Lutke imajo izredno moč – zapeljejo nas, provocirajo in inspirirajo

Ljubezen, magija, mehanizirana domišljija, erotika in zabava, srčno in skrbno o okolju, živi kamni, črte in pike … Ne gre za naslov nove zgoščenke Red Hot Chili Peppers, temveč za besede, ki ponazarjajo rdečo nit letošnjega, dvajsetega po vrsti, mednarodnega lutkovnega festivala Lutke 2012, ki bo med 11. in 15. septembrom potekal na različnih prizoriščih Lutkovnega gledališča Ljubljana, Veliki oder, Mali oder, Oder pod zvezdami, Šentjakobski oder, Kulturnica in Tunel, na ljubljanskem gradu.

Gostujoči umetniki prihajajo iz Madžarske, Velike Britanije, Španije, Izraela, Češke, Srbije, Hrvaške, Nemčije, Francije, Grčije, Bolgarije, Estonije, Nizozemske, Italije, Kolumbije, Švice, Kanade in Slovenije. Festival, ki v slovenski prostor prinaša svežino sodobne mednarodne lutkovne produkcije, je prerez različnih lutkovnih videnj, tem in iskanj. Žanrsko različne predstave oživljajo kamne v srčno igro, pike, črte in trikotniki zavzamejo glavne vloge, pravljični junaki so odeti v sodobne ustroje, uporaba čokolade dobi neslutene priložnosti.

Najslavnejša ročna lutka Pulčinela, ki bo tokrat še bolj divja in provokativna, v modernejši različici nasmeje do solz. Kar nekaj predstavam je skupna ekološka ozaveščenost; nastajajo iz odpadnih, recikliranih materialov in z magijo animacije oživljajo predmete, za katere si nikoli ne bi mogli misliti, da premorejo dušo. Kot recimo predstava, kjer očetje v delavnici z delovnimi orodji pričarajo Sneguljčico in sedem palčkov. Pridružuje se jim miniaturni cirkus, tokrat zvokov in predmetov. Spet v drugi iz lesenih predmetov in zabojev poletijo najbolj presunljiva bitja.

Predstave, ki bodo zavzele Ljubljano, nagovarjajo otroke vseh starosti. S sporočili, načini, mojstrstvom in magijo. Direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana Uroš Korenčan in v. d. umetniškega vodje Ajda Rooss sta spregovorila o pomenu tega dogodka, o lutki in našem odnosu do nje ter o emocijah, ki nam jih daje umetnost lutkarstva.

Kaj pomeni narediti dober lutkovni festival?

Ajda Rooss: Če želiš ustvariti dober lutkovni festival, seveda najprej potrebuješ dobre lutkovne predstave. Kako priti do njih? Festival Lutke je v zadnjih letih deloval po principu odprtega razpisa in izbiri predstav po ogledanih devedejih. Pri oblikovanju letošnjega festivala pa sem kot vodja selekcije obiskala kar nekaj referenčnih mednarodnih lutkovnih festivalov, Charleville-Mézières v Franciji, Tallinn Treff v Estoniji, Pop Arts v Amsterdamu, lutkovni festival v Jeruzalemu in avstrijskem Weisu pa festival Unime na Kitajskem, in si ogromno lutkovnih predstav ogledala v živo. To je nekaj povsem drugega, saj ti ogled v živo omogoči, da lahko začutiš atmosfero predstave in jo bolj intenzivno doživiš. Kot selektorici se mi zdi pomemben tudi odziv občinstva … No, za dober festival pa seveda potrebuješ tudi dobro finančno zaledje.

Uroš Korenčan: Pomembno se mi zdi, da selektor predstave vidi v živo, kar pa se tiče financ, lahko opazimo, kako nekateri festivali zaradi denarnih zagat ugašajo. Še delujoči vse bolj pogosto ne morejo plačevati odkupov predstav in v takšnem primeru se utegne zgoditi, da se festivalski program precej razvodeni – je lahko fringeovski ali pa gradi na primer na izmenjavah, kar tudi siromaši in omejuje programske nabore. Naš festival še vedno krije tudi odkupe predstav, pri tem se zelo trdo pogajamo in nižamo cene, vseeno pa ohranjamo neke standarde, prepričani, da si skupine, ki nas obiščejo, zaslužijo plačilo za svoje delo. Ker ta standard vzdržujemo, lahko dobimo dobre in profesionalne skupine. Naj poudarim, da se z vsako bienalno edicijo festivala ukvarjamo najmanj eno leto. Pomembno se mi tudi zdi – to smo uvedli v zadnjem letu in pol –, da so selektorji del naše hiše. Prej so to namreč bili zunanji sodelavci, ki niso bili intenzivno vpeti v program LGL. Zato ni bilo toliko poudarka na tem, da bi se gostujoča gledališča toliko povezala z nami, da bi se dogajala izmenjava, da bi se LGL vpenjalo v neko producentsko mrežo sodelujočih, da bi lahko v tem smislu ob kvalitetnih evropskih razpisih imeli partnerja ... To poskušamo zdaj spremeniti. Skratka, po zaključenem festivalu gledališču nekaj ostane.

Ajda Rooss: Predvsem pa je dobro, da selektorji izberejo tudi takšne lutkovne predstave, ki v slovenski lutkovni prostor prinašajo nekaj novega, svežega, se pravi nekaj, česar slovenski gledalci pa tudi lutkovni ustvarjalci v Sloveniji pogosto nimajo možnosti videti.

Kakšne?

Ajda Rooss: Na naš razpis je prispelo kar 130 prijav. To je v primerjavi z zadnjim festivalom zelo lepo število. Selektorji – filmski in lutkovni režiser Jan Zakonjšek, scenograf in likovnik Branko Hojnik ter jaz – smo po ogledu vseh predstav ugotavljali, da je vedno več predstav, ki na novo odpirajo referenčni prostor lutke, kaj lutka je oziroma kaj vse je lahko lutka. Izbrali smo kakovostne, raznolike predstave, ki so drzne v raziskovanju lutkovnega medija ter potrjujejo neskončne možnosti njegovega izraza. Lutka vse pogosteje prihaja v roke plesalcev, dramskih igralcev, je del glasbenih in likovnih inštalacij ter se razvija in spreminja z razvojem digitalnih medijev, tehnologij in materialov.

Uroš Korenčan: To še ne pomeni, da se klasična lutka, marioneta, umika, postaja abstraktna. Gre bolj za to, da se kot lutkovni material lahko uporabi marsikaj; temu pravimo gledališče objekta in v to smer se podaja tudi LGL. Lutkovni festival Lutke poleg tega, da pokaže, kaj se trenutno dogaja na mednarodni lutkovni sceni, poskuša hkrati afirmirati lutkarstvo med odraslimi. Več kot polovica programa je namenjenega odraslim gledalcem. Na sporedu bo tudi predstava, ki je strogo omejena na odrasle, ker vsebuje porno vsebine.

Ajda Rooss: Zanimivo je, da smo selektorji med prijavljenimi predstavami veliko lažje izbrali kakovostne lutkovne predstave, ki so namenjene odraslim; težje smo našli dobre lutkovne predstave za otroke.

Kaj razmejuje lutkovno predstavo za odrasle od tiste za otroke?

Ajda Rooss: Mogoče vsebina oziroma tematika. Nekatere vsebine so za otroke prezahtevne.

Uroš Korenčan: Jaz pa mislim, da je to prej način. Ko gre za vsebino, se vprašamo: kaj? Mislim, da otrokom in odraslim na vprašanje kaj ne dajemo različnih odgovorov. Pomembneje se mi zdi, kako odgovarjamo – način, tu merim predvsem na zahtevnost predstave. Otroku je treba neko problematiko drugače približati, tako kot na primer takrat, ko jim beremo …

Ajda Rooss: Kar se tiče načina, se ne bi čisto strinjala. Tudi dobra otroška predstava mora biti izrazna na več ravneh – otroci različnih starosti jih različno prepoznavajo. Dobra lutkovna predstava mora biti zanimiva tudi za odraslega gledalca. So pa vsebine, ki zaradi prezahtevnosti za otroka niso zanimive in primerne.

Uroš Korenčan: Prav gotovo. Res je, da je predstava, ki je narejena samo za odrasle, za otroke lahko dolgočasna. Naša Živalska farma ima na primer prijetne živali, a dejstvo je, da je otroci v celoti ne morejo razumeti, odrasli pa jo lahko.

Kaj je rdeča nit letošnjega festivala?

Uroš Korenčan: Navadno se gledališke festivale oblikuje glede na vsebinsko rdečo nit, v zadnjem času je to pogosto pomenilo, koliko so družbeno angažirane. V našem primeru tega ni.

Ajda Rooss: Nismo iskali rdeče niti, v ospredju so bile kakovost, avtorska, žanrska in vsebinska raznolikost ter svežina in izvirnost uprizoritvenih pristopov. Lahko rečem, da smo oblikovali zelo raznovrsten program. V njem je nekaj kultnih predstav uveljavljenih lutkovnih mojstrov pa predstave, ki so bile nagrajene na različnih referenčnih festivalih, nekaj je predstav mladih obetavnih lutkovnih ustvarjalcev, ki so šele na začetku umetniške poti …

Kdo je v svetu lutkarstva trenutno v vrhu?

Ajda Rooss: Težko rečem, ker je lutkovna scena tako zelo raznovrstna. Na eni strani imamo vzhodna lutkovna gledališča z močno tradicijo, mogoče bi tu izpostavila Rusijo in Belorusijo, na drugi strani pa je zahodno lutkarstvo znano in je bolj prepoznavno po izrazitih avtorskih poetikah, raziskovanju in eksperimentiranju; takšen močan center je prav gotovo Francija. Pa gotovo sem še koga pozabila.

Uroš Korenčan: Ajda je insajder, stroka, sam gledam na to bolj površinsko. Zdi se mi, da centri ostajajo Češka s tradicijo, po drugi strani z drugačnim načinom nastopanja, morda niso tako dovršeni, so pa s predstavami toliko bolj angažirani, z bolj sugestivnim nastopanjem …

Ajda Rooss: Ja, seveda, tudi Češka …

Kaj so novi lutkovni prijemi?

Uroš Korenčan: Gledališče objekta.

Ajda Rooss: Raziskovanje novih materialov in njihova animacija, kombinacija s filmom, uporaba računalniške animacije, robotike … Odličen primer je predstava Taborišče (Kamp) nizozemske skupine Hotel Modern, ki je bila prav tako uvrščena v našo selekcijo, žal pa je na festivalu ne bomo videli, kajti termini njihove svetovne turneje se pokrivajo z našim festivalom. Na odru pred nami poteka življenje v koncentracijskem taborišču Auschwitz, ki ga trije animatorji uprizarjajo z majhnimi modeli barak, vlakov in neštetimi samostoječimi miniaturnimi lutkami, ki živijo vsakodnevno zaporniško življenje, delajo, trpijo in umirajo. Ta mikrosvet, ki ga trije animatorji oživljajo pred nami, ob pomoči zvočnih naprav in kamer, ki zvok in sliko prenašajo v živo, kar naenkrat zaživi v makrorazličici in dogajanje postane izredno pretresljivo, hkrati pa poetično.

Uroš Korenčan: Prav za njih bi rekel, da ne ustvarjajo trenda, temveč predstavljajo nekakšno eksotiko. V programu festivala imamo močno zastopano tudi bero izraelskega lutkarstva, kjer bi težko rekel, da je izrazno kakšen enovit trend. Zelo dobro pa skrbijo za mednarodno promocijo, obenem pa imajo zelo bogato in kakovostno produkcijo.

Ajda Rooss: V letošnjem programu je kar nekaj izraelskih predstav. Izraelci nimajo bogate lutkovne tradicije, imajo pa izredno zanimivo šolo vizualnega gledališča (The School of Visual Theater) v Jeruzalemu, ki združuje igro, lutke, video, multimedijske komunikacije, vizualno umetnost … V Izraelu ustvarjajo trend predstav, kjer so vizualnost, prostor, gib, zvok, lutka in igralec enakovredne komponente v predstavi. Tak primer je predstava Savana, možna pokrajina mladega obetavnega izraelskega lutkovnega ustvarjalca Amita Drorija, ki jo bomo gostili na našem festivalu. Predstava s krhkimi mehaniziranimi lesenimi in kovinskimi živalskimi podobami v kombinaciji z videoanimacijami ter z glasbo in zvokom v živo odpira neslutene možnosti lutkovnega snovanja.

Drži stereotip, da morajo lutkovne predstave, predvsem ko gre za mlajše gledalce, zabavati?

Uroš Korenčan: Bojim se, da ta trend nasploh prevladuje v kulturi: da se trudi biti zabavna. Ni nujno, da občinstvo dvorane zapušča nasmejano. Gledališče načenja tudi probleme in ni nujno, da nanje odgovarja lahkotno. Res pa je, da je treba biti še posebej previden, ko gre za mlado publiko. Po eni strani, da jih preveč ne prestrašimo, da pa jim na koncu vseeno ostane ustrezno etično sporočilo. Sicer pa je pri kateremkoli občinstvu treba vedeti, kakšnega učinka si pri njem želimo. Predstava Taborišče Hotel Modern je dober primer za to: po ogledu je gledalec pretresen, presunjen. Takšno civilizacijsko sporočilo, kot je to v zvezi s holokavstom, tudi mora priti do gledalca. Ni ga mogoče obravnavati lahkotno. Obenem pa ne velja, da bi se umetnost morala nekaterih tem izogibati.

Ajda Rooss: To je resnično predstava, ko na koncu gledalec ne ve, ali bi ploskal ali pa bi v tišini zapustil gledališče. Ljudje smo kar obsedeli na svojih sedežih in še nekaj časa nismo zapustili dvorane.

Se festivalsko občinstvo precej loči od siceršnjega?

Uroš Korenčan: Hm, LGL ima 800, v prejšnji sezoni celo 900 dogodkov na leto. Imamo ogromno občinstvo. S festivalom, ki je dogodek, ki tudi promocijsko precej bolj odzvanja v prostoru, si želimo občinstva, ki sicer ne zahaja v LGL, ravno zaradi tega, ker lahko s festivalom lutkarstvo afirmiramo širšemu krogu. Zasledujemo trend porasta obiskanosti naše hiše, predvsem zato, ker smo se bolj posvetili promociji. Nismo nezadovoljni. Lahko pa vseeno ugotovimo, da gre pri občinstvu za zaprte skupine, zato vlagamo trud v organizacijo festivala, ker s takim dogodkom lahko presežemo meje te zaprtosti. Sicer pa je festivalska cena vstopnice dva evra, s čimer tudi želimo povečati javno dostopnost.

Lutkovno gledališče je tisto, kjer ni prostora za igralski narcisizem, ali pač?

Uroš Korenčan: Gotovo imava z Ajdo različni gledišči glede tega – je AGRFT-jevka, jaz pa s filozofske fakultete. To, kar ste povedali, za Slovenijo zagotovo drži.

Mar to ne drži za vsa gledališča?

Uroš Korenčan: Ne, ne bi rekel. Prejle smo omenili češko lutkarstvo – pri njem so igralci mnogo bolj navzoči na odru. Zahodna tradicija igralskih akademij vseeno izoblikuje igralce z mnogo veščinami, obvladajo inštrumente, obvladajo lutke ipd., skratka bolj univerzalne umetnike, ki se lahko pojavljajo v vsakršnih predstavah. Medtem ko v Sloveniji velja nekakšna žalostna tradicija, da je v lutke šel nekdo, četudi šolan igralec, ki ni bil dovolj ambiciozen, ki se je iz tremoznih dilem na odru umaknil v lutke. Čeprav to ni nujno pravilo in se spreminja.

Ajda Rooss: To za češko lutkarstvo drži. Njihova praška umetnostna akademija DAMU na oddelku za alternativno in lutkovno gledališče izobražuje in usposablja celovite lutkovne ustvarjalce, vendar je vse pogosteje slišati tudi kritike, da igralec lutko izpodriva in da njihove obrtne veščine lutkarstva izumirajo ...

Uroš Korenčan: Tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana smo do letošnjega leta, ko so se zaradi zakona o uravnoteženju javnih financ najstarejši igralci upokojili, imeli nekaj igralcev, ki v predstavah niso govorili, bili so samo animatorji in so jim drugi igralci posojali glas. Kasneje je bil zvok igralcev zaradi racionalizacije posnet. Predstavljajte si, kolikšen finančni zalogaj je pomenilo gostovanje ene takšne predstave. To priča o tem, da je v Sloveniji šolski sistem proizvajal umetnike omejenih izraznih sposobnosti. Druga dilema, ki jo je Ajda zdaj izpostavila, pa je, da je treba ves čas loviti ravnotežje z ohranjanjem tradicionalnih znanj in veščin, ki so v resnici deficitarni, predvsem ko gre za marionetno gledališče – in za to je poklicano tudi Lutkovno gledališče … Po drugi strani pa je treba skrbeti za komunikativnost istih predstav, kar se lahko doseže z vstopom igralca neposredno med lutke in na oder. Tu nekje se lovi ravnotežje.

Ajda Rooss: To si zelo lepo povedal.

Na kakšne lutkovne predstave je slovensko občinstvo najbolj navajeno?

Uroš Korenčan: To, kar so naše uspešnice, po estetskih kriterijih morda sploh niso najboljši izdelki našega gledališča, govorim o Zvezdici Zaspanki, Žogici Marogici, Sapramiški … Za marsikatero od teh predstav smo se odločili, da jih bomo izpilili in polepšali. So med bolj obiskanimi, predvsem zaradi slovesa in nostalgije med ljudmi. Morda se LGL sploh ne bi najbolj ponašalo z njimi, a ko so na programu, so dvorane polne. Gre res za stare predstave.

Ajda Rooss: To so predvsem lutkotečne predstave, nekakšni žlahtni biseri, ki jih spremljajo vedno nove generacije ljubiteljev lutkovne umetnosti. In te predstave so del železnega repertoarja že vrsto let: Žogica Marogica je iz leta 1951, Zvezdica Zaspanka iz leta 1955, Sapramiška iz leta 1986 ...

Uroš Korenčan: Nove generacije otrok so vajene formatov s televizije, določene hitrosti sporočanja. Zato so lahko nekatere predstave zanje zastarele. A ne nazadnje so starši tisti, ki se odločajo za nakup vstopnice in abonmajev. Pri lutkotečnih predstavah opažamo, da bi otrokom morda bolj bile povšeči novejše predstave in da pri ogledu dejansko bolj uživajo starši.

Uroš Korenčan, dolga leta ste bili uradnik v kulturi, tako na ministrstvu za kulturo kot na občinski ravni. Zdaj ste direktor LGL.

Uroš Korenčan: Vmes sem bil tudi producent v Cankarjevem domu, nekaj producentskih sposobnosti gotovo imam. Gre za stvari, ki sem jih na uradniških mestih pogrešal. Tukaj, v »bazi«, vseeno veš, kaj narediš in zakaj to delaš, medtem ko v funkciji uradnika delaš lahko zelo dobre projekte, pa se na koncu mnogo tega ne zgodi, zato ker je na koncu vedno neki filter, navadno je to politika. Lepo mi je, da sem nazaj v gledališču, če pa govoriva o lutkah, sem bil z njimi povezan, še preden sem začel hoditi v službo. V Kranju sem deloval v skupini za lutkovni performans za odrasle, Gruppa Ultra, leta 1995 smo nastopali na festivalu Lutke. To je bila predstava Regeneracija številka 1.

Kaj ste počeli?

Uroš Korenčan: Razsuvali smo lutke in kričali kot nori. Predstava je slonela na efektih, prostor smo že na začetku napolnili s kadilom. Ko je gledalec vstopil, je bila že vzpostavljena določena atmosfera … Sledil je urnebes.

Drži, da gledališki ljudje, ki pristanejo v službah na ministrstvu za kulturo, o gledališču začnejo razmišljati in govoriti drugače, z manj ljubezni?

Uroš Korenčan: Če se vprašam, ali je ekipa, ki je delovala v mojem času na ministrstvu, delovala enako kot tista danes … Ne, na tako vprašanje si raje ne odgovarjam. Dejstvo je, da je današnji ekipi veliko težje, ker so s toliko manj sredstvi na razpolago preprosto zvezanih rok. Gre predvsem za prekladanje vse manjšega kupčka denarja z enega gledališča na drugo. To je precej otožno. Uradniki namreč ves čas vedo, da bodo mimo njih potekale redukcije, če ne celo kakšno zaprtje gledališča … Zelo depresivna situacija. Ne strinjam se, da ljudje, ki postanejo uradniki, o gledališču govorijo z manj ljubezni ali celo delujejo tako. Imajo tudi zunanjo pomoč v strokovnih komisijah, ki so sestavljene ponavadi iz pisunov iz medijev. Vsi skupaj ustvarjajo podobo gledališča, za katero menim, da je še vedno dokaj pozitivna. Čeprav iz ust istih ljudi slišimo, da določeno gledališče pa res slabo deluje. Kulturniki se moramo zavedati, da vsakokrat, ko sporočamo negativna stališča, drug drugemu jamo kopljemo.

Vaša starša, Ajda, sta bila lutkarja, vi ste dramaturginja, ki se je že med študijem podala v svet lutkarstva.

Ajda Rooss: Bila sta amaterska lutkarja, delovala sta v skupini kranjskega Prešernovega gledališča. Že kot otrok sem igrala v lutkovnih predstavah, tudi na akademiji sem večino nalog posvečala lutkarstvu. Dobila sem celo študentsko nagrado svetlolaska za nalogo Senčno lutkarstvo v Aziji, moja diplomska naloga je bila Lutkarstvo za odrasle na Slovenskem. Leta 1999 sta me Jan Zakonjšek in Silvan Omerzu povabila k sodelovanju pri predstavi Kralj Ubu. Sledile so lutkovne dramaturgije, avtorske solopredstave, režije.

Pravljice – in navajeni smo, da zaživijo skozi lutke – so naši najbolj izčiščeni vzorci o življenju. Se strinjata?

Uroš Korenčan: Mislim, da lahko najgloblje sežejo v percepcijo gledalca zato, ker je dobra lutkovna predstava celostna umetnost. Uporabi in zlorabi vse registre sporočanja. Drugače od klasičnega dramskega gledališča je vizualna komponenta še bolj pomembna, prav tako lučna oprema kot tudi zvočna. Vse to nam pravi, da so lutke najbolj univerzalen način sporočanja.

Ajda Rooss: Ja, res je. In lutke imajo izredno moč – zapeljejo nas, provocirajo in inspirirajo – in z nami ostanejo tudi po tem, ko reflektorji v dvorani ugasnejo.