Kriza je, žal, dobra za umetniško ustvarjanje

Vlado Poredoš, pevec zasedbe Orlek: Rad imam koncert v krajih, kjer nas ne poznajo.

sob, 24.03.2012, 21:00

Zasavska skupina Orlek je na novem albumu Repete prearanžirala svoje manj znane pesmi. V četrtek, 29. marca, jih bo predstavila v Kinu Šiška. O orlekovskem glasbenem pristopu, izginjanju knapovščine in turnejah po svetu smo se pogovarjali z Vladom Poredošem, Prekmurcem, živečim v Zasavju, pevcem grobega glasu in zapisovalcem proletarskih zgodb.

Dvajsetletnico ste praznovali leta 2009 s slavnostnim koncertom v Cankarjevem domu in albumom Anduht (slavje). Ste ena redkih zasedb, ki je bila dejansko aktivna vseh teh, sedaj že 23 let, brez premorov.

Orlekovsko zgodbo vlečemo še iz leta 1989 iz rajnke Jugoslavije in delamo nepretrgoma, tako da smo si vsako leto pošteno prigarali. Veliko skupin ima okrogle obletnice, s tem da so imele premore, dolge tudi desetletje. Vsako naše leto je tudi močno dokumentirano, saj imamo zelo natančno voden arhiv.

Ko sem slišal, da ste na novem albumu prearanžirali stare pesmi, je bila prva misel: Oh ne, ostali so brez idej.

(smeh) To so nekoliko manj znane skladbe in po našem mnenju neupravičeno spregledane. Uspešnic se nismo lotevali, ker smo prepričani, da naj ostanejo ljudem v spominu take, kot so. Odločili smo se, da bomo izbrane pesmi zaigrali poudarjeno akustično na višji zahtevnostni ravni.

Prearanžirane pesmi vas kažejo v drugačni luči. V kompleksnejši, starejši, zrelejši?

Zelo smo se potrudili, ker smo hoteli narediti nekoliko zahtevnejši album in si potrditi samozavest, da to zmoremo. Zato smo se odločili, da bi naredili povsem drugačen album, in smo k sodelovanju povabili goste.

Album Repete ima enega najboljših in najbolj preprostih ovitkov, kar sem jih videl zadnje čase. To je podoba lepotice, ki oblizuje krožnik. Očitno hoče repete?

Odločitev za ta ovitek je posledica hudih bojev v skupini. Mi se tudi skregamo in to je pri nas vedno ustvarjalno, kajti devet glav misli po svoje. To opravimo brez zamer. Sprejeto odločitev smo vsi spoštovali. Ima pa ovitek v notranjem delu še orlekovski preobrat, ki ga je prispeval najbolj tih in drzen član zasedbe, kitarist Bojan.

Ovitek je zakrivil Dušan Kastelic, vaš dolgoletni kreativni sopotnik in eden najboljših svetovnih animatorjev.

Nam je v čast, da z njim sodelujemo, in ker je iz naše doline, se pravi iz Zagorja. Duško je perfekcionist in je včasih z njim muka delati. Bolj ko mu govorimo, Duško, v redu je, bolj vztraja, da še vedno ni dobro. A tak pač je. Naredil je animirani video za našega znamenitega Perkmandeljca. Zato smo ga prosili, naj nam spet pomaga in naredi ovitek. Radi pokažemo na ustvarjalni potencial, ki ga imamo v Zasavju.

Vaša osnovna glasbena opredelitev je punk, polka, rock, folk, po Repeteju sodeč pa še swing, jazz, dixieland in še kaj.

Orlek smo zasavski golaž, ki ima same dobre sestavine, in na koncu dobimo zelo okusno jed.

Repete, še posebej pa skladbo Fontana želja, so obogatile Sestre. Kdo so Sestre?

Nekoliko smo parafrazirali z našimi evrovizijskimi Sestrami, s tem da so naše Sestre res sestre. Ester Adamlje je sestra saksofonista Kristijana, Blažka Fele je sestra kitarista Mateja, Neva Marn pa je sestra našega bobnarja Saša. Povabili smo jih k sodelovanju, ker so izredne vokalistke in se ljubiteljsko ukvarjajo z glasbo pri znanih zborih. Ester poje pri zboru svetega Nikolaja iz Litije, Blažka je pri akademskem pevskem zboru Toneta Tomšiča, Neva pa je saksofonistka in flavtistka, ima angelski glas in sodeluje še pri pleh bandi in uči na glasbeni šoli. Greh bi bil, če jih ne bi povabili k sodelovanju, pesmi pa so s tem dobile dodano vrednost.

Torej vas ni motilo, da se je vašemu robustnemu vokalu pridružilo nekaj tako milozvočnega?

Nisem imel nobenih pomislekov. Tudi moja želja je bila, da bi sodelovale.

Repete prinaša marsikaj novega, tudi novega člana trobentača Jana Adameka, ki je zamenjal starosto in ustanovnega člana Orlekov, vašega strica Janeza Torija, ki je tudi Mitjev in Juretov oče.

Za strica Janeza nam je zelo žal, ker je bil prvi žurer v bendu in ga zelo pogrešamo. Moram pa povedati, da je Jan vnesel novo kakovostno raven interpretacije. Je odličen trobentač in pevec, krasno obvlada terco in je neverjetno muzikaličen in sliši vsako napako.

A ste si z njim naredili medvedjo uslugo?

Ne, samo izredno dobro sliši vse napake... V srednji šoli je bil učenec profesorja trobentača Davida Jarha. Pri snemanju Repeteja je sodeloval še naš pozavnist Ečo Matko, a je trenutno na bolniški. Sedaj imamo začasnega pozavnista Edija Ceferina iz Trbovelj, ki je bil cimer našega novega trobentača Jana, v nižji glasbeni šoli pa ga je učil Igor Podpečan, s katerim tudi sodelujemo že vrsto let. Tako da imamo skupaj s saksofonistom Kristijanom, ki se je pred leti pridružil zasedbi, mlado pihalsko sekcijo.

Z odhodom Janeza Torija ste ostali brez glavnega žurerja v skupini. Kdo se zdaj poteguje za to zahtevno nalogo? Pa še šef vašega sindikata je bil, če se ne motim.

Res je žalostno, da Janeza več ni z nami, boj za nasledstvo prvega žurerja v skupini pa je hud. Glede sindikata je še huje, saj so se pojavile novosti, tako da nimamo več samo enega sindikata, temveč več, tako kot je v državi. Ne vemo še, kakšna bo usoda svinjskih polovic, pa še vegetarijance imamo v skupni, tako da... (smeh)

Za skupno Orlek sta najbolj značilna vaš grobi vokal in harmonika Jureta Torija. Slednjemu so Orleki premalo in ima še številna druga glasbena sodelovanja.

Že od začetka Orlekov smo poudarili grobi vokal, ki je posledica mojega nekdanjega kajenja. Želela sva, da bi bil moj vokal približek Tomu Waitsu, in je tako nekako tudi ostalo.

In nikoli ni šel na bolje?

(smeh) Ne, nikoli ni šel na bolje, poznam pa ga tudi v zelo slabih izdajah. Juretovo delovanje zunaj Orlekov se v skupini zelo podpira, kajti tudi drugi člani se ukvarjamo z različnimi stvarmi in projekti.

To je za umetnike priložnost za drugačna umetniška udejstvovanja.

S tem se v skupini Orlek ne obremenjujemo preveč, le glede datumov nastopov se je treba uskladiti.

Kot pisec besedil nimate zadržkov prepevati tujih pesmi.

Če je kakšna zelo zanimiva melodija... Najpomembneje je, da se pesem da interpretirati po orlekovsko, da se takoj sliši, to so pa Orleki. Vse pogosteje se odločamo za slovenske avtorje, ker hočemo pokazati svetu, da imamo zelo dobre avtorje. V primerjavi s tujimi avtorji so dostikrat zapostavljeni.

Med drugim smo doslej priredili pesmi skupine Bombe Srečen, pa Osmi dan Pankrtov...

Z zanimivim rapovskim uvodom...

Da, uvod v to pesem je zelo specifičen. Pri Pankrtih je bolj duhovniški, mi pa smo za to angažirali našega raperja, saksofonista Kristijana, da je uvod odrapal. Tudi Peter Lovšin je nestrpno čakal, kako bomo izvedli ta uvod. Ob svoji 50-letnici nas je kot goste povabil na koncert v Festivalno dvorano v Ljubljani in je bil navdušen.

Igramo tudi odlično rockovsko pesem Mesto prihodnosti trboveljske skupine Hiša. Svojčas smo igrali Male bogove Vlada Kreslina. Naslednji domač avtor bo verjetno Janez Zmazek Žan, ki ima kar nekaj pesmi, ki bi se jih dalo fino prirediti v našem slogu. Njegove kitarske solaže zvenijo zelo slovensko in ta etno melos tudi nas vleče naprej.

Vsekakor pa Orleki ne bi bili Orleki, če ne bi vi pisali taka značilna besedila, vinjete iz proletarskega življenja v Zasavju.

Večina teh zgodb ima resnično podlago. Nekatere sem skupaj sestavil iz več dogodkov. Rad imam zgodbe, ki imajo rep in glavo.

Vaše kratke zgodbe spominjajo na tiste Brucea Springsteena in Toma Waitsa.

To sta moja vzornika.

V bistvu ste v Zasavje zašli za ženo. Kako so vas, Prekmurca z ravnice, sprejeli domačini treh dolin?

Nobenih težav ni bilo. Prekmurci smo zelo prilagodljivi ljudje in smo se razselili po svetu ter se vedno dobro vključili v lokalno okolje. Nikoli nisem bil deležen kakšnih očitkov. Poznam veliko ljudi iz teh naših dolin in prav uživam tu.

Sprva ste se čudili sočnosti knapovščine, kmalu pa ste jo začeli zapisovati, jo uporabljati v svojih besedilih in jo iztrgali pozabi.

Knapovski sleng me je zelo pritegnil, še posebej njihov obešenjaški humor, ki mi je zelo blizu. Veliko besed sem prvič slišal tu in te švabske popačenke so bile tako zmaličene, da so zvenele smešno. Recimo beseda luftrajder je označevala tiste, ki so v rudniku delali na prezračevalnih napravah, so rajdali luft, usmerjali zrak. To je bilo slabše plačano delo in so ga včasih knapi opravljali za kazen, če so udarili kak plavi ponedeljek. Ker so delali na prepihu, so pogosto obolevali, saj so se prehladili. Te nenavadne besede so me tako pritegnile, da sem jih začel zbirati in opazil, da s tem slengom nihče ni nič delal, kar je škoda. Bilo je znano, da se rudnik zapira. In rudnik je bil kovnica teh besed. Ko se zapre, izgine tudi jezik. Tako se je zgodilo z Litijo, svojčas znanim rudarskim mestom, kjer od rudarstva ni ostalo skoraj nič, niti besede. Avtohtona knapovska govorica je izginila, Litija pa je postala ljubljansko spalno naselje. V Litiji se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja govorilo povsem drugače kot sedaj. Opazil sem, da odkar se vse več ljudi vozi v Ljubljano v službo kot v Zasavje, uvažajo druge besede. Sprva smo takim rekli, a boš sedaj lublansk govoru. In tako stare knapovske besede izginejo, ker jih izrinejo druge, nove.

Ker se vse več jam v Zasavju zapira, presiha tudi rudarsko življenje in besednjak. Vi ste se že na tretjem albumu Adijo, knapi poslovili od njih.

S tem albumom smo zaključili knapovsko trilogijo. Vendar seveda zgodb ni konec, prav tako ne manjka tem, kajti nastanejo novi problemi, od brezposelnosti do boja za preživetje. V Zasavju je bilo rudarstvo hrbtenica razvoja.

Vendar vam tem iz proletarskega okolja ne zmanjka?

Ne, tem ne primanjkuje, žal jih je vse več, saj se razmere zaostrujejo.

Je kriza kot inspiracija dobra za umetnost?

Je, ker v umetnosti lahko poudariš tisto, kar se dogaja. Izkristaliziraš probleme, stiske, dogodke. Kriza je, žal, dobra za umetniško ustvarjanje.

Vaš ustvarjalni pristop premore kar nekaj grotesknosti, obešenjaškega humorja in socialne pronicljivosti, kar je sorodno kakšnemu Franku Zappi, Tomu Waitsu ali Louju Reedu.

Veliko jih poslušam. Pred mnogimi leti sem bil na koncertu Franka Zappe v Ljubljani. Toma Waitsa žal še nisem videl v živo, mi je pa on oziroma njegov umetniški pristop prava strokovna literatura. Od njega sem se naučil veliko stvari, recimo to, kako uporabljati pihalno sekcijo povsem drugače.

Nekatere njegove pesmi imajo zelo bizarne aranžmaje.

Rad je imel, da so pihalci zveneli nekako razglašeno, otožno.

Vaša zasedba šteje devet ljudi, kar je seveda skregano z ekonomsko logiko, pa vendar vztrajate pri taki postavi.

Naš basist Mitja je tudi komercialist in se drži za glavo zaradi stroškov. Skupino Orlek združuje ljubezen do glasbe, sicer kapne tudi kak evro, vendar to ni cilj našega delovanja in ustvarjanja. Nihče od nas ni poklicno vezan na glasbo, to je bolj sprostitev, denarja pa se seveda ne branimo.

Po drugi strani pa vam to pušča večjo neodvisnost, več svobode?

Sicer je to tudi breme, ker se glasbi ne moremo v celoti posvetiti. To je nekoliko dvorezen meč, vendar gledamo na to, da se uskladimo, tako glede vaj kot nastopov. Nekako nam še vedno uspeva.

Za sabo imate kar nekaj izjemnih gostovanj v tujini, od turneje po Avstraliji in Novi Zelandiji, nastopov v Pakistanu in ZDA, novoletnega razgrajanja po Pekingu, jeseni pa se odpravljate na prvo turnejo po Južni Ameriki.

Rad imam koncert v krajih, kjer nas ne poznajo, kjer nimajo predznanja o naši glasbi in tudi ne pričakovanj. V takih razmerah vidiš, koliko si dejansko vreden. Koliko je vredna in zanimiva glasba, ki jo delaš, in ali znaš občinstvo na koncertu spraviti v veselo razpoloženje in ples. To pomeni, da si naredil nekaj res velikega.

V jeziku, ki ga ne razumejo...

Vztrajamo s pesmimi v slovenščini in ponosni smo na naš etno melos, ki ga negujemo v različnih odtenkih. Kamorkoli smo prišli, smo se vedno imeli izredno dobro, pa občinstvo tudi. Ko smo se vračali s turnej, so nas spraševali, kako smo se odzivali na hladno občinstvo, pa smo se čudili in vprašali, kaj je to hladno občinstvo. Sicer pa bomo oktobra prvič nastopili predvsem za Slovence, in sicer v Braziliji, Argentini in Urugvaju.

Ste ena redkih slovenskih skupin, ki je nastopila v legendarnem klubu C. B. G. B. v New Yorku, preden so ga zaprli.

Tam smo nastopili celo dvakrat, leta 2002 in 2006. Bili smo povabljeni na ameriški glasbeni festival Music Fest v Betlehemu, drugi največji festival v ZDA, ki ga v enem tednu obišče več kot milijon in pol obiskovalcev. Med nastopi smo imeli nekaj prostih dni in smo rekli, ker New York ni daleč, nekaj ur vožnje, da gremo še tja. Pravijo, da če greš v Ameriko, moraš videti tako Ameriko kot New York, ker je nekaj povsem drugega. New York je edino neameriško mesto v ZDA. In smo rekli, kaj če bi tam igrali. Naš kitarist Bojan se je spomnil, da je na Manhattnu legendarni klub C. B. G. B., kjer se je rafiniral ameriški novi val. Nekoliko smo se nasmehnili, kdo nas bo pa tam vzel na špil. Stopili smo v stik in vprašali, ali bi lahko igrali, ker bomo blizu nastopili na festivalu. Dejali so, naj jim pošljemo promocijsko gradivo. Odgovor smo prejeli že čez nekaj dni in so nas navdušeno povabili, ker smo povsem drugačni od tistih, ki so tam nastopali. Videli so, na kateri festival smo bili povabljeni, kar jim je dalo vedeti, da nismo brezvezniki. Tako smo tam dvakrat nastopili in imeli dober odziv ter celo enega prvih internetnih prenosov v živo. Prišlo je precej Slovencev, ki živijo v New Yorku.

Orlekovska godba v živo še ni zadonela v Afriki. Imate že kakšno idejo?

Seveda imamo želje. Imeli smo nekaj napeljanega, da bi šli nastopit v Burkino Faso. Po jesenski turneji po Južni Ameriki nam ostane še želja nastopiti v Afriki.

Sicer pa je zasedba Orlek ena tistih, ki glasbeno izhaja iz zelo lokalnega in je hkrati s tem globalno zanimiva.

To je bil ves čas naš osnovni pristop.

Američanom prodajati tisočkrat prežvečeno ameriško rock glasbo je brez veze?

Točno tako, kot bi mlekarici prodajal mleko. Nima smisla. Ravno zato, ker imamo drugačno glasbo, imamo iz ZDA veliko povabil, vendar se vedno zaplete zaradi logistike, zaradi dragega transporta. Imeli smo ponudbe od New Yorka, Nashvilla do Havajev. Če greš v ZDA, moraš imeti vsaj nekaj nastopov in biti tam vsaj štirinajst dni.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se