvojno strategijo. Tako je vlada leta 1993 ustanovila center vlade za informatiko, ki naj bi med drugim skrbel za uvajanje informacijske tehnologije v delo državnih organov ter - zanimivo - celo razvoj programske opreme za potrebe javne uprave. Leta 2000 je bilo ustanovljeno še ministrstvo za informacijsko družbo (MID), ki je imelo nekoliko širše naloge, zlasti naj bi poskrbelo za spodbujanje elektronskega poslovanja javne uprave, celovit pravni okvir razvoja informatike in informacijske družbe v Sloveniji, nakazala se je tudi možnost, da se bo to ministrstvo vsaj zavedlo problema odvisnosti države od peščice IT-podjetij in morda začelo spodbujati odprte standarde ter krepitev domačega razvoja.
Dvorni dobavitelji
Seveda tudi iz vsega tega ni bilo nič in ministrstvo je bilo kmalu ukinjeno. Res je, za ukinitev MID so obstajali raznovrstni razlogi, verjetno sta bila za koga vsaj deloma problematična tudi kadrovska zasedba in skromen obseg aktivnosti, a dejstvo je, da so se z ukinitvijo MID v Sloveniji precej zmanjšale možnosti za enotno in celovito strategijo razvoja IT-sektorja in e-uprave. Zato lahko danes precej prostodušno trdimo, da država pravzaprav nima resne strategije na področju informatizacije, razvoj državne informatike pa je razdrobljen po številnih ustanovah. Ena izmed posledic te razdrobljenosti je tudi naravnost žaljiva sprega odvisnosti države od nekaj »dvornih dobaviteljev« IT-opreme in storitev po eni strani ter visoka stopnja finančne odvisnosti teh podjetij od poslovanja z državo po drugi. Namesto pojmov »vizija« in »razvoj« se na področju državne informatike kar sam po sebi vsiljuje pojem »korupcijsko tveganje«.
V samo nekaj letih je tako Sloveniji uspelo zatreti razvojni potencial lastne IT-industrije, kot tudi onemogočiti nastanek kakršnekoli resne strategije informatizacije lastne države. Zato ne čudi, da velik del slovenskega IT-sektorja pravzaprav živi predvsem od prodaje in implementacije tujih rešitev, lastnega razvoja - v mislih imamo predvsem razvoj rešitev, ki bi bile inovativne v svetovnem merilu – pa skorajda ni.
In potem pridemo do Kiberpipe.
Multimedijski in kulturni center Kiberpipa je bil ustanovljen leta 2000. Kljub temu da so v Kiberpipi delovali računalniška delavnica, muzej računalništva z nekaj v svetovnem merilu izjemnimi in še vedno delujočimi razstavnimi eksponati ter galerija sodobne digitalne umetnosti, kljub temu da je ekipa Kiberpipe, ki je bila sestavljena večinoma iz prostovoljcev, na leto priredila okrog 150 kulturnih, umetniških in zlasti visoko strokovno izobraževalnih dogodkov - je delovala v komaj ustreznih kletnih prostorih z minimalnimi finančnimi sredstvi ter zastarelo opremo.
Umetniki in znanstveniki, podjetniki in navdušenci
V Kiberpipi s(m)o se srečevali študentje računalništva in navdušenci nad informacijsko tehnologijo, uveljavljeni strokovnjaki s področja IT, podjetniki, razvijalci odprtokodnih aplikacij, umetniki in oblikovalci - vsa ta mešanica je povzročala mreženje ter vrenje novih idej. Nekateri sodelavci Kiberpipe so tako razvili izredno zanimive in v svetovnem merilu inovativne IT-rešitve. V tem okolju je nastalo kar nekaj inovativnih slovenskih podjetij, med njimi medijsko bolj prepoznavna Zemanta (ki je, mimogrede, uspela šele v tujini), iz tega okolja izhajajo tudi nekateri ključni kadri drugih uspešnih slovenskih IT-podjetij. Skratka, Kiberpipa je spodbujala inovativnost slovenske mlajše populacije pa tudi podjetniške procese, saj je mladim strokovnjakom in ustvarjalcem v okviru projekta VIP (Večeri za inovativne in podjetne) kazala podjetniške priložnosti oziroma jih spodbujala k podjetniškim aktivnostim. Kar nedvomno prispeva k ekonomski rasti države in nastajanju družbe znanja.
Po vsej logiki bi takšne ustanove za vsako normalno državo morale predstavljati nekaj, kar velja negovati in razvijati, saj spodbujajo inovativnost in podjetništvo mladih. A ne v Sloveniji.
Kiberpipa namreč letos zapira svoja vrata. Novo vodstvo Študentske organizacije temu seveda uradno reče selitev v nove in bolj svetle prostore (in zamolči, da so ti povsem neprimerni za Kiberpipino dosedanjo dejavnost). Žal pri tem ne gre za enkraten dogodek. Kiberpipa je namreč že nekaj let deležna podobnih oviranj. Zato ne preseneča odziv njene ekipe, ki ima tega počasi dovolj. Leta ignorance in aktivnega nagajanja pač napravijo svoje.
Kiberpipina ekipa prostovoljcev se bo verjetno poskušala osamosvojiti. Treba bo poiskati nove prostore, osnovna finančna sredstva ter minimalno opremo za izvajanje predavanj. Marsikdo ne pričakuje niti si ne želi podpore države ali paradržavnih organizacij - dovolj bo, da ekipo Kiberpipe pustijo pri miru, da nadaljuje svoje delo.
V starih prostorih namerava Študentska organizacija odpreti novo restavracijo. Zraven nje se bo gradila garažna hiša. Tipično slovensko dojemanje razvoja.
A nič hudega. Do jeseni si lahko obetamo kakšne nove razvojne strategije. Natisnjene na papirju.
***
Matej Kovačič je v prostem času samostojni raziskovalec s področja informacijske varnosti ter avtor več knjig in člankov s področja zasebnosti, informacijske varnosti in odprte kode.
