Kriza v Sloveniji: Ledena doba 2013

V ozračju zamrznjenosti potihem mineva prvih sto dni tretje slovenske krizne vlade, ki jo vodi Alenka Bratušek.

Objavljeno
21. junij 2013 15.48
29.6.2008 Lesce, Slovenija. Padalec na ekipni tekmi svetovnega pokala v padalstvu, v Lescah.FOTO:JURE ERŽEN/Delo
Tanja Starič, notranja politika
Tanja Starič, notranja politika
Slovenija je obtičala zamrznjena v času in prostoru. Od začetka prostega pada pred petimi leti je v nekakšnem vmesnem času, v čakanju na preobrat, ki ga ni od nikoder. Po mobilizaciji ljudskega nezadovoljstva lansko zimo je zdaj javnost spet otrpnila v brezupnem pričakovanju sprememb, s tihim zavedanjem, da v resnici poti nazaj ni več. Slovenija bo po krizi bistveno drugačna, kot je bila pred njo.

V takšnem ozračju potihem mineva prvih sto dni tretje slovenske krizne vlade, ki jo vodi Alenka Bratušek. Novinka na odru visoke politike, še vedno samo neuradna voditeljica stranke, ki je nastala dva meseca pred volitvami in ki je ni sestavljala ona, ampak Zoran Janković. Predsednica vlade štirih programsko in interesno sila različnih koalicijskih strank, ki so pred tremi meseci sklenile dogovor z velikimi težavami in z očitnim nezaupanjem. Ob podpisu koalicijske pogodbe je kazalo, da Bratuškova postaja ministrska predsednica predvsem zato, ker nima velike politične moči in ker ni resna grožnja tekmecem. Pa seveda zato, ker druge možnosti – razen še enih predčasnih volitev – po razpadu Janševe koalicije nova politična večina sploh ni imela. Vlada, ki je sama sebi omejila rok trajanja z napovedjo, da gre prihodnjo pomlad v parlament po zaupnico, je lahko nastala, ker so jo javnost in centri moči razumeli kot začasno, prehodno rešitev.

Po stotih dneh se vtis o politični okornosti premierke – tako kot njene ministrske ekipe – ni bistveno popravil. V javnih nastopih Bratuškova pogosto še vedno deluje kot opozicijska poslanka. Kaže pa, da si položaja ključne odločevalke v državi ni pustila vzeti. Premierski kabinet, ki je bil skozi vse mandate center politične moči, to očitno ostaja tudi pod Bratuškovo. Namigi, da bo izvršno oblast v celoti obvladoval Janković, se niso potrdili. Nasprotno, vse več znamenj kaže, da se bo prej ali slej v Pozitivni Sloveniji zgodil odprt spopad za vodilno mesto in da ni nujno, da bo v njem zmagal njen ustanovitelj.

Presenetljivo je nekaj najbolj kritičnih preizkušenj preživela tudi koalicija. Že ob nastanku vlade je bilo jasno, da bodo vpis fiskalnega pravila v ustavo, dogovor o prvem paketu prodaje državnega premoženja in rebalans proračuna ključni pokazatelji, ali levosredinska vlada lahko dočaka konec mandata. Četverica strank jih je doslej, kljub razlikam in ostri retoriki na relaciji Lukšič-Bratuškova, prestala s celo manjšimi javnimi pretresi, kot se jih spominjamo, denimo, iz časov Pahorjeve koalicije. Razloga sta najmanj dva. Sto dni je prekratek čas, da bi si stranke lahko privoščile padec že tretje vlade in šle znova na predčasne volitve. Obenem pa h kompromisom sili politiko predvsem zunanji pritisk Bruslja in finančnih institucij, od katerih je obubožana država očitno življenjsko odvisna.

Vlada Alenke Bratušek od prvega dne deluje v izrednih razmerah. Njen prihod so zaznamovali padci bonitetnih ocen in grožnja o skorajšnjem prihodu trojke. Bratuškova je s svojim najtesnejšim sodelavcem, prav tako političnim novincem, finančnim ministrom Urošem Čuferjem, prve tedne v celoti posvetila prepričevanju mednarodne javnosti, da je Slovenija sposobna sama rešiti svoje težave. Zato je parlament bliskovito sprejemal odločitve, o katerih domača politika pred leti ni smela niti glasno razmišljati – od sprememb ustave pa do slabe banke in začetka prodaje nekoč paradnih podjetij. A s tem je nova vlada tudi omajala upanje domače javnosti, da ne bo nadaljevala politike varčevanja, hkrati pa odprla ključno vprašanje: koliko suverenosti Slovenija sploh še ima?

Dejstvo, da vlade, od Pahorjeve, Janševe in zdaj tudi vlada Bratuškove, vlečejo podobne poteze, potrjuje, da je manevrski prostor silno zožen. Čeprav je nova ekipa prepričala Bruselj o operativni sposobnosti oblasti, vse več znamenj potrjuje, da je bil to samo odlog in da je trojka pravzaprav že tu. Njeni predstavniki že nekaj časa obiskujejo Slovenijo in diskretno opazujejo, kaj se dogaja, kar pomeni, da v Bruslju dvomijo o trdnosti zavez politike in se resno pripravljajo na morebitno prošnjo za pomoč. Slovenija je torej še vedno na robu brezna. Takšne so zato tudi napovedi o prihodnosti koalicije Alenke Bratušek. Nastala je kot prehodna vlada, s tihimi ambicijami, da dokonča redni mandat leta 2015. A ta hip ni prav nobenih znamenj, da se državi obeta skorajšnji gospodarski preobrat in s tem stabilna politična prihodnost.

Razmere potrjujejo veliko verjetnost, da bomo šli na volišča že v naslednjem letu. Vse drugo pa je popolna neznanka. Pred vrati čaka trojka in na obrobju politike se počasi že kotijo skrajnosti. Kar je znamenje in svarilo, kakšna bi lahko bila Slovenija po koncu vmesnega časa.