Liszt je prvi 
povezal kulturno 
Evropo v 19. stoletju

Po Rimu sta se ljubimca Franz Liszt in Marie d'Agoult zatekla v ribiško hišico ob morju v San Rossore. Liszt je skladal in pisal popotna pisma za Berlioza. Med znamenitimi pianisti skladatelji so v Lisztovem horizontu prevladovali Mozart, Beethoven in Weber. Liszt je razmišljal o svoji prihodnosti; ali bo igral kjerkoli ali bo dirigiral v Nemčiji? Še vedno je dajal prednost koncertom, ker so mu pomenili vsakokrat znova izvirni ustvarjalni izziv. Koncerte je potreboval kot skladatelj in izvajalec svojih del, tako kot njegov prijatelj Chopin.

Liszt je v času italijanskih koncertov pripotoval v Trst, tu imel koncert in se družil s pevko Caroline Unger, domnevno ljubico. Petnajstega novembra 1839 je bil že spet na Dunaju. Njegovemu agentu, glasbenemu založniku Tobiasu Haslingerju, je še pred Lisztovim prihodom na Dunaj uspelo prodati deset koncertov. Čeprav je Dunaj Liszta že poznal, so bili tokrat še bolj očarani, zlasti ker je v program uvrstil nekatera svoja nova dela, kot transkripcije Schubertovih samospevov Vilinski kralj in Ave Maria, Beethovnove Pastoralne simfonije kot tudi Hexameron, zbirko variacij na marš iz Bellinijevih Puritancev iz leta 1837, nastalih na pobudo princese Cristine Belgioioso Trivulzio.

Glasbeni zgodovinarji vidijo v tem morda prvo obliko pianističnega tekmovanja. Kot skladatelji soavtorji so sodelovali Liszt, Chopin, Czerny, Henri Herz, Johann Peter Pixis in Sigismund Thalberg. Liszt je prav tako navdušil s transkripcijami tem iz oper Meyerbeera (Hugenoti), Donizettija (Lucia di Lammermoor) in Bellinija (Puritanci, Mesečnica). Med drugimi skladatelji je izvajal vsaj svojo najboljšo trojko: Mozarta, Beethovna, Webra, ne pa sodobnikov (Chopin, Schumann, Mendelssohn). Je v njih videl svojo konkurenco in jih s svojo igro ni želel povzdigniti? Biografi pripovedujejo, da je Lisztu tako zelo uspelo spričo svoje sijajne fizične prezence, tako da je izzval spontane aplavze, čim so ga zagledali prihajati na oder. Enostavno so ponoreli! Kako je bil sposoben, pove dejstvo, da se je le v dveh dneh naučil na pamet in izvedel Beethovnov Klavirski koncert št. 1 v C-duru.

Liszt – madžarski narodni junak

Na hitro je skočil še domov na Madžarsko, potem v Bratislavo, kjer mu je množica prišla naproti že ob prihajanju v mesto s kočijo. S transkripcijo Rákóczijeve koračnice je občinstvo spravil v delirij. Božične in novoletne praznike leta 1839 je preživel v Budimpešti s serijo koncertov vsak drugi dan med 27. decembrom in 12. januarjem. Devet koncertov, od tega pet dobrodelnih. Liszt je v trenutku postal madžarski narodni junak in kot tak ostal do danes. Vendar pa biografi opozarjajo na podrobnost; v zahvalnem nagovoru je spregovoril le v nemščini, tako da so morali njegove besede v madžarščino prevajati. V Budimpešti je Liszt tedaj prvič dirigiral, drugič pa zatem v Bratislavi.

Kasneje, leta 1855, se je Liszt Madžarom precej zameril, ker je v spisu Cigani in njihova glasba zapisal, da je madžarska glasba v bistvu ciganskega izvora. Bartók je precej kasneje pokazal, da so ljudske melodije invencija madžarskih ljubiteljskih glasbenikov. Liszt je januarja 1840 pri banketu njemu v čast podaril prvi denar za gradnjo konservatorija v Budimpešti. Seveda ni mogel vedeti, da bo konservatorij zgrajen šele čez dobrih trideset let in da bo sam postal njegov prvi direktor (spomladi 1875) in zatem ustanovil še pianistični razred. Prvič po več kot dvajsetih letih je obiskal rojstni Raiding, ob vsem slavju z mašo in sprejemom v mestni hiši. Liszt je tokrat dal denar za nove orgle.

Stiki z Mendelssohnom in Schumannom

Tu ne moremo omeniti vseh Lisztovih koncertov na njegovi več let trajajoči evropski turneji, kot si je danes ne znamo predstavljati, saj sodobni pianisti takega napora ne vzdržijo, čeprav potujejo z letali, Liszt pa s kočijo! V Dresdnu in Pragi je imel velik uspeh, v Leipzigu pa, spričo nesporazuma pri precej povišani ceni vstopnic in posledično njegovi krivdi za to, hladen, celo zavračajoč sprejem, kar je močno prizadelo tako Schumanna kot Mendelssohna, Liszt pa tega ni takoj dojel in je bil presenečen, ker mu dolgo niso želeli ploskati. Mendelssohn mu je ponudil mesto dirigenta zbora in orkestra Gewandhausa na posebnem koncertu z vabili v njegovo čast. Sledil je še en Lisztov zelo uspešen koncert. Navdušen je pisal Marii v Pariz, češ da Mendelssohn bere Homerja v grščini in tekoče govori štiri ali pet jezikov. Liszt je na tretjem koncertu v Leipzigu izvedel skladbe Mendelssohna, Schumanna in Ferdinanda Hillerja, rojenega prav tako leta 1811, skladatelja, ki je kot mnogi danes pozabljen.

Liszt je Marie d'Agoult začel varati. O tem ji je sam pisal v pismu 13. junija 1840. Verjetno pa ne samo z eno žensko; prva naj bi bila pianistka Marie Pleyel. Marie mu je odgovorila, da je v neljubem položaju, saj je spoznala, da je le njegova ljubica, ne pa žena. Očitala mu je nepremišljenost do nje, hkrati pa zagotovila, da se njena ljubezen ne bo ohladila, kvečjemu še narasla. No, kriza odnosov se je nadaljevala. Pojem osebne svobode v odnosu je stopil v ospredje. Lahko bi rekli, da je posledično zmagal obojestranski egoizem, čeprav je to huda beseda.

V Parizu izzival z astronomsko ceno vstopnic

Marca 1841 je v Parizu, kjer je njegovo prvo mesto popularnosti medtem že prevzel Thalberg, Liszt pripravil dva koncerta in dvignil ceno vstopnic čez vse dotedanje standarde. Hotel je dokazati, da je prvi pianist in da morajo obiskovalci koncertov za to plačati. Najbolj je navdušil s Fantazijo na temo iz Meyerbeerove opere Robert hudič. Iz Pariza je odšel v London. Kritika je bila tokrat zelo kritična; v njegovem igranju je videla le »igro prstov«.

V Weimarju je imel Liszt skoraj očetovski odnos do komaj dobro leto mlajšega Wagnerja, s katerim sta se spoznala v Parizu. Liszt je imel Wagnerja zelo rad, ta pa v svojem egoizmu, narcizmu in nenehni potrebi po denarju svojega dobrotnika precej manj, vendar sta sklenila prijateljstvo in kasneje postala sorodnika. Drugi Lisztov prijatelj je bil princ Felix Lichnowsky, ki ga je na začetku štiridesetih let rad spremljal na koncertnih turnejah. Prav on je Lisztu našel mirno zatočišče, otok Nonnenwerth na Renu, kamor se je z Marie in tremi otroki podajal na poletne počitnice v letih med 1841 in 1843. Lichnowsky je umrl v najhujših okoliščinah leta 1848, kmalu za njim pa še Lisztov drugi ljubi prijatelj Chopin. Hitro je izgubljal ljudi, ki jih je imel rad in jih kot umetnike cenil (še prej sta umrla tako Paganini kot Bellini).

Vrhunec koncertne kariere je bil v Berlinu

Kateri je bil Lisztov največji koncertni uspeh na njegovih turnejah? Biografi postavljajo vrhunec kariere v Berlin, kjer je imel v desetih tednih, od januarja do marca 1842, nič manj kot enaindvajset koncertov. Izvedel je skoraj osemdeset del, od teh 50 na pamet. Ko je odhajal iz Berlina s kočijo, ki jo je vleklo šest konjev, so ga pospremili s tridesetimi kočijami v sprevodu in ob aveniji Unter den Linden se je zbralo tri tisoč ljudi. Liszt je postal »duhovni kralj«. Imel je komaj enaintrideset let!

V Berlinu naj bi imel Liszt avanturo z znano in morda tedaj najboljšo nemško igralko in pesnico, sicer enaindvajsetletno Charlotte von Hagn. Na njeno ljubezensko poezijo je napisal glasbo Pesnik, ne prikrivaj mi, kaj je ljubezen. Druga možna, a manj verjetna ljubica je bila precej starejša Bettina von Arnim; spoznala sta se v Potsdamu, iz pisem pa je razvidno, da ga je takoj tikala, medtem ko se je Liszt z Mario d'Agoult še naprej vikal! Med koncerti v letu 1843 omenimo še nastop v Varšavi samo s Chopinovimi skladbami, ki jih Poljaki dotlej še niso slišali. Koncertiral je v Sankt Peterburgu in Moskvi. Leta 1844 je začel dirigirati v Weimarju. Kritika je v njem odkrila glavne darove, potrebne za odličnega dirigenta. »Liszt je inkarnacija glasbene duše!«

Zvezo je končala Marie d'Agoult

Liszt je odpotoval v Dresden, kjer so posebej zanj pripravili še eno predstavo malo pred tem premierno uprizorjene Wagnerjeve opere Rienzi. Tu ga je spremljala Lola Montez. Afera z njo je segla v Pariz in Marie d'Agoult je tokrat zares zahtevala konec njune zveze. Biografi so prepričani, da je ona končala zvezo. Medtem ji je umrla mama in je podedovala precejšnje premoženje, hkrati pa je postajala znana kot pisateljica. V pismu 11. junija 1844 je Liszt kavalirsko prevzel krivdo nase.

»Ne bova se videla več in nimava nobenega motiva, da bi se videla. Če mora biti krivda pripisana komu od naju, je prav gotovo moja in jaz sem jo pripravljen sprejeti v celoti in za vse!« Marie d'Agoult je leta 1846 pod psevdonimom Daniel Stern objavila roman Nélida. Bralci so v Nélidi Thieullay in slikarju Guermannu Régnieuru prepoznali oba. Seveda je pisateljica Liszta samo obrekovala. Njeni opisi obeh začajev so bili zelo tendenciozni. Sebe (Nélida) je oprala sleherne krivde in jo zvalila nanj; predstavila se je kot mit, potrpežljivo, pripravljeno na vse odpovedi in žrtve, brez madeža in greha. On je bil impulziven, egoist, plitek in površinski, ujet v svojo zunanjost, ignorantski do dolžnosti in brez vesti. Težko verjamemo, da je to ista oseba, v kateri je Marie d'Agoult našla poprej same superlative: »Kaj so vsa lepota, vsa genialnost, če jih primerjate z zakladi vrlin in ljubezni, ki jih je Bog izlil v njegovo dušo?«

Marie je prva dva otroka prepustila možu, ki ga je zapustila, Lisztove tri pa njegovi materi; ona jih je vzgajala namesto nje in v imenu sina. Kot smo videli, je Liszt z lahkoto priznal svojo krivdo in se neuporabne ženske tako znebil. Zakaj ni on napisal knjige o njej, ampak jo je raje o Chopinu? Liszt se je seveda v Nelidi prepoznal, a je bil tiho, saj je bil javna osebnost; ljudje so ga poznali, a drugače. Menda pa je imel pripombe na njen šibki pisateljski stil in ji je svetoval, kako naj ga izboljša.

Kadar se zbere »ves Pariz«, se ves svet

Dva koncerta 16. in 25. aprila 1844 sta bila zadnja Lisztova nastopa kot klavirskega virtuoza v Parizu. Nekdo je v L'Entreactu zapisal, da »kdor pozna pariško glasbeno občinstvo, se bo strinjal, da je imelo to zmagoslavje večjo težo od vseh nemških priznanj, ki jih je Liszt tam dobil. Lisztu še ni triintrideset Kristusovih let, a je že, ne judovski, ampak glasbeni in pianistični kralj! In kdor ve, da kadar se zbere 'ves Pariz', se zbere v bistvu ves svet, tokrat pa brez dvoma!« Nekdo drug je zapisal: »Vprašajte največje pianiste, eksperte, pa vam bodo naravnost odgovorili: če nimaš hudiča v sebi, je nemogoče iz kosa lesa, skonstruiranega na poseben način, ustvariti to, kar je uspelo temu človeku.«

Edino Heinrich Heine, slavni nemški romantični pesnik, ki se je kot politični begunec zatekel v Pariz, bil reven in bolan, posledično pa zelo razočaran (pisma Francoske situacije), je prišel že na prvi koncert in si upal zapisati, da je »ob Lisztovem boku en sam čaroben, žal hudo bolan, Raffaello med pianisti, Chopin«! Potem je Heine povabil Liszta k sebi, da bi mu pokazal, kaj je še napisal, in da bi skupaj pregledala pred objavo v Nemčiji, kamor je pošiljal svoje tekste, ker da je zapisal nekaj, kar mu ne bo všeč. Nastal je zaplet; menda naj bi Heine izsiljeval spremembo svojega teksta pod določenimi pogoji, iz česar sta nastali obojestranska zamera in užaljenost, tako da sta se umetnika za vedno razšla.

Liszt je kmalu po Parizu imel koncerte na jugu Francije. Neki kritik je zapisal, da »ga je treba predvsem videti. Čim postavi roke na klaviaturo, pride duh vanj in začne ustvarjati. To ni več človek, ampak fantastično bitje, neki duh, ki ne pripada več temu svetu. Njegova duša vodi njegove roke. Liszt podeljuje klavirju svojo dušo, tako da ga naredi sposobnega izraziti vse; daje mu življenje in inteligenco.« Angleška kritika ga je označila za Byrona klavirja. Nemška kritika pa je Liszta primerjala s Schillerjem. Leta 1844 se je spet srečal s svojo mladostno ljubeznijo Caroline de Saint-Cricq. Zatem je v dveh mesecih imel v Madridu štirinajst velikih koncertov in celo vrsto dobrodelnih ter za dvor. V Lizboni je imel dvanajst koncertov. Turnejo po Španiji in Portugalski je nadaljeval še v leto 1845.

Joachim Raff peš iz Züricha v Basel

Na koncert v Basel je peš iz Züricha prišel mladi Švicar Joachim Raff, glasbenik, kot si ga je Liszt le želel imeti ob sebi. Ni imel niti denarja za vstopnico, a je tako vztrajal, da ga je želel Liszt spoznati in ga je sam pripeljal v dvorano. V njem je takoj odkril sebi najbolj primernega kopista in ga za dva meseca zaposlil. Prvo delo je bil Beethovnov Koncert za klavir in orkester, ki so ga pri Lisztu naročili, da bi ga izvajal na slovesnostih ob odkritju Beethovnovega spomenika v Bonnu. Kasneje je Raff postal prvi sekretar gledališča v Weimarju.

Beethovnove slovesnosti so trajale več dni; glavni koncert s uvedli z Beethovnovo mašo v C-duru 12. avgusta 1845. Dirigiral je Liszt. Slavja ob odkritju sta se udeležila tudi kralj Friedrich Wilhelm IV. in gostja, angleška kraljica Victoria. Koncert, na katerem je med drugim Klavirski koncert v Es-duru igral Lisz sam, je dirigiral skladatelj Louis Spohr.

Slovesnosti so se končale 13. avgusta dopoldne z Lisztovo Slavnostno kantato za Beethovna. Ker je kraljica Victoria napovedala zgodnji odhod, so uro koncerta nastavili na deveto zjutraj, kar je glasbenike močno razjezilo. Ko pa so se postavili na oder, so opazili, da gostov sploh ni. Liszt ni vedel, kaj naj naredi, saj je nenadoma on postal kriv za vse. Po dolgem času se je odločil, da začnejo koncert brez kralja in kraljice, kar pa je bila prava polomija, saj so bili vsi užaljeni. Ko so končali, so se visoki gosti prikazali in Liszt je zaukazal, da so njegovo kantato izvedli še enkrat, tokrat bistveno bolje. Liszt je sam prispeval veliko denarja za spomenik, obljubil ga je tudi za slovesnosti, a se je potem izkazalo, da so stroški pokriti.

Leta 1870 pa so Liszta pozabili povabiti na slovesnost v Bonn, je pa v Weimarju dirigiral svojo drugo kantato, Za stoletnico Beethovnovega rojstva, tako kot Deveto simfonijo in Klavirski koncert št. 5 s solistom Karlom Tausigom, odličnim pianistom, izvajalcem mnogih Lisztovih del, ki pa je umrl leta 1871, star komaj trideset let. Obe Lisztovi »Beethovnovi« kantati sta danes pozabljeni. Vendar pa leta 1870 v Weimarju ni bil vrhunec Beethovnovo slavje, ampak enotedenski obisk ruskega carja, za katerega je Liszt pripravil kar štiri Wagnerjeve opere: Tannhäuser, Lohengrin, Leteči Holandec in nove Mojstre pevce nürnberške, največ dotlej in do Bayreutha leta 1876.

Bližal se je konec solistične kariere

Leta 1845 se je Liszt pri štiriintridesetih letih počutil samega, osamelega, slavnega navzven, nepotešenega v duši, z več domovi, a brez domovine. Bil je Evropejec v pravem smislu besede; njegova domovina je bila povsod, kjer je igral in mu je bilo lepo. Madžarsko je sicer občutil kot domovino, a se z njo ni povsem istovetil, saj madžarsko ni znal. Si predstavljate Slovenca, ki v Ljubljani ne zna slovensko? Chopin ni zmogel napisati nobenega samospeva v francoščini, samo v poljščini!

Leta 1846 je spet nastopil na Dunaju, kar šest koncertov je marca in aprila imel v Musikvereinu. Liszt je izvajal deset svojih novih skladb. V hotelu London ga je obiskal petnajstletni violinist Joseph Joachim, ki je sicer že študiral v Leipzigu pri Ferdinandu Davidu, koncertnem mojstru Gewandhausa. Že prej je igral Mendelssohnov violinski koncert in prav skladatelj ga je napotil k Lisztu, češ da bo ob njem marsikaj pridobil. Liszt je v mladeniču takoj odkril pravega glasbenika in ga povabil s seboj na svoj koncert v Prago, kar je bila za mladeniča največja sreča. Kasneje, leta 1857, sta se razšla; Joachim je Lisztu očital, da sedaj piše slabe kompozicije, povsem drugačne od tistih, ki so ga navduševale nekoč. Namesto Liszta si je Joachim pridobil novega mogočnega prijatelja – Johannesa Brahmsa.

Po vrnitvi na Dunaj je Liszt precej počival in pisal pet zvezkov Madžarskih rapsodij na madžarske ljudske melodije. Nekaj mesecev zatem se je lotil svoje druge opere Sardanapal (asirski kralj Sardanapallus) po Byronu v italijanščini. Libreto je najbrž napisal Rotardi, prijatelj razvpite pariške princese Cristine Belgioioso Trivulzio, sicer po rodu iz Milana in znamenite patriotke ter privrženke Risorgimenta. Biografi domnevajo, da je bil Liszt preveč zaposlen z vsem drugim, da bi utegnil opero napisati, tako da je ostalo le pri nekaj fragmentih, čeprav je načrtoval izvedbi opere v Parizu in Londonu leta 1852. Se je Liszt v duhu uklonil prihajajočemu velikanu Richardu Wagnerju, ki je v operni svet prinesel nove ideje, kot jih sam ne bi zmogel? Liszt je spoznal, da mu ne bo dorasel in da bo več dosegel, če ga bo podpiral in njegove opere dirigiral in promoviral. Za povrh je Wagner spoznal še njegovo hčer Cosimo. Rekli bi, da »brez ciganke ni šlo«.

Romunski cigani najboljši glasbeniki

Brez ciganov pa resnično ni šlo na Lisztovem gostovanju v Romuniji. Zgodilo se je nekaj posebnega, o čemer niti največji pianist ni mogel domnevati, da se lahko zgodi. Njemu na čast so nameč v Jassy angažirali ciganski orkester, ki je igral pod vodstvom violinista in dirigenta Barbuja Lautarja. Lisztu se je zdelo igranje orkestra tako sijajno, da jih je prosil, ali bi jim smel v zahvalo kaj zaigrati na klavir. Izbral je madžarsko koračnico. Ko jo je odigral, ga je Barbu vprašal, ali sme isto zaigrati na violino z orkestrom. Liszt je seveda privolil.

Lautar je takoj zaigral vse do pičice enako kot Liszt in prav tako vsi orkestraši. Liszt je bil šokiran in je violinista ter dirigenta pred vsemi objel, češ da je obdarjen z božjo milostjo. Iz Romunije je potem odpotoval v Turčijo. Sultanu, ki je imel rad novo opero in imel v svojem haremu štiristo konkubin, je moral igrati zlasti parafraze iz oper Rossinija, Donizettija in Bellinija. V tem je bil Liszt svetovni velemojster, ni pa bil edini skladatelj opernih parafraz in fantazij, saj so bile tedaj v modi. Kot nekakšne današnje popevke!

Srečanje s Carolyne von Sayn-Wittgenstein

Liszt je poglobil svoje poznavanje opere kot dirigent Dvorne opere v Weimarju. Zavedal se je, da je njegova gledališka imaginacija bolj skromna. Na novi koncertni turneji po Ukrajini je v Kijevu spoznal novo žensko v svojem življenju, princeso Jeanne Elisabeth Carolyne von Sayn-Wittgenstein, rojeno leta 1819. Njeni starši so se zelo zgodaj razšli, tako da je otrok ostal ali bival poleti pri očetu in pozimi pri mami. Leta 1836 se je omožila oziroma so jo omožili s princem Sayn-Wittgensteinom, sedem let starejšim.

Že pri osemnajstih letih je rodila deklico Mario. Liszt je v Carolyne videl bolj duhovno kot telesno lepoto. Navdušil jo je v cerkvi, ko je zbor zapel njegov Pate noster, pianist pa priredil dobrodelni koncet za kijevske reveže. Sama je prispevala sto rubljev, kar je pritegnilo Lisztovo pozornost, zato ji je sklenil v zahvalo pripraviti dobrodelni koncert. Tajnika Bellonia je poslal v poizvedbo, kje gospa stanuje, in jo potem sam obiskal. Zaklepetala sta se dolgo v noč. Sledilo je povabilo, naj Liszt obišče njen dom v mestu Woronince in se udeleži praznovanja desetletnice njene hčerke.

Carolyne je bila Poljakinja, njen mož Sayn-Wittgenstein pa Nemec. Takoj sta začela vzdrževati pisne stike. Liszt jo je imel za »izjemen, kompleten in brez dvoma izreden primer duha, duše in intelekta«. Ko se je Liszt iz Rusije vrnil na koncerte v Odesso, ga je Carolyne prišla obiskat in tu so se rodili njuni prisrčni odnosi. Princesa mu je predlagala, naj se po koncu sezone 1847 čez jesen in zimo zadrži pri njej, kjer bo v miru skladal. Liszt se je takoj navdušil in v Pariz poslal svojega tajnika Bellonia, saj ga ni več potreboval. Načrtoval naj bi novo koncertno sezono 1848, a se to ni zgodilo, saj je Liszt pri šestintridesetih letih nehal koncertirati. Tako je ostal njegov četrti koncert septembra 1847 v Elisabethgradu hkrati zadnji solistični.

Postopek za ločitev kot križev pot

Carolyne je začela postopek za ločitev, a ji ni uspelo, čeprav z možem že dolgo nista več živela skupaj. Zato se je odločila, da bo zaživela s hčerko in Lisztom, ne glede na ločitvene težave. Iz Lisztove biografije je razvidno, da Vatikan v ločitev nikoli ni privolil, še prej pa ji je nasprotoval trmasti in zavrženi mož, ki je postavljal nenehne izsiljevalske pogoje. Leta 1864 je postalo jasno, da se bo Carolyne lahko poročila le po moževi smrti. Princ Nikolaus je ženo Carolyne razglasil za poljsko revolucionarko, poleg tega pa je sam postavil krute ločitvene pogoje, med drugim odvzem hčerke Marie materi in jo dati v varstvo, od žene pa je zahteval tudi skoraj ves denar.

Pri Carolyni Sain-Wittgenstein je Liszt užival tisto duhovno udobje in zavetje, ki ga je že dolgo potreboval. Duhovno in idejno sta se zelo ujemala, eros je bil bolj v ozadju, trdijo biografi, kar pa je malo verjetno, če sta bila tri mesece skupaj. Njemu je bilo 36, njej 28 let. Skupaj sta brala in študirala Božansko komedijo. Tu je začel pisati simfonijo Dante, a jo je dokončal šele leta 1855. Carolyni je posvetil celo vrsto kompozicij. V teh mesecih sta spoznala, da ne moreta drug brez drugega. Marie d'Agoult ni želela, da bi se pisala Liszt, Carolyne Sain-Wittgenstein pa tega ni mogla, tako da se nobena ženska v Lisztovem življenju ni pisala po njem, razen seveda otrok Blandine, Cosime in Daniela, ki pa so se poročili oziroma sta dva otroka (Blandine in Daniel) umrla še pred Lisztovo smrtjo.

Ko je leta 1864 umrl Carolynin mož Nikolaus, so nastali naravni pogoji za poroko z Lisztom, a je odločna in plemenita ženska temu nasprotovala; v Cerkvi ni več videla pravičnosti. Napisala je obsežno delo v štiriindvajsetih zvezkih Zunanji vzroki za notranje slabosti Cerkve, medtem ko je Liszt malo pred tem igral velikemu delivcu miloščine, kasnejšemu kardinalu Carlu Hohenloheju Schillingsfürstu (ki je bil proti ločitvi Carolyne) v Villi d'Este in papežu Piju IX. v Castel Gandolfu. Liszt se do smrti ni zavedal, da v očeh rimske kurije ne pomeni nič. Mentalno je ostal na ravni otroškega verskega čustvovanja, prepredenega z intelektualnimi refleksijami in glasbeno reformnimi prizadevanji.

Upad koncertov, manj denarja

Na začetku leta 1848 se je Liszt poslovil od Carolyne in se podal na nove umetniške, tokrat predvsem dirigentske in organizacijske naloge v Weimar. Načrti so bili izredni; popolna prenova opere in gledališča ter njegova postavitev v središče življenja, kot je bila v Goethejevem času. Liszt je moral vse zastaviti na novo; poiskati mlade soliste, urediti zbor in orkester v razsulu. Tu je spoznal, kaj je gledališče; biografi pravijo, da zelo hitro. Liszt je kot operni dirigent debitiral 16. februarja 1848 s Flotowovo opero Marta (potem s Princem Evgenom Gustava Schmidta in Beethovnovim Fideliom, leta 1849 je dirigiral Donizettijevo Lucio di Lammermoor, Mozartovega Don Giovannija, Wagnerjevega Tannhäuserja in Meyerbeerove Hugenote).

Liszt je za svoje celoletno delo v operi v Weimarju leta 1850 prejel le tisoč goldinarjev, 330 pa za dvorne koncerte in glasbeno vzgojo velike vojvodinje. To je bilo zelo malo v primerjavi z njegovimi pianističnimi honorarji. Kaj je bil vzrok, da je Liszt nehal koncertirati na solističnih recitalih? Biografi so v glavnem tiho. Danes bi rekli, da se je umaknil na vrhuncu slave, kot vrhunski športniki. Vedel je, da je taka kariera po naporih smrtna, a je bil tiho in ni tarnal.

Liszt je v zadnjih letih Schumannovega življenja prišel z njim v konflikt, kot se rado dogaja spričo vrste nesrečnih okoliščin, prehitrih besed in hitrih zamer. Po enoletnem tihem obdobju, ko je Liszt verjetno že videl, da bo Schumann kmalu umrl, je storil prvi korak k spravi in ponovnemu prijateljstvu; dirigiral je njegovo opero Genoveva, uverturo Manfred in Četrto simfonijo, Klavirski koncert pa je igrala Clara Schumann.

Kot vrhunec pa mu je posvetil še svojo znamenito Sonato v h-molu, ki se je kot Lisztov biser ohranila na koncertnih odrih do danes.

Carolynina rezidenca v Altenburgu

Prelomnica v Lisztovem življenju je nastala, ko je grofica Carolyne kupila novo rezidenco v mestecu Altenburg in v njej uredila prostor za vso Lisztovo umetniško zbirko. Liszt je v Weimarju preživel dvanajst let. Klavir je igral le še tu, a bolj na zasebnih koncertih in za učence, kot so bili Cornelius, Raff, Tausig, Büllow... Wagner ni mogel najti založnika za svoje tri opere, zato je prosil Liszta, naj mu posodi 5000 goldinarjev. V zameno mu je ponudil avtorske pravice. Liszt mu je dal denar, ponudbe pa ni sprejel.

Fascinantno je, kako je Lisztu kot dirigentu Tannhäuserja, Lohengrina in Letečega Holanda uspelo napisati tri eseje; za vsako opero po enega. Kaj takega bi za novo opero danes zmogel komaj kak dirigent, morda Pierre Boulez in Michael Gielen. Wagner je bil popolnoma prevzet, ko je to bral; ni mogel verjeti, da Liszt njegove opere tako globoko razume. Tannhäuserja je dirigiral leta 1849, kar pa ni bila premiera, saj so ga že prej, leta 1845 izvedli v Dresdnu, tokrat pa v novi inscenaciji. Med dresdensko revolucijo 1849, v kateri je Wagner aktivno sodeloval in je bila zatrta, je skladatelja v Altenburgu od 13. do 19. maja skrival Liszt, potem pa je Wagner srečno, s potnim listom na ime dr. Widmann, prek Züricha pribežal v Pariz. Zanimivo, da Wagnerja kljub obsodbi na smrt niso prepovedali izvajati, le da je bil njegov prostor bolj omejen in zožen na Weimar.

Weimar kot kulturno olimpijsko mesto

Ob stoti obletnici rojstva Wolfganga Goetheja je Liszt v Weimarju leta 1849 zasnoval poseben festival. Iz Weimarja je želel ustvariti nekakšno glasbeno in kulturno olimpijsko mesto po starogrškem vzoru olimpijskih iger. Sledila sta Herderjev festival (1850) in prvi ter drugi Berliozov teden (1852, 1855). Ideja Wagnerjevega festivala v Bayreuthu se je rodila bistveno kasneje, ne brez Lisztovih pobud in izkušenj. Kako resno je Liszt zasnoval projekt »evropske prestolnice kulture«, kot bi rekli danes, je bil sto strani dolg elaborat o Goethejevi fundaciji. Liszt se je v programu skliceval na svojih petindvajset let glasbenih izkušenj. Kulturno-politični projekt ni zadeval samo Goetheja, ampak celotno nemško kulturo. Weimar bi postal njen institucionalni sedež, kot mati in promotor vseh ustvarjalnih umetniških zvrsti, s poudarkom na sodobnosti, naročilih novih del in njihovih nagradah. Danes ocenjujejo, da je šlo za prvi projekt »totalne umetnosti«.

Liszt je zasnoval naročila in krstne izvedbe ter nagrade za najboljša dela iz literature, slikarstva, kiparstva in glasbe. Najboljša likovna dela bi se zbirala v novem Goethejevem muzeju v Weimarju. Literarna in glasbena dela bi izdajali v posebnih edicijah, skladbe izvajali, opere in gledališka dela pa uprizarjali v gledališču. Od tega sicer sijajnega projekta je spričo pomanjkanja denarja ostalo bolj malo. Leta 1849 so tako organizirali Goethejev dvodnevni festival 28. in 29. avgusta; verjetno je to prvi festival kot današnji sodobni festivali po vsem svetu. Vrhunec je bilo Lisztovo dirigiranje Wagnerjevega Lohengrina. Wagner je ta podvig komentiral in se prijatelju zahvalil: »Navdušujoče je imeti prijatelja, a še bolj navdušujoče je biti prijatelj!« Na svetovno premiero Lohengrina niso prišli le kritiki iz vse Nemčije, ampak tudi iz Pariza, Londona, Bruslja. Wagner zaradi izgnanstva in smrtne kazni v Weimar ni smel priti.

Liszt se žrtvuje za prijatelja Wagnerja

Leta 1851 je Liszt končal svojo knjigo o Chopinu, pri čemer mu je pomagala njegova poljska princesa Carolyne, ki je zbrala gradivo o Chopinovih mladostnih letih na Poljskem, saj je tamkajšnje razmere poznala.

Leta 1853 je bil vrhunec Lisztovo dirigiranje Wagnerjevega Letečega Holandca v Weimarju; prvič po svetovni premieri leta 1843 v Dresdnu. Liszt s predstavo spričo premalo vaj ni bil zadovoljen; sklenil je zapustiti položaj v operi, vendar ga je veliki vojvoda prepričal, da je ostal in z vsemi delil usodo ter nadaljeval nove operne produkcije, kot opero Kralj Alfred, Flotowovo Indro, Auberovo La Part du Diable – na premiero katere je prišel sam saški kralj. Liszt ga je prosil za amnestijo za Wagnerja, a mu ni uspelo. Vse to kaže, kako nevarnega sovražnika so videli v skladatelju. Liszt je v teh žalostnih časih za Wagnerja sklenil, da prijatelja v Švici obišče.

Prijateljici Sayn-Wittgenstein je pisal, da je Wagner, ko ga je prišel čakat na poštno postajo v Zürichu, kakih petnajst minut jokal, se smejal, skakal v zrak od veselja, ko sta se s prijateljem Lisztom končno objela. Čez pol leta je Liszt znova obiskal Wagnerja v Švici, potem pa so skupaj odšli v Pariz. Liszt že osem let ni videl svojih otrok – Blandine je imela 18, Cosima 16 in Daniel 14 let. Desetega oktobra 1853 je Wagner prvič videl Cosimo, le da je bil tedaj še zaljubljen v Mathildo Wesendonk, ženo svojega prijatelja in dobrotnika Otta Wesendonka. Če mislite, da se je potem zgodila pravljica, se motite. Pravljice niso nič v primerjavi z resničnostjo. Cosima je postala Wagnerjeva žena in vladala v Bayreuthu do smrti leta 1930.

Nikoli končana Lisztova zgodba

Preden se je začela bayreuthska vladavina Cosime Wagner, rojene Liszt, se je zgodilo toliko osebne tragike; smrt dveh Lisztovih otrok, hudih zamer, sporov in spopadov; Liszt in Wagner nista govorila štiri leta, Lisztov ambivalentni odnos do Cerkve, Carolynino zavračanja Wagnerja, v njenih očeh samega Jude Iškarijota, katastrofa zavrženega dirigenta Hansa von Bulowa, prvega moža Cosime, nenehni zapleti z očetovstom Wagnerjevih, zakonito pa von Bülowih otrok, nenehno Wagnerjevo prosjačenje za denar pri kralju Ludwigu II. in posledično Lisztova stalna pomoč prijatelju, prepoved Cosime, da bi Liszt prišel na Wagnerjev pogreb v Bayreuth, nenehna slavja v Lisztovo čast po vsej Evropi, z vrhuncem ob njegovi sedemdesetletnici 1881 in manj ob petinsedemdesetletnici 1886, vedno več Lisztovih pianističnih učencev v Weimarju, Budimpešti in Rimu s spomini na velikega učitelja in vzornika... so tako obsežno gradivo, da bi vse to terjalo še en tako dolg zapis.

Pustimo raje Liszta počivati na lovorikah, kot si jih je s svojo izjemnostjo in plemenitostjo zaslužil. V mnogih državah je bil deležen toliko odlikovanj, častnih članstev, nagrad, daril, priznanj, da jih vse dosedanje monografije o njem niso znale niti našteti! Osebno je ostal skromen do smrti; užival pa je, če je s svojim denarjem lahko počastil katerokoli plemenito in še posebej vrhunsko umetniško družbo, tako kot se je rad odzival povabilom njemu. Povsod pa si je rad postregel z najboljšim konjakom – nekateri so mu očitali pijančevanje –, h konjaku pa sodijo cigare najboljših znamk!