Ljudje proti računalniškim algoritmom

Boljša obveščenost državljanov in potrošnikov (transparenca) je postala priljubljen recept za reševanje zapletenih družbenih problemov

Objavljeno
18. oktober 2013 12.41
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Pred nekaj leti so župana idilične švicarske vasice Rüschlikon ob Züriškem jezeru poklicali z davčne uprave in mu povedali, da bo morala občina odpreti nov bančni račun. Njihov sovaščan Ivan Glasenberg, predsednik uprave največjega švicarskega podjetja Glencore, je zaslužil toliko denarja, da občini niso več mogli vrniti vsega davčnega presežka. Ker niso vedeli, kako porabiti na stotine milijonov frankov, je občina vsem prebivalcem močno znižala davke; ti so postali najnižji v Švici.

Občani so bili nad spremembo navdušeni. Vaško idilo je vznemirila le manjša skupina, ki je predlagala drugačno razdelitev denarja.

Predstavniki te manjšine so trdili, da Glasenbergovi milijoni niso ravno brezmadežni. Poslovanje korporacije Glencore je bilo tedaj že kar dobro znano, saj so podjetje preiskovali številni novinarji, zvezni policisti in davčni inšpektorji. Njihov ustanovitelj Marc Rich je zagreši milijardno davčno utajo v ZDA, kršil trgovinski embargo z Iranom med krizo s talci in razorožil preganjalce, ko je v švicarskem izgnanstvu prepričal tedanjega predsednika ZDA Billa Clintona, da mu je na zadnji dan predsednikovanja podpisal pomilostitev.

Afriški aktivisti so kljub velikim tveganjem objavljali grozljive posnetke iz Glencorovih rudnikov in poročali o podkupovanju lokalnih oblastnikov v zameno za gradbena dovoljenja, monopolne pravice do izkopavanja rude in davčne olajšave. Največje dobičke so ustvarili v Zambiji, ki ima tretje največje zaloge bakra, a več kot dve tretjini prebivalcev živi v skrajni revščini, saj morajo shajati z manj kot evrom na dan. Zato bi bilo pošteno, če bi se odrekli delu Glencorovih davkov in jih vrnili Zambijcem, so menili kritični Rüschlikončani.

Ker v deželi neposredne demokracije niso smeli preslišati takšne državljanske pobude, so vaščani glasovali o predlogu in ga z veliko večino – zavrnili. Prebivalci ene najbogatejših švicarskih vasi so denar raje obdržali doma.

Prebivalci Rüschlikona se niso mogli izgovarjati na nevednost, saj so imeli na voljo vse pridobitve informacijske družbe: hiter internet, družabna omrežja, medijske arhive, aktivistične spletne strani in preiskovalne podatkovne novinarske članke. A se kljub temu niso obnašali kot idealni odgovorni in etični državljani: niso zavrnili denarja ali protestirali zaradi spornega poslovanja nacionalnega gospodarskega šampiona. Ustvarjalci serije dokumentarnih filmov Zakaj revščina so zato na švicarskem primeru znova pokazali, da večja obveščenost še ne »izboljšuje« človeškega obnašanja.

Njihov opomin je pomemben, saj je postala »boljša obveščenost« državljanov in potrošnikov (transparenca) priljubljen recept za reševanje zapletenih in sistemskih družbenih problemov.

Predstavnik spletne skupnosti wikileaks Julian Assange je v skoraj vsakem javnem nastopu zatrdil, da je osvobajanje podatkov temeljni pogoj za transparentnejšo in s tem pravičnejšo družbo. Pobudniki projektov »odprte vlade« upajo, da bodo z večjo podatkovno odprtostjo javnih ustanov vrnili del izgubljenega zaupanja v politiko in pravno državo. Borci proti korupciji večjo transparentnost radi primerjajo z blagodejnimi sončnimi žarki, ki kot naravno razkužilo posvetijo v temotne državne posle in pomorijo koruptivne bolezenske klice. Enako velika so pričakovanja zagovornikov podatkovnega novinarstva, ki hočejo z zbiranjem in analizo velikih podatkovnih zbirk izboljšati medijsko poročanje o pomembnih družbenih, gospodarskih in političnih temah ter tako spodbuditi aktivno državljanstvo.

Na boljši obveščenosti temelji tudi ideja »etičnega potrošništva«. Nalepkam na živilih in uporabniškim preizkusom, ki jih opravljajo združenja za zaščito potrošnikov, so se pridružile neštete mobilne aplikacije, ki znajo prebrati črtne kode na izdelkih v trgovini in poleg prehranske sestave prikazati še ogljični odtis, morebitno zlorabo otroškega dela in zavezanost načelom poštene trgovine. Stilizirani videoposnetki ponudnikov mobilnih storitev prikazujejo obveščenega potrošnika z elektronskimi očali, ki mu med nakupovanjem pred očmi plavajo napisi z opozorili, obvestili in priporočili, kateri sendvič je najprimernejši za njegovo trenutno količino maščob v organizmu. Če potrošnika pravočasno seznanimo s takšnimi informacijami, bo obveščenost vplivala na njegove nakupe. Izbral bo bolj zdravo hrano in zaročenki ne bo kupil krvavega diamanta, ki ga je brezvestni draguljar skrivaj uvozil z vojnega območja.

Vendar je to le teorija, saj se ljudje na podatkovno obilje odzivamo precej drugače kot računalniški algoritmi. V poplavi podatkov si pomagamo z miselnimi bližnjicami in pridobljenimi vzorci. Naše državljanske in potrošniške odločitve niso samo osebne, racionalne in preračunljive, ampak so tudi družbeno pogojene, nagonske in čustvene. Danes bi v zahodnem svetu zelo težko našli kadilca, ki ne bi dvomil o škodljivosti kajenja, ali posameznika, ki ni seznanjen s teorijo globalnega segrevanja. Toda medicinski dokazi niso odpravili škodljivih človeških razvad in opozorila o segrevanju planeta niso zmanjšala prodaje bencinsko požrešnih avtomobilov. Zato so razvijalci izboljševalnih aplikacij pomislili, da bi bilo bolje, če bi namesto nepredvidljivih ljudi raje odločali računalniški algoritmi, je v mesečniku Atlantic lani zapisal ameriški znanstveni publicist David H. Freedman.

V odvisniške terapije, programe za hujšanje in elektronske svetovalce za upravljanje premoženja so začeli vnašati metode vplivanja na človeško obnašanje, kakršne je sredi dvajsetega stoletja razvijal ameriški vedenjski psiholog B. F. Skinner. Te metode namesto svobodne volje uporabljajo premišljen sistem pogojevanja (kazni in spodbude), s katerim »oblikujejo« človeško obnašanje. Od udeleženca tehno-skinerjanskega shujševalnega programa zato ne pričakujemo, da se bo sam odrekel čokoladnemu priboljšku iz službenega avtomata, ker se bo zavedal kaloričnega presežka, sladkorja in nepravih maščob. Njegova naloga je podreditev programu, ki bo sam sestavil ustrezno dieto, preračunal pot v službo (dovolj hoje, izogibanje restavracijam s hitro prehrano ...) in zvečer delil rezultate z drugimi udeleženci terapije, kar prinese tako spodbudo kot tudi družbeni pritisk.

Freedman je ugotovil, da je lahko takšna uporaba mobilnikov, družabnih omrežij, elektronskih zemljevidov in načel »igrifikacije« (kjer družbeno zaželeno obnašanje preoblečemo v igro) zelo uspešna pri hujšanju in obvladovanju razvad. Vendar zgodovinske izkušnje z idejami francoskega tehnokratskega utopista iz 19. stoletja Saint-Simona kažejo, da družbeni inženiring in etična manipulacija zelo hitro pridobita fašistične poteze, če ju prenesemo v politiko in uporabimo kot tehniko vladanja nad posamezniki brez svobodne volje. Skinerjansko hujšanje se ne dotakne dejstva, da je prekomerna teža tudi socialna bolezen, povezana z množično proizvodnjo poceni nekakovostne hrane, prenaseljenostjo, stresom, revščino in hitrim življenjskim slogom, ki ga informacijske tehnologije prej pospešujejo, kot umirjajo. Še tako etično in obveščeno potrošništvo pa je prej namenjeno lišpanju naše samopodobe kot izboljšanju življenjskih razmer kolumbijskega kmeta, ki bo morda prejel četrt centa od skodelice preplačane poštenotrgovinske kave v letališki čakalnici.

Resnične družbene spremembe lahko prinesejo kvečjemu ljudje, kakršni so v švicarskem Rüschlikonu zahtevali pravičnejšo razdelitev Glencorovih milijonov. Od sovaščanov se niso ločili po hitrejši internetni povezavi, novejši elektronski tablici, boljšem dostopu do informacij ali sodobnejši aplikaciji za aktivno državljanstvo. Za njihovo dejanje so bili pomembnejši vzgoja, razgledanost, pogum in nelagodje ob spoznanju, da je njihova blaginja tesno povezana s človeškim trpljenjem na nekem neznanem, oddaljenem koncu sveta. Lastnosti, ki jih ni mogoče pridobiti na hitri državljanski terapiji in jih ne more nadomestiti racionalen računalniški program.