Najbolj zanimivo ob vseh peripetijah, ki so se v zadnjem tednu dogajale okrog kulture in njenega birokratskega spajanja s šolstvom in znanostjo, je bilo to, da se o vsem skupaj sploh ni vodilo dialoga. Kulturniki so prek vseh svojih inštanc zahtevali vrnitev samostojnega resorja, pri čemer so se bali, da jim ne bi vzeli preveč sredstev, to pa na podlagi zapisa v Financah, za katerega niti ni bilo jasno, ali gre za priporočilo, wishful thinking ali dejanske namere nove vlade. Vpili so in pljuvali po neoliberalizmu, ki da je kriv za to, da bo kultura pahnjena v nekakšno friedmanovsko kolesje, ki ga kulturniki sovražijo, predvsem pa ne razumejo. Govorili so o simboliki neke birokracije, se z njo potiskali v devetnajsto stoletje, kar je pravzaprav novorevijaški diskurz in sodi bolj v opcijo nove vlade kot pa na levico, in spet na dan klicali idejo o kulturi kot nedotakljivi svetinji slovenskega naroda, ki za noben denar ne sme postati tržno blago, vsakega, ki jo ustvarja, pa morajo bogato nagraditi davkoplačevalci. Pozor: za noben denar, a kulturnikov so bila polna usta samo denarja. Nihče ni govoril o ustvarjalnosti.

Po drugi strani je kulturnike novonastala nomenklatura ignorirala, se nerodno ali sploh ne odzivala na njihove trditve, ki so bile v glavnem neutemeljene floskule in nanje ne bi bilo težko argumentirano odgovoriti. Vse stranke, leve in desne, so šle na volitve praktično brez programov za kulturo, da o viziji sploh ne govorim, ali pa zgolj s šablonskimi vzkliki o državotvornosti, zato jih je protest ujel nepripravljene, dajali pa so vtis, češ, we’ve got bigger fish to fry. Noben politik ni dal izjave, vse se je vrtelo okrog dokaj nebulozne trditve o zmanjšanju subvencij na polovico, ki so jo naknadno zanikali. Minister je medtem zelo uspešno prestal parlamentarni hearing, pri čemer je zadevo izpeljal s pop slajdi in dobršno mero neoekonomije, ki je dišala po antiglobalizmu, s čimer si je pridobil tudi nekaj simpatij ozaveščene levice in celo opozicije, ki ni unisono glasovala proti (proti sta bila le dva člana matičnega odbora). Velikih dosjejev in prioritet na področju kulture se pri tem ni dotaknil, tako da je Damoklejev meč velikih rezov ostal na mestu.

Goreči kontrabas

Kaj se bo dogajalo na kulturnem resorju in na superministrstvu nasploh, je ostalo zavito v Turkovo škatlo, po kateri ni nihče nič vprašal, sam pa mislim, da je bila v njej Schrödingerjeva mačka, to je tista mačka, ki jo imamo v škatli, jo hranimo, a nikoli ne vemo, ali je živa ali mrtva, kar je dobra metafora za subvencionirano kulturo. Ampak saj tako je tudi pri oglaševanju, ne? Pol denarja se vrže proč, pol se ga pa pravilno uporabi, čeprav nikoli ne vemo, katero polovico. Morda od tod tudi ideja o zmanjšanju subvencij na pol, kdove. (Po pravici povedano, po svojih dolgoletnih založniških izkušnjah s tiskarji sodim, da so bile v tistem zavojčku tiskovine, ki jih ministru ni uspelo razdeliti.)

Odsotnost dialoga, ta – ali povsem nerodni ali vrhunsko spretni – void na strani nove oblasti, je kulturnikom dajala še dodatnega zagona in jih podžigala v veri v pravilnost njihovega početja. Pred CD so protestno zažgali kontrabas, novopečenega ministra ozmerjali s »smradom« in med proslavo izvedli kulturni molk, za katerega so vsi nastopajoči prejeli honorar. Honoriran protest, to pa je že višja oblika absurda, ki sodi v nekakšen neonadrealizem, podkrepljen z body artom.

Takšna ignoranca nove oblasti do dogajanja okrog kulture je sprožila ugibanja, ali ne gre pri združitvi resorjev samo za manever, ki naj bi prikril dogajanje na področju sodstva in tožilstva, ki ga je nova nomenklatura prenašala na MNZ, medtem ko je minister v odhajanju finaliziral še zadnje kadrovske spremembe prav na tem področju. Ali pa je novi vladni opciji tako popolnoma vseeno za kulturo, da se z njo enostavno ne ukvarja?

Ali pa je ne pozna? Se ji zdi 200 milijonov ožjega proračuna, brez budžeta RTV SLO in drugih »pripojenih« ali »odvisnih« organov resorja, sploh pa lokalnih skupnosti, zanemarljiv znesek v primerjavi z 800 milijoni, ki jih namerava privarčevati? Komunikacijske strategije glede vprašanja kulture ni bilo, nekaj izjav se je dalo le na tviterju, kjer je novi minister, sicer velik tviteraš, razen nekaj priložnostnih odgovorov umolknil, tako da je vse skupaj ostalo na ljubiteljski ravni. Mediji so se na dogodke odzivali tako, da so za mnenje klicali dežurne kolumniste in predsednike okostenelih stanovskih združenj, pa še te večinoma iz leve opcije, ki so dogajanje ostro, a ničkaj preveč lucidno in domiselno, da o retoriki sploh ne govorim, komentirali. Nekateri simpatizerji desne opcije, denimo Drago Jančar v Sobotni prilogi, so se diplomatsko izrazili, da gre vendarle za birokratski aparat, ne pa za kulturo samo, trenutno razvpiti in uspešni režiser Mitja Okorn, ki ve, da si moraš financiranje zagotoviti sam in da zastonj kosila ni, je umetnike celo okrcal, naj več ustvarjajo in manj protestirajo. Da pa gre v glavnem res samo za denar, je v izjavi po proslavi potrdil tudi v. d. kulturnega ministra dr. Boštjan Žekš in s tem pribil žebelj v krsto kremiranega kontrabasa pred durmi kulturnega hrama.

Je pa vladna opcija s svojim brezbrižnim pogledom na kulturo vseeno dosegla nekaj, kar je morda pričakovala in pri čemer so si kulturniki s svojim drum’n’bass zažiganjem zabili javnomnenjski avtogol: običajni ljudje, ki morajo za svoje plače delati in ki jih nemalo za svoje delo ne dobiva plač, kaj šele subvencij, so ob tem repenčenju dali jasno vedeti, naj se ti kulturniki skulirajo in naj se jim enkrat za vselej že vzame nezasluženi denar in privilegije. Če se s kulturo ne morejo preživeti, potem naj pač delajo kaj drugega, kdo pa rabi vse te kulturnjake. In dejstvo je, da ne moremo financirati kulture vsepovprek samo zato, da bo zadovoljen vsak, ki bi se rad z njo ukvarjal. To ni namen države; namen države je, da področje kulture regulira in korigira, hkrati pa vsebinsko usmerja, pa naj se sliši še tako etatistično.

Nacionalni pomen številk in vsebin

Skratka, pri kulturi gre za denar, to priznavajo zdaj že tako prejemniki kot podeljevalci, pri čemer pa naj kultura ne postane tržno blago. Treba bo torej ustvariti nekaj vmes med trgom in regulativo. Kajti dejstvo je, da so bili doslej s financiranjem kulture zadovoljni vsi, razen državljanov. Čas je, da jim prisluhnemo. Kultura je nacionalnega pomena, vendar ni nacionalnega pomena na koncu številka, temveč vsebina, ki ta pojem kulture polni. Ni naloga kulturnikov, da se ukvarjajo s številkami, njihova naloga je zagotavljanje kreativnih vsebin. Je pa res, da se moramo s pesniki pogovoriti tudi o financah, ne samo o Hölderlinu. Naj pokažejo svoje znanje tudi na tem področju, čeprav sem se v nekaj letih dela v različnih komisijah MK (KAS, JAK, EPK) prepričal, da znajo bolje pesniti pri pripravi poročil o izvedenih delih kot pa pri snovanju stihov.

In superministrstvo? Samo združevanje treh resorjev še ne zagotavlja varčevanja. In ker tudi tukaj vlada ni dala jasnih pojasnil, kako si zadevo predstavlja, je zavladalo splošno laično prepričanje, da s tem prihranimo dve ministrski plači, s čimer seveda nismo naredili še nič. V resnici gre za več, saj lahko združimo splošne službe (pravno, računovodsko, kadrovsko …) in s tem budžet zmanjšamo za kakih 60 zaposlenih, ki pa jih moramo prerazporediti, saj jih bomo težko kar tako odpustili, ko pa so zaposleni na nedoločen čas, naš ZDR pa je, kakršen pač je. Mimogrede, bi ga morda veljalo spremeniti?

Veliko priložnosti ponuja tudi medresorsko sodelovanje, ki smo ga že v času pred volitvami nekateri jasno poudarjali. Poleg skupne promocije kulture, športa in znanosti je eden od pomembnih benefitov, ki ga prinaša združevanje, tudi sinergija na področju izobraževanja in zaposlovanja: izobraziti moramo samo tiste in toliko kadrov, kot jih v kulturi potrebujemo. Nima smisla, da na FDV, FF in umetnostne akademije vpisujemo maso »kulturnih« študentov, ki gredo to študirat v glavnem zato, ker je lažje in bolj glamurozno občudovati Caravaggia kot računati odvode, in gredo potem praktično naravnost na zavod, hkrati pa nam primanjkuje tehnične inteligence. Sinergija med resorji, sektorji in tudi lokalnimi skupnosti gre lahko še širše. Primer: promocija Lipice. Zakaj recimo dva različna razpisa, eden za samo promocijo Lipice, drugi za dokumentarne filme o Sloveniji? Dvojno delo, morda celo dvojen honorar za isto delo? Zato tudi pri gospodarstvu in turizmu pogrešamo povezavo s kulturnim področjem – tu je možnosti za racionalizacijo tako rekoč neskončno, ne da bi pri tem hudo trpela umetniška integriteta ali svoboda. Z vidika takšnih sinergij je združevanje resorjev dobra stvar.

Je pa seveda od tod naprej vse stvar vsebine, tudi razporejanje denarja. Odnos do kulture je preveč pasiven, tako s strani birokratov in politike kot tudi s strani prejemnikov. Eni samo dajejo, drugi samo prejemajo. Nobene vizije, nobene strategije. Kolikor denarja je, toliko se ga razdeli. Radi bi samo še več, da bo zadeva bolj »pluralna«. Toda vsak, ki je kdaj bil v biznisu, sploh kulturnem, ve, da je vsaka excelova razpredelnica najprej program, polja s konkretnimi vsebinami, ki se nato razvrstijo v izvedbene podrubrike. Šele na koncu pridejo številke, ki jih skušamo potem združevati, liste »linkati« in iskati skupne interese, povezave, ki naj zadevo racionalizirajo.

Zato je pomembno, da bo resor vodil nekdo, ki vsebino pozna, tako strukturo same birokracije kot tudi vsebino kulture. Kulturo bo moral imeti rad, z njo bo moral dihati, moral pa bo biti tudi biznismen, ki razume tako Miltona Friedmana kot Maynarda Keynesa, a hkrati bere Marxov XVIII. Brumaire v originalu, pri čemer ve, kako se v računovodstvu kontira, saj je kako računovodkinjo že zaposlil, obenem pa pozna Bachove kantate. Po eni strani obstaja namreč nevarnost, da se bo na bivšem MK pojavil aparatčik z zgolj spretnim poznavanjem črpanja subvencij in brez vsakršnih kulturnih referenc, ki bo zadevo pahnil v socrealistično plansko gospodarstvo, po drugi pa se kaj lahko zgodi, da bo tam zavladal anahroni duh devetnajstega stoletja, kjer je kultura zgolj temelj naroda, izkušenj v biznisu pa nobenih. V obeh primerih ne bomo modernizirali resorja, niti zadeve prevetrili, niti ponudili vizije, ki lahko združi kulturo in trg in Slovenijo res popelje v novo ero.

Brez poznavanja vsebine in biznisa ne bomo mogli ničesar privarčevati. Treba bo denimo začeti z združevanjem in racionalizacijo javnih zavodov na področju kulture, kar je bilo med koalicijskimi pogajanji v planu tako levice kot desnice: bomo ob formalno-birokratski združitvi recimo slovenskih gledališč deležni zažiganja igralskih mask, češ da nimamo več Drame? Koliko kontrabasov bo treba še zakuriti, da bi smeli združiti glasbene zavode pod eno streho in racionalizirati njihovo poslovanje?

Dvajset komisij

In potem so tu subvencije. Sistem subvencioniranja poteka tako, da področni sekretar na ministrstvu, zdaj resorju, pripravi vloge, ki so prispele na razpis ali poziv. Potem se sestane strokovna komisija, ki ure in ure odloča o tem, kdo bo koliko dobil na področju avdio-vizualnih del, knjige, slikarstva. Teh komisij je skupaj z JAK-ovimi na ministrstvu kakih dvajset. S tem, da odločajo »strokovnjaki«, se tako politika kot birokracija otreseta vsake odgovornosti – to seveda velja tudi za druge resorje, ne le kulturnega. Kakšen paradoks: uradniški kader, ki bi moral biti že po definiciji strokoven, ne odloča tako rekoč o ničemer. Izredno pomembno bi bilo in morda celo first order of business, da se odločanje prenese s komisij na uradnike. Tu pa je seveda pogoj, da se kadri spoznajo na vsebino, še pomembneje pa, da to vsebino – torej kar vsa področja po malem – pozna tudi minister ali državni sekretar, ki vse te uradnike vodi. Skrajni čas je, da se odločanje prenese na tiste, ki so za to zaposleni in imenovani: na uradnike in politike, ki so za to odgovorni, ne pa na strokovne komisije.

Kako bo namreč minister ali sekretar, ki ne pozna natančno vsebine, odločal o statusu in vsebini Javne agencije za knjigo? Jo bo ukinil kar tako, na slepo, ker se sliši šparavno? Se zaveda problema? JAK morda ne deluje optimalno, ampak zato mu je treba dati vizijo in strategijo, šele nato ga lahko nekako priklopimo ali nadomestimo. Pri JAK-u ni toliko pomembna forma, temveč to, da moramo recimo dati prednost posrednim subvencijam pred neposrednimi. Namesto nekaj sto tisoč evrov, ki jih lahko založba dobi za triletno programsko delovanje, ji lahko ponudimo davčne olajšave pri zaposlovanju v kulturi. Tako bi morali postopati na vseh področjih, v uprizoritvenih umetnostih, ljubiteljski kulturi, glasbi, organizacijah civilne družbe. Naučimo jih ribariti, ne pa, da jim kar naprej mečemo ribe, pri čemer pa dobršen del prebivalstva nima za sardele!

Sam sem dovolj dolgo delal na področju založništva in kulture, da vem, da se da preživeti in obstati tudi brez subvencij. Ne samo, da nisem prejemal subvencij, tudi prosil nisem zanje, ker mi je papirologija vzela preveč časa in sem raje v tem času izdajal knjige, ki sem jih moral znati prodati, subvencionirane založbe pa so mi pri tem predstavljale celo nelojalno konkurenco, saj so svoje knjige lahko izdajale ceneje in bile zakonsko deležne boljšega tretmaja, torej nižjih rabatov, pri knjigotrški mreži. Bistveno bolj od subvencij bi koristilo celotni založniški panogi, da bi imela nižjo obdavčitev dela, kar zdaj vlada sicer napoveduje za celotno gospodarstvo in kar je res ultimativni ukrep, če hočemo mašino spet zagnati. Treba bo pač zagotoviti spodbudno gospodarsko in politično okolje, ki bo omogočalo preživetje producentom v kulturi in njihov samostojen nastop na trgu. Vidite, tu se pa res da privarčevati in hkrati ustvarjati delovna mesta ter obenem skrbeti za prilive v državno blagajno z rastjo BDP-ja.

Treba bo tudi odpraviti »dvojne« subvencije, do katerih prihaja zaradi nepoznavanja področij in netransparentnosti, ki vlada pri »crosssubvencioniranju« na različnih segmentih in agencijah. Primer: knjižnice. Kulturni resor mora vzpostaviti temelje za politiko nabave knjižničnega gradiva, ki bi strogo določala kriterije kakovosti nabave. V tem smislu se moramo zavzemati za to, da bi subvencionirani založniki v zameno za prejeta sredstva odstopili ekvivalent knjig knjižnicam, namesto da subvencioniranje z odkupom še podvajamo. V občinah, kjer še ni knjižnic, pa je treba knjižnično dejavnost in vzpostavitev lokalnih enot organizirati v okviru javnih del, ki naj jih izvajajo brezposelni. Pro bono je treba vključiti tudi NVO, ki jih financiramo, da bodo v okviru prejetih subvencij organizirali in izvajali državne proslave, ne pa, da za svoje že subvencionirano programsko delo dobijo še dodaten honorar. Ob takih ugotovitvah je ljudstvo, ki za svoje delo ne dobi poštenega plačila, upravičeno besno.

Kultura brez jamranja

Pa opera: 45 milijonov za prazen nič. Opera je potrebovala obnovo, ne pa prenove. To je tipičen primer razmetavanja z državnim denarjem; ko se recimo obnove lotevaš v zasebnem podjetju, kjer si moraš denar zaslužiti sam, trikrat premisliš, ali si boš dovolil izživljanje z novimi konstrukcijami ali pa boš raje poskrbel za vsebino in zaposlene. Delavci niso dolžni s svojimi plačami subvencionirati neracionalnih kulturnih projektov. Morda bi lahko obnovili inštalacije, uravnali akustiko in stvar bi ostala v racionalnih mejah, zunanja podoba pa ohranila arhitekturno digniteto. Za denar, ki smo ga porabili s prenovo, pa bi lahko zgradili celo novo opero na primerni lokaciji in program diverzificirali. S tem bi lahko večino časa izvajali tudi program v stari operi, ansambel in glasovi ne bi stagnirali, davkoplačevalci pa bi prihranili veliko denarja. Tako pa je opera že iz rednega delovanja ustvarila velikansko izgubo, ki jo skušajo z odloženimi stroški za že izvedene produkcije zdaj zamaskirati.

Ne smemo pozabiti tudi na medije, ki so po mnenju nekaterih edini vzvod, zaradi katerega si lahko kaka vladna opcija želi kulturni resor, tako daleč smo že prišli. V prejšnjem mandatu je delo na direktoratu za medije zasenčilo delovanje celotnega ministrstva. Ves trud, vložen v kulturno dediščino, umetnost, arhive, JAK, vse je šlo v pozabo na račun tega, da sta se pripravljala nova zakona o medijih in RTV, ki potem nista bila sprejeta. Te napake ne smemo ponoviti. Mediji so pomembni, a regulacija medijev mora postati predvsem samoregulacija, ki jo določa strokovnost novinarskega kadra, ne pa tako ali drugače pripravljen zakon, ki si medije perfidno podreja, doseže pa nič konkretnega.

Za razpravo o vsebini posameznih področij je materiala za celo knjigo, predvsem pa za cel mandat, a tu sem se zaradi prostora pač omejil na nekaj primerov. Zato je zdaj skrajni čas, da se vlada kulturnega resorja loti, in sicer konkretno. Da zaviha rokave in reče, kam, s kom in kako. Da pokaže, kako se tej reči streže in z modernim resorjem skupaj s šolstvom in znanostjo, plemenito družbo skratka, zakoraka v enaindvajseto stoletje in tudi Evropi pokaže, da zna, morda celo bolje od Merkozyja. A za to bo treba imeti prave ljudi na pravih mestih, sicer se bo Osemnajsti brumaire spet ponovil in bodo nove volitve kmalu tu.

In če za konec parafraziram rahlo kičaste besede s kulturne proslave: Kultura, ja, ampak brez jamranja, prosim.

Luka Novak je pisatelj in založnik.

Superminister Žiga Turk gre skozi špalir protestnikov na Prešernovo proslavo Foto: Matej Družnik