Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Mark Andrejevic: Življenje za digitalno bodečo žico

Avtor knjige Preobilje informacij poudarja, da velike korporacije, kot je denimo Google, vedo o našem življenju več kakor naše družine in prijatelji.

pet, 15.11.2013, 21:00
Neka študija je pokazala, da se ljudje brez mobilnega telefona počutijo, kakor da bi bili goli. Nepopolni. To je tista bodeča žica, ki jo prostovoljno objemamo. Toda hkrati je to bodeča žica, ki nas nadzoruje.

Živimo v času preobilja informacij. Če jih je bilo nekoč premalo, jih je danes preveč. Washington Post je denimo zapisal, da je ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA) po enajstem septembru vsak dan prestregla in shranila 1,7 milijarde e-pošt, telefonskih klicev in drugih komunikacijskih poti. Del teh hrani kar v 70 podatkovnih bazah.

A to je le del zgodbe o preobilju informacij. Podatkov o nas namreč ne zbirajo le obveščevalne službe. Prvi so v naša življenja vstopili trgovci. Ti so informacije o kupcih potrebovali zato, da bi z njihovo pomočjo prišli do še več denarja. Obveščevalne službe so jih v bistvu le kopirale. In potem je tu še internet. Velike korporacije, kot je denimo Google, vedo o našem življenju več kakor naše družine in prijatelji, saj z vsakim vstopom na različne spletne strani razkrijemo Googlu nove podrobnosti o sebi. Živimo torej v času totalno dokumentiranega življenja, pravi dr. Mark Andrejevic v svoji najnovejši knjigi Infoglut (Preobilje informacij).

Dr. Mark Andrejevic, po očetu Srb, po materi pa Američan, je izvrsten poznavalec novih informacijskih tehnologij. Študiral je v ZDA, kjer je bil tudi rojen, zdaj pa dela kot raziskovalec na Centru za kritične in kulturne študije na University of Queensland v avstralskem Brisbanu. Pred Infoglutom je napisal še dve knjigi: iSpy: Surveillance and Power in the Interactive Era in Reality TV: The Work of Being Watched.

Ste na facebooku?

Sem. A verjetno ne bom več prav dolgo.

Zakaj ste se odločili zanj?

Pravzaprav so me nanj opozorili moji študenti, ko sem jim predaval o novih medijskih tehnologijah. Govorili so mi o tej novosti in me spodbudili, da si jo ogledam. Na facebook sem šel takoj, ko se je pojavil. Najprej je bil na voljo študentom na Harvardu in potem še nekaterim izbranim univerzam. To je bilo mogoče le, če si imel elektronsko pošto na univerzi. Zanimivo je bilo opazovati, kako se facebook spreminja z leti. To je bil nov fenomen. Toda zaradi denarja so se šli nove strategije. Zdaj facebooka ne spoznaš več. Pojavljajo se vsemogoči oglasi in stvar je postala kaotična. Zdaj ga skorajda ne uporabljam več, ker nimam časa raziskovati, kako se spreminja in kako upravljajo te spremembe. Zame je zanimiv predvsem zato, ker na njem najdeš ljudi, ki veliko potujejo in jih dolgo nisi srečal. Spremenili so naslov, telefon, facebooka pa ne. Zame je postal nekakšna beležka z naslovi, ne pa mreža za komuniciranje.

Beloruski računalniški strokovnjak Jevgenij Morozov je pred časom razložil, zakaj KGB hoče, da ste na facebooku. To je v resnici najboljši način za sledenje, s kom si povezan.

In kdo so tvoji prijatelji. Morozov, ki zdaj živi v ZDA, v knjigi The Net Delusion podrobno govori o slabih straneh interneta. Pravi, da tajne policije to tehnologijo v resnici uporabljajo za sledenje ljudi. Facebook je nadvse koristen zanje. V tem ima prav, saj vse velike korporacije dajejo podatke obveščevalnim službam.

Internet je povzročil pravo revolucijo. Svet, kjer je bilo informacij vedno premalo, je spremenil v svet, kjer je informacij bistveno preveč.

Živimo v svetu, kjer je preveč informacij. Vseh ni mogoče absorbirati. Ko sem odraščal, si si na televiziji pogledal večerna poročila in tam zvedel glavne novice o domu in svetu. Informacije tistega časa so bile torej zavite v časopis ali teve dnevnik. Njihov obseg je bil omejen s številom strani ali dolžino televizijske oddaje. Pri internetu pa gre za nenehen pretok informacij. Če so bile večerne novice kozarec pijače, je internet gasilska cev, ki vate stalno bruha ogromne količine vode. In te seveda ne moreš pogoltniti, lahko le eksplodiraš. Ko greš na google, lahko o neki temi najdeš tudi do šest milijonov strani. Kako boš to prebral? Prebereš le dve ali tri. Nekoč sem tudi sam delal kot novinar ...

Kje? V ZDA?

Kot freelancer v Detroitu. Pri časniku Detroit News.

V bankrotiranem mestu?

Ja, že takrat so bile težave. Tudi v časopisih. Takrat smo že začeli delati na računalnikih. Interneta seveda še ni bilo. Imeli smo le agencije, ki so bile glavni vir informacij iz Amerike in sveta. Sedel sem v redakciji in pisal svoj članek. Ko sem ga končal, so se na agencijah pojavile dve ali tri nove informacije na to temo. To je še nekako šlo. V času interneta je stvar povsem drugačna.

Ko pišeš eno zgodbo, se ti v nekaj urah pojavi milijon novih na to temo.

Točno to. Knjigo ali časopis prebereš, odložiš in stvar je končana. Novic na internetu pa ni nikoli konec. Ne moreš jih ustaviti. Ta poplava te nenehno opozarja, da ne boš nikoli popolnoma informiran o neki stvari. To ni več mogoče. Zato tudi ni več neke dominantne politično korektne zgodbe, ki bi obvladovala svet. Internet odpira možnosti različnih perspektiv in lahko generira več verzij enega dogodka, ki potem (pluralistično) tekmujejo med seboj. In vsaka prinaša svoje argumente. Gre za nekakšen postmodernizem perspektiv, ki zdaj obvladuje medijski diskurz ali javne debate, kjer se dogaja, da različne, za marsikoga nadvse čudne teme lahko postanejo celo mainstream. Ko je Barack Obama postal predsednik ZDA, so se denimo začele širiti govorice, da sploh ni rojen v ZDA. Ko je pokazal rojstni list, so začeli kričati, da je morda ponarejen. Skepticizem, ki hoče neposredne empirične dokaze za vsako trditev, je škodljiv. To je nevarno za demokratično družbo. Nevarno je verjeti preveč in nevarno je verjeti premalo.

Kant je nekoč govoril o drznosti vedeti. Danes je na voljo preveč podatkov in dejstev, da bi si drznili vedeti vse.

To bi bila v resnici velika drznost. Groucho Marx je nekoč vzkliknil: »Komu verjameš: mojim besedam ali svojim očem?« So ljudje, ki danes ne verjamejo nikomur več. To je zelo naivno razumevanje sveta. Toda danes je preprosto treba verjeti v zbrano zgodovinsko znanje in modrost naše civilizacije. To morda zveni malce konservativno. Toda kako se boš denimo sam prepričal, ali Zemlja res kroži okrog sonca? Že John Stuart Mill je nekoč govoril o nujnosti spopada argumentov, iz katerega je potem morebiti mogoče izluščiti resnico. Slaba stran interneta je, da ustvarja svet različnih perspektiv, med katerimi mnogi v resnici ne znajo in ne zmorejo več ločiti zrnja od plev.

Bržkone tudi zato, ker sami proizvajamo preveč informacij. En sam New York Times danes vsebuje več informacij, kot jih je nekdo, ki je živel v Angliji v sedemnajstem stoletju, prežvečil v vsem življenju.

Še več. V IBM pravijo, da je bilo kar 90 odstotkov vseh danes shranjenih informacij ustvarjenih v zadnjih desetih letih. Preveč je dejstev, da bi jih lahko razumeli. Od tod ime Big Data. Kaj to pomeni? Ne gre več le za veliko količino podatkov, ampak tudi za mehaniziran način obdelovanja in razumevanja stvari. Mi jih ne razumemo, stroji pa jih lahko. V tem bi bil smisel Big Data. Razumeš torej, če imaš dovolj močne naprave, ki lahko kopljejo po tej gori podatkov. Ljudje, ki to počnejo, iščejo korelacije, variable. Ne gre več le za znanje, ampak za kombiniranje različnih stvari. Iz podatkov o nekom, ki živi v določenem okolju, ki vedno jé podobno hrano, ima svoje navade, takšen in takšen socialni status, je s precejšnjo verjetnostjo mogoče sklepati, kaj bo kupoval, kakšno službo bo iskal ali zakaj ne hodi v šolo. Korelacije torej, ki pomagajo sprejemati odločitve. Big Data je svet, kjer bodo podatki odločali namesto nas. V imenu nas. In ne bomo vedeli, zakaj. Gre za znanje brez razumevanja. Postknowing knowledge.

To je v nasprotju z Marxovo idejo o ljudeh kot lastnikih proizvajalnih sredstev. Zdaj namreč drugi kopljejo po teh podatkih, ne mi, ki vsak dan čepimo za računalniki.

Res je. Big Data povzroča nove delitve. Ljudje, ki kontrolirajo tehnologijo, lahko kopljejo po podatkih. A le tisti z močnimi računalniki. To so Microsoft, Google, obveščevalne službe. Mi jih nimamo. To spodkopava obljubo interneta, da bomo vsi lahko ustvarjali svoje lastne medije, da bomo imeli svoja orodja in svoj nadzor. Ne odločajo torej množice, ki imajo dostop do računalnika, ampak ljudje, ki imajo dostop do baze podatkov in superkompjuterjev. Tehnologija je sprva res obljubljala, da bomo imeli to moč, potem pa se je pojavila nova tehnologija, ki to moč daje le peščici. Nekakšni netokraciji.

To pomeni, da mi ne nadzorujemo tehnologije, ampak da ta kontrolira nas?

Prav fascinantno je, kako deluje data mining, to kopanje po podatkih. Živimo v svetu, kjer bo znanost že v bližnji prihodnosti temeljila na algoritmih. Na tem, kako izluščiti bistvo iz gore podatkov. To počnejo algoritmi. V bistvu imamo kontrolo, ustvarili smo algoritme. Mi postavljamo vprašanja. In tudi prioritete postavljajo ljudje, ki so ustvarili algoritme. Hočejo ugotoviti, kako čim bolje prodati neko blago, kako pridobiti glasove za svojega kandidata na volitvah, kako ujeti morilca, kako ustaviti širjenje nalezljive bolezni. Vemo, kaj pravijo podatki. Težko pa je razumeti in kontrolirati ves proces, saj nenehno ustvarjamo nove podatke. Ki jih je vedno več. In ker jih ne obvladamo, moramo zaupati strojem, ki jih obdelujejo. Tu izgubljamo nadzor, postajamo odvisni od strojev. Ne izgubljamo kontrole v celoti, toda znanje ostaja zunaj nas. Zlasti znanje, ki ga odkriva data mining.

Problem je, da ni več anonimnosti! Hočemo zasebnost na ulici, doma, na počitnicah, a je ni več?

Ne vidim izhoda iz te situacije. Živimo v svetu, kjer praktično ni več zasebnosti. Tudi javni prostor se je fundamentalno spremenil. Mnogi še vedno računajo na anonimnost v množici. Zlasti v urbanem okolju, kjer so mnogi prepričani, da si ne bo nihče zapomnil, v kateri trgovini smo bili ali katero izložbo smo si ogledovali. Ti časi so za vselej mimo. Zdaj živimo v času dronov in kamer na vsakem vogalu. Te snemajo vsak naš korak, vsak naš nakup ali pogovor na ulici. Zasebnosti ni več, še zlasti ne v javnem prostoru.

Network ves čas ve, kje si. Ko si na ipadu ogleduješ načrt mesta, te vpraša, ali naj te locira ali ne. Sami ste v enem od člankov zapisali zgodbo prijatelja, ki je kupil devede v ZDA, ko pa si ga je hotel ogledati v Avstraliji, ga je naprava opozorila, da je to mogoče storiti le v ZDA – tam, kjer je bil devede kupljen.

Omrežje v resnici ves čas ve, kje si. Mobilni telefon ve, kje si. Naprave vedo vedno več, poznajo celo naše biometrične podatke. Vedno manj bomo lahko nadzorovali, katere informacije o nas so dostopne drugim. So ustanove ali agencije, ki lahko vedno najdejo informacijo o nas. Kje smo bili, kaj smo iskali na internetu. Včasih le mimogrede zaidemo na kakšno stran, toda vse to ostane jasno zabeleženo.

Bill Gates je pred časom govoril o totalno dokumentiranem življenju.

Nekaterim je to celo všeč. Nekateri sami snemajo, kaj se jim dogaja čez dan, in to spravljajo v svojih napravah. Ljudje potem kopljejo po podatkih, ki so jih sami nabrali o sebi. Koliko korakov so naredili včeraj, koliko kalorij so pojedli ali porabili. Toda to ni nič v primerjavi s kopanjem po podatkih, kar počnejo različne agencije, ki nadzorujejo digitalni svet.

Živimo v okolju, ki je obdano z digitalno bodečo žico?

Do neke mere da. To je seveda bodeča žica posebne vrste, morda žametna bodeča žica. Ker smo se sami odločili, da se zavijemo vanjo. Ker nam je všeč, nam to deloma ustreza. Zagotovo se je že kdaj zgodilo, da ste v tujem mestu s težavo našli manj znano ulico. Zdaj teh zagat ni več. Ime ulice zapišeš v telefon in stvar je urejena. Nekoč nisi vedel, kako poslati sporočilo nekomu. Danes je tu sms. To je udobje, ki ga ljubimo in na katero smo se navadili. Neka študija je pokazala, da se ljudje brez mobilnega telefona počutijo, kakor da bi bili goli. Nepopolni. To je tista bodeča žica, ki jo prostovoljno objemamo. Toda hkrati je to bodeča žica, ki nas nadzoruje. Ko na internetu iščeš podatke o bolezni, ki se te je lotila, google v hipu ve, kaj te muči. In bolj ko brskaš po internetu, več podatkov ve o tebi. Mislim, da se ne zavedamo dovolj, kako kruta in boleča zna ta digitalna bodeča žica nekega dne postati.

Ko izbrišemo neko elektronsko pošto, jo google shrani. Ni izbrisana za vedno?

To je res, ostane v strežnikih. Google odloča, kaj bo storil z njo in kako dolgo jo bo hranil. Vsega zanesljivo ne bodo izbrisali takoj. Še zlasti, če mislijo, da so našli kaj zanimivega. Toda čas hranjenja je odvisen tudi od zmogljivosti serverjev.

Omenjate primer kitajskega disidenta in blogerja Zhao Jinga s psevdonimom An Ti. Ko je kritiziral odpustitev urednika enega neodvisnih kitajskih časopisov, je bil njegov blog nenadoma ukinjen. Microsoft je kitajskim cenzorjem dovolil internetno sledenje, in to celo na ameriškem ozemlju?

To bo problem za disidente, aktiviste in tudi za kritične novinarje povsod po svetu. Telefoniraš nekomu, misleč, da ti nihče ne prisluškuje. Izkazalo se je, da to ni res. Ameriška NSA ima dostop do teh informacij. Zaupnih virov, na katere so se doslej sklicevali novinarji, ne bo več. Kakšni zaupni viri, ko pa vedno nosiš s seboj mobilni telefon! In tvoj vir tudi. Sploh ni treba, da se pokličeta. Podjetje, ki mu plačujem za mobilni telefon, vsak trenutek ve, kje sem. Sploh ni treba klicati. In ko se na istem mestu znajdeta dva človeka, novinar in njegov potencialni vir, je zelo lahko ugotoviti, za koga gre. Mobilni telefon nenehno sporoča, kje si. Danes se Watergate sploh ne bi mogel zgoditi, saj bi v hipu izsledili, kdo je dajal podatke Bobu Woodwardu in Carlu Bernsteinu.

Globoko grlo?

V hipu bi bil razkrinkan, ga sploh ne bi bilo. Prostor se zožuje. Zato so se pojavili vsi ti žvižgači: Julian Assange, Bradley Manning, Edward Snowden. Ker čutijo, da se ta prostor zapira.

To je velik problem digitalne dobe. V njem je precej manj svobode, kot mislimo. Nekateri avtorji, med njimi Celia Pearce, govorijo o novi demokratični revoluciji, novem internacionalizmu, ki da ga prinaša internet, toda svobode in demokracije je ob takem nadzoru v bistvu vedno manj?

Pogledati je treba obe strani medalje. Tehnologija prinaša svobodo. Dostop do informacij je večji kot kdaj prej. To je dobro. Lažje je komunicirati med seboj. Pretok informacije je težje nadzorovati kot nekoč. Režim lahko kontrolira časopis, televizijsko postajo, bere pisma, ne more pa kontrolirati interneta. Res je, da marsikje še vedno obstaja cenzura, toda informacije kljub temu krožijo, bolj svobodno kot nekoč. Po različnih distribucijskih kanalih. Po drugi strani pa je seveda res, da ti te naprave ves čas sledijo. Režimi brskajo po facebooku, iščejo disidente in njihove kontakte ...

Na Kitajskem, znova s soglasjem Microsofta, beseda demokracija denimo ni dovoljena na netu. Tako se spet vračava k Marxu, ki je nekoč dejal, da ideje vladajočega razreda postajajo vladajoče ideje.

In tu ne gre zgolj za Microsoft. Google je denimo resno omejil možnost brskanja za podatki o pokolu na pekinškem trgu Tiananmen, Yahoo pa je kitajskim preiskovalcem izročil elektronsko pošto dveh iskanih disidentov. Nisem optimist, da bo nova tehnologija ubežala težnjam po kontroli. Bo pa ta kontrola manj agresivna kot nekoč. Nadzor je namreč možen tudi s preusmerjanjem pozornosti drugam. Na zabavo, na potrošništvo. Internet postaja vse bolj komercializiran, nekakšna podružnica Hollywooda. Prostor za panem et circenses. Za kruh in igre. Internet ni več tisto, kar je bil na začetku, ko je šlo v glavnem za informiranje, politično rabo, aktivizem. Tega je vedno manj, a to seveda ostaja pod nadzorom.

Kathleen Stewart je zapisala, da je internet neke vrste zarota.

Internet postaja prostor za ljudi, ki trdijo, da je Obama zakrinkan kenijski agent in musliman. Da so Muslimanski bratje v ameriški vladi. Zdaj celo ljudje iz političnega mainstreama širijo take stvari. Včasih bi jih zaradi takšnih izjav razglasili za psihiatrične bolnike, zdaj pa to postaja mainstream. Ker internet dovoljuje, da kritika v bistvu postaja zarota. Na internetu najdeš alternativni svet, nasproten tistemu, ki ga živimo v realnosti. In zlahka tudi ljudi, ki delijo tvoje mnenje. Internet je v resnici nadvse primeren prostor za takšne stvari. Na njem ni več prave kritike. Internet zamegljuje stvari, ki so načeloma jasne. Lep primer za to je globalno segrevanje. Na internetu neutrudno napadajo znanstvenike, ki govorijo, da je človek kriv za segrevanje ozračja in za večje emisije CO2. Preveč je tega, takšnih nesmiselnih zgodb, da bi v svetu lahko hitreje prišli do konsenza o tem, kako ustaviti zdajšnje segrevanje ozračja, ki vse bolj dramatično vpliva na naše okolje.

Po tej plati internet ni dober za znanost?

Ko gre za napade nanjo, zagotovo ne. Vsemogoči skeptiki dajejo vtis, da informacije, ki jih imamo o neki temi, nikoli niso ustrezne in popolne. To je seveda res, a to hkrati ne pomeni, da ni informacij, ki bi nam omogočale sestaviti realno sliko o pravem stanju stvari.

Nadzor nad nami se je v bistvu začel v nakupovalnih središčih. V šoping industriji. Mar to pomeni, da so obveščevalne službe začele kopirati specialiste za tržne analize?

Po drugi svetovni vojni so obveščevalne službe zbrale ogromno informacij, a jih niso znali uporabljati tako, kot to počnejo v šoping industriji. Tam so informacije o kupcih zbirali zato, da bi z njihovo pomočjo prišli do še več denarja. Z novimi, učinkovitimi strategijami. Tam so prvi začeli kopati po zbranih podatkih. V obveščevalnih službah so jih v resnici začeli zgolj kopirati.

Trgovci so prvi vstopili v naša življenja. Veriga Target je za nosečnost nekega dekleta denimo zvedela prej kakor njeni starši.

Ker je v trgovini kupovala stvari za otroka, ki se bo rodil. To je primer, ki kaže, da če skrbno opazuješ ljudi in njihove navade, boš prišel do osebnih informacij, za katere vedo le prijatelji, starši. Google ve o meni ali o vas zagotovo več kakor nekateri najini prijatelji. Zaradi brskanja po različnih internetnih straneh. Družina pozna del naše zasebnosti, prijatelji vedo spet nekaj drugega, Google pa vidi in ve vse.

V resnici totalno dokumentirano življenje. Kot v znamenitem nemškem filmu Življenja drugih? Se mar vračamo v svet Stasija?

Živimo v svetu, ki je od takrat zelo napredoval. Danes ni več treba cele dneve sedeti v tajnih prostorih in prisluškovati političnim nasprotnikom. Zbiranje podatkov je postalo veliko lažje. Barack Obama je po Snowdnovih razkritjih denimo odločno dejal: »Ne prisluškujemo vašim telefonskim pogovorom!« To drži, ker jih je v resnici preveč za kaj takega. Toda namesto tega pristojne službe uporabljajo naprave, ki selekcionirajo in analizirajo zbrane podatke. In te potem povedo, katere pogovore je treba poslušati.

V obveščevalnih službah pravijo: »Ne prisluškujemo, ker ste osumljeni, ampak zato, ker nas lahko pripeljete do osumljenca!«

Nadzor se spreminja. Treba je najti tarčo in ji potem slediti. Nekoč so nadzorovali Johna Lennona. Opazovali so, s kom se sestaja, kam hodi. Toda za to so potrebovali kup ljudi, ki so sedeli v avtomobilih in ga zasledovali. Danes ti ljudje niso več potrebni, saj zasledovalno napravo – mobilni telefon – nosimo kar mi sami. V hipu vedo, kje si, in ko koga pokličeš, rečejo: »Ok. Posnemimo ta pogovor!« Cilj nadzora, pa naj to počne veleblagovnica ali Cia, je vselej zbrati čim več podatkov o vseh in potem med njimi izbrati tarčo. To se nikoli ne bo spremenilo.

Ameriški minister za vojno Henry Stimson je leta 1929 rekel, da gentlemani ne berejo tuje pošte. Mar danes torej ni več gentlemanov?

(Smeh) Gentlemani imajo danes naprave, ki berejo tujo pošto. V Googlu pravijo, da ne berejo naše pošte, le stroji da brskajo po mailih in skenirajo nekatere besede. V Googlu torej ostajajo gentlemani. Krivi so izključno stroji, ki že po logiki žanra ne morejo vedeti, kaj je to gentlemanstvo ...

Edward Snowden je s svojimi razkritji pokazal, kako vsemogočen in brutalen je ta vohunski svet. Mar tega doslej nismo vedeli?

Kdor je podrobneje sledil tem stvarem, je približno vedel, kaj se dogaja. Na to so opozarjali tudi nekateri člani kongresa. Po 11. septembru je vlada načrtno začela oblikovati banke podatkov. To, kar je storil Snowden, je nadvse pomembno za demokratično družbo. V njej ne sme biti skrivnih zakonov in ne skrivnih interpretacij teh. Nekaterim bržkone res ni za demokracijo, toda tisti, ki so zanjo, morajo vedeti za skrivno zakonodajo in nezakonito početje, povezano z njo.

Mark Twain je Američanom že zdavnaj dejal, da ne morejo imeti obojega – imperija zunaj svojih meja in demokracije doma?

(Smeh) Doma imajo že kar oboje. Ameriške obveščevalne službe so namreč počele in še počnejo stvari, ki so imperij ustvarile tudi doma.

V ZDA so po 11. septembru povsem ponoreli. Admiral John Poindexter je v Pentagonu denimo pripravil program z naslovom Popolna informacijska ozaveščenost. A ne gre pri tem za malce psihotično politiko?

Enajsti september je sprožil največjo propagandno operacijo doslej. Ko boj proti terorju razglasiš za vojno, spremeniš vsa dosedanja pravila igre. Potreben je nadzor nad vsemi in vsakim posebej. Ker ne vemo, od kod prihajajo grožnje in kdo je sovražnik. Vojna proti terorju je nedefinirana in ne more biti nikoli končana, kajti teror je lahko vse. Ameriška propaganda je bila pri tem v resnici strašna in neusmiljena.

George Bush je rekel: »Mi smo imperij in delamo svojo realnost!«

Bush je bil zelo postmoderna osebnost v najbolj vulgarnem pomenu besede. Eden njegovih pomočnikov je denimo izjavil: »Ustvarjamo svojo resnico, ker verjamemo vanjo. Ne gre za fakte, ampak za realnost, ki jo ustvarjamo zase!«

Problem je, da so vsi velikani – Microsoft, Google, Yahoo, Facebook, Skype – lojalno sodelovali z NSA in dajali podatke o svojih uporabnikih.

Zame je to nekaj strašnega. Ko sem to zvedel od Snowdna, sem bil presenečen. Čeprav ne bi smel biti. Če ustvarjaš komercialni model, ki temelji na ogromni količini podatkov o svojih uporabnikih, je jasno, da bodo država in njene tajne službe zainteresirane zanje.

Naravnost grozljivo je, da se je ta nova arhitektura nadzorovanja izjemno razširila prav za časa Baracka Obame. George Bush ni bil takšen fanatik prisluškovanja?

Obama je tehnokratski voditelj, ki je spoznal moč tehnologije in jo zato hoče tudi uporabiti. Tudi za časa Georgea Busha so prihajala na dan podobna razkritja, toda takratna administracija se nad žvižgači ni znašala tako okrutno, kot to počne tokratna oblast. Obamova ekipa je po Snowdnu udarila z vsemi topovi. Toda Snowden ni vohun. Ni prodajal informacij tujcem. Je žvižgač, ki ni naredil nobene materialne škode, ampak je zgolj razkril stvar, ki zahteva resno javno razpravo. Bela hiša pa ga razglaša za vohuna in izdajalca. To se zdaj lahko zgodi vsakemu novinarju, ki bo razkril podobne stvari. Obama je po tej plati zelo moteč predsednik.

Chase Madar, ki je napisal knjigo o Bradleyju Manningu, pravi, da so ZDA obsedene s tajnimi dokumenti. Količina tajnih dokumentov v ZDA v resnici blazno narašča.

Zdaj klasificirajo vse. Celo informacije, ki so javno dostopne, okrog Guantanama na primer, imajo oznako strogo zaupno. Če jih objaviš, te lahko doleti kazen, čeprav so že bile v medijih. Nedavno so deklasificirali nekatere dokumente, ki jih je razkril Snowden, in ugotovili, da žig strogo zaupno na njih sploh ni bil potreben. V ZDA zdaj v resnici klasificirajo vse po vrsti. To je nedemokratično. Obama je nenehno govoril, da bo najbolj odprt, transparenten ameriški predsednik doslej. Pa je sam sebe postavil na laž.

Zdaj gradi nov center za zbiranje podatkov v Bluffdalu v Utahu, z velikimi superračunalniki, ki bodo imeli zmogljivost več jotabajtov. Ta projekt bo davkoplačevalce stal 1,6 milijarde dolarjev. Pravijo, da je 15 terabajtov dovolj za vso kongresno knjižnico.

Zbiranje podatkov gre čez vse meje, prav zato je treba začeti resno in temeljito razpravo o tem. Toda kako kontrolirati elito, ki vse stavi prav na zbiranje podatkov? Je res mogoče zaviti s te poti, ko pa imajo obveščevalne službe in tržne službe vse več podatkov o nas? Mislim, da ne.

V ZDA se že rojeva nov poklic: rudarjenje po podatkih.

Harvard Business Review je zapisal, da bo najbolj seksi poklic 21. stoletja analitik podatkov. In iskanje smisla v njih. Za dober denar.

Obama je ustanovil tudi novo geovesoljsko obveščevalsko agencijo v Washingtonu s 16.000 zaposlenimi in proračunom pet milijard dolarjev. Tam zbirajo podatke z dronov tipa Predators, Reapers, Global Hawks in z vesoljskih dronov X-37B. To je nekaj povsem novega?

Droni postavljajo nove meje. Dron ni le brezpilotno letalo, je predvsem neke vrste senzor in tudi napadalni stroj. A to je le ena lastnost. Je v bistvu stroj na daljinsko upravljanje.

Je to nova oblika nadzorovanja?

Zdaj že iz zraka. Ne le gre za fotografiranje, ampak tudi za snemanje zvokov. Infrardečih slik. Za detektiranje kemikalij v zraku. Za zbiranje podatkov iz elektromagnetnih valovanj. Leteli bodo nad nami. Droni bodo tudi v vodi okrog nas.

In kajpak v vesolju?

Kjer bodo učinkovitejši od zdajšnjih satelitov. Droni burijo domišljijo, ker nas spominjajo na svet iz znanstvene fantastike, z vsemi tistimi vesoljskimi ladjami, ki letajo naokoli. Ampak hkrati zelo zanimajo tudi obveščevalne službe, ki bi rade čim več podatkov o vsem. Problem je, kako vse to analizirati, kako sprejemati odločitve. Brez zmogljivih strojev to ne bo šlo.

Prihodnost je torej že tukaj?

Prihodnost je zdaj.

Kako ven iz nje? Ena od ruskih obveščevalnih služb je predlagala, naj bi se totalnemu (ameriškemu) nadzoru izognili z vnovično uporabo pisalnih strojev in ne več le računalnikov. Je rešitev torej v tehnološkem koraku nazaj?

Ne vidim poti iz tega. Za vsako ceno bi morali zaščiti trdo priborjene demokratične svoboščine in določiti jasna pravila igre. A vprašanje je, ali je to dovolj. Nisem posebej optimističen, da kot demokratična družba lahko nadzorujemo uporabo podatkov, ki jih mnoge službe dan za dnem zbirajo o nas.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se