Tiskane izdaje
V bojih je – štiri mesece po poroki – padel njen mož. To je bil trenutek, ko sta se uporniškim vrstam priključila njena starejša brata. Še vedno sta v Homsu. Sem ter tja jim uspe, da se slišijo. Nekaj sto ljudi, ki je ostalo v njeni četrti, strada. Jedo listje, kurijo lesene opaže. Pomoči ni. »V izgubljenem položaju so. Z vseh strani so obkroženi z vladnimi silami. Še vedno jih bombardirajo z letali. Zvoka letal ne bom nikoli pozabila. Natanko vem, katera bomba je ubila mojega moža. Moja brata sta se skupaj z množico ljudi pred desetimi dnevi prek skrivnega podzemskega prehoda poskušala prebiti na osvobojeno ozemlje in od tam v Libanon. Komaj sem čakala, da ju vidim. Medtem ko so ljudje že bili v tunelu, je njuna enota varovala vhod vanj. Priletelo je letalo in bombe odvrglo prav tam, kjer teče tunel. Petinšestdeset ljudi je bilo ubitih. Brata sta preživela. Zdaj se skrivata po kleteh. Lahko le molim …« je v begunskem taborišču na obrobju mesta Zahle v dolini Beka, kjer je nastanjena glavnina izmed zdaj že več kot milijona sirskih beguncev v Libanonu – tam predstavljajo skoraj četrtino prebivalstva –, dejala Isra. Njene globoke črne oči so zalile solze. Sramežljivo je pogledala vstran in se opravičila.
Šola = mir, prihodnost, upanje
Isra je ena izmed šestih prostovoljnih učiteljic in učiteljev, ki na obrobju enega od premnogih improviziranih begunskih taborišč (libanonski zakon zaradi »palestinskega vprašanja« prepoveduje gradnjo begunskih taborišč in izdajo uradnega begunskega statusa, kar neopisljivo poslabšuje položaj in močno ovira delovanje humanitarnih organizacij) poučujejo sirske otroke. Ko je izbruhnila vojna, se je visoko in sloko dekle v domačem Homsu ravno vpisalo v zadnji letnik študija angleške književnosti. Knjige, še posebno poezijo, obožuje, pove. Zaradi njih je pripravljena umreti. Ne, to ni fraza, ki si jo v kavarnah in knjigarnah radi privoščijo mladi evropski intelektualci. To je dejstvo: Isri je do konca študija preostalo le še nekaj izpitov. Zaradi vojne je bila njena fakulteta dolgo časa zaprta. Pred tremi meseci je slišala, da se je, začasno, spet odprla. Hitro je skovala načrt, a ga ni zaupala nikomur. Za vsako ceno – za ceno življenja – se bo vrnila v Homs in opravila izpit iz angleške poezije. Staršem je svojo noro idejo – »Od nekdaj sem bila malo nora punca ...« – zaupala tik pred odhodom. Seveda ji vrnitve v pekel nista mogla preprečiti.
Takšna volja je neustavljiva. »Grozno je bilo, ogromno nadzornih točk. Vladni vojaki so me večkrat hoteli aretirati. Že so me vlekli iz avtomobila. Nekako sem prišla v Homs. Še sama ne vem, kako. Tam se ostala štiri tedne. Učila sem se ob svečah. Bila sem lačna. Ves čas se je streljalo. A izpit sem opravila brez težav. Takoj potem sem se vrnila v Libanon. Pot nazaj je bila lažja. Zdaj to ne bi bilo več mogoče,« je pred majhnima betonskima učilnicama, iz katerih sta bučala otroško čebljanje in glasen, skoraj ritmičen kašelj, nekoliko odsotno, kot da bi opisovala dolgočasno televizijsko nadaljevanko in ne zgodbo, ki bi morala navdihniti tudi najbolj anemične in nemotivirane zahodnjake, pravila Isra al Hosny.
V vsaki učilnici, štiri krat štiri metre, se je gnetlo po 35 otrok. Dečkov in deklic med četrtim in štirinajstim letom. Očitno je bilo, da so z učitelji, vsi so mladi sirski begunci, tesno povezani. Ta šola je edina, ki deluje pod »trdno streho« in zunaj sistema, saj so jim prostore prek lokalne nevladne organizacije Beyond brezplačno odstopili v tukajšnjem elektropodjetju. Za male plastične stole, torbe, zvezke in svinčnike so poskrbeli v Unicefu. A tudi oni so, preteklo jesen, začeli na prostem. Brez vsega. Projekt je bil – glede na okoliščine – uspešen le zaradi samoiniciative učiteljev in učiteljic. Hodili so po okoliških begunskih taboriščih in »nabirali« otroke.
Čeprav si otroci skoraj brez izjeme želijo v šole, njihovih staršev ni najlažje prepričati o nujnosti šolanja. Ali kot mi je v Bejrutu povedala tiskovna predstavnica Visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR) Roberta Russo: »Za otroke je najtežje. V Siriji je velika večina hodila v šole. Tu si tega ne morejo privoščiti ali pa so javne šole tako polne, da zanje v njih ni prostora. V nekaterih šolah zdaj uvajajo dodatno, večerno izmeno. Številne matere so morale svoje sinove poslati poiskat delo. Le tako lahko preživijo. Tu se ne da kaj dosti narediti. Velika tragedija je, da so otroci izključeni iz izobraževalnega procesa. Za celotno družbo, za prihodnost. Sirski otroci sami pravijo, kako radi so imeli šolo in kako jo pogrešajo. Šola zanje – in tudi za njihove starše – pomeni varnost, mir, stabilnost, prihodnost, perspektivo, upanje, igro, veselje, prijateljstvo. Kar 70 odstotkov otrok v begunstvu svojega novega 'domovanja' ne zapusti niti enkrat na teden. To je grozljiv podatek. Še posebej to velja za deklice. Večina otrok je močno travmatiziranih. Poleg vsega drugega nujno potrebujejo tudi psihosocialno pomoč.«
Psihosocialno pomoč bi gotovo potrebovala tudi Isra, a zdaj je, kljub boleči izgubi in globoki travmatiziranosti, ki jo izdaja vsak njen gib, ona tista, ki skupaj s tovariši takšno pomoč ponuja otrokom. Po svojih najboljših močeh, pove. To je ogromno. »Veliko pišem, dnevnik, svoje zgodbe. Mogoče bo to nekoga kdaj zanimalo,« na prašnem dvorišču morda najmanjše šole na svetu, iz katere – krik upanja! – odmeva glasen in ubran otroški smeh, doda pogumno dekle, ki se lastnoročno spopada z vojno, zlom in temo.
Največja begunska tragedija
Razmere v dolina Beka so se še posebej zaostrile, potem ko je maja lani s ključno pomočjo Hezbolahovih borcev sirskemu režimu uspelo znova zasesti strateško izjemno pomembno mesto Kusair, ki leži le streljaj od tukajšnje meje. V dolino so začeli prihajati domači in tuji sunitski skrajneži. Tako kot v Tripoli na severu države in v Bejrut so se v tradicionalno samosvojo dolino, od koder prihaja veliko trgovcev z orožjem in drogami, vrnili avtomobili bombe in samomorilski napadalci. Eden izmed njih se je v bližnjem mestecu Hermel razstrelil ravno na dan našega obiska. Umrli so štirje ljudje. Ranjenih je bilo šestindvajset.
Bitka za Kusair je bila ena najhujših v treh letih sirske vojne, najbolj krvavega konflikta našega časa. Po padcu mesta, od katerega so ostale le ruševine, se eksodus beguncev čez libanonske meje še ni ustavil. Nasprotno – številke iz dneva v dan naraščajo. Pri UNHCR se vsak dan registrira okoli 3000 beguncev. A za ukvarjanje z ubijalsko birokracijo ima voljo in čas le del življenjsko ogroženih beguncev. Tisti, ki imajo najmanj, ki jim je najhuje, svojih ubogih bivališč, starega šotorskega platna ali kartonaste »barake«, sploh ne morejo zapustiti.
Eden izmed njih je gospod Asi Hasan al Halid. Skupaj z družino – je oče devetih otrok – je v Libanon zbežal takoj po padcu obmejnega mesta. Ker je bil v spopadih huje ranjen, so ga najprej odpeljali v tukajšnjo bolnišnico. Za njegovo operacijo, ki mu je omogočila, da še lahko hodi, je plačal neznani Palestinec. Zdaj skupaj z otroki in dvema ženama živi v komaj stoječem šotoru, skozi katerega ves čas brije mrzel gorski veter. Še dobro, reče, Asi Hasan, da se je stopil sneg in da je zdaj vsaj malo topleje kot na začetku zime. Njegovi mlajši otroci so bosonogi. Z njihovih shujšanih skeletov visijo razcapane in umazane cunje. Njegov najstarejši sin Osman tiho sedi pred šotorom. Med bombardiranjem Kusairja mu je v glavo priletel kos šrapnela. »Ni čisto pri sebi. Večinoma molči ali pa hodi naokoli. Nekaj se mu je zgodilo. Nujno potrebuje pomoč,« pove njegova mati, starejša od obeh Asi Hasanovih žena.
»To je bil … armagedon. Saj veste, kaj to pomeni?! Konec sveta. Napadli so nas z vseh strani. Z letali, s tanki. Vojska in Hezbolah. Nismo se mogli braniti. Malo nas je bilo in slabo smo bili oboroženi. Izčrpani smo bili od stalnih napadov. Povsod so bila trupla. Ubili so moja starša. Padel je moj brat. Drugi brat je v režimskem zaporu. Ne vem, ali je še živ. Hiše so se sesedale druga na drugo. Mojega mesta ni več. Naše velike in lepe hiše ni več. Našega življenja ni več,« je sam od sebe pripovedoval gospod, ki je še predvčerajšnjim poznal popolnoma drugačno življenje.
»Dobro nam je šlo. Imel sem svoj posel. Vsi smo delali. Če se nisi vtikal v politiko, te je režim pustil na miru. Ko so izbruhnili protesti, so nas začeli napadati. Morali smo se braniti. Revolucija? Ni vredno. Ne, ni vredno. Toliko ljudi je umrlo. Država je uničena. Nikoli več ne bomo mogli normalno živeti. Za politiko se ne splača umreti niti se boriti. Vse je šlo k vragu. Nenadoma je država polna skrajnežev. Od kod so prišli? Kaj hočejo? Zakaj je tako?!« je begunec iz Kusairja strnil mnenje večine naših sogovornikov v begunskih taboriščih po Libanonu.
Revolucija je mrtva, tako kot je mrtva Sirija. Prvotni uporniki so bili grobo poraženi. Upor je bil posiljen – najprej ga je posilil režim, potem še različne skrajne sunitske skupine, za katerimi v kontekstu regionalne hladne vojne stojijo Saudska Arabija, Katar in tudi Turčija. Revolucija se je nahranila z lastnimi otroki in izpljunila strašne posledice. Posledično smo priče največji humanitarni in človeški tragediji na s tragedijami zasičenem Bližnjem vzhodu po palestinski nakbi (arabsko: katastrofa) leta 1948; po nastanku izraelske države. Ne samo, da Sirija razpada kot država – nekaj podobnega se utegne kaj kmalu zgoditi tudi v Libanonu. Sunitsko-šiitska nasprotja mejijo na nepovratno sovraštvo. Z njim vred (iz)umira tudi empatija.
Tudi zato v Libanonu – na račun beguncev – cveti vojna ekonomija. Ker, kot rečeno, uradnih begunskih taborišč ni, je velika večina beguncev za svoje šotore in kartonasta bivališča brez vsega primorana plačevati mastne najemnine. Vzemi ali pusti. Dosti izbire ni. Ogromno sirskih begunskih družin je ujetih v dolgove. Odplačujejo jih otroci. S suženjskim delom. S prostitucijo. S preprodajo droge. Kot belo blago. Sirski otroci so povsod. Povsod. Kot zombiji tavajo po ulicah Bejruta in prosijo za vbogajme ali pa ob cestah, ki vodijo proti hribom, po smetnjakih množično brskajo za ostanki hrane.
Kje so humanitarne organizacije? Kje je mednarodna skupnost? Kje so filantropi? Kje so korporacije, ki si morajo vsake toliko malce očistiti vest? Kje so libanonske oblasti? Kje je arabska in muslimanska solidarnost? Kje so?! Denimo tukaj: Saudska Arabija je pred dvema tednoma libanonski vojski »podarila« tri milijarde dolarjev za nakup francoskega orožja.
»Nujno potrebujemo pomoč. Veliko pomoči. Takoj! Ne potrebujemo le humanitarne pomoči. Libanon nujno potrebuje tudi razvojno pomoč. Tu je hitro treba zgraditi nujno infrastrukturo in poskrbeti za logistiko. Tako kot pri skrbi za begunce bi morali deliti breme tudi pri njihovi namestitvi. Delitev bremena je ključna. V državah, ki mejijo na Sirijo, skupaj živi kar 97 odstotkov vseh beguncev. Le nekaj več kot 20.000 jih je lahko odšlo drugam … Nujna je masivna mednarodna investicija! Hkrati pa mora svet storiti vse, da se vojna v Siriji čim prej konča,« mi je v Bejrutu dejala predstavnica UNHCR.
* * *
Asi Hasan al Halid libanonskemu lastniku zemlje, kjer je »neuradno« begunsko taborišče – krasna poslovna niša –, na mesec plačuje 160 dolarjev najemnine. Za nekaj kvadratnih metrov brez vsega. »Zadolženi smo. Ničesar več nimamo. Kar smo imeli, smo prodali. Ponoči kurimo plastiko, da nam je topleje. Otroci so bolni, a njihovega zdravljenja si seveda ne moremo privoščiti. Lačni smo … zelo lačni. Kako je to mogoče?! Nobene pomoči ni. Nič. Sem ne pride nihče. Mi ne obstajamo. Imamo le vero v boga in drug drugega,« je svojo pripoved nadaljeval možakar, čigar spomini so se ves čas vračali v porušeni rodni Kusair. »Mar nismo ljudje? Zakaj z nami ravnajo kot z zvermi? Zakaj?«
Smrt revolucije
»Nikoli ne bi šel v vojno, če bi vedel, kaj se nam bo vsem skupaj zgodilo. To moram priznati. Bil sem borec Svobodne sirske vojske (FSA). Ko je režim po prvih protestih začel napadati in potem še bombardirati Homs, nam ni preostalo drugega, kot da smo prijeli za orožje. Do tedaj smo živeli normalno življenje. Ne, nismo bili svobodni. Če smo se brigali le zase in molčali o politiki, so nas pustili na miru …« je pred svojim začasnim domovanjem v še enem begunskem taborišču zahodno od Zahleja, v smeri proti sirski meji, dejal Maziad Hali dal Dahab. Med bombardiranjem je ostal brez desnega očesa. Na levo oko slabo vidi. Zanj dela v Libanonu ne bo. Tudi za moške v »polni formi« ga ni. Če pa se delo najde, je plačilo polovično. Begunska tarifa, temu pravijo jezni in vedno znova ponižani Sirci.
»Če bi vedel, kaj sledi, ne bi šel na proteste … To je težko reči na glas. Verjeli smo v revolucijo. Zdaj pa nimamo več ne države, ne domov, ne bratov, ne sinov, ne prijateljev. Kot podgane smo. Tu nas izkoriščajo. Za tole luknjo plačujemo 200 dolarjev na mesec. Nimamo izbire,« je Maziad pokazal na nekakšno kmečko lopo sredi zapuščenega polja, ob katerem teče umazan potok – v njem ženske perejo perilo, otroci pa obraze.
»Enkrat na mesec od Združenih narodov dobimo paket hrane. Nekaj je, a to je vsa pomoč. Doma nimamo več ničesar. Prihrankov nimamo več. Moje tri otroke zebe. Na 16 kvadratnih metrih nas živi trinajst! Moj bratranec ima šest otrok. Njegova žena je noseča,« je z opisom svoje usode, tako klasične, nadaljeval Maziad, ki se želi čim prej vrniti. Ne glede na vojno. Ne glede na to, da v Homsu nima več ničesar. V Libanonu se počuti slabo, nezaželeno. Njegov stric se je v Sirijo, naveličan poniževanj in izkoriščanja, vrnil pred tremi tedni. Takoj ko je prestopil mejo, je za njim izginila vsaka sled.
Pogovoru se je pridružila večja skupina moških. Drug z drugim so se prerekali o »smiselnosti revolucije in vojne«. Iluzije so padle. Idealov ni več. Ostalo je gromozansko pogorišče, na katerem se pasejo mrhovinarji vseh vrst. Človeške usode so tokrat še bolj postranska škoda kot ponavadi.
»Nikomur ne verjamem več, tudi svojim sorodnikom ne. Nikomur. Sam sem zbežal iz Idliba. Nekaj časa sem se boril, potem pa sem se odločil, da nima smisla. V raketiranju je bila ubita moja žena. Poročena sva bila štiri mesece. Večina mojih soborcev in prijateljev je umrla. Zamenjali so jih drugi ljudje, ki jih nisem poznal. Niso bili iz našega mesta. Med njimi je bilo veliko tujcev. Vzel sem motor in se odpeljal proti jugu, po podeželskih poteh. Hotel sem ven iz Sirije, kamorkoli. Na eni izmed nadzornih točk so me pretepli vladni vojaki. Poškodovali so mi hrbtenico, zato ne morem delati. Sem popolnoma neuporaben,« je sredi taborišča, kjer so njegovi tovariši mešali beton, dejal dvajsetletni Zuher Mohamed, študent iz Idliba. Molče sva zrla drug v drugega. Vprašanja sploh ni bilo treba postaviti.
»Sem proti vojni. Proti skrajnežem. Proti Bašarju al Asadu. Proti Hezbolahu. Proti Saudijcem. Uničili so našo državo in naša življenja. Ostal sem sam. Nimam nobenega cilja ali želje. Miru nikoli več ne bo. Moje žene nikoli več ne bo. Otrok ne bom imel.«
* * *
Naslednji dan je v bližino begunskega taborišča v sosednjem mestu padlo več raket. Ubitih je bilo sedem ljudi. Več deset je bilo ranjenih. Vojna se vrača domov.
