Tiskane izdaje
S ključnim protagonistom vseslovenske ljudske vstaje, filozofom, novinarjem Urošem Lubejem, smo se pogovarjali prejšnji petek ob treh popoldne, ravno ob uri, ko ga je predsednica vlade Alenka Bratušek, skupaj z drugimi predstavniki civilnodružbenih gibanj povabila na sestanek.
Zakaj sediva na pogovoru midva, zakaj niste na sestanku pri predsednici vlade?
Zato, ker imava midva verjetno bolj podobne poglede na etiko v politiki. Alenka Bratušek še ni dokazala, da ima razčiščene osnovne etične pojme. Ona in njena stranka se še vedno nista ogradili od Zorana Jankovića. Janković še vedno 'hara' po državnem zboru, kot da je voditelj Slovenije, in še vedno je župan Ljubljane, čeprav je kršil zakonodajo in so denarni tokovi na relaciji občina–Janković zelo sumljivi. V vstajniškem gibanju smo postavili še druge zahteve, a za kakršenkoli pogovor je ključno, da se gospa Bratušek javno distancira od nekdanjega predsednika Pozitivne Slovenije in zahteva njegov odstop z vseh javnih funkcij.
Kako razumete po eni strani zatrjevanje Bratuškove, da je avtonomna, po drugi strani pa goreče objeme z Jankovićem, ko ga je nasledila na čelu stranke, strankarsko kadriranje v vladi, ki ga pripisujejo Jankoviću, in tako naprej?
Očitno je, da ima Janković velik vpliv na Bratuškovo. Nikoli se ni distancirala od njega, še več, razglasila ga je za očeta Pozitivne Slovenije in rekla, da če ne bi bilo njega, tudi nje ne bi bilo. Navzven je torej videti, kot da imamo predsednico vlade, za katero res stoji Janković. Vendar morda ni tako preprosto. Pozitiven prispevek vstaj je v tem, da so vse stranke pod pritiskom zahteve po očiščenju. Morda se tudi zato lahko zgodi razcep med Jankovićem in Bratuškovo. Za zdaj sicer ne kaže tako, a čisto verjetno je, da se določen del vlade želi znebiti te dolge Jankovićeve sence. To se bo pokazalo morda že v prihodnjih dneh, ko se bo Bratuškova opredelila do zahtev vstajniških skupin.
Prejšnja oblast Janeza Janše vstajniškemu gibanju ni ponudila niti roke. Še več, na vsak način ga je poskusila oblatiti in diskreditirati. Se je z zamenjavo oblasti kaj spremenilo?
Zdaj nas, kot kaže, vsaj priznavajo za ljudi. Nismo več zombiji. To je zagotovo napredek in to pozdravljamo, čeprav je treba priznati, da smo se kot zombiji pravzaprav zelo dobro zabavali (smeh). A če se vrnem k vprašanju: vstajniki nikoli nismo zahtevali dialoga s politiki, temveč odstop vseh, ki so obremenjeni s korupcijo, zahtevali smo pravno državo in kaznovanje vseh, ki so nas pokradli. Nato smo hoteli oditi domov. Vendar je naša zahteva še vedno neuslišana. Odnos do pravne države in integritete je podobno pomanjkljiv v PS in v SDS, tukaj ni razlike. Janša in Janković vlagata enake tožbe zoper komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Niti SDS niti PS nimata resnega programa za boj proti korupciji. O čem naj se pravzaprav pogajamo?
Protestniki smo delno izpolnili cilje, še posebej v Mariboru. Ni pa nujno, da bo končni rezultat tega procesa pozitiven. Dosegli smo točko, ki omogoča pot k očiščenju. A ob tem obstaja tudi nevarnost, da se stvar obrne v drugo smer; dobili smo lepšo masko, ki nas bo nazadnje pripeljala do istega rezultata; do zloma socialne države, do zloma sistema javnega zdravstva in šolstva. To je najhuje, kar se nam lahko zgodi. Če se smer politike ne bo spremenila, če ne bo sistemskega obračuna s korupcijo, če pravna država ne bo delovala, kot bi morala, smo dejansko na istem, kot smo bili. Ljudstvo se je nekoliko pomirilo. Jeza je z odstopom Janeza Janše delno izpuhtela. A z njegovim odhodom se je samo zameglil ključni problem, ki ni toliko v osebi tega ali onega politika, temveč v sistemskem sesedanju države.
Kakšna je sploh 'tehnologija' organizacije vstajniškega gibanja?
Gre predvsem za facebook revolucijo, ki je v Sloveniji dobila zanimiv preobrat, ko se je razplamtela civilna družba. Zgodba našega odbora vseslovenske ljudske vstaje se je sicer začela s tem, da je Nejc Škof, eden od udeležencev ljubljanskih protestov, skupaj z dvema protestnikoma sprejel odločitev, da bi bilo dobro vzpostaviti stik z administratorji največjih skupin na facebooku, ki so sprožile ljubljanske proteste. Največja skupina je bila 'Janez Janša naj odstopi kot premier Republike Slovenije', druga, precej manjša, pa 'Kričač'. Mene so v odbor povabili, ker sem takrat zbral okrog 20.000 podpisov za ljudsko nezaupnico in so mi pripisovali neki vpliv in moč mobilizacije ljudi. Vključili smo ljudi, ki so bili kot uporabniki najbolj dejavni na teh spletnih straneh. Formirali smo odbor, oblikovali zahteve in poskušali zapisati tisto, kar je po našem prepričanju izražala množica na ulicah in trgih po Sloveniji. Začeli smo intenzivno kampanjo prek interneta in facebooka. Obenem smo se odločili za tvegan korak in stopili pred javnost. Seveda smo bili v tistem hipu deležni očitkov, da smo vstajo na neki način personalizirali in jo tako ugrabili. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi takrat raje molčali ali ostali anonimni. Morda smo res zavrli in umirili vrenje, morda pa smo vendarle preprečili razvodenitev in trajno spremenili način funkcioniranja slovenskega političnega prostora. Mislim, da smo ljudem vendarle predvsem dali upanje.
Kako se bo vstajniško gibanje razvijalo naprej, če vam ne bo uspelo dosledno uveljaviti svojih zahtev?
Vstajniško gibanje se bo nadaljevalo. Zelo pomembno je, da vse skupine, ki sodelujejo, nadaljujejo svoj program in delovanje, čeprav se bodo morale prilagoditi novim razmeram in novemu vzdušju v družbi. Upam, da bodo nastale nove stranke. V Sloveniji je veliko sposobnih ljudi, ki se ne vidijo v tej politiki, ker so nočejo umazati. Soočeni smo z razpadom elit. Hobotnica, ki se je vzpostavila v zadnjem desetletju ali dveh, je Slovenijo tako izčrpala, da ji nima več kaj vzeti – razen v tem zadnjem valu privatizacije. Zdaj je verjetno napočil čas, ko je ta hobotnica začela žreti samo sebe in ta proces bo trajal še nekaj časa. V tem procesu mora nastati nekaj novega ali pa te države ne bo več.
Kako nameravate v tem času ohraniti politični potencial, ki ste ga ustvarili na ulici?
Enostavnega odgovora na takšno vprašanje ni. Za zdaj ostajamo protestno gibanje. Ne vem, ali bo nova vstajniška stranka tako zlahka ohranila zaupanje, ki ga imamo kot vstajniško gibanje. A če se bodo razmere spremenile, se bo del gibanja zagotovo odločil tudi za ustanovitev stranke. Vstajniško gibanje je skupaj z drugimi civilnodružbenimi iniciativami ponudilo paleto političnih alternativ; od demokratičnega socializma do prenove obstoječega sistema.
Je ta mnogoterost političnih idej in konceptov ovira pri ustanavljanju stranke?
Na pojav novih in obujenih idej in konceptov gledam pozitivno, saj so obogatile politični prostor. Prav je, da vsa ta raznolikost ostane in da pritiska na oblast. Naloga morebitnih novih strank je, da bodo poskusile to različnost vendarle nekako poenotiti. Zagotovo je mogoče združiti ideje o socialni in pravni državi in ideje o več neposredne demokracije.
Na vas že letijo očitki, da vihtite veliko politično moč, nočete pa prevzeti politične odgovornosti.
Ravno te dni nam je Franc Bogovič (SLS) – ki, mimogrede, še vedno ni uresničil javne obljube, ki jo je dal v oddaji Pogledi Slovenije, da bo v Novem mestu očistil svojo stranko skorumpiranih ljudi – očital, kaj da se gremo in da naj ustanovimo stranko in predstavimo svoje predloge. Odgovarjam mu: razpišite volitve, pa se bomo srečali na njih in predstavili svoje predloge. Tega si seveda ne upajo. Naj dajo ljudem volitve in prepričan sem, da se bodo novi ljudje organizirali in ustanovili stranko. In dodobra prevetrili gnilo slovensko politiko.
Delanje politike od spodaj ima lahko tudi pasti. Kako po epilogu v Mariboru ocenjujete uspeh mariborske vstaje; po predčasnih volitvah so se – čisto po slovensko – najprej med seboj sprli njegovi podporniki, županu Fištravcu že očitajo, da ni neodvisen, da kadrira politično, pa tudi večine v mestnem svetu nima in bo težko vladal?
Slovenija je tako globoko zabredla v nezaupanje, da bo del vstajniškega gibanja vsakogar, ki bo prišel na oblast, razglasil za izdajalca. To sem izkusil tudi sam, ko sem se pridružil vstaji in so me nekateri takoj obtožili, da sem zaresovec, drugi pa, da sem esdeesovec. Nezaupanje je res visoko in enkrat se bo moralo končati, če si želimo postati normalna država. Da se bo to zgodilo, bodo morali sedanji in bodoči politiki še trdo delati. Predvsem pa bo moral začeti delovati pravosodni sistem.
Se vstajniškemu gibanju lahko zgodi 'grillizacija' kot v Italiji, ko je uporni civilni družbi uspelo vstopiti v državno politiko skozi velika vrata, ne da bi si želeli vladati, zdaj pa ni mogoče sestaviti vlade?
Nisem tako zelo kritičen do tega, kar počne Grillo. Zakaj pa bi moral iti v koalicijo z levico ali desnico? Njihovo izhodišče je podobno kot pri nas; tudi italijanska politična sfera je očitno zelo skorumpirana in pod prevelikim vplivom Bruslja, zato italijanski aktivisti nočejo postati del te zgodbe in so raje v opoziciji. Zahtevajo očiščenje politike in to je oblika nadaljevanja pritiska. Če bi dobili politično večino in ne bi prevzeli vlade, bi bilo to seveda neodgovorno.
Imate politične ambicije?
To vprašanje sem dobil že decembra, ko sem postal del gibanja. Vstaji se nisem priključil zaradi političnih ambicij, res pa je, da se zdaj od nas pričakuje, da bomo sodelovali pri ustanavljanju nove stranke. V tem trenutku se nam zdi pomembno ostati aktivni kot gibanje, ker menimo, da imamo s tem večjo moč za vplivanje na spremembe v Sloveniji. Naš cilj ni priti na oblast, nasprotno, naš cilj so spremembe. Zato ne bomo kar tako ustanovili politične stranke, še posebej zdaj, ko se zdi, da so predčasne volitve dokaj oddaljene. Bojimo se usode stranke TRS: čeprav imajo odlične ideje, so stranka in mediji jo obravnavate kot stranko in ji dajete težo in pozornost kot zunajparlamentarni stranki. Usode ene od stotih zunajparlamenarnih strank si ne želimo. Zato bomo, upam, vztrajali kot gibanje, v določenem trenutku, ko bodo volitve vsaj približno na vidiku, pa bo iz dela gibanja po mojem mnenju prišlo tudi do ustanovitve stranke. Sam se bom temu pridružil, če bom lahko kakorkoli pripomogel k uspehu in realnim spremembam v Sloveniji.
Ob tem bo nova stranka verjetno prisiljena koalicijsko sodelovati s strankami, ki jih zdaj napadate.
Eden od izhodiščnih ciljev vstaje je vstop novih ljudi in novih idej v politični prostor. Če bo vstajniška stranka prišla v državni zbor, seveda v njem ne bo dobila absolutne večine. Soočena bo s strankami, ki obstajajo. Menim, da se bodo morali novi politiki predvsem do konca držati načel, zaradi katerih se je začela vstaja. Osnovne zahteve po pravni in socialni državi ter obračunu s korupcijo so ključne. Kdor jih bo sprejemal, četudi iz starih strank, je lahko naš partner, sicer bo treba pač počakati. Zabredli smo zelo globoko in na obalo ne bomo prišli z enim korakom.
Stranke se programsko že odzivajo na vaše zahteve.
Tega, kar denimo počne Virant, ko nam je 'ukradel' ljudsko nezaupnico, se lahko samo veselimo. Naj ta umazani del posla, ki so ga zakuhali sami, opravijo kar sami (smeh). To je konec koncev naš cilj – spremembe.
Odbor za solidarno in pravično družbo je ustanovil stranko, v kateri je bivši minister LDS Dušan Keber. Tudi Forum 21, ki ga je ustanovil Milan Kučan, je začel razpravljati o fenomenu vstaje. Ali v tem vidite poskus 'stare levice', da bi ugrabila potencial vstaje in jo politično unovčila?
Pri tem ne gre ravno za poskus ugrabitve, obžalujem pa to, da nekateri bivši politiki niso imeli toliko modrosti, da ne bi izkoriščali svojega medijskega vpliva in se postavljali v ospredje vstaje, kjer, v resnici, niso imeli kaj pametnega početi, ampak so samo delali zmedo in vzbujali jezo pri ljudeh. Nobenemu ne odrekamo pravice do izražanja svojega mnenja, pridruževanja vstajniškemu gibanju in organiziranja stranke. Mislim pa, da bi bilo dobro, če bi se te stare sile na neki način umaknile. Tukaj se strinjam z Janšo: Slovenija ima velik problem s strici v ozadju. Kučan je morda samo njihova marioneta. Pa Janša najbrž tudi.
So to kapitalski strici, strici iz tujine?
Na to nimam pravega odgovora. Nekdo obvladuje Slovenijo, drugače ne bi bilo toliko korupcije, v zdravstvu ne bi izginilo toliko denarja, pri avtocestnih projektih ne bi bilo toliko aneksov in tudi trgovina z orožjem ne bi kar tako potihnila, kot je. A ni zanimivo, da je slovenska politika pri prikrivanju korupcije v TEŠ 6 tako enotna? Zakaj nobena od omenjenih zgodb ni doživela dejanskega epiloga? Zakaj se končno ne pojasni recimo trgovine z orožjem? V čem je problem? Ali ni bilo v knjigah pogumnih novinarjev dokazano, da je izginilo okrog pol milijarde evrov, ki bi morali pristati v proračunu, so pa očitno pristali nekje na računih naših politikov v tujini? Zakaj tega ne razčistijo? Očitno se s tem denarjem hranijo strički iz ozadja. Drugega pojasnila ni.
