Tiskane izdaje
Obstaja cel kup direktnih dokazov in cirkumstancialne evidence za to tezo, vendar jih novinarji nenehno zanikajo in se prepričujejo, da gre za nekaj drugega.
Zadnji tak primer je tako imenovano ali domnevno – kako že temu rečete, če hočete patetično dramatizirati? – izčrpavanje Večera.
Priseben in v osnovah ekonomije že samo povprečno razgledan človek si ne bi mogel misliti, da bo nastal tak halo samo zato, ker nek delničar pač pričakuje – ekonomsko in pravno povsem legitimno –, da mu bo podjetje, katerega solastnik je in ki je ustvarilo nekaj malega, resda ne bajnega dobička, izplačalo dividende, ki mu glede na lastniški delež pripadajo.
To se zdi še tem bolj logično, če je taisti upravičenec do udeležbe pri dobičku tudi zato v dolgovih, ker mu to komajda profitabilno podjetjece – ki je v njegovi lasti v bistvu po pomoti – že lep čas dela minus. Ali si ne bi smel s tem nepredvidenim dobičkom nekoliko popraviti bilančnega stanja?
Toda to ni običajen gospodarski primer. Gre za Delo in Večer. Delova uprava je tista, ki zahteva izplačilo dividend iz naslova Večerovega dobička – in kakor hitro so zraven novinarji, potem zdrava pamet odpove.
Sram me je, da moram napisati, da zdrava pamet pri novinarjih odpoveduje. Navsezadnje sem eden od njih!
Dobiček je bav-bav. Mediji po eni strani zviška gledajo na komercialnost kot sinonim za nekvalitetno novinarstvo, po drugi pa ponorelo delajo karkoli, kar jim pod krinko državljanskega senzacionalizma dviguje branost, gledanost, klikanost, poslušanost.
Večerovci so problem formulirali po stari, preverjeni, vojaški, stalinistični logiki, da kdor ni z njimi, je proti njim, in začeli opletati z besednjakom nekdanjih pionirčkov, ki so hvalili tekovine revolucije.
Svet delavcev ter Aktiv in Sindikat novinarjev Večera so napisali stavke, ki bi jih moralo biti vsakemu novinarju nerodno napisati že iz povsem stilističnih razlogov:
»[Večer] tvori pomemben del slovenske javnomnenjske hrbtenice, [je] nepogrešljiv del slovenske zgodovinske kulturne dediščine, [...] z Večerom dnevno diha 120.000 bralcev«, [...] »počrpanje celotnega bilančnega dobička iz preteklih let, ki ›našemu‹ Večeru zagotavlja likvidnost, [bi] pomenilo hud udarec ali bolje rečeno nož v hrbet našim iskrenim prizadevanjem«.
Ni bolj kičastega kot nastavljati hrbet iskrenih prizadevanj (ter za lase privlečenih metafor in napačnih sklonov) samo zato, da vam nekdo iz Ljubljane – ali Laškega, kar je še huje – na posttranzicijski javnomnenjski hrbtenici zlohotno zaranžira štajersko socialno ikebano!
Za druge novinarje zdaj ni pametno preveč naglas razmišljati drugače kot večerovci. Poleg tega, da imajo novinarji tako rekoč neomejen dostop do medijev – po zaslugi črednega nagona in lažne, nereflektirane solidarnosti tudi do drugih medijev –, so mojstri stigmatizacije drugače mislečih.
Še posebej krvoločni so do srnjakov, ki ne tulijo z volkovi.
Večerov kolektiv – in s tem mislim tako upravo kot novinarje, ki so se združili v precedenčno koalicijo – ne vidi, da v isti sapi uzurpira inkriminirani medijski izdelek za doseganje svojih socialnih in ekonomskih ciljev.
Zadeva dividende je namreč tudi primer konflikta interesov. Časopis ni transparent, na katerega bi novinarji smeli nakracati geslo in z njim javno protestirati na ulici. To početi je zloraba medija, zloraba moči, manipulacija z javnostjo.
Še tem bolj sporno pa je to zato, ker novinarji Večera po drugi strani razmišljajo o ustanovitvi zadruge, ki bi v njihovem imenu in za njihov denar odkupila časopisno podjetje, ki ga Delo mora prodati.
Že prav, naj. Toda še preden so se dokončno odločili, ali naj to res storijo – oz. ugotovili, ali to sploh zmorejo –, so se znašli v shizofrenem položaju pogajalcev, ki svojo perfidnost prodajajo kot poštenjakarstvo sindikalističnih outsiderjev.
Nedotakljivost Večerovega dobička zaenkrat argumentirajo kot delojemalci, ki si želijo, da bi podjetje ostalo plačilno in razvojno sposobno.
Ker pa so tudi potencialni ponudniki, bi si v bistvu morali želeti točno to, kar očitajo upravi Dela - izčrpavanje. Vrednost Večera bi se utegnila zmanjšati in bi tako laže izpeljali nakup.
To najbrž ni njihov namen, vsaj ne za na prvo stran. Toda če ni – ali je že kdo kdaj videl bidderja, ki bi hotel plačati več, ne manj?
Slovenski medijski trg je premajhen za zdravo konkurenco, konkurenco kot pošteno tekmovalnost, kot fair play s svojimi profesionalnimi, podjetniškimi, pravnimi pravili in rezultati (in medaljami).
Pri nas je konkurenca hočeš-nočeš vedno kisla.
Konkurenca ni samo to, da se trudiš biti profesionalno boljši ali celo drugačen od drugih. Konkurenca je tudi to, da se – pod pretnjo ustreznih sankcij, če kršiš pravila – bolje znajdeš na trgu in v danih ekonomskih pogojih.
A to velja samo v dejavnostih z dovolj manevrskega prostora – duhovnega, kulturnega in gospodarskega –, da se lahko tekmovalnost in sposobnosti uresničujejo tudi onstran marketinga in menedžmenta, tudi v strokovnem, cehovskem profesionalizmu.
Mediji pa niso dejavnost z manevrskim prostorom. In tega manevrskega prostora jim ni vzela država. Niso jim ga vzeli Janez Janša, Majda Širca, Branko Grims, Boško Šrot, Andrijana Starina Kosem, Danilo Slivnik, Uroš Skuhala, niti ne Matej Raščan ali Bojan Petan.
Ne. Vzeli so jim ga na eni strani bralci, gledalci, uporabniki in poslušalci in na drugi oglaševalci, ki jih ni toliko in niso toliko bogati in toliko zainteresirani, da bi mediji lahko normalno preživeli v pogojih normalne konkurence.
Še več! Javnost in oglaševalci so prej kot sami mediji pogruntali, da se brez njih dá živeti. Ne brez vseh in ne vsi brez, zagotovo pa manj z manj. Novinarji naj nehajo ponavljati to staro mantro, da je »pluralnost medijskega prostora eden ključnih temeljev sodobne demokracije«.
Slovenski mediji si konkurirajo približno toliko kot sardine v konzervi. Pluralnost medijev v Sloveniji je družbena vrednota v tolikšni meri, kot so v konzervi sardine v množini.
Ali je ena sardina okusnejša od druge? Morda. A kako naj to ugotovimo, ko pa so navidez vse enake, vse enakopravne in ko lahko snedemo vse z enim grižljajem?
Ali je ena sardina sposobnejša in iznajdljivejša od druge, ko pa vse plavajo v istem olju in uživajo enake pogoje, da jih nabodemo na vilico?
Ali je ena sardina svobodnejša od druge? Ali pa so mogoče svobodne vse skupaj, kot prava imaginarna jata ribic?
Ne sprašujte me takih neumnosti.
