Lutkarica: Odrasla publika te navda z nečimrnostjo

Martina Maurič Lazar je letnik '71 in je videti kot najstnica. Trenutno v matični hiši, Lutkovnem gledališču Ljubljana, s svojo ekipo sodelavcev dvakrat na dan vadi novo predstavo Laila, ki bo premiero doživela naslednji teden in je, zanimivo, narejena prav za najstniško publiko. Skupaj s snovalcem lutk in likovnikom Gregorjem Lorencijem sta si predstavo zamislila čisto drugače kot njune dosedanje 
odrske uprizoritve. Martina Maurič Lazar obožuje svoje delo in je odlična pripovedovalka zgodb. Lutkarji so drugačni od igralcev, zato najin pogovor začneva prav s to temo.

Ravno berem knjigo psihologa Philipa Zimbarda O sramežljivosti in v njej je zgodba o njegovem bratu, ki je bil kot otrok tako zelo sramežljiv, da si je za prvi šolski dan naredil kostum – na glavo si je nataknil papirnato vrečko, v katero je izrezal luknje za oči. Le z vrečko na glavi si je upal komunicirati s sošolci, ta »kostum«, ki ga je potem nosil vse šolsko leto in je popolnoma prekril njegovo identiteto, mu je dajal posebno moč in pogum. On je bil še vedno on sam, vendar je bil »neviden«. Ta zgodba me je spomnila na lutkarje, ki nevidni upravljajo lutke.

V čem se pravzaprav razlikujejo igralci in lutkarji? Martino vprašam, ali se ji zdi, da so lutkarji sramežljivi. »Ne morem govoriti za vse, ampak najbrž smo. Vsekakor smo sramežljivejši od nekoga, ki se je odločil, da bo igralec. Če si igralec, veš, da boš v ospredju, ves čas vsem na očeh. Biti lutkar je drugače; gre za posebno stanje, intimno vez, zato se ti včasih res zdi, da manj ko si viden, lažje usmeriš svojo energijo v lutko.« Pravi, da je poseben občutek, ko se pred predstavo, v kateri animira lutke, obleče v črn kostum, ki popolnoma prekrije njeno telo in obraz. »Seveda moraš znati biti tudi izpostavljen, predvsem pa prepričan, zakaj želiš to početi. Takoj ko v roke primeš lutko, je viden tvoj odnos do nje. Razmerje med lutkarjem in lutko je zelo artikulirana stvar.«

Melanholija lutk

Zakaj lutke? Saj je v Ljubljani najprej študirala angleščino in primerjalno književnost in se šele kasneje vpisala na Praško akademijo lepih umetnosti (DAMU). »To je bila odločitev, o kateri se nisem veliko spraševala. Vedno me je zanimalo gledališče, vendar si nisem nikoli želela biti igralka. Mogoče res zato, ker sem bila preveč sramežljiva. Prestrašena. Potem sem nekega poletja na lutkovnem festivalu v Mariboru videla veliko predstav in sem si rekla – to je to, kar si želim početi.«

Študij ji je ponudil in jo naučil veliko več, kot je pričakovala. Kmalu po prihodu je sicer začudeno ugotovila, da se je znašla na šoli, na kateri je bilo veliko igre, gledališča in improvizacije ter zelo malo lutkarstva. »V petih letih smo naredili le dve lutkovni produkciji.«

Martini povem, da se mi lutke vedno zdijo malo otožne, melanholične. Tako kot lik Ostržka. Mrtve so, dokler jih nekdo ne oživi. »Mislim, da je res, da imajo lutke v sebi melanholijo, kar se mi zdi lepo. Prav to me pri njih privlači. Tudi moje avtorske predstave (Poštarska pravljica po zgodbi Karla Čapka in Nariši mi Backa po Malem princu Antoina de Saint Exuperyja) imajo v sebi neko melanholijo.« Lutkovno gledališče opominja na arhetipe, ki si jih ne znamo razložiti, a v nas sprožijo neka občutja, ki se v živem gledališču ponavadi ne zgodijo, in morda so res povezana z melanholijo, razmišlja. »Do lutke razvijemo posebno emocijo, saj je mrtva, žalostna in potem čudežno oživi.«

Talent in obrtništvo

Obstaja veliko različnih lutk in lutkarskih žanrov, od marionet do ročnih lutk. Različne lutke pomenijo drugačne tehnike upravljanja. Kako se je vsega tega naučila? »Če se odločiš, da boš lutkar, imaš v sebi že neko ročno spretnost. Kot moraš obvladati inštrument, ki ga igraš. Če si za to netalentiran, je težje, ampak z veliko vaje je vse mogoče. Zadnjič sva se s kolegom pogovarjala o tem, kako princip oživljanja lutke kar naenkrat postane del tebe. Med tabo in lutko se splete posebna vez. Vse drugo so pač obrtniške spretnosti in veliko vaje.« Profesionalni lutkarji se morajo z vsako lutko naučiti na novo igrati. Pri vsaki predstavi gre namreč za drugačno likovnost in novo zvrst lutk.

Rada dela svoje avtorske predstave, saj je samotarka. »Kadar sama delam predstavo, veliko improviziram. Nekaj si pošljem in to se mi vrne. In potem se igram, dokler se ne uglasim.« V solo predstavah ponavadi igra vse like na odru, hitro mora menjati glasove in emocije. Res prezira to, da se včasih na odru lutkarji veliko preveč pačijo. »Veliko je kričanja in površinskega menjavanja glasov. To mi gre strašno na živce, kajti otrok takoj ve, ali govoriš zares ali se samo pačiš.«

Otroci in temeljna čustva

Vem, da je to zelo klišejsko vprašanje, rečem, kakšna publika so otroci. »Na študiju v Pragi smo bili od drugega letnika naprej zaposleni v gledališču in smo vse šolske produkcije igrali za publiko. Odraslo publiko. Ko sem leta 2000 prišla v Lutkovno gledališče, so bili otroci v avditoriju zame nekaj čisto novega. Zdelo se mi je, da pred njimi ne bom mogla igrati, kajti pri odrasli publiki se navzameš nekih navad, odzivajo se na majhne šale, lahko si privoščiš kakšne odstope, pošiljaš jim signale. Odrasla publika te navda z nečimrnostjo. Takoj opazijo, ali si lep, kako si oblečen... Otroci opazijo čisto druge stvari; ni jim mar, ali si videti dobro, bolj gledajo, kaj boš naredil, in to zahteva prekleto dobro in jasno odločitev.«

V Lutkovnem gledališču je zdaj že enajst let. V tem času je imela, tako kot vsak ustvarjalec, kar nekaj kriz. Zdelo se ji je, da je čas, v katerem živimo, zelo nehvaležen in da se aktualna umetnost razvija v hladno in racionalno formo, brez intime in je polna raztreščenih in njej tujih čustev.

Potem je ugotovila, da jo otroška publika rešuje, da ji vrača vero v to, da neke temeljne vrednote še vedno obstajajo. »V bistvu je pri njih ljubezen ljubezen, veselje je veselje, solze so solze, in to za vsako novo generacijo znova. Tukaj se mi je bolj potrdila teorija o gledališču kot pri odrasli publiki, bolj mi je postalo jasno, zakaj bomo ljudje vedno hodili gledat Antigono in zakaj nas bo vedno znova pretresla. V takšnih dramah so namreč skrita vsa temeljna čustva. Zato je otroška publika zame kot nekakšen eliksir in z leti sem razvila zelo veliko odgovornost do nje, saj moram priznati, da sem bila na začetku res rahlo nečimrna in, kot pravimo mi, 'zašlampana'.« Z vsako predstavo se ji zdi, da nosi večjo odgovornost, saj je Lutkovno gledališče za mnoge otroke prvi stik z umetnostjo.

Nekatere pravljice si zapomnimo za vse življenje

Kako pa po njenem mnenju otroci razumejo metafore? Ko je pripravljala svoje prvo avtorsko delo Nariši mi Backa, sploh ni razmišljala o otroški publiki, in mnogi odrasli, ki so videli predstavo, so jo prepričevali, da tega otroci ne bodo razumeli. Tudi pri Poštarski pravljici so ji dejali, da je preveč zapletena. Pa ni bilo res; predstavi sta bili zelo obiskani in sta doživeli ogromno ponovitev. »Otroci si v glavi naredijo svojo zgodbo. Šestletnik razbere eno metaforo, štiriletnik vidi nekaj drugega, in mislim, da se s tem ne bi smeli obremenjevati. Morda bo otrok na predstavi doživel nekaj, kar bo natančneje razumel šele čez nekaj let. Ne smemo jih podcenjevati. Nič hudega ni, če česa ne razumejo, če kaj ostane uganka.

Poštarsko pravljico Karla Čapka sem izbrala zato, ker se je spomnim še iz svojega otroštva in je takrat nisem razumela, prav zato mi je tako močno ostala v spominu. Nekatere močne slike iz pravljic ali lutkovnih predstav si zapomniš za vse življenje.« Zdi se ji, da pri lutkariji za otroke ne gre toliko za razumevanje kot za čutenje. »Gre pač za to, da otrokom ponudimo čim bogatejše doživetje občutkov, ki so podani pošteno. Oni naj jih doživljajo, kot sami želijo. Dva otroka nista enaka in ne razumeta ter ne razbereta stvari enako. Hvalabogu.«

Pustite jim slike

V Lutkovnem gledališču so mi vedno najlepše spontane in mnogokrat glasne reakcije otrok. Ali so za lutkarje kdaj moteče, vprašam. Martini se zdijo inspirativne. Strah, veselje, smeh, jok... »Če so otroci sami, je igrati pred njimi poezija. Sprostijo se, gledajo in reagirajo. Najhuje je, ko so zraven starši, saj nekateri svojim otrokom ves čas razlagajo, kaj se dogaja na odru, čeprav to otroci lahko sami vidijo. Tako jim samo pokvarijo njihovo lastno imaginacijo. Naj jim pustijo slike! Vzgojiteljice – tega je v zadnjih letih vedno več – rade tišajo otroke, če se začnejo na predstavi glasno smejati, ali koga celo pošljejo ven iz dvorane, če se jim zdi, da je na predstavo preveč čustveno odreagiral. To je moteče, otroci ne.«

Otrokom, ki pridejo na predstavo in so stari od tri do štiri leta, lutkarji pravijo – tisti, ki imajo »nogice še gor«, kar pomeni, da so tako majhni, da njihove nogice, ko sedijo, še ne dosežejo tal. »Zanje je lutkovno gledališče magija. Pri pet- in šestletnih otrocih, ki imajo 'nogice že dol', pa se takoj pozna, kako so vzgojeni – ali znajo poslušati pravljice ter listati knjige ali so že okuženi z računalniki in televizijo. Danes se vse hitro dogaja. Otroci hitro odraščajo. Vedno si rečem, ustavite jih malo, pustite jim čas, pustite jih, naj gledajo... Vedno bolj se mi zdi, da mora biti lutkovno gledališče tudi konvencionalno. Kot mora vsak teater vsake toliko časa narediti recimo Orestejo, tako moramo mi narediti predstavo z ročnimi lutkami ali klasičnimi marionetami. Vsak otrok bi moral enkrat v otroštvu videti predstavo s klasičnimi marionetami.«

Čehi in jaz

Na neki način je zelo povezana s Čehi. Študirala je v Pragi, in ko se je vrnila v Ljubljano, je imela celo težave z jezikom, saj je prej na odru vedno govorila češko. Za svojo prvo avtorsko predstavo si je izbrala Čapkovo pravljico, Laila pa je nastala po motivih risank odlične češke avtorice animiranih filmov Michaele Pavlátove. Spoznali sta se, ko je bila ta za oskarja nominirana avtorica v Ljubljani na filmskem festivalu. »Takoj me je očarala, ker je imela odličen smisel za humor.« Ko je videla njeno risanko o Laili, je postala inspiracija in motiv za njeno predstavo. Želela je, da Gregor Lorenci najprej naredi vizualno podobo predstave, ona pa bo potem okoli nje spletla zgodbo. »Kar se je seveda izkazalo za peklensko naporno. Čeprav sem si izmislila vse njeno življenje, napisala njen dnevnik, ki je objavljen v gledališkem listu.« Prvi dan vaj so imeli sceno v celoti že pripravljeno in celoten proces, ki je trajal skoraj dve leti, je bil kot nekakšen laboratorij. Zdaj napeto pričakujejo premiero. Predstava pa je namenjena različni publiki. To bi lahko bila tudi predstava za odrasle.

Ji je kdaj žal, da je odšla iz Prage? Zdaj nič več. Nekaj časa pa se je spraševala, ali je naredila napako. Praga ji je všeč, ker je veliko mesto in se v njej lahko izgubi, v Ljubljani se ne more.

Lutkarska tradicija Čehov z lutkami je res velika in stoletja stara zgodba. Zanje ima lutkovno gledališče dosti večji pomen kot drugod po svetu. Zakaj? »Ker je bilo cenjeno in postavljeno ob bok klasičnemu gledališču.« Zakaj? »Zato, ker imajo Čehi drugačen način humorja in razumevanja sebe tudi filozofsko. Do sebe imajo distanco in znajo nase pogledati od zunaj. Če rečejo nekaj trapastega, na primer, takoj pokomentirajo, da so rekli nekaj trapastega. Od tukaj ves ta njihov humor, Švejk, risanke... Stresati šale na svoj račun je tam normalen način komunikacije, to pa je lutkam zelo blizu. Na drugi strani pa imajo težave s poetičnim lutkovnim gledališčem. Saj se jim zdi lepo, ampak kaj naj s tem... To pri njih ne more obstati, saj so navajeni, da se v gledališču veliko smejijo, kar me je na začetku zelo motilo. Nisem mogla recimo razumeti, da gledam Tri sestre Čehova in se publika krohota od začetka do konca predstave. Čehi konstantno poudarjajo, da so mnogo bliže razumevanju Čehova kot drugi in da se je Čehov, ko je bral svoje drame, ves čas smejal. Celo podnaslovil jih je kot komedije.

To je njihov iskren odnos do gledališča. V gledališču se dejansko igrajo. Zanje igra dobesedno pomeni igra.« V kakšni kondiciji je slovensko lutkarstvo? »V malo boljši kot pred nekaj leti. Veliko nas je, ki smo se v zadnjem času začeli spraševati ravno to. Kaj sploh delamo? Kaj sploh želimo povedati? Mislim, da se lutkarija še vedno premalo izprašuje. Je pa kar nekaj avtorjev, ki aktualizirajo to vprašanje in razmišljajo, kako v lutkariji reflektirati sedanjost. Prav ko smo delali Lailo (v predstavi nastopa še Polonca Kores, avtor glasbe je Milko Lazar), sem razmišljala o tem. Želela sem si, da bi lutkovno predstavo naredili drugače, da ne bi začeli iz klasičnega scenarija in po klasičnem principu aranžirali in zrežirali predstavo. Menim, da je prav, da se vprašamo, zakaj pa ne bi snov za predstavo črpali iz filma, slike, risanke. Laila sicer ni aktualna predstava v tem, da bi reflektirala stanje mladine ali odraščajočih, po drugi strani pa je še kako del sedanjosti, saj opozarja na nekaj, česar ni več, ali pa na nekaj, na kar bi se morali znova spomniti.«