Ljudska republika Šaleška dolina

Novo vodstvo, tako v TEŠ kot v HSE, le nadaljuje staro politiko. O tem smo se prepričali ob obisku civilne iniciative DavkoPlacevalciSeNeDamo v Šoštanju – na sestanku z vodstvom TEŠ, HSE in vodstvom projekta. Nekatera vprašanja so tudi za novo vodstvu tabu. Razglašajo se za nedržavno – »privatno« podjetje, v katerem naj bi davkoplačevalci ne imeli kaj iskati. Odgovore na najobčutljivejša vprašanja imajo za poslovno tajnost. Vsekakor je to materija za pravnike, sociologe in varuhe zakonitosti, spet tudi za predsednika računskega sodišča.

Ljudska republika in materialno podprto enoumje

Šaleška dolina je ljudska republika. Ne po standardu in ekonomski razvitosti, kajti ljudske republike (Severna Koreja, Kuba ...) so daleč pod materialno razvitostjo Šaleške doline. Gre za drugo lastnost, ki se pokaže ob razpravah o TEŠ 6. Ta lastnost je enoumje, ki se hrani s skrbno negovano pripadnostjo kolektivnemu mitu – ne pokrajini kot taki, njenim lepotam ali dolini, ampak utvari, da sta preživetje in razvoj odvisna le od rudnika in TEŠ. Absurd so pripeljali že tako daleč, da ne govorijo le o rudniku in elektrarni, temveč o samo enem cilju – projektu TEŠ 6.

Po pripovedovanju prič in tamkaj živečih domačinov je v vsej dolini nemara le 9 (devet) oseb, ki si drznejo javno oporekati mitu in »razvojni« politiki, ki jo simbolizira TEŠ 6. Od približno 34.000 prebivalcev Šaleške doline (Srečko Meh na TV Slovenija) torej projekt šestega bloka podpira 99,997 odstotka prebivalstva. In okoljske organizacije v dolini so popolnoma potihnile! Celo čebelarji težko pričakujejo TEŠ 6. Dosežek je povsem na ravni »ljudskih republik«.

Enoumje je značilno za represivne in totalitarne sisteme. Vendar je v tem primeru nekoliko drugače. Gre za načrtno podeljevanje materialnih bonitet, ki naj bi jih še naprej zagotavljala le rudnik in TEŠ. Zato ni zanemarljivo, da se poslovni izid rudnika v vsem desetletju giblje okrog pozitivne ničle, včasih nad, včasih pod njo. Socialni stroški rudnika so namreč tako visoki, da močno zmanjšujejo dobiček premogovnika. Seveda pa se jim to izplača, tudi zato, ker na dobiček, ki ga ni, ni treba plačati davka državi, in vsa nova substanca ostaja v dolini.

Na širše posledice za druge regije v Sloveniji se v tej dolini pač ni nikoli mislilo. Politično so bili vedno tako močni, da jim nihče ni mogel do živega. Za številne propadle projekte (EKK Velenje, zdravju škodljivi gradbeni materiali, neuporabni rudniški kopi, neuporabljena klasirnica, odpiranje vrtine Lendava itd.) so vedno plačevali drugi. Nihče ni odgovarjal, niti verbalno, kaj šele materialno. Zadnja v vrsti takih projektov je bila vseslovenska sanacija Gorenja v 80. letih. Čez desetletje pa bomo sanirali TEŠ 6. Vendar s tem se apetiti in pohlep še ne ustavijo. Občutek premoči nad drugimi jih spodbuja v nove avanture.

Nova avantura je izsiljevanje neekonomične in škodljive trase avtoceste F2-2 tretje razvojne osi v smeri proti Šentrupertu, stran od prometnih tokov namesto v njihovi smeri, proti Arji vasi. Cestni odsek v dolžini 14 kilometrov naj bi stal 480 milijonov ali 32 milijonov evrov za kilometer, kar je dvainpolkrat več od slovenskega povprečja. Dars ni sprejel že izbrane trase F5, ki bi bila manj prostorsko obremenjujoča in dvainpolkrat cenejša in ne bi prečkala najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč. Zavzetost za projekt F2-2 je v Velenju enaka zavzetosti za TEŠ 6. Očitno se že pripravljajo na uvoz premoga, saj severni del trase načrtujejo čim bliže TEŠ, z južnim pa se skušajo čim bolj usmeriti k Ljubljani, kjer so njihovi zaščitniki.

Nove študije o premogu in študija posodobitve blokov 4 in 5

Novost, ki jo kaže pogojno pozdraviti, je zdaj le to, da so v HSE poleg študije o zalogah končno naročili še alternativno študijo za posodobitev blokov 4 in 5. To je napredek, saj je bila ta tema še pred letom tabu. Vendar po prvih informacijah že lahko vidimo, da se ponavlja ustaljena praksa. Vključeno je kontaminirano, z Alstomom povezano podjetje, kar je v izhodišču nedopustno in napačno.

Če pa vodstvo HSE že išče konzultacije pri pogodbenem dobavitelju, bi morali vključiti še Siemens, ki je dobavitelj opreme za obstoječe bloke in že ima kakovostne podatke o napravah v TEŠ. Pristop, ki so ga zdaj ubrali, je zavestno pristranski, zato ne more pripeljati do objektivne presoje učinkov in realne cene posodobitve. Lahko se le vprašamo: Kje je tukaj tako opevana »neodvisna« slovenska energetska stroka?

Drugi del zgodbe so nove, »nemške študije« o premogu. Te naj bi bile zdaj odločilne. Mediji pišejo o »skritih velenjskih zakladih« in »sto let stari resnici, da je v Velenju dovolj premoga«. (Delo, Ozadja, 24. januarja 2011). Od kod njim taka vednost in samozavest!? Naročena profesorska mnenja predstavljajo le skico in dajejo globalne številke, neprijetni detajli in drugi podatki pa jih ne zanimajo. Posebej ne tisti, ki »sto let stare resnice« ne bi mogli potrditi.

Sklepanje profesorjev je zelo lahkomiselno, čeprav se skriva za avreolo stroke in profesorske avtoritete. Zaloge premoga, količina izkopa, kurilna vrednost in vsebnost pepela teh gospodov ne zanimajo. Vendar bo prav to odločilno vplivalo na vhodno ceno energenta v TEŠ in na koncu na stroške proizvodnje elektrike. Vhodna cena je zdaj postavljena na hipotetični vrednosti 2,25 evra za gigadžul. Te magične številke v TEŠ nikakor ne bodo dosegali, najmanj pa skozi vse obdobje. S tem pa pade tudi vsa navidezna ekonomika projekta.

Slovenska »neodvisna stroka« se je s TEŠ 6 že zdavnaj sama pokopala, obstaja pa plačana – kupljena, prestrašena in molčeča stroka. To je dodatna, kolateralna škoda projekta. Njeni psihosocialni učinki bodo delovali še dolga leta. Vidni bodo in so že, tudi v nastajajočem energetskem programu – NEP. V debelem (več kot 340 strani) dokumentu, ki bo »prijazen« do vseh, predvsem pa do lobistov za TEŠ 6. Zelo me zanima, koliko bo ta neobvezujoči dokument stal davkoplačevalce. Takega, kot je, ga velika večina tistih, ki bodo o njem odločali – tudi poslanci, ne bo niti prebrala. S tem bo cilj dosežen, potrjena bo vnaprej znana odločitev.

Resnici na ljubo pa je treba omeniti raziskavo, ki so jo leta 2007 izdelali strokovnjaki rudnika Velenje. Študija je še iz časa, ko je bila objektivna presoja še možna in nanjo niso bili prisesani zunanji akterji, v podobi firme CEE, s katero se je »nesrečna zgodba zapoznele tranzicije – TEŠ 6« pravzaprav začela. Ta študija vsebuje kurilne vrednosti lignita, vsebnost pepela in predvidene količine odkopa do leta 2028. Iz nje se vidi, da energetska moč rudnika do leta 2028 vztrajno pada. Kurilna vrednost se predvsem po letu 2020 zelo zmanjša, vsebnost pepela pa se poveča za dvakrat, z 12 odstotkov v letu 2007 na 25 odstotkov v letu 2028. To se bo v stroških vzdrževanja nedvomno poznalo tudi pri končni ceni elektrike.

Politika ne zna in noče potegniti zasilne zavore?

Odgovor je oboje hkrati, ne zna in noče! Na političnem področju scena zbuja skrb. Prevladuje predvsem nojevska politika. Tisti, ki imajo vzvode oblasti, ne ukrepajo in ne dosežejo zamrznitve projekta. Sprašujem se, ali so po »zadnji razvojni klavzuri« koalicijski partnerji sklenili pakt o razvoju ali »pakt o nenapadanju«. TEŠ 6 je nenadoma izginil s političnega seznama razvojnih problemov. Iz tega ne more nastati nič dobrega, kajti zaradi ljubega miru raje pometejo smeti pod preprogo. In v vsej državi ni junaka – »politika z jajci«, ki bi dovolj odločno, jasno in učinkovito problematiziral takšno početje. Ki bi potegnil zasilno zavoro. Predsednik vlade je prvi, ki je to dolžan storiti, ne pa da sklanja glavo nad politiko izvršenih dejstev.

Tako milijardna investicija v TEŠ 6 ostaja neokrnjena, medtem ko se na drugih področjih pogajajo o stotisočih in še manjših zneskih. To je posmeh vsem, ki so zaradi vladnih ukrepov prisiljeni varčevati na vsakem koraku. Tudi sindikati in upokojenci tiščijo glavo v pesek, ne vidijo dlje kot iz rok v usta. Ne zanima jih jutrišnji dan, ne kako bodo živeli pojutrišnjem naši otroci in vnuki. Neodgovorno zapravljena investicijska milijarda ni njihov problem.

Protagonisti TEŠ 6 korakajo naprej od zmage do zmage – do končnega poraza. Končni poraz vsekakor bo, vprašanje je le, ali bo to v kratkem – letos ali čez 10 ali 15 let. Najkasneje takrat bo TEŠ 6 nasedla investicija – relikvija, v stilu svetlih zgledov nedavne preteklosti (Obrovac, Feni, Smederevo). Ta zmaga bo pirova, poražena pa bo vsa Slovenija. Izgubljeno bo razvojno desetletje, za nasedli projekt bo porabljena vsa akumulacija elektrogospodarstva. Del tega scenarija se že dogaja. Drava se že zliva v Pako. V imenu TEŠ 6 pa so blokirani tudi vse druge energetske pobude in projekti, predvsem hidroenergija in zametki novih obnovljivih virov.

Po najslabšem scenariju – ob nezmožnosti odplačevanja najetih posojil – pa je verjetna celo razprodaja premoženja HSE tujim posojilodajalcem. To bi pomenilo razprodajo slovenske energetike po koščkih, dravskih, soških in savskih elektrarn in jedrske elektrarne Krško. Kje so zdaj branitelji nacionalnega interesa – od Foruma 21 do gospodarske zbornice in menedžerskih združenj?

Odstavitev prvega nadzornika HSE in razvojna klavzura

Skoraj neopazno in ne da bi mediji to posebej problematizirali, je bil odstavljen prvi nadzornik HSE Jadranko Medak. Bil je eden redkih, ki je dregnil v sršenje gnezdo in začel razkrivati skrivnosti projekta TEŠ 6. Razrešitev je zelo pomembna, saj je prekinila začeto delo, s katerim so nadzorniki končno začeli ugotavljati dejstva. Dva dni pred odstavitvijo je g. Medak napovedal, da črpanja kredita EBRD ne bo, dokler ne bodo znani rezultati analize premoga in študij posodobitve blokov 4 in 5. Ta zahteva prvega nadzornika, čeprav edino logična in prava, je sodu izbila dno.

Vendar odstavitev ni bila nepričakovana, saj je bila pred tem že medijsko napovedana in celo zahtevana. Na koncu tudi to ni bilo dovolj, tako da je moral v akcijo vstopiti celo predsednik vlade. Verjamem, da je Medaka on »moral« odstopiti, sicer bi bil odstopljen on sam. V igri je prevelika stava: milijarda in več.

Vse bolj se kaže, da v Sloveniji niso na oblasti tisti, ki se za to deklarirajo, temveč nekateri drugi, ki jih vidimo manj pogosto. Politiki, ki projekta ne morejo zamrzniti, so sami sebe degradirali v opazovalce in bolj ali manj na izvrševalsko vlogo oziroma tiskovne predstavnike korporacij, ki so se jim povzpele čez glavo. To pa pomeni zaton politike, ki naj bi po definiciji služila javnemu interesu. Pomeni tudi vzpon fiktivne, piarovske in navidezne demokracije.

Akterji politike iz ozadja

Vsekakor je treba omeniti, kdo so akterji te investicije iz ozadja. To so direktor rudnika Milan Medved, ključni spiritus agens, ter njegovi pomočniki: podžupan občine Velenje Srečko Meh ter njen sedanji župan in poslanec Bojan Kontič. Župan Šoštanja je v tej igri le manjša figura, saj na ravni državne oblasti trenutno nima naveze. V ozadju teh oseb in tega omrežja pa je, kot povedo domačini, zadevo donedavna »upravljal« in usmerjal tudi nekdanji direktor Gorenja Ivan Atelšek.

Kakšne so povezave naštetih s slovenskim aktualnim političnim vrhom, pa seveda spremljamo vsak dan, tudi z dogajanjem v znameniti (Križaničevi?) Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN). Kadrovska komisija »neodvisne« agencije je tudi formalno kontaminirana z lobisti TEŠ. V njej sedita znani uvoznik indonezijskega premoga g. Mislej (Impacta) in svetovalec direktorjev TEŠ, profesor na mariborski ekonomski fakulteti dr. Bratina.

S tem ko je politika prepustila kadrovanje novi paradržavni ustanovi, ta deluje kot podaljšek šaleške hobotnice. Predsednik vlade se je nedavno pohvalil, da je nepriljubljen zato, ker je stopil na prste številnim lobijem in vplivnežem iz ozadja. Želeli bi mu verjeti, vendar žal v primeru projekta TEŠ 6 njegovih rezultatov ni videti nikjer. Vidimo pa, da se tudi z njegovo pomočjo dogaja – seveda skrito pred kamerami – prav nasprotno.

Hobotniška naveza odločilno sega do sedanjega finančnega ministra Križaniča, ki se je že večkrat »izkazal«. Najbolj, ko je napovedal bypass za financiranje projekta s tujimi posojili, in sicer mimo parlamenta tako, da bo TEŠ najprej izkoristila kredite, za katere se garancija ne bo zahtevala. V drugem koraku pa bo garancija izsiljena z novimi izvršenimi dejstvi. Ali pa po drugi verziji ta sploh ne bo potrebna, ker naj bi s »svojim« premoženjem jamčil kar »enovito združeni« HSE sam.

Osamosvojitev Slovenije od LR Šaleška dolina

Osamosvojitev Slovenije od Ljudske republike Šaleška dolina, ki je država v državi, je nujna. Država v državi sicer ni samo Šaleška dolina in njena energetska hobotnica, je pa ta, poleg cestne in odvetniške, najmočnejša. In do nedavnega je bila videti nepremagljiva. Šaleški vzorec vodenja države v stilu: elektrifikacija + »ljudska« oblast + logika izvršenih dejstev je velik anahronizem, podedovan iz sredine 20. stoletja. Nobene potrebe ni, da ga Slovenija ohranja in se uklanja njegovemu diktatu.
Za zaključek opozarjam na nujne stvari, ki ostajajo odprte. Te niso vse, so pa zdaj v ospredju. Opraviti jih bo žal morala civilna družba, ker jih »stroka« noče:

– Prva je poštena ocena zalog in kvalitete premoga – in učinkov slabšanja kakovosti na proizvodno ceno lignita in posledico tega na ceno elektrike. Profesorska reklama za premogovne zaloge ne zadošča in ne more opravičiti dolgoročne neekonomičnosti projekta.

– Vključitev vseh eksternih stroškov v končno ceno TEŠ 6 in proizvodno ceno elektrike. Upoštevati je treba tudi neizogibno povečanje stroškov financiranja projekta. Brez tega ocena ni realna. Žal se »stroka« tega problema noče lotiti, politika pa ga ne izpostavlja dovolj.

– Agencija za okolje (ARSO) mora celovito oceniti vplive na okolje, med katere spadajo tudi meritve radioaktivnosti pepela. Ta se zdaj ne meri, manjka pa tudi analiza zdravstvenih kartonov prebivalstva v Šaleški dolini.

– Opazovalnice okoljskih vplivov v Šoštanju in okolici so zelo poljubno, po domače, razmeščene in nobena ne meri celotnega spektra okoljskih izpustov hkrati – CO2, NOx, SO2 in PM10. Takšne meritve niso verodostojne. Domačijsko izvajanje meritev je nesprejemljivo in za ARSO ne more biti podlaga za izdajo okoljskega dovoljenja.

– Projekt posodobitve blokov 4 in 5 mora dobiti prednost pred politiko izsiljevanja z izvršenimi dejstvi. Dobiti mora mesto, ki takšni varčevalni rešitvi pripada, tudi in predvsem na političnih »razvojnih« klavzurah.

Za vse še ni prepozno. Referendum bo le sklepna faza sedanjega dogajanja. Upajmo le, da bo do tedaj nojevska politika, pozicijska in opozicijska, vendarle zbrala dovolj skupnega napora, da glavne akterje končno prisili k premišljenemu in razumnemu investiranju v TEŠ, predvsem pa k takojšnji zamrznitvi projekta. Politika naj se »rehabilitira« – ne s slavnostnimi neobveznimi frazami o tem, temveč z ukrepanjem. Rehabilitira naj se končno tudi pravica, da nam nadzorne institucije nalijejo čistega vina. Kajti kot pravi pregovor: naslikanega kruha ne moreš pojesti.

Vili Kovačič je soustanovitelj civilne iniciative DavkoPlacevalciSeNeDamo