Tiskane izdaje
Kaj je tisto, iz česar je sestavljeno resnično življenje? Kaj ga dela resnično? Smo bolj resnični, kadar smo v naših fizičnih telesih ali v imaginacijah?
V Kraljevem gledališču na londonskem Sloane Squaru se je minuli teden zgodila težko pričakovana premiera drame The Nether (Podzemlje) ameriške dramatičarke Jennifer Haley, ki se dotika temne plati seksualnosti in odpira vprašanje o virtualni realnosti, o polju svobode, ki ga predstavlja ta svet, in vprašanju odgovornosti, kadar je »vse dovoljeno«.
The Nether je doživela praizvedbo v Gledališču Kirk Douglas marca lani in postala velika uspešnica, med drugim je prejela prestižno nagrado Susan Smith Blackburn za najboljše dramsko delo leta 2012. Ali kot piše Los Angeles Times Theatre Critics: »Njena nova drama surfa po tistem delu medmrežja, v katerem fantazija grozi, da bo izkrvavela v realnost.« Eden najbolj neobičajnih modernih tekstov je deloma triler, psihološka srhljivka, ki preizprašuje pojem morale v sodobni družbi in v virtualnem svetu.
Prostor svobode
Začne se s prizorom kafkovskega zasliševanja: neonska luč, na eni strani dolge mize detektivka Morris (Amanda Hale), na drugi strani poslovnež Sims (Stanley Townsend). Vprašanje je, kje je lokacija strežnika za portal The Hideaway, ki ponuja popolno svobodo in senzorično potopitev v virtualni svet.
V naslednjem prizoru Morrisova zaslišuje gospoda Doyla (David Beames), 65-letnega učitelja na srednji šoli. Tam gledalec izve malo več: Portal Hideaway vabi tiste s pedofilskimi nagnjenji, da s posebnimi očali in s čelado na glavi vstopijo v viktorijansko ero, v kateri ustanovitelj, gospod Sims, kot svoj avatar Papa odigra vlogo gostitelja sveta, v katerem je na voljo več deklic, eni je ime Iris. Drugače: to je »prostor svobode«, ki ga je podjetnik Sims ustvaril za odrasle moške, ki jih privlačijo deklice. Gledalec je v prvem trenutku, ko dojame, v šoku.
Najprej se zdi, da nas čaka moderna, dialoška drama, z minimalistično suho scenografijo in še bolj minimalistično režijo. Pomota.
S klikom na miško v režijskem prijemu Jeremyja Herrina gledalec in gospod Sims vstopita v njegov sprva skrivnosten čarobni svet. Oder se odpre, videostena z ogledali in svetlobo ustvari občutek večdimenzionalnosti. Kot Alica v Čudežni deželi zdrsnemo na drugo stran, v romantični svet s šuštečimi drevesi, sveže zelene krošnje, svetel, hipersenzoričen, senzualen svet, v katerem ima glavno vlogo ljubka flirtajoča deklica s svetlimi kodri, oblečena v belo oblekico. (Videostena in videografika sta delo Luka Hallsa, ki je med drugim delal videoanimacije na turnejah U2, Rihanne, Pet Shop Boys, Eltona Johna in na sklepni slovesnosti olimpijskih iger v Londonu 2012.)
Tisto, kar je najbolj pretresljivo, je, da deklico Iris - igračko, Lolito, ustvarjeno za usluge gostov v viktorijanski hiši - dejansko igra mlada deklica (pravzaprav dve: izmenično Zoe Brough in Isabella Pappas). Čeprav deklica v predstavi ni soočena z eksplicitnimi prizori zlorabe, vendar zloraba v obliki dotikov, božanja po laseh, visi nad njo in nad občinstvom, včasih tako, da gledalec ne zmore več prenesti gnusa.
Zdaj razumem, zakaj je avtorica vztrajala, da v vlogi deklice Iris (ki je v resnici avatar za nekoga drugega) zasedejo res mlado deklico. Hkrati se sprašujem, zakaj na filmu laže sprejmeš idejo o otroški igralki, ki je v vlogi zlorabljenega otroka. Morda zato, ker gre za enkratno dejanje. Ali ker je film druge vrste iluzija kot gledališče. Ker je gledališče vseeno nekaj veliko bolj resničnega, kot bi si utegnili priznati. Ker ti otroška igralka s kapljicami potu na obrazu, s solzami, s krhkostjo in igrivostjo ne dovoli, da se zapelješ v iluzijo. Ker je pač tam, resnična. Bolj resnična od vseh nas.
Ko je treba urediti »tisto stvar s sekiro«
Ko se gledalec zave, da za podobo deklice, ki jo vidimo na odru oziroma na zaslonu, stojita um in psihologija profesorja Doyla, se njegovo nelagodje podvoji. A deklica je bistra, diši in je lepa; skušnjava je prevelika. Tudi policijski agent Woodnut (Ivanno Jeremiah), ki vstopi v kibersvet, se med nekaj obiski v tem čudežnem svetu preveč čustveno »naveže« na deklico, ki je videti preveč resnična, da bi bila zgolj igračka. Podobno kot tekmovalci v resničnostnih šovih pozabljajo na kamero, na dejstvo, da je to le »televizijski šov«, ne realnost; kar je tudi namen kreatorjev velike igre, velikega brata. Zato je, kadar gredo čustva predaleč, treba narediti »tisto stvar s sekiro«, pravi deklica in položi gospodu Woodnutu v roke sekiro. Sekira zato, da razsekaš deklico, da bi se zavedel, da si v svetu, v katerem ni posledic. Gledalčeva domišljija je v tem trenutku močnejša od katerekoli podobe. Tega se zaveda tudi režiser. Zato se s klikom miške spet vrnemo iz čudežnega sveta v sivo zasliševalnico.
Iz sveta, v katerem je vse dovoljeno, v svet, v katerem ni. Ali pač?
Piši o tem, kar sovražiš
Jennifer Haley, ameriška igralka, rojena in odrasla v Teksasu, je začela pisati že na kolidžu. Prvo dramo je napisala, ker je, sploh kot ženska, začutila, da so vloge v dramatiki za igralke zelo omejene. »In potem sem si rekla: Kakšno vlogo bi rada napisala zase?«
Ko je na gledališkem seminarju napisala dramo, jo producirala in sama odigrala, je učiteljica dramatike Susan Zeder stopila k njej in ji rekla: »Rojeni ste, da pišete za gledališče.« The Nether je začela pisati kot izziv, na pobudo druge dramatičarke, legendarne Paule Vogel, ki ji je dejala: »Piši o tistem, kar sovražiš.« »Tega nisem nikoli pomislila, običajno pišemo o tem, kar nas obsesivno zanima,« pravi Haleyjeva. In tako je začela raziskovati svet, ki ga najbolj zavrača, podzemlje spletne otroške pornografije.
Je Nether drama prihodnosti? Daljne prihodnosti? Niti ne.
V britanskem Telegraphu so novembra lani objavili podobo čudovito lepe desetletne tajske deklice, ki ji je ime Sweetie. Videti je kot resnična deklica, a ni. To ve samo agent, ki stoji za njo. S Sweetie je britanska policija razkrila identiteto več kot tisoč pedofilov iz enainsedemdesetih držav, ki so stopili v stik z dekletcem in od nje zahtevali določene usluge. »Kaj hočeš videti? Za kaj plačaš?« vpraša lažna deklica. »Hočem tebe, golo. Dvajset funtov.«
Na dan londonske predpremiere The Nether je Guardian na prvi strani objavil članek, da so v operaciji NCA (Nacionalna kriminalna agencija) razkrili identiteto 660 osumljenih pedofilov, med njimi je tudi pediater iz Londona, pri katerem so odkrili več kot milijon nespodobnih fotografij otrok; večina osumljencev je uporabljala tudi tako imenovani dark web, podzemlje otroške pornografije. Ujeli so jih s pomočjo specializiranih spletnih agentov, v podzemlju spleta, torej v Netherju.
»To je več kot samo podoba, gospod Doyle«
»Nether je že zelo blizu,« je v intervjuju za angleški Guardian povedala Jennifer Haley in opozorila na porast podjetij, ki ponujajo računalniške videoigre in ustvarjajo virtualne svetove, kot je recimo japonska videoigra RapeLay, v kateri igralci najprej zasledujejo, nato posilijo mater in njeni dve hčerki. Tudi Second Life se je že dotaknil izhodišča otroške pornografije, tam igralci za kiberseks uporabljajo mladoletne avatarje.
»Ko ste vstopili v Hideaway, ste se zavedali svojih neobičajnih nagnjenj do malih deklic?« v drami sprašuje agentka Morris.
»Do podobe deklice,« jo popravi profesor Doyle.
»To je več kot samo podoba, gospod Doyle,« odvrne agentka. »To je zvok, vonj, dotik. Vaš Hideaway je najbolj napredno cesarstvo čutil v kibernetičnem prostoru.«
Nato zaslišuje velikega Papa, gospoda Simsa.
»Kako lahko, gospod Sims, če imate kaj vesti, okužite ljudi s temi vsebinami?« vpraša detektivka.
»Sem prihajajo prostovoljno,« odgovarja gospod Sims. »Česa se vendar bojite? Nasilja? Pornografije? Ne veste, da pornografija napaja tehnologijo? Prve fotografije? Pornografija. Prvi filmi? Pornografija. V tem virtualnem svetu lahko ubiješ merjasca ali demona, seksaš z otrokom ali s škratom ... Nič drugega niso kot podobe. Nobenih posledic ni.«
In detektivka mu odgovarja: »Podobe ustvarjajo realnost. Vse okrog nas, naše hiše, mostovi, naše vojne in premirja so se začeli kot fragmenti nekogaršnjega uma, preden so postali fizično ali psihološko dejstvo.«
Lik detektivke tako kot avtorica drame Haleyjeva verjame, da podobe, ideje, na katere se osredotočamo dovolj dolgo, postajajo naša resničnost, kot trdijo pionirji kvantne fizike. Tisto, kar jih pomaga oživljati, so naša čustva, ki jih vsi protagonisti iz virtualnosti prenašajo v resničnost in od tam spet nazaj - in z njimi ne znajo več ravnati.
Tudi gospod Sims, veliki Papa, zavrača dejstvo, da je deklica, ki jo ljubi in s katero počne »stvari«, v resnici 65-letni profesor, prav tako to težko dojame gledalec. Fantazija, ustvarjena, izdelana, z vonjem, dotikom, zvokom, je postala močnejša od realnosti. Kot v Iztrebljevalcu, ko čudovita replikantka Sean Young, fantazma svojega stvarnika, preide v človeško dimenzijo, ko ji iz očesa spolzi solza.
Svoboda do izražanja?
Ko se kreator virtualnega Hideawaya gospod Sims končno psihično zlomi, agentki Morris pove zgodbo o desetletni hčerki njegovega soseda, ki jo je zalezoval, tokrat v resničnem življenju. »O njenih laseh, ki se svetijo v soncu«, o njenem »smehu, ki je prihajal iz njenega grla kot čarovnija«, kako se je najprej pretvarjal, da je njen prijatelj, kako se je poskušal zadržati ... Za gledalca izjemno pretresljiv del. Dokler gospod Sims ne izbruhne v kriku: »Ne veste, kaj počnete, ko me silite, da ostanem v resničnem svetu!«
To je klic na pomoč človeka, ki ve, da je pedofilija zločin, vendar se svojim nagnjenjem ne zmore, ne zna upreti. Ta svet je ustvaril, da bi sosedovo hčerko obvaroval pred samim sabo, da bi otroke tega sveta obvaroval pred takšnimi, kot je sam. Poziva k rešitvi za tiste, ki ne znajo krotiti svojih nagnjenj? Jih zahodna civilizacija ima?
Na kateri strani smo? Na eni strani svoboda do izražanja, na drugi zavedanje, da podobe niso nedolžne, kadar nanje nalepimo čustva, frustracije, strahove, nasilje. Ključna dilema: So podobe, virtualne videoigre, v katerih smo lahko vse, kar si želimo, in predvsem počnemo vse, kar si želimo, brez posledic, dejansko brez posledic? So morda pobegi v virtualni svet lahko celo katarzični? Je splet res lahko tudi »Pribežališče«, »Skrivališče« za tiste, ki lahko tako izživijo ne le svoje fantazije, ampak svoja bolezenska nagnjenja, dejanja, ki so kriminalizirana v resničnem svetu? Lahko virtualni svet torej deluje kot polje katarze - in s tem osebam z določenimi nagnjenji omogoča, da izživijo fantazme, ki ne poškodujejo nekoga drugega? In če gre za to - ali ga res ne?
»Če imaš v sebi vsaj nekaj svobodnjaškega, se boš postavil na stran osebe, ki se bori za pravico do izražanja,« pravi Haleyjeva. »In vendar se v tem primeru ne morem postaviti ne na eno ne na drugo stran. Še vedno ne vem, ali bi morali to prepovedati z zakonom.« Kmalu se bomo morali odločiti.
