Marija Magdalena: Manjkajoča boginja v krščanskem panteonu

Skesana grešnica. Ženska, ki je Jezusu mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Jezusova najljubša učenka ali dolgo iskani 'sveti gral'.

sob, 27.07.2013, 18:00

Biblija je imela za žensko rezervirani dve vlogi: grešnice, hotnice ali svetnice. Marija Magdalena je očitno utelešala oboje. Lahko služi kot »manjkajoča boginja« v krščanskem panteonu, ki je osrednjo žensko boginjo Devico Marijo oropal strašne, uničujoče plati, kakršno so imele velike boginje matere, kot so Ištar, Astarta, tudi Kali ... Marija Magdalena je prevzela tudi del te temne plati. Od boginje ljubezni, skesane prostitutke, čarovnice, svečenice, svete škrlatne vlačuge, inkarnacije večne ženskosti, utelešenja poganske matere božje, ki jo je katoliška cerkev poskušala zatreti dve tisočletji.

Dvaindvajseti julij je njen praznik. Praznuje se že najmanj osem stoletij, najbolj na jugu Francije, kamor naj bi emigrirala po križanju. V francoskem mestu Saint-Maximin-la Sainte-Baume tega dne verniki častilci Marije Magdalene romajo v cerkev, kjer naj bi bili v kripti shranjeni njeni posmrtni ostanki.

Kaj najprej pride na misel, ko rečeš Marija Magdalena?

Skesana grešnica. Ženska z alabastrno posodo z oljem iz narde, ki je Jezusu mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ženska, ki jo zalotijo pri prešuštvu in jo Jezus reši pred kamenjanjem. Po planetarnem hitu Da Vincijeve šifre je nenadoma tudi ženska, polna skrivnosti, povezana s templjarji, prostozidarji, Jezusova žena, dolgo iskani »sveti gral«.

Zgodovina je zgodba. In zgodb o Mariji Magdaleni ne bomo najbrž nikoli mogli popolnoma preveriti; nikoli ne bomo zares vedeli, kje se je rodila (ni nujno, da je to kraj Magdala pri Betaniji), kaj je počela, preden je srečala Jezusa, kaj se je zgodilo z njo po križanju. (Tako kot očitno ne bomo izvedeli, kje je bil mladi Jezus celih osemnajst let, od trenutka, ko je kot najstnik izgnal trgovce iz templja, do trenutka, ko se je pri tridesetih dal krstiti.) Je bila res, kot predpostavljajo avtorji knjige Sveta kri in sveti gral, Jezusova žena, mati njegovega (njegovih?) otroka, judovska princesa iz Benjaminove hiše, sama sveti gral, ki ga človeštvo išče že dve tisočletji?

Na njenem telesu se lomijo kopja katoliške cerkve, usmerjena proti ženski seksualnosti. Njeno ime nosijo ustanove, v katere so zapirali »padle ženske«, neporočene mlade matere, spolno zlorabljane deklice, duševno prizadeta dekleta, ki so bila sramota za družino; če se spomnimo samo Mullanovega filma Sestre magdalenke.

Hkrati je v popularni kulturi postala simbol osvobojene ženske – emancipirana, inteligentna, močna ženska, ki ji je ob preroku namenjeno posebno mesto. Z njenim imidžem se je spogledovala tudi Madonna, ko je s svojimi videospoti s katoliško ikonografijo dražila Vatikan – in potem odgovorila s parafrazo Jezusovih besed: »Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.«

Ustnice Marije Magdalene

Po izidu poljudnoznanstvene študije Sveta kri in sveti gral (1982), Kazantzakisovem romanu Zadnja Kristusova skušnjava in istoimenskem Scorsesejevem filmu (1988), sploh pa po svetovni uspešnici, kriminalki Dana Browna Da Vincijeva šifra, smo priča novemu valu zanimanja za Marijo Magdaleno in njen odnos z Jezusom.

Dejstvo je, da je Marija Magdalena poleg Jezusove matere edina ženska, ki je v štirih evangelijih Nove zaveze omenjena vsaj dvanajstkrat, večkrat kot katerikoli apostol. Ostala je z njim ob križu, medtem ko so vsi apostoli, razen apostola Janeza (»ki ga je Jezus ljubil«), odšli, ker so se bali za svoje življenje. Bila je navzoča pri Jezusovem grobu – in kar je najpomembneje: je edina oseba, ki jo vsi štirje evangelisti omenjajo kot tisto, ki je prva videla vstalega Jezusa (zlasti evangelista Marko in Janez jo posebej omenjata kot prvo osebo, ki je videla Jezusa po vstajenju.) Prav ustnice Marije Magdalene so torej oznanile največji misterij krščanstva, na čemer temelji celotna katoliška vera. Vstali Kristus. Celo katoliška cerkev, ki se ni ravno odlikovala po svojem odnosu do žensk, jo je nagradila z nazivom apostola apostolorum, torej »apostol apostolov«.

Kako to, da je v 1. stoletju v Judeji, kjer ženske nikakor niso imele enakopravne vloge z moškimi, sploh pa ni bilo običajno, da ženske sledijo rabijem, Marija Magdalena sledila Jezusu, ga podpirala s premoženjem in v vseh evangelijih obdržala tako pomembno vlogo? Kako je torej v našo zavest prišla predvsem v podobi spokorjene grešnice, skesane prostitutke? Kriv je bil papež Gregor I., eden najbolj vplivnih papežev sploh, trdi Susan Haskins v obsežni študiji Mary Magdalen: Myth and Metaphor (1993), saj je v svojih sugestivnih pridigah v Rimu leta 591 v goreči strasti Marijo poistovetil ne le s kamenjano grešnico (po Luku), ampak tudi z Marijo iz Betanije in z žensko, ki mazili Jezusova stopala in jih briše s svojimi lasmi. Od takrat dalje je bila njena podoba zapečatena, trdi Susan Haskins. Celo sedem demonov, ki naj bi jih Jezus izgnal iz nje in lahko pomenijo karkoli, se je v njegovih pridigah spremenilo v sedem grehov – in greh je imel takrat predvsem eno samo konotacijo: seksualnost.

Nikjer v Novi zavezi ni omenjeno, da bi bila Marija Magdalena prostitutka. Retorično vprašanje je, zakaj so se cerkev oziroma njeni prvi dostojanstveniki potrudili, da so sedem demonov, ki naj bi jih iz nje izgnal Jezus, enačili s prešuštvom ali prostitucijo, zakaj so se tako potrudili, da je bila njena vloga ob Jezusu namerno obrezana.

Evangelij po Mariji

Jezus »je bil prvi in hkrati tudi skoraj zadnji prijatelj žensk v cerkvi«, je radikalna Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen – sploh če sklepamo po številnih apokrifnih spisih, ki niso uvrščeni v Novo zavezo, je portretirana kot vizionarka in voditeljica zgodnjega gibanja, učenka, ki jo je Jezus ljubil bolj kot druge.

Leta 1945 (dve leti po Kumranskih rokopisih ob Črnem morju) so v Nag Hamadiju v Egiptu našli gnostično zbirko knjig z evangeliji, kjer ima Marija Magdalena zelo močno vlogo. Sploh Filipov evangelij iz 2. st. razkriva poseben odnos Jezusa in učencev do Marije Magdalene:

»Rekli so mu: Zakaj jo ljubiš bolj kot nas? Odrešenik jim je odgovoril: Zakaj vas ne ljubim kot njo? Ko se slepi in tisti, ki vidi, znajdeta v temi, med njima ni razlike. Ko posije svetloba, tisti, ki vidi, ugleda luč, slepi ostane v temi.« Kot piše Michael Baigent v Dokumentih o Jezusu, je Jezus hotel povedati, da je Marija Magdalena v nasprotju z apostoli tista, ki je sposobna videti luč, ali da ji je dano posebno znanje.

»Z gospodom so se vedno družile tri ženske: Marija, njegova mati, sestra in Marija Magdalena, ki so jo imeli za njegovo družico. Vse tri so bile Marije.« In še: »Odrešenik je ljubil Marijo bolj kakor vse učence in jo je pogosto poljubil na usta.«

Marijin evangelij (2. st. n. št.) na trenutke spominja na mistične zapise iz Tibetanske ali Egipčanske knjige mrtvih. V njem Marija Magdalena tolaži učence po Jezusovem odhodu in jim sporoča, kar jim je razodel Jezus, a naleti na nejevero in nezaupanje. »Peter je dejal: Mar je govoril z neko žensko na skrivaj in ne odkrito pred nami? Levi mu odgovori: če jo je imel Odrešenik za vredno, kdo si tedaj ti, da jo zametavaš? Zanesljivo jo Odrešenik dobro pozna. Zato jo je imel rajši od nas.«

»Sestra, vemo, da te je Odrešenik ljubil bolj kot ostale ženske. Povej nam besede Odrešenika, ki se jih spominjaš, ki jih poznaš, a jih mi ne, niti jih nismo slišali. In Marija je odgovorila: kar je skrito pred vami, vam bom razkrila.« Med enajsto in štirinajsto stranjo so svitki izgubljeni; na njih je najverjetneje opisan začetek mističnega potovanja, ki naj bi ga doživela Marija Magdalena v svojem procesu učenja oziroma iniciacije. »In duša je rekla: Videla sem te. Ampak ti me nisi niti videla ne prepoznala. Služila sem ti kot oblačilo in ti me nisi poznala.« / »In duša je rekla: Zakaj me sodiš, čeprav jaz nisem obsojala?«/ V 9. poglavju Marijinega evangelija Peter spet podvomi o Magdaleninem pričevanju; tu se pokaže rivalstvo med nekaterimi učenci in Marijo. »Je resnično govoril na samem z žensko in ne z nami? Jo moramo zdaj poslušati vsi? Jo je imel raje kot nas?«

Sveta kri in sveti gral

Vse od objave besedil iz Nag Hamadija leta 1977 je poseben odnos med Marijo Magdaleno in Jezusom postal tema številnih teoloških akademskih razprav. Avtorji Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln v knjigi Sveta kri in sveti gral (1982) postavijo »blasfemično« hipotezo, da je bil Jezus poročen in da je bila svatba v Kani, za katero je bil sam odgovoren, v resnici njegova. Znameniti prizor maziljenja nog, ki je preveč privlačen, da ga ne bi pograbili tako režiserji, slikarji kot pisatelji, je bil torej prizor ženske, ki »mazili noge svojega moža«. Ženske, ki je dovolj premožna, da vzame funt dragocenega dišavnega olja iz narde. Seveda tega, kdo je v resnici mazilil Jezusove noge, ne bomo nikoli zares vedeli. In vendar je teorija avtorjev z Baigentom na čelu vznemirljiva in provokativna. »Morda so Marija iz Betanije in ženska, ki je mazilila Jezusa, ista oseba, morda ženska, ki jo evangeliji vedno znova omenjajo, nastopa pod tremi različnimi imeni, v treh različnih vlogah? In če je to res in če je bila ta oseba Jezusova žena, je bil Lazar njegov svak.«

Farizeji, ena od vodilnih struj 1. stoletja, so trdili, da je »poroka nesporna dolžnost vsakega moškega«. Če Jezus ni bil poročen, zakaj mu torej njegovega samskega stanu niso očitali njegovi farizejski nasprotniki, čeprav Nova zaveza omenja njihove številne očitke.

Apostol Peter, ki je bil pozneje razglašen za prvega papeža, je bil nedvomno poročen in je potoval s svojo ženo, kar izvemo iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom, kjer med drugim pove, »da je tudi sam poročen, kot večina apostolov in Jezusovih bratov«.

Če je bila Magdalena res Jezusova žena, mati njegovih otrok, je tako postala tisto, kar človeštvo išče dve tisočletji: sveti gral naj bi bil v resnici njena in Jezusova kraljevska kri. Kmalu po križanju naj bi pribežala v Galijo, kjer je našla zatočišče pri judovskih skupnostih. Jezusovi potomci naj bi se naselili v Galiji in sang real, kraljevska kri, se je nato nedotaknjena skrivaj ohranjala naslednjih 400 let, dokler se ni v 5. stoletju združila s Franki in ustvarila merovinško dinastijo. S tem, trdijo avtorji, je mogoče pojasniti številna vprašanja: čaščenje, ki ga je bila Magdalena deležna v času križarskih pohodov, sveti položaj Merovingov.

Ko so Baigenta po škandalu, ki ga je sprožila knjiga Sveta kri in sveti gral, spraševali, ali sam verjame, da je bil Jezus res poročen z Marijo Magdaleno, jim je odgovoril, »da nima nobenih dokazov za ali proti. Da pa lahko reče samo: Zakaj pa ne? Jezus je bil Jud. In vsak judovski moški se poroči in spočne otroka.«

Michael Baigent in njegov sodelavec Richard Leigh sta se leta 2006 na višjem sodišču v Londonu spoprijela s piscem Da Vincijeve šifre Danom Brownom, ker naj bi kršil avtorske pravice in si vsebino knjige sposodil pri delu Sveta gri in sveti gral. Zakaj je Da Vincijeva šifra postala takšna uspešnica, v nasprotju s prejšnjimi, ne preveč uspešnimi kriminalkami Dana Browna, se retorično na koncu knjige Dokumenti o Jezusu sprašuje tudi Michael Baigent. »Kaže, da je Da Vincijeva šifra množično odprla zapornice, sprožila poplavo različnih zamisli v krščanstvu in osvetlila razlike med zgodovinskim in teološkim Jezusom. »Ljudje so se očitno počutili opeharjene za del resnice.«

(Michael Baigent je umrl 17. junija letos, po mnenju svojcev tudi zaradi izčrpanosti od dolgotrajnega sodnega procesa z Danom Brownom; tožbo je izgubil.)

Ženska z nešteto obrazi

Od omenjene knjige in Kazantzakisovega romana Zadnja Kristusova skušnjava dalje se zdi, da se je popkulturna ali literarna, poljudnoznanstvena produkcija skrčila predvsem na dejstvo, ali je imela spolni odnos z Jezusom ali ne. Temu primerni so bili škandali, ki so sledili filmom in knjigam s to premiso. Po zaslugi Brownove uspešnice zdaj drugače gledamo tudi na Da Vincijevo sliko Zadnja večerja in na nežnega apostola na Jezusovi desni strani: ima dolge rdečkaste lase in ženski obraz.

Prvi večji škandal zaradi upodobitve odnosa Marije Magdalene z Jezusom je sprožil najprej roman Nikosa Kazantzakisa, potem pa še Scorsesejev film po isti literarni predlogi z odličnim Willemom Dafoejem v vlogi Jezusa, razpetega med človeško ljubeznijo in ljubeznijo do Boga.

Aprila 1990 je pet katoliških ekstremistov bombardiralo pariške kinematografe, ki so prikazovali Zadnjo Kristusovo skušnjavo; bombe so med občinstvo odvrgli prav med sanjsko sekvenco, v kateri se Jezus ljubi z Marijo Magdaleno, in ranili 13 ljudi. Na tisoče protestantskih pastorjev je grozilo z bojkotom filma, Martin Scorsese pa je bil obtožen blasfemije. Na to je v nekem intervjuju odgovoril: »Tudi jaz sem vernik. Tudi jaz iščem in se borim.« Kazantzakisov in Scorsesejev Jezus je borec, ki se bori proti svojim naravnim človeškim strastem in skuša uveljaviti svojo identiteto kot mesija, odrešenik. Skušnjava mesa je utelešena v Mariji Magdaleni. Kazantzakiseva Magdalena je takrat, ko jo zagledamo prvič, lokalna prostitutka; kasneje izvemo, da je za to kriv Jezus. Kot njegova sestrična, ki mu je bila obljubljena v zakon, se vanj zaljubi, ko jo on zavrne, pa se – da bi se poskusila osvoboditi njegovega vpliva – vda prostituciji. Kazantzakiseva Magdalena je hkrati tudi Ženska z veliko začetnico, simbol mesenega poželenja, univezalni brezčasni simbol skušnjave, ki želi Jezusa odvrniti od Boga. Kot je rekel tudi Nikos Kazantzakis: »Ena sama ženska obstaja na tem svetu, ena ženska z nešteto obrazi.«

Rdeči lasje grešnice

Ženska z nešteto obrazi je vedno vir navdiha.

V Louvru stoji impresiven kip Marije Magdalene Gregorja Erharta (1465–1540). Skulptura gole ženske z rdečimi valovitimi lasmi, ki kot slap pada po hrbtu do kolen, spredaj čez prsi in prekriva spolovilo. Na njej je nekaj krhkega, ranljivega in hkrati zadržano erotičnega. Nekaj, zaradi česar lahko stojiš tam in se čas ustavi.

Številni umetniki so v Magdaleni našli navdih in izziv ujeti kontroverzno figuro. V srednjem veku je bilo modno, da so jo upodabljali kot golo grešnico, puščavnico, spokornico, ki v popolni zamaknjenosti moli v jami. Renesansa ji je podarila rdeče lase, lase skušnjavke, kakršne so pripisali Evi, boginji ljubezni Veneri in Judi Iškarijotu. Caravaggio jo je videl strto, zamaknjeno v molitvi, prav tako skesano. V Botticellijevi Sveti Trojici je ženska, oblečena v slap rdečkastih las, ki ji segajo do peta. Tizian jo je videl polnejšo, čutno, s svilnatimi rdečimi lasmi, s katerimi si zakriva razgaljene prsi in v ekstazi strmi proti nebu. Rubensova Marija Magdalena je morda najbolj erotična od vseh, s skoraj otroškim obrazom, razgaljeno dojko. Tudi Magdalena, ki jo je upodobila ženska, Artemisia Gentileschi (1620), z roko na srcu, na mlečno belem dekolteju, z vsem svojim bitjem izraža čutnost. Vsem upodobitvam je poleg dolgih svetlo rdečih las skupno še nekaj: Magdalena je čutna, zapeljiva ženska, ki se kesa zaradi svoje čutnosti.

Temu se ni izognil niti Auguste Rodin (1840–1914), ki jo je v dveh študijah iz mavca upodobil skupaj z Jezusom na križu; njena roka ga objema, podoba je nežna in erotična hkrati (Muzej Rodin). O tej podobi se je razpisal že njegov takratni tajnik, pesnik Rainer Maria Rilke, ki ga je prav tako vznemirjala skrivnost Marije Magdalene. V sedmih pesmih iz leta 1897 med drugim »Jezusa vidi kot očeta otroka, ki mu ga je rodila Magdalena«, in to sto let pred uspešnico Sveta kri in sveti gral ter 120 let pred svetovnim hitom Da Vincijeva šifra Dana Browna.

Magdalena kot navdih

V osemdesetih, kot piše Haskinsova, je mit Marije Magdalene spet zapeljal številne avtorice in avtorje. Marija Magdalena je postala junakinja znanstvenofantastičnih, polmističnih zgodb in ljubezenskih romanov: njeno življenje je variiralo od prostitutke do kamenjane padle ženske, od skesanke do Jezusove žene in enakopravne sopotnice. Postala je simbol neodvisne, osvobojene ženske 20. stoletja. Upornica, kot v romanu Wild Girl (1984) Michele Roberts; roman Jacqueline Kelen Un amour infini: Marie-Madeleine, prostituée sacrée (1982) je še ena rekreacija večnega mita, ki uteleša večno ženskost; gotovo jo je najbolj izvirno zarisala mojstrica Marguerite Yourcenar v romanu Mary Magdalene or Salvation iz tridesetih let; pri njej je Marija Magdalena odločna, za tisti čas emancipirana ženska, razočarana v svoji požrtvovalni ljubezni do Jezusa.

V Evangeliju po Jezusu Kristusu nobelovec José Saramago tako kot v Kazantzakisovi Zadnji Kristusovi skušnjavi poskuša zaobjeti večni boj med Jezusovim božjim poslanstvom in človeško naravo, kar seveda vključuje tudi opise erotične ljubezni do Marije Magdalene.

V romanu litovske pisateljice Jurge Ivanauskaite Čarovnica in dež (1993) je Marija Magdalena ena od treh prvoosebnih pripovedovalk – tudi tokrat prostitutka, ki ob srečanju z rabijem Jezusom doživi vseobsegajočo ljubezen, ki ni samo duhovna, ampak tudi telesna, vsaj v njeni glavi in poželenju, ki jo muči, medtem ko je objekt njenega poželenja predan Bogu. Roman, v katerem ni eksplicitnega erotičnega prizora med Jezusom in Magdaleno, je tako razburil litovsko cerkev, da so avtorico izgnali, roman prepovedali.

Seveda pa ne moremo mimo še ene filmske Marije Magdalene – Monice Bellucci, ki jo je v svoj ep v aramejščini zapletel Mel Gibson in se natančno držal štirih evangelistov iz Nove zaveze, zato pa si dovolil veliko več umetniške svobode pri detajlnem prikazovanju Jezusovega bičanja in mučenja.

Kam je odšla?

Po eni od teorij naj bi Magdalena sledila apostolu Janezu (»ki ga je Jezus najbolj ljubil«) v Efez – mesto Diane, Artemide in mesto, kjer je nekaj desetletij pred tem Kleopatra zbirala svoje ladjevje za zadnjo bitko z Oktavianom; tam stoji grobnica Marije Magdalene, nekdaj eno od pomembnih romarskih mest od 6. stoletja dalje. Od tu prihaja tudi datum 22. julij kot praznik sv. Marije Magdalene in njen najzgodnejši kult.

Po drugi teoriji naj bi umrla v Jeruzalemu oziroma v Magdali. Po tretji naj bi v času pregona Judov, sploh tistih, ki so bili blizu Jezusu, skupaj z Maksiminom, Lazarjem in Marto zbežala iz Palestine, čez morje, vmes doživela brodolom in začasno pristala na Malti (kjer se je razvil zelo močan kult Marije Magdalene), nato nadaljevala pot do kraja Les Saintes-Maries-de-la-Mer (Svete Marije z morja), vasice v francoski pokrajini Camargue, blizu žarečega Van Goghovega Arlesa, kjer Romi, cigani, sinti obhajajo praznik svete Sare, črna Sara. Morda jo je od evropskih dežel še najbolj posvojila Francija, jug Francije. Z njenim izvorom, njenim življenjem je spet povezana vrsta legend. Najpogostejša je francoska tradicija sv. Lazarja iz Betanije, po kateri naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela nadaljnjih 30 let v samoti in molitvi. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili zakopani v kripti bazilike St. Maksimina.

Manjkajoča boginja

Marija Magdalena je zgodba, ki je bila izpovedana na tisoče načinov, vsakič je (tako kot Jezusova) služila namenom tistih, ki so potrebovali orodje za nadzor ali manipulacijo z množico.

Biblija je imela za žensko rezervirani dve vlogi: grešnice, hotnice ali svetnice. Marija Magdalena je očitno utelešala oboje. Lahko služi kot »manjkajoča boginja« v krščanskem panteonu, ki je osrednjo žensko boginjo Devico Marijo oropal strašne, uničujoče plati, kakršno so imele velike boginje matere, kot so Ištar, Astarta, tudi Kali ...

Marija Magdalena je prevzela tudi del te temne plati. Od boginje ljubezni, skesane prostitutke, čarovnice, svečenice, svete škrlatne vlačuge, inkarnacije večne ženskosti, utelešenja poganske matere božje, ki jo je katoliška cerkev poskušala zatreti dve tisočletji.

Ali je Marija Magdalena sveti gral, ki ga človeštvo išče, ne vem. Dejstvo pa je, da je njeno sporočilo (kolikor ga lahko rekonstruiramo), danes prav tako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat, in tako kot takrat, ga očitno redki jemljejo resno.

Bila je najbolj nadarjena, duhovno najbolj napredna Jezusova učenka, ki je tako kot on udejanjala osnovno zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne glede na njegovo veroizpoved, barvo kože, na njegovo mesto v družbi, ne glede na njegovo bolezen ali na demone, ki ga obsedajo. Morda bi se zabavala, ko bi videla, kaj vse je človeška domišljija ustvarila iz nje; a bolj verjamem, da bi jo to, kar so tisti, ki so v teh stoletjih imeli v rokah moč, škarje in pero, naredili iz njune »žive ljubezni«, navdalo z žalostjo.

Prijavi sovražni govor