Kregam se z neumnostmi, ki kvarijo svet. A daleč od tega, da imam vedno prav

Ko se je kot Saša Tabaković pojavil v Pevčevem Pod njenim oknom, smo se vsi zaljubili vanj.

sob, 05.04.2014, 06:00

Do sebe je strašansko samokritičen in pravzaprav – pravzaprav! – ne poznam igralca, ki bi tako iskreno in ganljivo govoril o svoji partnerki, igralki Poloni Juh, da je rojena za igro – veliko bolj kot on. Kljub mojemu nasprotovanju. Trezen in hkrati čustven, odgovoren in, kot mi je rekel eden od njegovih kolegov, načelen; »mislim, da še nisem srečal tako moralnega človeka, v tistem starem, pravem pomenu besede«.

Leta 2005 je prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca za vlogo Gavestona Marlowa v Edvardu Drugem, leto dni pred tem univerzitetno Prešernovo nagrado za Goldberga v Pinterjevi Zabavi za rojstni dan (AGRFT). V tej sezoni ga lahko gledamo kot Metelija v Kaliguli, Kena v Rdeči, Doriana v Sliki Doriana Graya, Prozorova v Treh sestrah in v več vlogah v Zang Tumb Tuuumu.

Na nocojšnji premieri v ljubljanski SNG Drami bo Rihard II. v predstavi Rihard III. + II. v režiji Tomaža Pandurja. Precej se je nagaral s tem neulovljivim in izmuzljivim, genialnim kraljem. Sedela sva v njegovi garderobi sončnega sobotnega popoldneva. Teden dni poprej.

Kako lepo zložene nogavice!

To je zasluga naših garderoberjev. Super so. Resnično. Spoštujem njihovo delo, ker so tu tudi zato, da lahko kvalitetno ustvarjam. Ne domišljam si, da so moja služinčad. Vulgarno bi se mi zdelo, da bi se moral garderober sklanjati in pobirati moje spodnjice s tal. Stvar poklicne higiene, pač. Cenim njihovo diskretnost. Čeprav na primer nisem nudist in je moje golo telo v resnici rezervirano za mojo ljubezen, je golota v gledališki garderobi nekaj povsem vsakdanjega.

Ste pa zelo lepi. Iz leta v leto bolj ...

Hvala, sva že dva. (smeh)

Kaj mislite s tem, da niste nudist? To ni nič takega ...

Hočem reči, da se brez težav slačim in oblačim pred garderoberji, ker velja nekakšno medsebojno zaupanje. Garderober mora imeti občutek, kako naj se te med predstavo, ko ti pomaga pri preobleki, dotika, kako naj te gleda, da s sabo ne ruši tvoje umetniške koncentracije. Zato tega poklica ne zmore vsak.

Kaj imate vi z Vojvodino?

Starša sta po rodu Bosanca. Mamina družina se je v začetku šestdesetih iz Bosne preselila v Prigrevico, nemško vas, ki je bila po drugi svetovni vojni izpraznjena. Vendar je dedek kupil parcelo; ni se želel kar tako vseliti v tujo hišo, čeprav bi bilo to takrat mogoče. V Somborju je hodila na srednjo medicinsko šolo. Nakar je dobila zaposlitev v ljubljanskem Kliničnem centru ter študij na daljavo nadaljevala na Medicinski fakulteti v Beogradu. Študija ni končala, saj je na nekem plesu v hotelu Lev spoznala mojega očeta, bosanskega gasterbajterja. Potem sem se rodil jaz. Še dobro, da sta mi dala ime Saša, menda naj bi bil v igri tudi Zlatan.

Namenite kaj pozornosti temu, da ste iz pravoslavno-muslimanskega zakona? Kako je to pomembno za vas, vašo generacijo in mlajše?


Tabakovići so lahko bosanski Srbi ali muslimani. Oče je musliman, vendar je družina večinoma svetlolasa. Verjetno so se poturčili, saj so mnogi v času otomanskega cesarstva tako bolje živeli, plačevali nižje davke itd. Sicer pa je naglas pri izgovorjavi priimka na prvem zlogu, saj izhaja iz besede tabak, kar pomeni usnjar. Drugače pa se moja starša nikdar nista nacionalno ali versko opredeljevala niti dokazovala. Ni jima bilo treba. Vseeno pa osebno veliko bolj čutim krščanstvo kot islam. Mogoče zaradi okolja, kjer živim in delam. Mogoče pa tudi zaradi očeta, ki je bil v mladosti zelo protiislamsko usmerjen.

V kakšnem smislu?

Niso me dali obrezati, na primer. Očetu je akt ostal v travmatičnem spominu in mi je hotel s tem prizanesti.

V predstavi Rihard III. + Rihard II. igrate Riharda II. Zanimivo, da si o njegovi osebnosti lahko predstavljamo večinoma stvari, ki mu jih je pripisal Shakespeare v tragediji Rihard II. Sodobni zgodovinarji temu nasprotujejo. Lahko pa rečemo, da je imel že takrat zelo moderne misli o svetu, umetnosti. Imel pa je verjetno tudi že katero od pogostih bolezni moderne dobe.

Lepo ste to povedali. Na eni od vaj za Riharda II. nam je režiser Tomaž Pandur pokazal sliko belega jelena, ki leži v travi. Oziroma združeno je telo jelena in košute, torej združitev moškega in ženskega principa v eno telo. Okoli vratu ima zategnjeno zlato krono, z nje pa visi veriga, ki se mu zapleta okrog nog. Horizont je pozlata. Videti je, kot bi bil jelen gol, brez rogov. Ko pa dobro pogledaš, vidiš, da je v tej pozlati odtis njegovih rogov, ki so združeni z ozadjem. Rihard II. si je naročil tak avtoportret. Jaz sem presunjen. Bil je poet svojega časa, ki je o življenju in resnici razmišljal v metaforah. Norec navdiha. Obenem pa je svet čutil izrazito fizično in hkrati prizemljeno. Glede na to, kako se je upodabljal in živel, je verjetno verjel, da transcendence ni mogoče manifestirati drugače kakor skozi telo. Transcendenca zanj ni bila samo ideja ali misel, treba jo je bilo čutiti telesno, do bolečine.

Kakšen je vaš Rihard II.?

Težko ulovljiv. Naelektren. Dišeč. Moker. Osamljen. Njegovo razpoloženje pa še najbolj čutim kot kakšno sliko Gabrijela Stupice. Na primer Miza z igračami. Kljub pločevinastim igračam, kockam, kartam ni na njej nič otroškega, mladega; prej starost in melanholija. Belina preseva skozi črnino.

To ste vi – stara duša.

V tem smislu sva si verjetno podobna.

Ko vas poslušam, se mi zdi, da vam je nekako prirojena misel, drža, da človeku ni treba biti strašen pustolovec, da začuti življenje, preživi ...

Treba je samo dobro opazovati. Kar sem spoznal samooklicane pustolovce, ki so se pri tem trkali po prsih, so bili vsi večinoma pozerji, ki jim je šlo v življenju pregladko. V resnici ljudje o svojih pravih življenjskih mukah, kot jaz razumem pustolovstvo, ne govorijo na glas. Je prehudo.

Ampak, če riševa paralele z Rihardom II., skozi kakšne line, luknjice – ni vaš najljubši film 2046? – prihaja bolečina v vas?

Moraš biti odprt za različne informacije, zunanje dražljaje, ki jih potem pretvoriš v svoj emotivni svet. Čedalje bolj verjamem, da se tega ne da natrenirati. Igralske metode gor ali dol. V resnici gre za vprašanje talenta, ki se ga ne da priučiti.

Kako se zgodi?

Ne vem. Mislim, da sem po naravi zelo zračen, razen kadar se pogovarjam o denarju. Takrat sem zelo prizemljen. Ko pa razglabljamo o lepoti, poeziji, takrat me navdih odlepi od tal. To v resnici od umetnosti tudi pričakujem. Da mi spodmika tla, a se pri tem vseeno počutim pomirjeno in varno.

Kakšen je vaš kompas za umetnost?

Mnogi me verjetno imajo za starega konservativnega kozla (smeh). V principu pa delam po instinktu in po pameti. Vsak umetniški akt naj bi bil pronicljiv, imel naj bi intelektualni domet. Umetnost je filozofija, nujno podprta z emotivnim doživljajem trenutka. Če emocije ni, ostane vse na ravnini suhoparnih dejstev. Pri ustvarjanju predstave je treba zelo dobro razmisliti, zakaj jo ustvarjaš in zakaj je takšna in nič drugačna. Avtorsko si zastavljaš vprašanja in si nanja skozi umetniški akt tudi odgovarjaš. Zato so mi odprti konci pri filmih ali predstavah ponavadi sumljivi.

Kakšna vprašanja si v ustvarjanju postavljate sami?

Danes ni ravno lahko postavljati pravih vprašanj. Nanja je še teže kompleksno odgovoriti. Mene navadno vedno zanima vprašanje človekove eksistence. Kaj je tisto, kar človeka dela človeka. Človeškega in nečloveškega. Kako se emotivno odziva na različne situacije in zakaj se odziva tako, kot se. In pa igralska interpretacija vsega naštetega. Igralec mora biti vedno korak pred gledalcem. Mora ga presenečati, mu preobračati miselno vizuro. Ta čas to zahteva. Postali smo civilizacija tv-ekranov in se navadili na hitro spremljanje, dojemanje videnega.

Mar ni ravno pavza, premor tisto, kar da težo predstavi v gledališču pa tudi življenju sicer?

Verjetno. Gre za vprašanje tišine. Z njo izgovorjeno misel vkomponiramo v življenje. S premorom ji lahko damo težo ali jo izničimo, predrugačimo.

Kaj najprej storite, ko pridete na oder?

Preden stopim na oder, moram imeti v sebi stanje, razpoloženje lika.

Koliko časa potrebujete, da se to zgodi?

Potrebujem veliko koncentracije in nekaj predpriprav. Ne gre za infantilno vživljanje v stilu, »babica mi je umrla, pa se bom razjokal«.

Kako se pa vi razjočete na odru?

Zelo močno moram začutiti čas, trenutek, ki je tukaj in zdaj. Težko razložim. Nisem skoncentriran na žalostne spomine, temveč na tukaj in zdaj. Če je človek osredotočen na tukaj in zdaj, življenje zelo zaboli.

Začutite bolečino celotnega sveta?

Ja. Pa ne gre za neko romantično svetobolje. Enostavno se odprem. Pred časom so se mi ponoči dogajale nenavadne stvari. Ko sem vstal, da grem po kozarec vode, se mi je zdelo, kot da se je čas ustavil in da ni živega človeka na svetu, ki bi ta svet razlagal. Kot da ni človeške koprene sveta. Nobenega dodanega pomena. Stol je bil samo stol. Roka skupek mišic in žil. Suh, prazen realizem. In jaz v njem.

Mar ni tako, da človek svet doživlja v stanjih globoke bolečine?

Ja, ampak bilo je sredi noči, v nekem čudnem polsnu, ki to ni bil, saj sem se vsega popolnoma zavedal. Ob jutrih pa, ko sem se zbudil, se je že odvijal program sveta, vse je spet imelo neki dodaten pomen. O tem sem povprašal prijatelja psihiatra ...

In kaj je rekel?

Ni mi znal točno odgovoriti. Zdelo se mu je zanimivo. Govoril mi je tudi o bipolarnih motnjah, pa sem rekel, da to pri meni ne pali.

Dobrodošli!

(smeh) O, Rihard II.! Čutiti svet tak, kot je. V vsej svoji izpraznjenosti. In to stanje je zelo podobno tistemu, ki ga moram doživeti, če hočem biti pretresljiv na odru.

Zdite se tako drugačni od svoje generacije – in o tem so mi govorili tudi vaši starejši kolegi.

Na svojo generacijo sem kar malo jezen in tega ne skrivam.

Zato ker se vi kregate s svetom, oni pa ne?

Kregam se z neumnostmi, ki kvarijo svet. Daleč od tega, da imam vedno prav. A premorem vsaj toliko dostojanstva, da poskušam kvalitetno zagovarjati stališče. In se pustim prepričati, kadar se motim, ker nisem v glavi vojak. Ne gre za to, da bi se morali samo kregati – moje stališče proti tvojemu – to je premalo. Kaj pa če gre za dve popolnoma brezvezni stališči? Pomembna je kvaliteta argumenta.

S kom se najraje soočate? Z gledališkimi kritiki ...

No, to je bilo enkrat.

Kdaj se oglasite v javnost?

Takrat, ko mislim, da se moram. In imeti moram voljo in energijo, saj se ponavadi ne konča pri enem pismu. Niti ni nujno, da se problem nanaša na igralstvo. A prav zato, ker svoj poklic jemljem kot javno dobrino in javno delo, moram izpostaviti mnenje. To je dolžnost umetnika.

Drugačni ste od svoje generacije zaradi vsega, kar ste doslej povedali, pa tudi v tem, da vas vabijo v najrazličnejša kulturno-politična telesa, odbore ... Kako to? Merite v prihodnosti na kariero kulturnika v politiki?

Ne, za zdaj ne. Ja, me vabijo. Pa me verjetno ne bodo več dolgo. Obenem sem bil prepričan, da če se izpostavljaš z mnenjem, da se potem nekje in nekako to karmično vrne. Ampak to ni res. Rek, kar te ne okrepi, te ubije, ne velja. Kar človeka ubija, ga ubije.

Vsakokrat močneje.

Natančno tako. To je resnica. Počasi sem utrujen od tega, da se izpostavim, nekdo pa za mojim hrbtom priliznjeno dela računico zase.

Kaj se pa, po vašem mnenju, vrne s karmičnim zakonom – če se delovanje v dobro drugih ne?

Mislim, da se nič ne vrne. Razen klofut, ko se zameriš ljudem. Ljudem se zameriš lahko samo že z zagovarjanjem določene estetike. Mar ni tako?

Zato pa jaz ves čas postavljam samo vprašanja.

Dobra! Na primer, na vprašanje, kaj si mislim o neinstitucionalni gledališki sceni, sem povedal, da je stvar dolgočasna, zaprašena, brez esprita, posledično tudi zaradi katastrofalno neurejenih razmer. Bumerang še čakam. Ne verjamem, da bom razumljen v stilu opevane miselne in estetske raznolikosti našega kulturnega prostora.

Obiskujete predstave, ki nastajajo v okviru neodvisne scene?

Kolikor mi čas dopušča – ja. Ne govorim na pamet. Tudi v tujino grem, Berlin, Amsterdam, Dunaj. In lahko hitro primerjam različne uprizoritvene standarde.

In kaj ste ugotovili?

Da smo se zelo privadili na estetsko revščino, ki se je zažrla povsod, tudi v institucijo. Spomnim se, kako so se nekateri v začetku stoletja posmehovali Ateljeju 212, ko so gostovali pri nas, njihovi neokusni, zaprašeni scenografiji in kostumografiji. Jasno, vse je bilo rezultat takratnih političnih razmer. Ampak grozljivo je bilo to, da se pa njim osebno estetika ni zdela tako zelo slaba.

Zakaj neokusni?

Ceneni materiali, slabo krojeno, zašito, zdrapana scenografija. In mi smo zdaj padli v podobno luknjo samozadovoljstva. Denarja je sicer več. A vse nam je všeč. Vse nam je zanimivo. Pa čeprav težko ocenimo dodano vrednost nekega umetniškega izdelka. Važno, da ta obstaja in smo vsi mirni.

Ampak slovensko gledališče – verjemite – je v tujini strašansko cenjeno.

Saj tudi jaz vidim veliko kvalitete, ampak malo stvari, ki bi mi bile presežne. Še manj pa je ljudi, ki mislijo podobno kot jaz in si to upajo povedati na glas. Sistem v gledališču je postal spervertiran. Od politike ministrskega točkovanja do estetskih profiliranosti različnih gledališč. Zelo podoben uprizoritveni program, kamorkoli se obrneš. Miselnost o estetskem preboju se povezuje z mladostjo. Tako imamo celo plejado slovenskih režiserjev, ki se jih tretira za mlade, čeprav so že zdavnaj zaorali ledino proti petdesetim letom. Kje so mladi režiserji, na katerih je že zdavnaj čas, da prebijejo led? Z igralci je bolje, pa vseeno, kje so? Kje so njihove priložnosti?

Ko govorite o mlajši generaciji, govorite o svoji generaciji?

Seveda. Čeprav sem star že dvaintrideset let in ne bom več dolgo mlada generacija.

Nedavno mi je igralka iz vaše generacije rekla, da se težko prebijajo tudi zato, ker je igralska generacija, ki je v teatre prišla pred njimi, zelo močna.

Res je. V Drami so Juh, Šturbej, Šugman, Gračner, Baković, Emeršič. Sveti priimki, ki so se kot grozd na novo in sveže vzpostavili.

Zakaj?

Zato ker je za to poskrbel takratni umetniški vodja. A ni vse odvisno samo od njega. Problem mlade generacije je v pomanjkanju odrskega šarma. Premalo je humorja, iskrivosti. Lastnega razmisleka o gledališču. In verjetno bo še slabše.

Povejte, zakaj bo slabše?

Ker je slovensko gledališče še vedno gledališče režiserja in njegovega koncepta. Čeprav jih malo od njih to prizna.

Nekaj podobnega pravi tudi igralec Slovenskega mladinskega gledališča Dario Varga v svoji avtorski predstavi Zakulisje prvakov.

Niso pa vsi režiserji takšni.

Kakšni – »igrati tako, da bo viden koncept«?

Saj gre vedno za koncept, kako uprizoriti materijo. Vendar mora iti pri tem za dogovor ustvarjalcev. Misel igralca ali kogarkoli drugega pri projektu ni nič manj vredna kot režiserjeva. Vreden je samo premislek, ali ta misel, glede na koncept, zdrži ali ne. Zato ne maram predstav, kjer igralec ne more biti soavtor. Moja trenutna izkušnja s Tomažem Pandurjem je drugačna. Gre za režiserja z neverjetno zapeljivim čutom za magijo gledališča. Je izjemno spoštljiv do igralca in mu priznava njegov avtorski podpis in angažma. Celo več, zahteva ga. Zato mi je bilo delo z njim v užitek. Zahvaljujem se mu za umetniški maraton, ki je trajal dobra dva meseca. Rezultat dela je viden.

Kakšen je vaš igralski avtorski podpis?

Nekdo me je zadnjič vprašal, ali je moja igra minimalistična.

Ha, ha, ha. Kaj naj bi to bilo?

Tomaž pravi, da je manj vedno manj. No, saj ni bilo mišljeno žaljivo. Kot kompliment, da se na odru ne naprezam v prazno.

In enkrat manj postane nič … A sediva tu v garderobi in morala bi vas za trenutek zapustiti, če dovolite. Nekako si ob pogovorih z igralci v njihovih gledaliških garderobah pogosto zaželim, da bi za trenutek izginila. Ob vrnitvi pa bi me na stolu čakal lik, ki ga pripravljajo za oder. Če odidem in se vrnem – bo tu namesto vas Rihard II.? Bi lahko to naredili?

(tišina) Mislim, da tega igralec ne more narediti. Verjamem sicer v igralčevo moč energije, da z njo ustvari atmosfero. Ampak prava čarovnija se lahko zgodi …

… samo na odru?

Ja. Zato tudi ne verjamem v performans. Ker je zelo redko kdaj presežen. V umetnosti se mora preplesti toliko kompleksnih ravnin, da se ta enostavno ne more zgoditi na pločniku sredi ceste. Umetnost ne sme gledalca posiljevati s seboj. Zato zame umetnost ni eksces. In igralci niso ekshibicionisti. To so lažnive manipulacije, s katerimi poskušajo prepoznan vrednostni sistem umetniškega izdelka uničiti predvsem tisti, ki presežnega v svojem delu niso sposobni. So pa dobri samopromotorji. Spet bom tepen: Marina Abramović, na primer, je zame kraljica podgan. Pobira mastne denarje za plehkost. Si predstavljate ta nični svet? Z zbotoksiranim obrazom sedi za mizo ženska, ljudje nasproti nje pa jočejo, ko jo gledajo, njen zabuhel obraz. Jasno, oni razumejo in se jih dotakne presežnost njenega sedenja v prazni galeriji. Mislim, nimam besed.
Umetnost se tudi ne more zgoditi skozi vulgaren akt: ne morem gledati odrasle igralke, ki se na odru gola razkreči in kaže svoje kosmato mednožje ter mežika, češ, zdaj te pa hudo provociram. Mene ne. Kvečjemu svoje starše. Plehkost pač nikoli ne bo provokativna.

Nekoč ste mi rekli, da vam je v resnici zelo malo stvari všeč. Tudi od tega, kar sami počnete …

Zelo sem kritičen do sebe.

Kaj se vam zdi najbolj živo v gledališču?

Poantiran doživljaj. Ne gre za to, da igralec samo močno čustvuje; njegovo čustvovanje mora biti v sozvočju konteksta, v katerega je postavljen. Dejanskost trenutka. V katerem je samo ena resnica in en odgovor.

Ste tudi v življenju tako brezkompromisni?

Ne vedno.

Kakšni potem ste?
Ne vem. Raznolik.

Kako zelo radi imate Polono Juh?

Včasih sem brezkompromisen, včasih sem preveč popustljiv. Trudim se biti načelen. Starši so me učili, da je treba v življenju ohraniti obraz.

Kako zelo radi imate Polono Juh?

Zelo. Nekaj bom povedal …

O Lady Ani?

Ne. Kar o Poloni, je pravo vprašanje.
(tišina)
Polona Juh je igralska prvakinja, občuduje jo tako publika kot kritika. Tudi jaz jo občudujem in spoštujem njen talent, ki me znova navdihuje. Meni se je poklic igralca zgodil. Njej ne. Ona je bila rojena zanj. Zase to težko rečem. Če me vprašajo, kaj bi lahko še drugega počel, bi seveda rekel, da nič, ker nič drugega ne znam. Ne morem pa reči, da sem bil rojen za igralca. Polona Juh lahko to reče. Resnično. Velika osebnost, ko je na odru in ko je doma.

Kako lepa ljubezenska izjava …

Razumete? Pri njej ne gre v maniri, »ja, veste, na odru je takšna, zasebno pa je čisto drugačen človek« ... Kar je ona na odru, je tudi intimno. Ko je žena, ko je mama najinemu otroku, je vedno vsa scela. Tako na odru kot doma. Vse je v njej. To govorim zato, ker je tega vredna. In njena mama, igralka Mojca Ribič, je tudi takšna ženska, kot je ona. Čeprav je Mojca umetniško zadoščena, jaz vseeno mislim, da je bila spregledana.

Zakaj mislite, da je bila spregledana?

Zato ker je bila s svojim igralskim doživljajem pred časom. Posnetki predstav pričajo o tem. Bila je takšen tip ženske in igralke, kot je Polona. Pretresljiva. Emotivno močna. Hčere verjetno neko lepoto podedujejo in si jo privzgojijo od mam. Čeprav se človek rodi z določeno danostjo. Vse bolj verjamem v to. Nekatere stvari so nam ob rojstvu dane, druge ne. Tako je. Prej ko se človek s tem sprijazni in se ne skriva, bolj pridejo do izraza lepe stvari, ki jih premore. Na nas pa je, da te stvari negujemo, se izdelujemo v boljše ljudi. V ljudi z obrazom. Skratka, v Poloni je nekaj več.

Mislite na igralsko norost?

Ja. In igralske karizme. Ona je garačica. Zato ko jo gledaš, nikoli ne skomigneš z rameni in rečeš, to je v redu. Ne, rečeš, mater, to je res dobro! Zakaj bi se sramovali občudovanja?

Prijavi sovražni govor