Madžarska: prej nikoli niso imeli 
težav s prahom, 
zdaj je prah povsod

Tako nas na poti, ki vodi do rezervoarja rdečega blata, ustavi starejši moški. Ne da bi odgovoril na naše vprašanje, ali so to navodila podjetja, pove, da mostu čez potok ne bi smeli prečkati. Od vasi Kolontar je usodni rezervoar oddaljen slab kilometer, vmes leži ravnina in tik ob vasi potok. Pred mostom sicer ni nobenega opozorila, da prečkanje ni dovoljeno. Do skladiščnika poskušamo priti z druge strani. »Sto tisoč forintov kazni, če se še približate!« Ker bi, tako vsaj trdi neznani moški, sicer poklical policijo, odidemo. Drevesa ob poti še vedno spominjajo na lansko razlitje rdečega blata iz tovarne aluminija. Debla so do višine metra in pol obarvana rdeče, barva je sicer od lani rahlo zbledela. Grmičevje je ponekod ožgano, kot bi ga pred kratkim zajel požar. Na steklu avtomobila je opaziti drobne rdeče delce.

V okolico rezervoarja 10 tovarne aluminija se je 4. oktobra lani izlilo milijon kubičnih metrov odpadnega industrijskega mulja in poplavilo več vasic v bližini mesta Ajka na zahodu Madžarske. Približno 150 ljudi je bilo ranjenih, bodisi so bili opečeni bodisi so se poškodovali, ko so bežali pred deročim muljem. Deset jih je umrlo. Govorilo se je o najhujši okoljski katastrofi na Madžarskem. V jedki gošči so aktivisti Greenpeacea odkrili kar nekaj nevarnih snovi, njena pH-vrednost se je gibala med 13 in 14. V podobnih obratih po svetu ta po zakonu ne sme preseči vrednosti 10. Med analizo vode je Greenpeace zaznal petindvajsetkrat večjo količino nevarnega arzena, kot je dovoljena v pitni vodi. Opozorili so, da najmanj tisoč hektarjev zemlje ne bo uporabne. Podjetje Mal, ki upravlja tovarno, je skupaj z državo vztrajno trdilo, da razlita snov ni nevarna in da se je iz rezervoarja razlilo le nekaj manj kot dva odstotka v njem odloženega mulja.

Želja po odhodu, ki je pred razlitjem ni bilo

Ottó Hodvogner je imel srečo. Blato njegove hiše v Kolontarju ni doseglo, čeprav živi le slab kilometer od nasipa rezervoarja, katerega vogalni del je usodnega popoldneva popustil. »Hči živi nižje v vasi. Hišo jim je povsem zalilo. Odselili so se. Tudi jaz bi se rad, a denarja za to zdaj ni.« Odškodnino od države so dobili le tisti, ki jih je razlitje neposredno prizadelo, se je jezil. Ostal je brez pomoči, še naprej pa ostaja tudi brez kakršnihkoli informacij o škodljivih vplivih razlite gošče in prahu na njegovo zdravje. Odselil se bo takoj, ko bo lahko. Če bi dobil odškodnino v vrednosti hiše, bi to že storil. »Najraje bi to, kar sem ustvaril, izkopal in nesel s seboj. Vse to so moji spomini.«

Vseh deset rezervoarjev tovarne v Ajki, ki pokrivajo 200 hektarjev površine, drži 80 milijonov kubičnih metrov odpadne gošče. S takšno količino bi do roba napolnili 32.000 olimpijskih bazenov. Odpadni mulj se je v rezervoarjih nabral v petdesetih letih proizvodnje aluminija. Z njim so nekoč polnili peči v Sovjetski zvezi, izdelke pa uporabljali v vojaški industriji. Danes je na obsežnem seznamu naročnikov podjetja Mal tudi ameriška vojska. Njihovega aluminija ne uporabljajo le v vojaški industriji; iz njega izdelujejo tudi kopalniški material.

Podjetje na območju razlitja zaposluje okrog 1100 ljudi. Z družinami vred daje kruh več tisočim. Pozivi k zaprtju tovarne, ki jih je bilo slišati še nekaj dni po razlitju, so danes potihnili. Vse pogosteje pa je slišati želje po odhodu, o čemer pred razlitjem nihče ni razmišljal. Menda se je povečalo število rakastih obolenj, uradnih podatkov ni.

Ponos madžarske vlade

V vaseh Kolontar in Devecser so letos porušili 306 uničenih domov. Tam sta že zrasli novi naselji z nekaj več kot sto hišami. Na gosto so jih posejali v ravnih vrstah, težko je ločiti eno od druge. Regija je obnovljena po zaslugi »nadčloveških prizadevanj«, se je pred tednom dni pohvalila madžarska vlada. Z lekcijo, ki smo se je tu naučili, bomo podobne katastrofe v prihodnje lahko preprečili, je prepričan György Bakondi, vodja direktorata za obvladovanje nesreč pri madžarskem notranjem ministrstvu.

Da je to pogumna izjava, meni biolog in predsednik parlamentarnega odbora za okolje Benedek Jávor iz stranke Politika je lahko drugačna (LMP). Kot je dejal, so februarja v rezervoarju številka 10 začeli uporabljati tako imenovano suho tehnologijo. Tam zato ni nevarnosti razlitja. »Nevaren je še vedno bazen številka 9. Kljub črpanju v njem še vedno ostaja nekaj odpadne tekočine.«

Odlagališča nevarnih odpadkov tovarne v Ajki pa niso edina na Madžarskem. Odpadno goščo tistih v okolici Mosonmagyaróvárja na severozahodu države so že rekultivirali; židek tekoči mulj so predelali v suh trden odpadek, ki se tudi ob padavinah ne more utekočiniti in tako ne more poplavljati. Tekoča snov pa ostaja v rezervoarjih nedaleč stran od slovaškega mesta Komarnó. Eden od njih si nasip deli z Donavo. Pri porušenju bi se nevaren odpadni mulj takoj razlil v reko.

Ajko je dva tedna pred nesrečo obiskala okoljska inšpekcija, a stanja nasipov ni preverjala. Tega takrat ni počel nihče, je zatrdil Benedek Jávor. Izdajanje dovoljenj za obratovanje nasipov je bilo povsem v rokah lokalnih oblasti. »Kolontar je majhna vasica, vodi jo pet ljudi in ti izdajajo dovoljenja. Nimajo ne ustreznega znanja ne analiz strokovnega opazovanja.« Šele dva meseca po katastrofi je madžarski parlament sprejel uredbo, ki skrb za nasipe in njihov nadzor prelaga na okoljsko ministrstvo, in sicer na oddelek za rudarjenje. Po Benedekovih besedah je s tem velik del težav odpravljen, po njegovem je bil namreč to eden glavnih vzrokov za razlitje.

Da Madžarska ob vstopu v Unijo ni ustrezno implementirala evropske zakonodaje, so opozarjali že tamkajšnji naravovarstveniki. »Industrijski obrati, kot je ta v Ajki, na primer niso bili vključeni v direktivo o rudniških odpadkih,« je pojasnil evropski komisar za okolje Janez Potočnik. Za odlagališča odpadkov rudarjenja namreč veljajo stroga pravila, ki se jim je podjetje Mal prej lahko izognilo, saj ni bilo vključeno v direktivo. V Uniji se po Potočnikovih besedah zavedajo tudi, da je implementacija evropskih direktiv po državah članicah zelo različna. Komisija za okolje nima niti lastne inšpekcijske službe, ki bi skrbela za stanje nasipov v članicah in v njih odložene industrijske mulje. »Vseskozi delamo na tem, da bi zgradili takšno zakonodajno ogrodje, s katerim bi podobne nesreče, kot je bila ta na Madžarskem, lahko preprečili,« je zagotovil Potočnik. Bi nadzorna služba na ravni Unije pomagala? »O tem razmišljamo. Se pa tu vedno tehtajo vprašanja, kaj bi bilo najbolj učinkovito in kaj bolj ekonomsko.«

Leto dni od katastrofe je komisar Potočnik pohvalil madžarske ukrepe in sanacijo poplavljenega območja. »Izdali so dovoljenje, ki omogoča shranjevanje rdečega blata po tako imenovani suhi tehnologiji. Sprejeli so tudi amandma, ki je popravil prenos direktive o rudniških odpadkih v domačo zakonodajo.«

Vas je postala zapor

Cesto, ki vodi v središče Kolontarja, ob rezervoarju še vedno »krasi« rdeča obloga. Ko spredaj zagledamo tovornjak, je jasno, zakaj. Domačini kasneje pojasnijo, da pristojne službe zdaj čistijo potoka Marcal in Torno, že posušeno goščo pa na nepokritih tovornjakih prevažajo do skladiščnikov.

»Sosed, ki je ostal brez hiše, je že pred nesrečo opozarjal, da nasip pušča. Domačini smo prepričani, da je za razlitje kriva tovarna,« je povedala Melinda Bartos. »Sprva nisem vedela, kaj se dogaja. Za razlitje mi je po telefonu povedala mama, ki živi v Ajki.« Sama je takrat v visoki nosečnosti večji del dneva počivala. Kot pravi, so imeli srečo, da njihova hiša ne leži nižje v vasi. V tem primeru bi jih gošča zalila.

Ta je hišo odnesla Mariji Kis, ki živi v sosednjem Devecserju. Avgusta so se preselili v novo. »Namesto 120 kvadratnih metrov jih imamo zdaj 110,« je pripoved začela Marija, ki dela kot natakarica v bližnji gostilni. Urejena je stala za pultom. »Malo počakajte s snemanjem. Šef čez pol ure odide, pa se takrat vrnite.« Skoraj težko je bilo verjeti, da je to ženska, ki je oktobra lani v gumijastih škornjih, z masko čez usta in z lopato v rokah prelagala rdeče blato. »Takrat nismo vedeli, kaj bo,« je priznala. Zdaj jim je država dala nove hiše, še prej je ocenila stare, dobili so tudi rabljeno pohištvo. »Denarja nismo dobili. Najbolje se je izšlo za tiste, ki so prej živeli v slabo grajenih hišah. Zdaj imajo lepe domove.«

Zadnje ključe novih hiš je oblast izročila domačinom avgusta. Skoraj hkrati so predsedniki parlamenta, vlade in države v svoje pisarne prejeli peticijo tistih vaščanov, ki v razlitju niso bili neposredno oškodovani. V njej so opozorili, da želijo vasi zapustiti, država pa da bi jim to morala omogočiti. Odgovoril jim je le direktor direktorata za obvladovanje katastrof György Bakondi. Na petih straneh je razložil, kaj vse je direktorat po razlitju postoril in kako zelo uspešno.

»Zanimivo je, da so to napisali ljudem, ki tukaj živijo in sami dobro vedo, kaj je res in kaj ni,« je povedala Kinga Kalocsai, ki je postala neuradna zagovornica pravic žrtev. Na območje je prišla dan po razlitju kot predstavnica podmladka madžarske delavske stranke. Stranko je nato zapustila, v vasi pa se vrača še danes. »S skupino novinarjev so nas 5. oktobra peljali na ogled nasipa. Ko sem na lastne oči videla, kaj se je zgodilo, sem si rekla, tako ne more ostati. Treba je pomagati.« Opozarja, da je vlada pri razdeljevanju pomoči nepravična do tistih, ki jim gošča hiš ni uničila, saj kljub temu živijo na onesnaženem območju. Tudi cene hiš so veliko nižje kot pred razlitjem. Ne morejo jih prodati in se odseliti. »Počutijo se kot v zaporu. Oblast pa nič,« je zgrožena Kinga Kalocsai, ki sicer živi v Budimpešti. »Morali bi pomagati tudi tistim, ki zaradi prahu in onesnaženja nočejo ostati. In takih je veliko.«

Astronomska kazen

Medtem država, ki zagotavlja, da je vse v najlepšem redu in da je za odpravljanje posledic dobro poskrbela, v vasicah gradi jezera in parke. Tam, kjer je pred letom dni stala hiša Marije Kis, ob njej pa še več deset drugih, je danes veliko gradbišče. »Zgradili bodo park in jezero za ribolov,« se je Kinga Kalocsai kislo nasmehnila. Park na drugi strani ulice so že skoraj v celoti počistili. Zemljo obračajo. Rdeče sledi bodo kmalu zabrisane.

Iz podjetja Mal, ki upravlja tovarno aluminija v Ajki, že nekaj časa ni glasu. Po razlitju so odprli sklad, v katerega bi se stekal denar za obnovo, predstavniki podjetja pa so se z vaščani začeli pogajati o odškodninah. Vmes je nadzor prevzela država in obljubila, da bo za sanacijo in odškodnine poskrbela sama, povračilo denarja pa bo od podjetja zahtevala na sodišču. Policijska preiskava o razlitju še vedno poteka. Število osumljenih je v zadnjih dneh s tri poskočilo na deset. To so nekdanji ali še vedno zaposleni v podjetju Mal.

Tik pred obletnico, ko se bodo v vasi začeli vračati novinarji, je madžarski direktorat za varovanje okolja podjetju naložil kazen v višini 135 milijard forintov, kar znaša 470 milijonov evrov. »Kazen je vsaj petkrat višja od vrednosti podjetja. Jasno je, da je Mal ne bo mogel odplačati,« meni Benedek Jávor in hkrati opozarja, da je vlado že dvakrat zaprosil za podatek, koliko je država porabila za sanacijo, pa odgovora po letu dni še vedno nima. Bankrot podjetja Mal je po njegovem mnenju skoraj neizogiben. »Država bi ga lahko nacionalizirala in potem vnovič prodala,« je ugibal predsednik parlamentarnega odbora za okolje. »Ne vem, kaj bi sicer država počela s tovarno aluminija. Nisem prepričan, da bi jo hotela upravljati.«

Domačin Ottó ne verjame, da bo podjetje kazen sploh odplačalo, in pravi, da tudi ne razume, zakaj se je država »tako na hitro« vmešala. »Zakaj Mal s svojimi astronomskimi zaslužki še ni ničesar plačal?« se sprašuje. »Sumim, da odlagališč niso polnili le z muljem iz tovarne aluminija, ampak tudi z nevarnimi in strupenimi odpadki iz vse Madžarske – in vse to z državnimi dovoljenji.« Ottó se je čudil tudi temu, da so takoj po razlitju razglasili ekološko katastrofo. Strokovnjaki so opozarjali, da območje ni primerno za bivanje, zdaj pa vlada pravi, da se bo tu vendarle dalo živeti. Vojni veteran in dolgoletni delavec v lesni industriji sicer verjame, da se jez rezervoarja ni sam porušil, ampak da je pri tem nekdo pomagal: »Prepričan sem, da se je zgodilo, ker je nekdo hotel, da se zgodi.«

Prah je povsod

Kolontar je zadnjih nekaj mesecev povsem mrtev, vas, v kateri še vedno živi, opisuje Melinda Bartos, zdaj že mlada mamica. Veliko ljudi se je odselilo. Sama z družino ne namerava oditi. Ni je strah, da bi se kaj takega ponovilo. Verjame, da so nasipe dobro zaščitili, in prizna, da imajo srečo, ker njihova hiša leži na vzpetini. Kaj pa rdeči prah? Veter ga odnese drugam, pravi. Sama ga ne čuti.

»Za hišo sem posadil drevesa. Sadike sem zbral na službenih poteh po svetu. Postavil sem tudi majhno igrišče za otroke. S toboganom. Veste, otroci jih imajo radi. Prejšnji teden sem ga očistil, a se je na njem spet nabral rdeč prah. Vsak teden ista količina,« je Ottó, Melindin sosed, pokazal na tobogan, na dnu katerega je v nabrani deževnici gosta usedlina. Prej nikoli niso imeli težav s prahom, je dejal. Zdaj je prah povsod.