Tiskane izdaje
Na gledališki festival Almada? se za sosednjo mizo v enem od lokalov na odprti Praça do Comércio ironično posmehne gospod z dragim slamnikom, poveznjenim postrani, in s čevlji iz krokodiljega usnja. »Tja čez?« pomigne na reko Tejo. »To je vendar komunistični festival. Kaj boste vi tam?«
»Komunistični? Kaj naj to pomeni po vaše?« odvrnem z isto ironijo.
»Preprosto. Almada je bila od nekdaj večinoma delavsko, industrijsko naselje. Kjer so ladjedelnice, tam so delavci. Kjer je veliko delavcev, imaš sindikate, kjer so sindikati, je komunizem,« se posmehne, in še vedno ne vem, ali se šali.
»No, sicer pa, če prihajate iz Slovenije, najbrž veste, o čem govorim,« se še vedno smehlja. »Ne nazadnje vaš veliki filozof Slavoj Žižek govori o teh stvareh,« pravi gospod, za katerega izvem, da je psihiater, a ne dobim njegovega imena. Zato pa vmes citira Žižka, precej njegovih knjig je prevedenih v portugalščino, pove.
Nedaleč stran je na tiskovni konferenci odstopil njihov desnosredinski zunanji minister (ki se je čez nekaj dni pogodil s predsednikom), po ulici Rua Garret so pol ure zatem z živobarvnimi zastavami vihrale skupine študentov in kričale slogane proti vladi, proti desnici.
»Res, na oni strani nam pravijo komunistični festival?« se nasmehne Rodrigo Francisco, mladi direktor gledališkega festivala Almada. »To pomeni, da smo dobro opravili svoje delo,« pomežikne, ko pristopi k naši mizi slovenskih igralcev večer pred začetkom festivala, v festivalskem središču, v novo zgrajenem gledališču v Almadi, ki nosi ime po ustanovitelju festivala Joaquimu Beniteju. Trideseti mednarodni gledališki festival Almade, največji festival na Portugalskem, ki se je začel 4. julija s predstavo SMG Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! in bo do 18. julija zavzel različna prizorišča v Almadi in Lizboni, je ustanovil lani preminuli karizmatični gledališki režiser in zaprisežen levičar Joaquim Benite. Iz upora proti cenzuri in zato, da bi gledališče približal delavskemu razredu.
Oče in mati festivala
»Joaquim Benite mi je bil kot oče,« pravi Rodrigo Francisco, rojen leta 1981, ki je letos nasledil svojega mentorja in učitelja in sam speljal jubilejni festival. Po koncu fašistične diktature Antónia de Oliveira Salazarja je tako kot v Španiji po padcu Franca vzbrstel nov val gledaliških skupin. Almada je bila industrijsko delavsko naselje, ki ni imelo gledališča, dokler ni Joaquim Benite zaoral ledine s svojo neodvisno gledališko skupino, zapustil enega najlepših gledališč v deželi Teatro da Trinidade v Lizboni in se preselil čez reko, v Almado, kjer si je počasi vzgojil občinstvo iz delavcev, iz ljudi, ki do takrat niso zahajali v gledališče, so bili pa zato bolj odprti za nove, eksperimentalne stvari. Leta 1979 je režiral predstavo svojega prijatelja, takrat tudi novinarja, komunista in mednarodno še neznanega pisatelja Joséja Saramaga, A Noite (Noč), ki govori zgodbo o noči s 24. na 25. april, o noči revolucije. »Še vedno imam zapiske, napisane na roko, ki jih je naredil Joaquim ob praizvedbi; predstava bo namreč na sporedu naslednje leto v Lizboni, v Teatro da Trinidade.« Pove, da je nobelovca Saramaga (Esej o slepoti, Evangelij po Jezusu Kristusu) spoznal nekaj mesecev pred njegovo smrtjo leta 2010, »bil je zelo bolan, a je do konca verjel v idejo levice«.
V štirinajstih festivalskih nočeh naj bi se zvrstilo več kot trideset gledaliških in glasbenih dogodkov, med njimi je tudi Ivica Buljan z Zagrebškim gledališčem mladih in s tekstom Rumena črta avtoric Juli Zeh in Charlotte Roos (glasbo za predstavo je podpisal Mitja Smrekar). Rodrigo Francisco je kot vrhunec festivala izpostavil gostovanje slovitih pariških gledališč Odéon-Théâtre de l'Europe, ki prihaja s predstavo Petra Steina Le Prix Martin Eugèna Labichea in Théâtre de la Ville z Emmanuelom Demarcy-Moto, direktorjem istega gledališča in progresivnim režiserjem, ki se je tokrat lotil teksta Rogerja Vitraca Viktor ali moč otrokom, in seveda gledališko in filmsko zvezdo Klausa Mario Brandauerja (ki ga med drugim poznamo po Szabójevem Mefistu in vlogi barona v Moji Afriki), ki se je v režiji Petra Steina v monodrami Samuela Becketta Krappov poslednji trak predstavil prejšnjo sredo na istem prizorišču kot igralci Mladinskega gledališča na slovesnem odprtju festivala.
Preklet naj bo izdajalec
Avditorij gledališča, šole D. Antonia da Costa na velikem odru pod zvezdami, je bil v četrtek ob desetih zvečer, ko je termometer še vedno kazal nekaj čez trideset stopinj Celzija, nabito poln, poleg šeststo sedežev so ljudje sedeli na stopnicah, slišati je bilo šuštenje pahljač, v zraku je bila mešanica pričakovanja, potu in parfumov; ko se zaslišijo zvoki inštrumentov in se igralci kot v počasnem posnetku dvigajo med igranjem, gledalci zadihajo kot en organizem. Primož Bezjak v monologu na vrhuncu predstave, v katerem v slovenski izvedbi v srbščini okrivi Slovence za njihovo pasivnost v balkanski vihri in jih med bombardiranjem s srbskimi psovkami obtoži soodgovornosti za to vojno, ta isti monolog (s pomočjo Frljića, soavtorja teksta Tomaža Toporišiča in Tine Malič) prilagodi na situacijo v vsaki državi oziroma mestu, v katerem gostujejo. V Franciji je bil to njihov odnos do priseljencev, na enem zadnjih gostovanj v sibirskem Omsku je izpostavil soodgovornost župana za ekološke katastrofe in posledično porast rakastih obolenj v Sibiriji. Sploh gostovanje v Omsku je zaznamoval buren odziv občinstva, na prvi predstavi je že na polovici demonstrativno odšla iz dvorane skoraj tretjina obiskovalcev, vmes so se slišali kriki negodovanja, je povedala Olga Grad.
Bezjakov namerno žaljivi monolog se je usmeril v Portugalce kot prve kolonizatorje, med drugim jih je obtožil: »Poljubljate rit evropski trojki in čakate, da vas reši. Kot ovce, ki čakajo na zakol, opazujete, kako vaša vlada sledi njihovim direktivam in jemlje tistim, ki nimajo, medtem ko se bogati sončijo v katerem od davčnih paradižev ...« Tokrat nihče iz občinstva ni odšel, nasprotno, Bezjak je doživel aplavz na odprti sceni. Portugalci očitno prenesejo kritiko na svoj račun, hkrati znajo gledati predstavo z distance, s humorjem; čeprav so bili med občinstvom ljudje, ki so se jim obtožbe zdele pretirane, nekaterim nesramne, drugi so, kot recimo učiteljica, ki že vrsto let živi na Švedskem, povedali, da je na Švedskem imela priložnost spoznati tako bosanske begunce kot Hrvate in Srbe in da je prepoznala točno to stanje, ki nam ga skozi simbole da predstava. »To, kako tanka je meja med nacionalizmi in netrpnostjo in krvavo vihro, ki se je zgodila tako blizu nas.«
»Predstavo sem seveda videl večkrat, v različnih kontekstih, v Ljubljani, Bruslju, v francoskem Mulhousu in zdaj v Almadi, zato lahko rečem, da je vedno odvisna od občinstva; to v vsakem mestu nezavedno sodeluje pri predstavi in jo vsakič znova naredi novo,« je takoj po portugalski premieri povedal gledališki teoretik Jean-Pierre Wurtz.
»V čem je ključ te predstave?« se je vprašal Primož Bezjak po predstavi, obkrožen z mladimi obiskovalci. »Po mojem prav v tem ritmu. In v tem, da pušča v gledalcu dovolj prostora za lastno interpretacijo. Za igralca je v resnici zelo enostavna, morda za katerega od nas res težja, recimo za Drago Potočnjak, ki je v drugem, bolj dokumentarnem delu tarča naših napadov.« »Mislim, da je prestava zelo preprosta, narejena po preprostih formulah,« je povedala Draga Potočnjak. »Prizor modne revije, ko hodimo oblečeni v zastave,« sama je zavita v rdečo zastavo, kot muslimanka, »je dovolj zgovoren sam zase, brez razlage. Človek se ne obleče kar tako v zastavo, to ima svoj pomen, daš jo na svojo kožo, hkrati pa se zelo frivolno sprehajamo skozi to, kar je Jugoslavija bila.«
»Predstava je zame kot lakmusov papir, ki se obarva glede na raztopino, v katero ga vstaviš. Izdajalec se vedno obarva v različnih kontekstih in pokaže vse družbene napetosti države,« je rekla umetniška direktorica SMG Uršula Cetinski med sprejemanjem čestitk portugalskih in francoskih režiserjev. »Sploh monolog Primoža Bezjaka, ki se menja v vsaki državi, ker potem vsi ti problemi razpada Jugoslavije nenadoma niso več tako daleč, občinstvo zelo močno zgrabi, v smislu, da jim postavi ogledalo, v katerem se prepoznajo ali pa odidejo s predstave.«
So predstave, zaradi katerih začneš verjeti, da lahko gledališče premika meje znotraj vsakega posameznika, ki si dovoli, da ga, ko se ugasnejo luči, magija na odru preobrazi od znotraj. Kako bi si sicer lahko razložili, da je predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! zadnja tri leta, od premiere leta 2010, gostovala na več kot dvajsetih gledaliških festivalih Severne Amerike in Evrope. Kaj se je torej tako dotaknilo kritikov in občinstva po Severni Ameriki (Montreal, Washington) in Evropi, da si želijo imeti Izdajalca vsi ključni evropski festivali, od Belgije, Francije (Metz, Mulhouse, oktobra so povabljeni v Lyon), Nemčije (Hamburg, Karlsruhe), Rusije (Omsk) do Portugalske, kjer so se pred premiero v Lizboni – Almadi predstavili tudi v partnerskem mestu festivala, Portu?
»Boljše vprašanje je, kaj je z našo kritiko, da se ta predstava ni dotaknila njih?« je suho odvrnil Dario Varga. »Počasi dobivam občutek, da naši kritiki pišejo kritike brez potnega lista. Kritiki, ki hodijo od ljubljanske Drame do Mestnega gledališča, morda zaidejo še v Mladinsko, nimajo pa vpogleda v evropski gledališki prostor. To je po mojem temeljni problem.«
»Pravzaprav je res zanimivo, da slovenski prostor ne prepoznava predstav, ki jih v tujini izpostavijo vsi kritiki. Drznem si reči, da je gledališče v Sloveniji veliko bolj napredno kot refleksija o njem,« je še rekla Uršula Cetinski. »Silence, kultna Tauferjeva predstava, ki je prepotovala pol sveta, je tukaj dobila edino slabo kritiko, za Somrak bogov Diega de Bree je neki naš kritik zapisal 'somrak režije', hočem reči, da smo za naše mednarodno najbolj odmevne predstave praviloma dobivali najslabše kritike, celo za Pandurjevo Šeherezado, ki je odprla pot v Latinsko Ameriko,« je povedal Uroš Maček. Z večino naših predstav je bilo tako, da si šele takrat, ko si prestopil mejo, dobil potrditev, da je tvoje delo, v katero si verjel, res nekaj vredno.«
Tudi tokrat so bile kritike izjemne, španska revija za gledališče Artez že nekaj dni po premieri objavila tekst urednika in kritika Carlosa Gila Zamora, ki med drugim zapiše, »da nas predstava SMG in Oliverja Frljića opominja, kako je gledališče koristno za izgrajevanje spomina, rušenje klišejev in izrekanje idej skozi umetnost, ki prebuja uspavano zavest.«
»Mlade obiskovalce je po predstavi najbolj fascinirala prav dokumentarna igra, odnosi med igralci,« je rekel Boris Kos jutro po premieri. »Rekli so nam, da niso vedeli, kdaj igram, kdaj ne, kar se jim je zdelo zelo zanimivo, sploh za gledališko igro.« V nekaj prostih dneh med gostovanjema v Portu in v Almadi so s Primožem Bezjakom in Urošem Kaurinom vsako prosto uro izkoristili za izlete v nacionalni park Sintra, Escalada de guia ali Cascais, kjer so trenirali športno plezanje, trening za novo predstavo Matjaža Pograjca o alpinistki Pavli Jesih.
Biti komunist v Almadi
Kaj je pravzaprav pomenilo biti komunist v času pred revolucijo in kaj pomeni, da imaš 32 let in da si komunist v Almadi danes, vprašam direktorja festivala naslednji večer, ko sediva na plastičnih stolih v središču festivala, v ozadju se slišijo zvoki portugalske kitare Bruna Fonsece. »Gre za vprašanje instinkta. Prihajam iz delavskega razreda, rodil sem se v Almadi, imel sem stik z gledališčem in zaradi dosežkov socialistične revolucije, ki smo jo imeli, mi je država plačala izobrazbo, lahko sem se razvijal. Absurdno je, da je naša generacija imela možnost, da gre vsaj na univerzo, možnost, ki je naši starši niso imeli, ta nova generacija pa zdaj nima več možnosti, da dobi zaposlitev.« Kot ilustracija njegovih besed se ob naju ustavi skupina mladih, očitno rednih obiskovalcev festivala. Ker kot glasbeniki, igralci ne morejo preživeti na Portugalskem, odhajajo na dodaten študij in izpopolnjevanje na Dansko. Danska postaja obljubljena dežela za naše mlade, pravi Francisco. »Kam bežijo vaši mladi?« me vpraša. Saj res, kam bodo zbežali vsi mladi po Evropi? V nekdanje kolonije?
»Vrednote levice v tem kriznem obdobju vidim kot edino možnost.«
»Portugalska je hecna država. Po revoluciji so se vladajoče strukture umaknile v Brazilijo in zdaj so se vrnili. Ko pogledaš imena ljudi, ki so na oblasti, vidiš, da so to ista imena, ki so vladala pred revolucijo. In to je žalostno. Ne vem, kako je zdaj pri vas, a bojim se, da se vam bo začelo dogajati podobno kot nam. Nas so spremenili v državo za turizem, za bogate Nemce, za voznike taksijev in natakarje in sobarice. In tako smo uničili našo ekonomijo, nimamo industrije, nič ne produciramo, samo kupujemo, hlastno razlaga Rodrigo Francisco. Tu je tudi odgovor, zakaj nekateri desničarji umetnikom na tem bregu reke pravijo komunisti, pravi. Na Portugalskem so komunisti ljudje, ki se ne gredo politike za denar. Ko vstopijo v politiko, obdržijo denar v višini plače, ki so jo imeli prej, vse drugo nakažejo na račun stranke. S politiko ne delajo kariere in ne služijo denarja, politika je predvsem način, kako pomagati ljudem. Ne, sam ni v stranki, se nasmehne, a na naslednjih volitvah bo dal svoje ime in glas komunistom. »Vrednote levice v tem kriznem obdobju vidim kot edino možnost.«
Pove, da je nedavno končal uspešno predstavo O julgamento de Álvaro Cunhal Alvar, s katero naj bi po dogovoru z Uršulo Cetinski gostoval tudi v Sloveniji; to je življenjska zgodba pisatelja in pesnika, ki je bil zaradi liberalnih prepričanj 11 let zaprt, nato je zbežal, a še naslednjih sedem let moral preživeti v popolni izolaciji. Da bi duševno preživel, je v zaporu slikal, pisal pesmi, prevajal Kralja Leara ...« pravi, medtem ko ga zmotijo novi gostje festivala.
»Večinoma sem na voljo vsakomur,« se široko nasmehne. To je tudi eden od razlogov, zakaj imajo ljudje radi ta festival. Oseba, ki vodi festival, mora biti vedno dostopna. To me je naučil Joaquim Benite. »Naš festival je kot orjaška ladja, ki jo poganjamo na pedala. Je festival, narejen po meri človeka, za človeka, nimamo protokolov, ritualov. Jaz sem vedno tukaj.«
Vasco da Gama in Pedro Alvaro
Ibsenove ženske
Iz Almade sem odšla v vroče ponedeljkovo jutro, ravno ko je tja prispel avstrijski igralec Klaus Maria Brandauer; Peter Stein se gostovanja ni mogel udeležiti. Nekaj dni prej smo v osrednjem gledališču v Almadi gledali predstavo starega znanca festivala Almade in direktorja Théâtre de la Ville Emmanuela Demarcy-Mote, ki je oživil surrealistični tekst Viktor ali moč otrokom avtorja Rogerja Vitraca (ki velja za začetnika 'oniričnega gledališča', med drugim je s Paulom Eluardom napisal predgovor k prvi izdaji Révolution surréaliste), ki je sodeloval z Artaudom in zvesto sledil njegovi viziji gledališča. Demarcy-Mota, sin portugalske igralke Terese Mota in francoskega dramatika Richarda Demarcyija, je dobro poznan portugalskemu občinstvu; že pri sedemnajstih je v Parizu ustanovil skupino in postavil odmevno Camusovo Caligulo, leta 2008 je nasledil Gérarda Violetta in postal novi umetniški direktor Théâtre de la Ville. Demarcy-Mota je Vitracov tekst stkal kot čipko, fino pletenino, v kateri šteje vsak detajl; igra svetlobe, kostumov, mask, domišljene scenografije z bazenom, ki deluje kot vodnjak, z listjem, ki odpada, s stenami sobe, ki se širijo in ožajo, s koreninami, ki se skozi predstavo razraščajo nad igralci kot slutnja norosti ... Portugalsko občinstvo se je tudi tokrat odzvalo burno, z vzkliki navdušenja; a največje navdušenje festivalskega občinstva je seveda požel Klaus Maria Brandauer kot Krapp, ki se skozi posnetke traku sooča z najbolj dramatičnimi trenutki svojega življenja. Kasneje mi je predstavnik za stike z javnostjo Eduardo Brandaõ po telefonu povedal, da se je na oder vidno ganjen moral vrniti kar štirikrat.
Festival se bo končal 18. julija v velikem slogu s koncertom svetovno znanega portugalskega orkestra Gulbenkian pod taktirko Pedra Nevesa in s sopranistko Ano Marijo Pinto.
Luči Lizbone, saudade
Na uličnih lučeh se nabirajo vešče, obrazi ljudi so nasmejani, otroci se podijo okrog rekonstrukcije še rimskega vodnjaka, poleg njega, mi pokaže Luis, so pod zemljo odkrili ruševine rimske tovarne. Tovarne česa? Tega ne ve. To je naš odnos do zgodovine, pravi. »Na mestu, kjer je pred več kot dva tisoč leti nekdo ustvarjal temelje nove civilizacije, je zdaj bankomat.«
»Si vedela, da Almada v arabščini pomeni rudnik zlata? Arabci so zlato izpirali iz tele reke,« pomigne na reko pred nami, ki deli Almado in Lizbono, tudi zato je bilo tukaj močno arabsko oporišče, razlaga. V njegovih očeh je nekaj otroškega in čistega. Njegove ustnice so črne od vina. Zelo dobro je poznal vodjo festivala Joaquima Beniteja. Z njim je nekaj let delal v teatru kot producent, nastopil je celo v nekaj predstavah. »Gledališče tukaj je preobrazilo ljudi, bilo nam je kot oče,« pravi in srkne požirek vina. V prevelikih kavbojkah, s pomečkanim klobukom je videti kot boemski pesnik, ki se težko sooča z grobo platjo življenja. »Ne bi si upal reči, da sem pesnik. A si tu in tam zapišem, kar me pretrese.« »Ah, pusti fado in saudade,« zamahne z roko, »to ni nič, moja beseda je patos, pravi Luis.« Patos je močna stvar, spravi te v akcijo. Saudade je nedoločna bolečina, melanholija, ki te še bolj pogrezne v žalost. Tega sem imel dovolj, pravi, ko razlaga, kako si je kot najstnik prav v teh dokih hotel vzeti življenje, a ga je rešilo gledališče. Na drugi strani se svetijo luči Lizbone kot podoba hrepenenja. Gledaš jo in vendar se v festivalskem vrvežu predstav zdi skorajda nemogoče oditi tja, čez reko.
Če za Lizbono nimaš toliko časa, kot bi si ga želel, te začne preganjati, ko prideš nazaj. Nenadoma se zaveš, da so kljub dnevu, dvema po ozkih ulicah v tebi ostale stvari, ki si jih vzel s sabo. Sladkast okus po portu, ozke ulice Alfame, z razpeto vrvjo, na kateri se suši sveže oprano perilo, Brasileira, kavarna s kipom Fernanda Pessoe, ki očitno ne more počivati v zasluženem pokoju, vsako minuto ga v tem mestu nekdo prikliče nazaj, da bi se fotografiral z njim. Morda aluminijasto posodo, ki jo je postavil na mizo star gospod s podrsavajočim korakom in mrkim pogledom, vsi gostje v majhni kantini s stenami z arabskimi keramičnimi ploščicami so imeli na mizah isto posodo, isto jed, a je bil to najboljši arroz de marisco, ki sem ga jedla v zadnjem času. Morda naključni fado na dvorišču modernega Art centra v Lizboni, kamor sem se umaknila s 43 stopinj Celzija in nato opazovala, kako na koncert prihajajo urbani, mladi ljudje, kot bi stopali v cerkev, pari se držijo za roke, kot hipnotizirani hodijo v smeri glasbe, vsem se ob zvokih ženskega glasu vlažno polnijo oči. Lizbona ni le mesto raziskovalcev, je tudi mesto, v katerem vsak postane raziskovalec; preprosto tako, da se izgubiš v labirintih ozkih ulic, z dotrajanimi ometi stavb sladolednih barv, v čudnih neodkritih kotičkih, ki zaradi svetlobe, perila na balkonu, vzbujajo iluzijo, da si jih ti odkril prvič. In tudi si. Takrat dojameš saudade, ki se v določeni točki povezuje s po mnenju mnogih tujcev najlepšo slovensko besedo. Saudade je hrepenenje po nečem, česar ne moreš doseči. Melanholija in bolečina, ki je v času velikih odkritij ostala po tistih, ki so šli na morje in se niso vrnili. Nekateri pravijo, da je »ljubezen, ki ostane, ko ljubljene osebe že dolgo ni več«. Saudade so najbrž tudi ekspresivna telesa in obrazi igralcev, kriki, atmosfera, svetloba, podobe, ki ostanejo v tebi, še dolgo potem, ko zapustiš magično polje gledališča. Portugalci so hvaležni gledalci, morda prav zato. •
