Kozolec je slovenski in osebni statusni simbol

Objekti kmečke arhitekture so bili po prepričanju Dušana Štepca, konservatorja na novomeškem zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKD), glede spomeniškega varstva predolgo v senci grajske in cerkvene arhitekture. Danes se stanje izboljšuje, vzorčni primer pa je nastajanje muzeja kozolcev v Šentrupertu v Mirnski dolini.

Pred kratkim ste izdali odmevno delo Kozolec na prepihu časa. V njem obravnavate kozolce na Dolenjskem (s poudarkom na Simončičevem toplarju kot edinem državno zaščitenem kozolcu pri nas) in v Beli krajini, drugi del pa je namenjen vašemu strokovnemu, spomeniškovarstvenemu pogledu na ohranjanje kozolcev. Od kod vse kozolcem »piha«?

Časi, v katerih živimo, kozolcem niso posebno naklonjeni. Z vseh strani »pihajo« zelo neugodni vetrovi. Globalizacija z visoko tehnologijo in informacijsko znanostjo vse hitreje spreminja kulturne pojave v družbi. Hkrati s tem se spreminja tudi naš vrednostni sistem v vsakdanjem življenju, navsezadnje pa tudi naš odnos do dediščine. Posebej skrb zbujajoč je proces deagrarizacije našega podeželja, ki se v zadnjih petdesetih letih pod vplivom industrializacije kaže v rasti deleža v industriji zaposlenega prebivalstva in posledično v hitrem upadu števila kmečkega prebivalstva. Leta 1953 je bil v Sloveniji delež kmečkega prebivalstva še 40,4 odstotka, leta 1991 le še 7,6 odstotka. Po statističnih podatkih iz leta 2010 pa se zgolj s kmetijstvom ukvarjata le še dva odstotka delovno aktivnega prebivalstva. Varstvo in ohranjanje kozolca na Slovenskem se je zato znašlo v pomembnem prelomnem obdobju. Kmetov je vse manj, kdo bo torej še uporabljal kozolec in kdo bo še skrbel zanj?

Če želimo kozolec in njegovo tradicionalno uporabo ohraniti, potem bo treba čim prej sprejeti nekaj temeljnih strateških ukrepov glede varstvene, davčne, prostorske in kmetijske politike. Pri tem si ne moremo delati utvar, da bi se z ukrepi na omenjenih področjih ohranili vsi kozolci na Slovenskem, toda z določenimi ukrepi bi lahko omogočili ohranitev nekaterih najpomembnejših kozolcev na Slovenskem. Vsaj tistih, ki najbolje dokumentirajo nastanek, uporabo in razvoj kozolca, oziroma tistih, ki so najbolj reprezentativni glede na prostor, čas in socialno okolje.

Simončičev toplar v Bistrici pri Šentrupertu je že eden od teh. Razveseljivo je, da so na občini Šentrupert, ki je lastnik kozolca, že rezervirali finančna sredstva za njegovo obnovo. Torej se po več kot dvajsetih letih spomeniškovarstvenih prizadevanj obeta njegova obnova. Hkrati pa bo letos minilo natančno 20 let, odkar so pod tem kozolcem predstavili knjigo Slovenski kozolec avtorjev Toneta Cevca in Jake Čopa, ki jo je izdala ustanova Poti kulturne dediščine. Kakor koli že, dejstvo je, da sodi kmečka arhitektura med najbolj ogrožene segmente stavbne dediščine na Slovenskem.

Po so o tem narejene kakšne analize stanja?

V spomeniškovarstveni stroki smo opravili nekaj analiz stanja, iz katerih ugotavljamo, da je v posameznih območjih v zadnjih desetih letih propadlo ali bilo uničenih kar 15 odstotkov tovrstne dediščine, od preostale dediščine pa je 35 odstotkov skrajno ogrožene in ji v naslednjih petih letih grozi dokončen propad. Ta trend lahko mirno posplošimo tudi na kozolce. Zdaj pa pomislite, kaj bi bilo, če bi v tem času na Slovenskem propadlo ali bilo dokončno uničeno toliko odstotkov arheološke dediščine, gradov in cerkva? Saj tudi ta propada, vendar ne tako drastično in usodno. Gotovo bi se zganila celotna politična garnitura. V primeru propadanja kmečke arhitekture in kozolcev pa imamo konservatorji občutek, da psi lajajo, karavana pa gre dalje. Nerazumljivo se mi zdi, da v Sloveniji ne znamo videti priložnosti v ponovni uporabi kozolca. Možnost za njegovo uporabo vidim predvsem v okoljevarstveni politiki in politiki trajnostnega razvoja. Znotraj obeh politik lahko kozolec spet pridobi nekdanji pomen v sodobnem trajnostno naravnanem kmetijstvu.

Kakšno usodo napovedujete kozolcu oziroma v kakšnem primeru se je treba zavzemati za njihovo ohranitev?

Če na ravni države ne bodo sprejeti nekateri stimulativni ukrepi, se bojim, da bomo na Slovenskem ob nekaj najpomembnejših kozolcev. Brez denarja ni varstva, ni obnove in ni prezentacije dediščine, kljub še tako zagnanemu in kvalitetnemu strokovnemu delu konservatorjev in drugih strokovnjakov, ki delamo na zavodu za varstvo kulturne dediščine. Zelo stimulativen ukrep so bila na primer finančna sredstva ministrstva za kmetijstvo in okolje iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ki jih je ministrstvo namenilo za izboljševanje dediščine v programu razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 z ukrepom 323. Iz tega ukrepa je bilo prvotno namenjenih kar 14 milijonov evrov; žal vsa ta sredstva niso bila izčrpana in razdeljena, čeprav je ukrep spodbudil ogromno zanimanje tudi pri lastnikih kozolcev. Skratka, brez finančne soparticipacije države ali občin dolgoročno ne moremo pričakovati, da se bosta varstvo in ohranjanje kozolcev kaj bistveno spremenili na bolje. Opažamo pa, da se zanimanje za varstvo kozolcev iz leta v leto povečuje. Gotovo bo k večjemu zanimanju za to dediščino in k razmišljanju o tem, kaj s kozolci v prihodnosti, pripomogel tudi muzej na prostem, ki nastaja v Šentrupertu.

Je po vašem mnenju boljša ohranitev kozolcev na terenu ali jih je bolje zbrati v muzeju na prostem, kot to počno v Šentrupertu s projektom Dežela kozolca? Kako kot strokovnjak za spomeniško varstvo, ki bedi nad nastajanjem muzeja kozolcev, gledate na tak način ohranjanja stavbne dediščine? Kdaj je to smiselno?

Konservatorska doktrina zagovarja predvsem varstvo in ohranjanje nepremične kulturne dediščine in situ oziroma na mestu nastanka. Je pa to težko zagotavljati pri vseh zvrsteh dediščine in v vseh primerih. Kadar so izčrpane vse možnosti ohranjanja in varstva dediščine na mestu nastanka, pride v poštev tudi njena selitev v muzej na prostem. To je zgolj ena od možnih dodatnih oblik varstva, ohranjanja in prezentacije ogrožene dediščine. Tak model varstva dediščine poznajo tudi drugod po Evropi in svetu. Posebnost muzejev na prostem je, da so to znanstveno načrtovane, vodene, nadzorovane in za javnost odprte ustanove, ki na izbranem zemljišču prikazujejo način poselitve, graditve stavb, življenja in gospodarjenja v neki kulturi. Gre sicer za do neke mere izmišljeno predstavitev objektov v pokrajini, vendar pa ta teži k verodostojnemu prikazu podobe kraja, medsebojne povezanosti stavb in njihove uporabnosti ter skladnosti z naravnim in kulturnim okoljem.

Sicer pa obstaja tudi Icomova deklaracija o muzejih na prostem iz leta 1957, dopolnjena leta 1982, ki določa, kaj je muzej na prostem ter katere so njegove naloge in kakšno je njegovo poslanstvo. Najbolj razvita oblika muzejev na prostem pa so ekomuzeji. Ti v nasprotju s klasičnimi muzeji na prostem vključujejo bolj aktivno vlogo lokalne skupnosti pri njihovem nastajanju, vodenju in upravljanju. Georges Henri Riviere, utemeljitelj prvega ekomuzeja v Franciji leta 1968, je zapisal, da se lokalni prebivalci v ekomuzeju prepoznavajo, v njem iščejo razlago prostora, v katerem živijo, in razlago življenja, ki ga živijo. Hkrati je ekomuzej njihovo ogledalo, ki ga ponujajo obiskovalcem, da bi jih ti bolje razumeli in spoštovali njihovo delo, obnašanje in druge skrite notranje vsebine.

Kakšen je torej projekt Dežela kozolcev iz spomeniškovarstvenega zornega kota?

V spomeniškovarstveni službi ocenjujemo nastajajoči projekt Dežela kozolcev v Šentrupertu kot primer dobre prakse varstva in ohranjanja kulturne dediščine. S spomeniškovarstvenega zornega kota je projekt dober primer prenosa strokovnih rezultatov v vsakdanjo uporabno prakso. Strokovno prepoznano vrednost dediščine kozolcev je lokalna skupnost prevzela za svojo razvojno priložnost na področju razvoja gospodarstva oziroma turizma. Zato pri projektu sodelujem kot konservator od samega začetka.

Projekt, ki ga izvaja občina Šentrupert, sestavljajo trije vsebinski sklopi: postavitev muzeja na prostem – kozolci Mirnske doline, ustanovitev centra za ohranjanje kulturne dediščine kozolcev ter gradnja mreže in situ ohranjenih lesenih objektov nepremične kulturne dediščine v Mirnski dolini. Gre torej za projekt, ki se problematike varstva in ohranjanja kozolcev loteva celovito in celostno. Pri njem sodeluje več partnerjev.

Pri tem ne smemo prezreti vloge občine.

Občina Šentrupert vodi projekt in povezuje vse sodelujoče akterje. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije projekt vseskozi usmerja in skrbi za njegovo strokovnost. Razvojni center Novo mesto je opravil pomembno vlogo pri iskanju in uspešnem črpanju sredstev iz različnih evropskih skladov. Projekt se namreč financira iz dveh skladov (evropskega sklada za regionalni razvoj in evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja), kar je izjemnost v tem delu Slovenije. Center za razvoj Litija prevzema pomembno vlogo pri koordinaciji vsebinskega dela in promociji projekta. Interdisciplinarno zasnovan neformalni projektni strokovni svet je sestavljen iz strokovnjakov različnih strok, predstavnikov občine, lokalnih prebivalcev in ostale zainteresirane javnosti. ZVKDS kot svetovalni organ pomaga pri reševanju pomembnih in zahtevnih dilem pri načrtovanju in izvedbi projekta.

Pri projektu so vseskozi upoštevani tudi visoki mednarodni in domači standardi. Sproti se preverjajo izhodišča in aktivnosti v okviru interdisciplinarnega projektnega strokovnega sveta. Zagotovljena sta interdisciplinarno sodelovanje in preverjanje vsega konservatorskega, restavratorskega in rokodelskega obrtniškega znanja pri projektu. Poleg tega je investitor poskrbel tudi za sprotno obveščanje strokovne in laične javnosti z vzpostavitvijo spletne strani www.kozolci.si, ki je namenjena javnemu predstavljanju vseh aktivnosti v okviru projekta.

In kako projekt sprejemajo »v pro-storu«?

Projekt že uspešno vključuje različne dejavnike (subjekte) v prostoru (strokovne institucije, društva in posameznike), ki vidijo svoj interes v nadaljnjih razvojnih možnostih, ki jih projekt ponuja. Pomemben cilj projekta ni le ohranjanje in predstavitev izbranih kozolcev v muzeju na prostem, temveč postati inkubator in generator najrazličnejših razvojnih idej in projektov pri varstvu in ohranjanju lesene stavbne dediščine.

V zadnjih letih je vse več obnovljenih ali celo na novo zgrajenih kozolcev, zlasti toplarjev. Čemu pripisujete to?

V zadnjih nekaj letih opažamo večje zanimanje za kozolce nasploh, ne samo za postavitev novih kozolcev, temveč tudi za njihovo obnovo in celo za vpis v register nepremične kulturne dediščine. Razloga sta predvsem dva. Prvi je nostalgija po dobrih starih časih. Drugi pa je, da je kozolec statusni simbol, s katerim posamezniki izražajo svojo nacionalno identiteto in gmotni položaj. Pri novih kozolcih opažamo na žalost slabšo kvaliteto tesarskega dela. Tesarski mojstri ne upoštevajo več tradicionalnih proporcev, ne dajejo veliko poudarka detajlom (na primer oblikovanju podpornih ročic, bran, stebrnih baz in gankov ter prezračevalnih lin na zatrepnih obojih), poenostavljajo lesne vezi, izdelujejo strehe s prenizkim naklonom in dajejo premalo poudarka dekoraciji kozolca.

Na vašem zavodu imate zbrano vso potrebno dokumentacijo za postavitev kozolca. Ali jo kdo izmed tistih, ki se odločijo postaviti kozolec, uporablja in upošteva vaša navodila?

Na zavodu za varstvo kulturne dediščine je v okviru zagotavljanja arhivskega varstva nastalo kar nekaj arhitekturnih posnetkov kozolcev, na podlagi katerih bi danes lahko kdo izdelal nov kozolec. Občasno se res zgodi, da pride kdo, ki bi si želel postaviti maketo kozolca ali celo kozolec v naravni velikosti, in nas prosi za načrt. Ampak to je zelo redko. Pod določenimi pogoji naše službe je seveda te arhitekturne posnetke mogoče tudi dobiti. Zanimivo je, da v Sloveniji na žalost še vedno nimamo priročnika, kako izdelati in postaviti kozolec. Zato ljudje iščejo informacije pri različnih institucijah in tesarskih mojstrih.

Drugi problem so prav mojstri. Tesarja danes ne najdeš za vsakim vogalom. Kje in kako se izobražujejo in koliko upoštevajo obstoječo dokumentacijo in tradicijo tako pri arhitekturi kot pri postavitvi v prostor?

V Sloveniji ni problem pomanjkanje tesarjev in krovcev, torej mojstrov, ki bi lahko izdelovali, postavljali in obnavljali kozolce, problem je, da se v šolskem izobraževalnem sistemu ne naučijo dovolj o arhitekturni zgodovini in starih tehnologijah. Zato o tem nimajo dovolj znanja. Dvomim, da se na kateri koli lesarski srednji šoli v Sloveniji učijo o tem, kako pravilno izdelati kozolec, kakšen les uporabljati, na kaj je treba paziti pri obdelavi lesa, za kateri sestavni del kozolca je primerna določena vrsta lesa in podobno. Poleg tega pri nas nimamo nobenega učnega centra, ki bi izšolanim tesarjem in krovcem omogočal dopolnjevanje znanja s področja tradicionalnega stavbarstva. Da ne omenjam tega, da v državi še vedno nimamo seznama izvajalcev, usposobljenih za opravljanje specializiranih del varstva. Zato je stanje na tem področju slabše, kot bi si vsi skupaj želeli.

Kozolec kot »slovenski simbol« je najbolj izpostavljena kmečka stavbna dediščina. Kaj pa druga kmečka arhitektura, kot so hiše, kašče, svinjaki, skednji, sušilnice in še kaj? Zdi se, da razen redkih hiš spomeniškovarstvena služba teh objektov ne vrednoti dovolj in jih zanemarja oziroma prepušča propadu.

Med objekti kmečke arhitekture smo bili pod vplivom umetnostnozgodovinske stroke, ki je bila v preteklosti bolj zastopana v spomeniškovarstveni stroki, res nekoliko bolj pozorni predvsem na tiste objekte, pri katerih je bilo likovno izrazje bolj v ospredju. To so bile predvsem hiše in kašče višjega kmečkega sloja. Na teh objektih je bilo zaslediti več stilno prepoznavnih elementov. Pogosto so bili ti objekti okrašeni tudi s stenskimi slikami. Nekoliko bolj v ozadju pa so zaradi tega bile druge, bolj utilitarne stavbe, kot so svinjaki, podi, hlevi, sušilnice za lan in sadje, vodnjaki, hrami, zidanice itd. Ti objekti so izpolnjevali predvsem primarne kmečke potrebe gospodarja in njegove družine po pridelavi hrane, spravilu krme ter reji domačih živali. Kljub vsemu so ti objekti izredno raznoliki in zanimivi, predvsem z vidika socialne, časovne, prostorske gradbenorazvojne dimenzije. Tudi na objekte tehnične dediščine smo bili v preteklosti premalo pozorni (mlini, žage, kovačnice, opekarne …). Tako trenutno nimamo ohranjene nobene opekarne več. Etnologi konservatorji, ki smo zaposleni na zavodu, iz leta v leto pozorneje analiziramo in vrednotimo tudi te objekte. Gotovo bi k njihovemu boljšemu poznavanju pripomogla kakšna monografska knjiga. O kozolcih imamo na Slovenskem že kar nekaj knjig, o svinjakih, sušilnicah, podih, hlevih, kaščah, zidanicah in hramih pa bore malo.

Ko se pelješ skozi Zagradec v Suhi krajini, ki tudi sodi v vaše območje dela, imaš občutek, kot da se pelješ skozi skansen, toliko lesene arhitekture je ohranjene, nekdo pa je tudi na novo postavil veliko stavbo »po starem«. Ste morda razmišljali, da bi kraj ustrezno zaščitili?

Vas Zagradec sodi pod ljubljansko območno enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine in ne pod novomeško, na kateri delujem kot konservator. Kljub temu to vas dobro poznam, saj živim v Suhi krajini. V zadnjem obdobju je bilo tu res postavljenih nekaj objektov »po starem«, vendar na žalost brez strokovne pomoči, kar se seveda kaže tudi na objektih. Je pa res, da so pomanjkljivosti vidne bolj nam strokovnjakom, laiki in ljubitelji tega ne opazijo. Spomeniškovarstvena služba vasi še ni vpisala v register nepremične kulturne dediščine, ker ne izpolnjuje vseh strokovnih meril za vpis. Je pa v vasi kar nekaj objektov, ki so vpisani v register. Tu velja omeniti cerkev, znamenja in župnišče. Upam, da domačini to poznajo, saj tovrstna dediščina, obnovljena in pravilno interpretirana, lahko pripomore k še boljši prepoznavnosti kraja.