Tiskane izdaje
Biti prvi v vseh pogledih, je gonilo razvoja enega najbolj kozmopolitskih mest v Aziji. Sporočilo je opazno na vsakem koraku, tako za turista kot za poslovneža. Prvi vtis o mestu presežkov se obiskovalcu prižge ob pogledu na veličastne stolpnice, ki z gostoto na majhni površini in s svojevrstno estetiko spominjajo na sceno iz kakega znanstvenofantastičnega filma. Vtis je točen, pritrdijo Hongkonžani, saj so tu snemali Batmana in druge filme. Radi se tudi pohvalijo, da imajo prek 7700 nebotičnikov ali kar 2000 več, kot jih ima New York. Od sto najvišjih stavb na svetu jih je v Hongkongu kar deset, med njimi najvišja šteje 110 nadstropij. Med naštevanjem rekordov ne pozabijo omeniti vrhunske razvitosti finančnega sektorja: od sto največjih bank na svetu jih kar 70 deluje v Hongkongu. Ponašajo se tudi z največ trgovinami najbolj znanih blagovnih znamk, kot so Prada, Gucci, Louis Vuitton, Dior in drugi. Niti v Londonu, Parizu ali New Yorku ni toliko prestižnih trgovin kot v Hongkongu. In zakaj? Ker tu najraje nakupujejo bogati Kitajci in drugi iz azijskih držav, ki imajo veliko denarja, a malo časa. Čeprav Hongkong nima davka na dodano vrednost, vrhunske storitve in prestižne potrošniške dobrine niso poceni, a še vedno so cenejše kot na Kitajskem. Od 50 milijonov obiskovalcev mesta jih znaten del sodi med tako imenovane »šoping« turiste.
Naslednji presežek, na katerega so ponosni, je odličen javni promet, ki ga uporablja kar 90 odstotkov prebivalcev. S sistemom hitrih vlakov iz zaledja do mesta in z mestnimi tramvaji, kot rečejo nadstropnim avtobusom, ter podzemno železnico je premikanje po mestu izjemno enostavno in hitro. Pravo presenečenje v učinkoviti organizaciji prometa pa so hitri vlaki za prevoz na letališče. Ko potnik vstopi na železniško postajo v strogem središču mesta, je tako rekoč že na letališču. Prijava na polet z izbrano letalsko družbo do končne destinacije, ne glede na to, na katerem koncu sveta je potovalni cilj, in oddaja prtljage potekata kar na železniški postaji. Sledi le še vstop na hitri vlak in po 24 minutah je potnik že na letališču. Vse skupaj za približno deset evrov.
Dobro pravosodje in nič korupcije
Za opisane storitve in vrsto drugih velja skupno vodilo: enostavno, učinkovito in inovativno. To pravilo velja tudi v poslovnem svetu. Sistemski okvir za enostavne rešitve v praksi je v transparentni zakonodaji, netolerantnosti do korupcije ter v učinkovitem sodnem in davčnem sistemu. Med prednostmi Hongkonga pred drugimi azijskimi tekmeci, kot sta Singapur in Šanghaj, naj bi bila tudi izjemno dobra strateška lokacija, ki omogoča, da v štirih urah z letalom dosežeš katerikoli ključni trg v Aziji. Prednost, zlasti za tuje vlagatelje, naj bi bila dobro usposobljena delovna sila in tudi to, da je poleg kitajščine uradni jezik angleščina. In še, da je za skoraj 700.000 tujcev, ki živijo v Hongkongu z družinami, dobro poskrbljeno tudi z razvitim sistemom šol za tujce. Pomembni sta še dve prednosti, ki sta verjetno za številne tuje vlagatelje na prvem mestu: to so vrhunske finančne storitve, ki mesto uvrščajo med finančne prestolnice sveta, in zaledje velike Kitajske. Prek Hongkonga namreč večina tujih multinacionalk, bank in tudi srednje velikih podjetij vstopa na kitajski trg. A kljub vsem odlikam in prednostim je Hongkong na nedavno objavljeni lestvici globalne konkurenčnosti zdrsnil z lanskega prvega na tretje mesto. Je pa ena redkih držav na svetu, kjer bo gospodarstvo raslo – letos menda za tri odstotke.
Podjetje lahko ustanoviš v eni uri
Magnet za privabljanje tujcev je hitro in poceni ustanavljanje podjetij: v eni uri z minimalnim ustanovitvenim kapitalom enega hongkonškega dolarja, kar je preračunano v evre le 10 centov, lahko podjetnik registrira podjetje. Ali to deluje? Se ne zalomi, denimo, pri plačilih poslovnim partnerjem? Simon Galpin, Škot, ki že 20 let živi v Hongkongu in je zdaj generalni direktor vladne agencije za promocijo tujih investicij Invest HK, je začuden nad vprašanjem: »Zakaj bi se zalomilo? Če pa se že kje zatakne, potem je tu sodišče, ki hitro in učinkovito reši zaplete. Mi smo ponosni na naš pravosodni sistem.« Pove še, da je Hongkong zagotovo najbolj privlačno mesto za mala in srednja velika podjetja in tudi za začetek novih poslov, za tako imenovana start-up podjetja in za tista, ki želijo delati v podjetniških inkubatorjih. Približno 300.000 malih in srednjih podjetij tam že deluje, lani pa je njihovo število zraslo kar za 14 odstotkov.
Hongkong je lahko ugodno mesto za začetek poslov tudi za slovenska podjetja, namigne Galpin, zlasti za tista start-up podjetja, ki se ukvarjajo z aplikacijami za pametne telefone, ali pa za tista, ki iščejo poceni in urejene razmere za delo v inkubatorjih. »Vse to ponujamo tu,« pravi sogovornik in da posredno vedeti, da je zanje pomembno vsako podjetje, ki ima kakovostne in inovativne izdelke, ne glede na to, ali je podjetnik iz majhne države, kot je Slovenija, ali iz velike, kot je Nemčija.
Dokaz za to, da izjava ni izrečena zgolj iz vljudnosti, je tudi, da je urad za gospodarstvo in trgovino, ki ga je v Berlinu pred leti odprla hongkonška vlada, povabil na obisk Hongkonga dva predstavnika evropskih medijev, in sicer nemški Wirtschaft Woche in Delo. Nemčija in Slovenija, če primerjamo vrednosti njune blagovne menjave s Hongkongom, sta na dveh skrajnih polih. Obseg trgovanja med Nemčijo in Hongkongom namreč presega 13 milijard evrov, s Slovenijo pa je, po podatkih GZS, le dobrih 40 milijonov evrov. Res je sicer, da je velik del trgovine Nemčije s to azijsko državo namenjen naprej na Kitajsko ali pa iz Kitajske prek Hongkonga v Nemčijo, a kljub temu gre za državo, ki zaseda prvo mesto med hongkonškimi partnerji iz Evrope in osmo mesto na svetu. To je verjetno tudi razlog, da ima prek 500 nemških podjetij in bank svoje podružnice v Hongkongu. Slovenija doslej nima še nobene, vsaj ne po uradnih podatkih. Med tistimi, ki se prebijajo tudi na hongkonškem trgu, je v ospredju Gorenje, ki je s svojimi prestižnimi blagovnimi znamkami aparatov opremilo nekaj stavb v Hongkongu.
Nizki davki in rastoča
Zgodbice o Hongkongu kot davčnih nebesih, kjer ni nobenih davkov, zaradi česar ameriški, avstralski, evropski in drugi bogataši ter podjetja bežijo tja, ne držijo popolnoma. Država pobira davke, ampak v glavnem samo dva, in še to glede na druge države zelo nizka. Dobiček podjetij je obdavčila s 16,5-odstotnim, prejemke fizičnih oseb pa v povprečju s 15-odstotnim davkom. Drugih davščin, kot so davek na kapitalske dobičke, na dodano vrednost in prometni davek, pa ni. Prav tako ni uvoznih carin in trošarin, razen na tobak. Kljub nizkim davkom državni proračun vsako leto dosega presežek; za lani je znašal prek šest milijard evrov.
Hongkong je zaradi svoje vloge kitajskega okna v svet in pomembnega finančnega središča pred tremi leti začel še en finančni projekt. Gre za vzpostavitev valute renminbi (RMB) oziroma kitajskega juana kot mednarodne valute. Julia Leung s finančnega ministrstva v hongkonški vladi projekt pojasnjuje takole: »Čeprav je Kitajska drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu, pa v zunanji trgovini ne uporablja svoje valute. Večina trgovanja se še vedno meri v ameriških dolarjih ali evrih. Ker želi Kitajska zmanjšati valutna tveganja v mednarodni trgovini, kjer se močno odražata evropska kriza pri evru in vpliv naftnih cen na gibanje dolarja, je v Hongkongu zagnala pilotni projekt renminbi kot svetovne valute.«
Toda pilotni projekt zelo hitro pridobiva pomen in vrednost. Kar 12 odstotkov celotne kitajske zunanjetrgovinske menjave je že opravljene v RMB, hitro naraščajo tudi depoziti v RMB v bankah v Hongkongu, trgovanje v tej valuti pa se je že razširilo v evropska finančna središča, kot sta London in Frankfurt. Skratka, RMB juan bo v prihodnje na svetovnem trgu valut in deviznih rezerv postajal močan tekmec ameriškemu dolarju, napoveduje finančna strokovnjakinja. K utrjevanju finančne in kapitalske moči Hongkonga in Kitajske prispeva tudi borza v Hongkongu. Na njej že zdaj kotirajo delnice 1500 družb z vsega sveta, ali kot pravi Ryan Wuebbles z borze: »Hongkong so vrata za pretok kapitala, kjer se srečata Vzhod in Zahod, tako pri poslih z RMB-ji kot pri vlaganjih v vrednostne papirje na borzi.« Z lanskim prevzemom londonske borze kovin LME pa so močno vstopili še na surovinsko borzo.
Tržna niša: predelani odpadki
Da povedano ni zgolj prazna propaganda, potrjujejo konkretni primeri treh domačih podjetij, med njimi najbolj izrazito podjetje Green & Associates, ki je začelo pred dvajsetimi leti z izdelavo okvirjev za fotografije. Ko je ugotovilo, da posel ne raste več, se je preusmerilo v novost, ki jezdi na novih trendih – to pa je reciklaža odpadnih materialov in predelava v nove izdelke z dodatkom dizajna. Kako jim je to uspelo? C. L. Lam, kreativni direktor in eden od treh solastnikov podjetja s 120 zaposlenimi delavci v tovarni, pripoveduje, da so že leta 2000 pomislili na uporabo recikliranega materiala. Nekoliko kasneje so potrkali na vrata univerze in znanstvenike prosili za raziskavo o recikliranju. Preverili so tudi, ali so ideje njihovega podjetja izvedljive in izdelki varni za uporabnike. Ko so dobili potrditev univerze, so zagnali svojo zeleno linijo izdelkov.
Danes za svojo paleto ponudbe uporabljajo 50 različnih recikliranih materialov, od jajčnih lupin, izrabljenih talnih oblog, pomarančnih olupkov, kavne usedline, starega usnja, železniških pragov pa do starega časopisnega papirja. »Jajčne lupine za reciklažo kupujemo neposredno v kitajski tovarni jajčnega prahu, ki vsak dan porabi 15 milijonov jajc,« razkrije Lam eno od dobavnih verig materiala. Recikliran material potem v njihovi tovarni na Kitajskem, nedaleč od meje s Hongkongom, predelajo v privlačno oblikovane drobne dodatke za gospodinjstvo, kot so krtače z držalom iz jajčnih lupin, kavne skodelice, stojala za vinske steklenice, svinčniki iz papirja, okrasni lončki za rože ... Vsak izdelek je označen z nalepko, katere surovine so predelali, in prav to najbolj privlači kupce. Večino izdelkov prodajo velikim naročnikom, kot so letalske in kozmetične družbe, približno tretjino pa tudi v trgovinah. Njihovi glavni kupci so v Evropi. Da je kombinacija reciklaže in dizajna podjetniški zadetek v polno, dokazuje tudi strma, kar 50-odstotna rast prihodkov, ki se je povzpela na 3,5 milijona evrov.
Hongkonški podjetnik toži Kitajce
Zanimivo podjetniško zgodbo pripoveduje tudi Sam Yeung, lastnik in direktor podjetja Kilovest, ki izdeluje predmete za promocijo in drobne, tako imenovane life-style dodatke, ki kažejo življenjski slog kupca. Gre predvsem za ure, pasove, torbice in ovitke za potne liste v različnih barvah, ki so izdelani iz silikona, dodano vrednost izdelkom pa prispeva oblikovanje. Podjetje Kilovest prodaja dodatke pod lastno blagovno znamko v Evropo in na Japonsko ali pa kot promocijske predmete za velika tuja podjetja, kot so Geox, Sodini in drugi. Yeung, ki je podjetje ustanovil pred 30 leti, ponosno pokaže tudi sliko iz njujorškega muzeja moderne umetnosti Moma, kjer je razstavljena njegova silikonska ura Digit-Band kot primer dobrega industrijskega oblikovanja. Yeung: »Moj moto je narediti življenje enostavno. Moje ure in pasovi so zato brez kovinskih sponk, zaradi česar potnikom na letališčih ni treba snemati pasov pri prehodu skozi radarje.«
Čeprav prisega na enostavnost in stil, njegovo poslovno življenje ni brez težav. Eno večjih predstavljajo kopije oziroma kraje njegove blagovne znamke. »Kitajska podjetja kopirajo moje izdelke, zato jih tožim,« pravi Yeung in dodaja, da je vložil že enajst tožb. Doslej je vedno zmagal in dobil plačano odškodnino v višini približno 1500 evrov. Blagovne znamke vseh svojih izdelkov je namreč registriral, registracija ene znamke pa ga stane 500 evrov.
Podobno kot večina malih podjetnikov je tudi on že pred leti preselil svojo tovarno na Kitajsko, kjer je delovna sila trikrat cenejša kot v Hongkongu. Mesečna plača kitajskega delavca je okoli 3000 hongkonških dolarjev, kar je približno 300 evrov, delavca v Hongkongu pa bi moral plačati vsaj 15.000 HK dolarjev (približno 1500 evrov). Pri 120 zaposelnih v tovarni je razlika v stroških dela tako velika, da niti ne pomisli na selitev proizvodnje nazaj v Hongkong. Tu ima le svoje predstavništvo, najeto v veliki stolpnici, kjer razen njega s podobnimi predstavniškimi pisarnami delujejo še drugi mali podjetniki. In takšnih 26- ali večnadstropnih stolpnic s stotinami podjetnikov, ki imajo v zaledju na Kitajskem svoje tovarne, je v Hongkongu na tisoče. Najem pisarniških prostorov jih stane med osem in deset evrov za kvadratni meter. Če so nekateri podjetniki še do leta 2000 imeli tovarne v mestu, so jih po tem letu prenesli v kitajska mesta, ki niso oddaljena več kot sto kilometrov od Hongkonga, zaradi česar stroški transporta niso visoki. Na območju, kjer so še pred desetletjem stale tovarne, so kasneje zrasli nebotičniki, ki kažejo skoraj futuristično sliko sodobnega velemesta, usmerjenega izključno v storitve.
V eni od starejših stolpnic deluje tudi tekstilno podjetje Milo pletenine, ki je obe tovarni s 450 delavci že preselilo na Kitajsko. Direktor in lastnik Willy Lin, edini med hongonškimi sogovorniki, ki je že obiskal Slovenijo, pravi, da so že desetletja njihovi kupci Evropejci. Sprva so delali pletenine največ za nemške kupce, ko pa so postali predragi, se je sodelovanje z nekaterimi prekinilo. Njihove pletenine so namreč iz naravnih materialov, kot so angora volna, kašmir in bombaž, zato tudi njihova povprečna cena pletenin ni prav nizka. Znaša okrog 20 evrov; za toliko prodajo pleten kos oblačila naročniku, ta pa ga potem v modnih trgovinah po Evropi prodaja sedemkrat dražje. Prednosti podjetja Milo pred konkurenco iz Indonezije in Tunizije so visoka kakovost vlaken in barv, certificiranih v kemijskih laboratorijih, majhna serija izdelkov in bistveno hitrejše izpolnjevanje naročil kot pri tekmecih. Milo lahko v 40 dneh izpolni naročilo in dostavi pletenine, medtem ko potrebuje konkurenca vsaj dvakrat več časa. Do nedavnega so imeli veliko naročil za Zaro in Benetton, zdaj pa jih imajo več za Stefanel in Max Maro. Oba naročnika in drugi iz Evrope zahtevajo tudi varnost pri delu v tovarnah in primerno plačilo delavcev, kar po Linovih besedah njihovo podjetje tudi izpolnjuje. Delavce v obeh svojih kitajskih tovarnah plačajo okrog 400 evrov mesečno, kar je približno za eno tretjino več od povprečja.
Pripeljite nam vino,
Da je vino lahko obetaven posel za slovenske vinarje, se strinja tudi Loretta Wan, direktorica za sejme v družbi za razvoj trgovine HKTDC. Vsako leto organizirajo 35 mednarodnih trgovinskih sejmov, od teh jih je kar šest največjih v celotni Aziji. Direktorica je prepričana, da bi se morali slovenski vinarji udeležiti vinskega sejma, da bi jih bolj spoznali predvsem kupci iz Kitajske. Nekaj slovenskih vinarjev se je na skupinski stojnici lani že predstavilo, se spominja Loretta in dodaja, da se bo letos predstavilo prek tisoč vinarjev z vsega sveta. Od leta 2008, ko je Hongkong ukinil carine na vino, jih prihaja na sejem vsako leto več. »Delate v Sloveniji tudi sir?« še vpraša. »Če imate dober sir, ga pripeljite sem na vinski sejem. Mi kombiniramo vino in sir, zato tudi vabimo na isti sejem vinarje in sirarje.« Med priporočili je navedla še njihov prehranski sejem. Hongkonški trg je namreč »lačen« prehrambnih izdelkov, ki pa morajo biti zelo kakovostni, eksotični ali butični.
Ker pa je bil poziv o vinu iz Slovenije izrečen dva tedna prej, preden so se zaostrili odnosi med EU in Kitajsko zaradi uvoznih dajatev na kitajske sončne celice in zatem povračilne grožnje, da bo Kitajska sprožila protidampinško preiskavo glede subvencij za vino iz EU, je dobra napoved za prodajo slovenskega vina na tem azijskem trgu nekoliko vprašljiva. Zagotovo pa bo slika veliko bolj čista do novembra, ko naj bi v Ljubljani hongkonški svet za razvoj trgovine HKTDC in GZS pripravila seminar o priložnostih za izvoz prehrambnih izdelkov in pijač na Kitajsko prek Hongkonga.
Nista pa samo vinska in prehrambna industrija tisti, ki bi lahko našli trg v Hongkongu in naprej v Kitajski. Največje priložnosti za posle se kažejo tistim iz kreativne industrije, konkretno s področja oblikovanja blagovnih znamk. Zakaj? »Ker ima veliko kitajskih podjetij izdelke, ki so čisto v redu za kitajski trg, toda če jih ponudiš na globalnem trgu, so videti grozno. Potrebujejo dizajn.« Tako Simon Galpin prostodušno utemelji potrebo po oblikovalcih in svetovalcih za t. i. brending oziroma blagovne znamke. Tem strokovnjakom, med njimi tudi slovenskim, so namenjena vabila, da s svojimi podjetji vstopijo v Hongkong in prek njega na Kitajsko, kjer so potrebe in dimenzije veličastne. Kitajska podjetja potrebujejo nasvete, kako sicer dober izdelek narediti privlačen tako, da bo tudi prodajljiv v različnih kulturah po svetu. To je velik izziv za tujce, predvsem kreativce, pravi Galpin, ki bo verjetno vabilo ponovil novembra, ko bo v Berlinu promocijska konferenca, namenjena podjetjem iz srednje in vzhodne Evrope, med njimi tudi iz Slovenije.
