Marko Sosič: Dikcija je ostra in diši po ustrahovanju

Režiser, nekdanji umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in pisatelj o gledališču in mejah.

Objavljeno
29. junij 2012 15.15
Marko Sosic - Sobotna
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Titov trg v Kopru, junij, dan po državni proslavi. Na kratko jo inventivno, tudi kot režiser, komentira. Pije kavo in kadi. Med odgovarjanjem, in to čisto brez napetosti, vidim, kako poln je zgodb. Koliko jih mora še napisati. Skromen. Marko Sosič je v javnosti nemara najbolj znan kot režiser, kot nekdanji ravnatelj in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, umetniško je vodil tudi SNG Nova Gorica ter bil selektor Borštnikovega srečanja v Mariboru. A Sosič je tudi pisatelj, zbirko novelet Rosa na steklu je izdal že leta 1990, avtobiografsko gledališko kroniko Tisoč dni, dvesto noči leta 1996, kratki roman Balerina, Balerina, s katerim se je uvrstil tudi med finaliste za Delovo nagrado kresnik, leta 1997, pri mariborski Literi je nato izšel njegov roman Tito, amor mijo. Z njim si je prislužil nominacijo za nagrado Prešernovega sklada. Sledila je zbirka kratkih zgodb Iz zemlje in sanj ter zdaj pri Beletrini še roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, ki se ga prebere na dušek. Izjemen. Sicer pa je Sosič režiral kar nekaj televizijskih dokumentarcev, besedil za radio, gledaliških predstav v Ljubljani, Trstu, Novi Gorici in Rimu. Pravi, da se bistvene vrednosti v življenju, pa tudi na odru, izražajo v neizrečenem, neinsceniranem. »Ko gre za gledališče, v tistem vmesnem prostoru duše in srca, kjer prebiva neizrečeno in vendarle prihaja do gledalčeve zavesti. Tam, kjer čas uprizoritve presega inscenacijo besedila in odpira nove razsežnosti časa, tistega, ki se dotakne naših misli in čustev, bivanja, danes in zdaj.«

Kako živite na Opčinah?

Kljub splošni stiski se v zadnjem času v tržaški občini, kamor sodijo tudi Opčine, stvari spreminjajo predvsem zaradi boljše klime, drugačne dialektike, ki jo uvaja novi župan Roberto Cosolini, ki nam vendarle daje upanje v nekakšen razvoj mesta. Opčine še vedno ostajajo točka prehoda, kljub temu da so okrog njih zgradili avtoceste. Včasih so se skoznje vile kolone s celega sveta, z vzhoda na zahod in nazaj. Zato sem vedno imel občutek, da sem na sredi med enim in drugim svetom. Ob kulturnem društvu Tabor, ki se razvija in odpira, ter ob številnih drugih društvih imamo zdaj še pravo knjigarno, Tržaška knjigarna je namreč odprla svojo podružnico, ki uspešno deluje in združuje slovenske in italijanske bralce. Upati je, da se bo spremenila tudi namembnost prostora, kjer je bil leta 1941 ustreljen Pinko Tomažič, saj tam še vedno deluje strelišče, kakršno je bilo takrat, kar je preprosto nedostojno in necivilno.

Opčine so vedno veljale za prostor italijanske tržaške gospode, na drugi strani pa je to bila slovenska vas. Je še vedno tako?

Ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja so Opčine bile kraj, v katerem so našli bivališče tudi ljudje, ki so se odselili iz Istre. V šestdesetih in sedemdesetih letih sem jih doživljal, kakor da so ostro razdeljene med dvema skupnostma. Kar je bilo tudi dejstvo. Še prej, v tridesetih letih, si je tu tržaška gospoda gradila vile, zato, da se je lahko iz Trsta umaknila v hlad. V otroštvu sem živel v depandansi ene od takih vil, ker je moj nono bil vrtnar. Lastniki so mu do smrti dali v uporabo hišico za služinčad. Do sedmega leta sem tako živel s starši v parku te lepe vile. Predstavljal sem si, da bo to podoba mojega življenja. Seveda ni bilo tako (smeh). Bilo pa je zanimivo, da so v te vile prihajali ustvarjat tržaški slikarji in drugi umetniki, slikar Carlo Sbisà je denimo zatrjeval, da je na Opčinah posebna svetloba, Italo Svevo je v vili Tica koncipiral knjigo Zeno Cosini.

Vile, ki jih omenjate, so umaknjene od glavne ceste.

Seveda, razen Vile Albori, ki je ob tramvajski postaji in je zdaj postala bed and breakfast. V njeni depandansi sem se igral kot otrok. V njej je živel prijatelj, čigar starši so bili med drugim čuvaji te vile. Sicer pa Tržačani, ki so si v zadnjem obdobju zgradili nove hiše in vile, prihajajo vanje skoraj izključno zato, da bi v njih prenočili, toda kljub temu da so Opčine zanje le prenočišče, je čutiti vse boljšo povezavo med obema jezikovnima skupnostma in kar nekaj jih je, ki se učijo slovenskega jezika ter vpisujejo otroke v slovensko šolo.

Kakšen je vaš odnos do Trsta?

Danes moj odnos niha med konfliktnostjo in neoprijemljivo očaranostjo. Trst sicer ni bil moje prvo mesto. To je bil Zagreb. Danes se je veliko tržaških Slovencev preselilo na Kras, tako da nas je v mestnem središču žal vse manj. Interesni fokus tržaških Slovencev se je preselil na Kras in zdaj se rojevajo tudi težnje, da bi ustanovili neko novo 'kraško občino', ki bi združevala vzhodni in zahodni Kras. S tako izbiro bi se odpovedali bivanju v tržaški občini, kar se mi zdi napačna poteza. Mislim, da moramo stremeti k temu, da bi bili kot skupnost in posamezniki integralni subjekt tržaške občine, ne pa izolirani v nekem svojem 'rezervatu'. Le tako lahko suvereno sooblikujemo podobo Trsta, ki je še vedno potrebna obnove, in to na različnih ravneh. Kot rečeno, sem sam Trst odkril šele po končanem študiju, ko sem se sredi osemdesetih let vrnil iz Zagreba.

Zakaj Zagreb?

V gimnazijskih letih še nisem imel pravega stika z italijanskim svetom in prebivalstvom, ki bi v meni morebiti odpravil občutek izolacije, čeprav sem v njem in z njim živel. Občutek utesnjenosti, ki sem ga ob 'pomoči' takratnih gledaliških zanesenjakov doživljal znotraj svoje skupnosti, se mi je takrat prikazoval kot nevarno obzidje, ki ga je bilo treba preseči, izstopiti iz svojega ožjega in širšega jezikovnega okolja, pa čeprav na račun izgube stika z njim in rasti v njem. To sem kasneje počasi nadoknadil, toda izkušnja, da sem živel izven svojega jezikovnega okolja, čeprav ne vedno lahka, mi je pomagala, da sem tudi kasneje znal prepoznati nevarna nagnjenja k zaprtosti v lastno sredino, ki jih je zdaj tudi v evropskih merilih znova vse več. Zagreb sem takrat doživljal kot kulturno prestolnico. Tudi s pomočjo kulturnih centrov, nemškega in francoskega, ki so s svojim delovanjem prispevali k ozaveščanju širše evropske kulture. Študentje smo imeli priložnost srečati številne evropske umetnike, kot na primer francoskega režiserja Françoisa Truffauta, igralko Catherine Deneuve, režiserja Clauda Chabrola, z nemškega področja režiserja Wima Wendersa in druge. Svoje knjige so redno prihajali predstavljat pisatelji iz vsega sveta. Bilo je ustvarjalno nabito in čarobno obdobje, hkrati pa se je že čutil razkol med Srbi in Hrvati, predvsem glede jezika. Na gledališkem področju sta bili za nas HNK in Gavella močna referenca, predvsem predstave Koste Spajića, Božidarja Violića ali Tomislava Durbešića in predvsem Vlada Habuneka. Hkrati smo se ukvarjali tudi s filmom, kajti po triletnem vzporednem študiju gledališke in filmske režije sem diplomiral iz filmske. Takrat so nam predavali režiserji, kot so Ante Babaja, Krešo Golik in Dušan Vukotić... Spomnim se, da je Vukotić, takrat že nagrajen z oskarjem, v intervjujih rad povedal, kako imajo na akademiji celo študenta iz Italije. To, da sem Slovenec iz Trsta, se mu ni zdelo relevantno (smeh).

Ni veliko slovenskih režiserjev, ki bi bili vešči literature, vi, Dušan Jovanović, Matjaž Zupančič...

Morda res... Kot filmski režiserji so tu zagotovo še Goran Vojnović, Nejc Gazvoda, pa morda bi se našel še kdo... Sam pisanje proze in delo v gledališču doživljam kot dva popolnoma ločena svetova. V smislu energije in nekega izpovednega postopka seveda. Zadnja leta, ko je šlo za teater, sem se ukvarjal bolj z njihovim vodenjem kot z režijo. Književnost zahteva, vsaj zame, drugačno energijo, književnost je ponotranjenost, biti sam s seboj, ustvarjati predstave, da ne govorim o vodenju teatra, ki pomeni iskati in vzpostavljati sozvočje z mnogimi ustvarjalci in poustvarjalci, s celotno ekipo, delovati z drugimi, dajati iz sebe navzven, nenehno postavljati sebe v možnost dialoga z drugimi, kar je seveda vedno znova izjemna izkušnja, čeprav težka, zelo drugačna od literarne, pri kateri ni nikogar, ki bi bil kriv za tvoje dvome, notranje konflikte, napake itd,, razen samega sebe.

Zanimivo, da ste imeli opravka z dvema gledališčema 'v razsulu', eno je bilo treba preseliti v novo stavbo, drugo je bilo treba rešiti organsko...

Vodenje teh gledališč je zame pomenilo vstop v življenje, spoznanje človeka, tega, kar je vedno bil...

Kaj mislite s tem?

V mlajših letih sem zelo idealiziral življenje. Selitev Primorskega dramskega gledališča iz Solkana v novo stavbo v Novi Gorici je zame pomenila iniciacijo življenja. Bilo je precej travmatično predvsem zaradi moje, kot rečeno, idealizacije sveta in človeka. Ampak sem hvaležen za to izkušnjo. Slovensko stalno gledališče v Trstu sem prevzel z veliko odgovornostjo in spoštovanjem do tega, kar je pred menoj delal Miroslav Košuta. In seveda z željami ter vero – brez nje ne gre –, da mora to gledališče postati neki center sveta. Znova neke vrste idealizacija seveda (smeh), a potrebna. Tako kot poprej gledališče v Novi Gorici. Želel sem si, da bi tudi italijansko govoreči ljudje v Trstu in širše prepoznali pomen te institucije. To je bil boj, vedno znova boj, notranji, zunanji. Pri tem sem naletel na veliko nasprotovanj, kajti za nekatere, ki so imeli in še imajo močan družbenopolitični vpliv, je SSG pomenil 'branik slovenstva' in ničesar drugega. Gledališče nasploh pa mora biti mnogo več.

Kaj? Zdi se, da je šlo v SSG za velik boj?

Ne bi rad odkrival tople vode, toda pri nas je verjetno treba vedno znova poudariti, da mora biti gledališče prostor svobodne refleksije, široko odprte v svet in obenem v družbo, v kateri deluje. Tržaško gledališče si kot osrednja slovenska kulturna ustanova v Trstu zasluži mnogo več. Vsaj afirmacije v širšem slovenskem in italijanskem prostoru ter utrjenega financiranja kot dokaza širšega političnega in civilnega konsenza, nikakor si ne zasluži omejitve znotraj lokalne stvarnosti, ki jo sicer mora dosledno reflektirati, kakor je to svojčas že znalo udejanjiti. V zvezi s tem ne govorim o svojem obdobju vodenja teatra, ki ni bilo brez napak in so bile te že na mnogih mestih navedene in podčrtane, celo v revijah (smeh). Tu mislim na gledališko atraktivne predstave, ki slonijo na dobrih dramskih tekstih, ne pa na dramsko krhkih osnovah. Dramska pisava je po mojem mnenju ena izmed najtežjih literarnih zvrsti, ki jo pri nas na Tržaškem le redki zmorejo uresničiti in le redki jo znajo objektivno reflektirati. V naši slovenski tržaški sredini se s to refleksijo ukvarjajo še zelo pretenciozni in samovšečni doktorji – zapisovalci slovensko-tržaške gledališke zgodovine. Mednje verjetno sodijo tudi tisti, ki so svojčas nasprotovali uvedbi nadnapisov v italijanskem jeziku, ker so ti zanje predstavljali konec slovenske enklave, in so govorili, kako na primer nismo dosegli ničesar s tem, da je gledališče s predstavo Krvava svatba v režiji Damirja Zlatarja Freya gostovalo po številnih italijanskih gledališčih tudi izven regije, ker je ta predstava namreč slonela na koreodramski estetiki in bila zato brez besed, slovenskih, se razume. Pa še nadnapisov ni potrebovala, kar je bilo nenadoma in nepričakovano spet narobe (smeh). Zato pa verjamem, da so ti isti gledališki izvedenci izjemno zadovoljni z delom svojih varovancev, ki za seboj puščajo duhovno pogorišče, a so se zato, kot sami menijo, izjemno približali tržaškim gledalcem. Sam globoko verjamem v naše gledalce in njihovo samostojno mnenje oziroma razgledanost. Dovolj o tem.

Vaša gledališka režija je klasična, blizu so vam eksistencialni teksti...

Prav gotovo se nisem ukvarjal z velikopoteznimi predstavami, ko se mi je to pripetilo, nisem imel lahkega življenja... (smeh). Ja, blizu so mi eksistencialna vprašanja posameznika in tista, ki v njem odpirajo konflikt z določenimi družbenimi konteksti. Tudi besedilo italijanskega avtorja Spira Scimoneja Kuverta, ki sem ga pred letom in pol režiral v ljubljanski Drami, me je zelo prevzelo, predvsem zaradi nabitosti z metaforo o resnični podobi stanja duha v italijanski družbi: takratni italijanski premier je namreč do konca zmanipuliral pojem demokracije... Šele pri zdajšnji obnovi predstave, kakšen mesec nazaj, sem zaprepaščen ugotovil, da je to vprašanje, o katerem bi se morali spraševati tudi znotraj meja Slovenije. Občutek imam, da je v zadnjem času manipulacija demokracije zelo prisotna tudi v Sloveniji.

Junaki vaše najnovejše knjige Ki od daleč prihajaš v mojo bližino so me preganjali dve noči – tako doživeto ste popisali dogajanje v njej, da so oživeli, podobno, kot se je zgodilo glavnemu liku Slokarju...

Žal mi je, da zaradi knjige niste spali. Ja, v določenem trenutku pisanja tudi sam nisem zmogel več ostati sam s svojim likom. Pisal sem namreč v Pulju, daleč od ljudi, ki jih poznam. Za marsikoga, ki piše, je naravno, da se nekam odmakne, toda v določenem trenutku sem se znašel na nevarni meji samotnega bivanja s svojim likom, onkraj katere ni več poti, ki bi te popeljala nazaj k nekemu razsodnemu bivanju, in sem se moral vrniti v Trst. Tudi pri tem ne verjamem, da sem edini, ki se mu je to zgodilo, a če nadaljujem o tem, bi tvegal mistifikacijo nečesa, kar je povsem naravno v določenem trenutku pisanja. Verjetno je bilo to odvisno od tega, da sem skozi glavni lik odpiral vprašanja, ki niso bila samo njegova...

Knjiga je šla svojo pot – kako jo vidite zdaj?

Kakor da me po koncu pisanja in ob izidu romana še naprej spremljajo neki dogodki, ki jih sicer v knjigi ni, a so močno povezani z njo... Zanimivo, kakor da so počakali, da vse končam. Pred začetkom pisanja in med pisanjem sem spoznal veliko vojnih žrtev. Zdaj, ob naključnem pogovoru s psihiatrinjo in z znanim tržaškim psihoanalitikom, sem spoznal, da je v Trstu kar precej ljudi, ki se zdravijo zaradi travm, ki so v njih nastale kot posledica zločina, ki so ga v preteklosti storili drugim... Ne kot vojaki, ampak kot civilisti različnih narodnosti. Strašno. Sicer pa ni skrivnost, da je v Italiji med leti 1992 in 1994 obstajala organizacija Safari Sarajevo in da so jo obiskovali vsi, ki so hoteli doživeti adrenalinsko izkušnjo te vrste: 100 nemških mark si plačal, če si hotel nekoga ubiti, petdeset mark si moral odšteti za voajerstvo ob opazovanju tega uboja...

Vaša literatura se ne brani fantastičnih elementov, velikokrat prav v povezavi z na ravo...

Moje prve zgodbe, novelete, ki so nastale v devetdesetih, so bile neke vrste distancirano opazovanje sveta, ljudi, kot nekakšne kronike s fantastičnimi zasuki, ki so se skoraj naravno vpletli vanje, ker so bili del tudi moje percepcije sveta, kakršnega sem doživljal iz pripovedovanja resničnih družinskih zgodb. Ne da so se mi te zgodbe zdele fantastične, resnično so bile take, v resničnosti. Toda po izkušnji v novogoriškem gledališču sem moral znova poiskati svoj resnični obraz in tam se je začelo novo literarno obdobje, s katerim sem na neki način stopil na pot, ki naj bi me vodila k resničnemu obrazu, v katerem prebivajo tudi vsi moji predniki, z vso fantastiko, ki je v njih, njihovih mislih in dejanjih. Sicer pa ti detajli, povezani z fantastiko in naravo kot primarno nosilko tega, prihajajo verjetno tudi iz moje privrženosti določeni literaturi in filmu oziroma od marsičesa, kar se poleže vate in v tebi odpira nove podobe, ki nastajajo kot prispodobe tvoje sedanjosti. Tu lahko omenim Marquezov magični realizem, metafizično dimenzijo Andreja Tarkovskega, tu so še italijanski pisatelji, kot so Antonio Tabucchi, Italo Calvino, Pier Paolo Pasolini, Ciril Kosmač, Rudi Šeligo, Lojze Kovačič in drugi slovenski pisatelji, William Faulkner med ameriškimi, veliko jih je, na srečo, pisateljev in navadnih ljudi, z dušo katerih se hranimo, da naposled premoremo neko distanco do sebe, da ne obubožamo od lastne samopodobe in majhnosti...

Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je lah ko ljubezenski roman, srhljivka, fantazijski roman in hkrati zgodovinski... Kako ga vidite sami?

Morda roman resnično zaobjema vsa ta doživljajska polja, mislim pa, da se specifično ne dotika nobenega od žanrov, ki ste jih našteli. Verjamem namreč, da je lahko ogromno srhljivega v ljubezni, v njenem pojmovanju ali doživljanju, kot je lahko veliko ljubezni v najbolj krutem času, ki ga za človeka predstavljajo skrajne okoliščine, kot sta vojna ali stiska od strahu pred marsičem...

Velikokrat popisujete travo in zemljo, tudi v vaših prejšnjih delih, zbirko kratkih zgodb, ki je izšla pred časom, ste naslovili Iz zemlje in sanj ...

Ja, lahko bi se povrnili k naravi kot nosilki fantastičnega, kakor da je v njej nekaj, kar nam vedno znova govori, nas vselej nagovarja s podobami, ki niso resnične, a vseeno niso zaznamovane z mistiko ali religioznostjo, prej z metafiziko... Ob tem moram povedati, da so bile Opčine pred štiridesetimi leti veliko bolj vaške. Hiša, v kateri sem živel, je stala sredi gmajne, vanjo so vdirali travniki, pašniki, grmovje, robida, krave... Narava se me je močno dotaknila in se me še. Po mojem mnenju je ena od redkih stvari, ki še nosi v sebi neskončno energijo, čudovito zgodbo, ki se v literarnem smislu očitno dotika tudi moje podzavesti...

Kdo je glavni junak Ivan Slokar?

Morda marsikdo izmed nas. Ob tem ne izključujem sebe in ravno zato sem pisal o njem, v meni je vladala potreba po ozaveščanju nekega trenutka, ki smo ga absolutno izbrisali, ki sem ga izbrisal tudi sam.

Katerega trenutka?

Trenutka vojne, ki se je začela v nekdanji Jugoslaviji, v kateri smo mnogi imeli takšno ali drugačno vez. Dejstvo, da se nas ta zgodba več ne tiče – vmes smo si legitimno zgradili novo državo –, je tragično. Zdi se mi, da smo se odrekli globlji refleksiji o tem, kar se je na tem prostoru dogajalo. Mnogi so se odrekli celo vezem, da bi ohranjali ali na novo zgradili lastno 'čistost'... Odrekli smo se ljudem, o katerih smo mislili, da so z nečim kontaminirani in da je treba to področje sterilizirati.

Zdi se, da je evropska zgodba v literaturi še vedno v preteklosti...

Očitno je samo zaslepljujoč videz, danes sicer vse manj bleščeč, da je zahod premostil vse ovire, in kolektivna prevara o neki udobni sedanjosti, ki se danes kaže v vsej bedi človekovega duha, se je razblinila. Za vsem tem so očitno prevare, ki sodijo v preteklost. Sodim v generacijo, ki ni doživela druge svetovne vojne in tega si ne bi upal neposredno reflektirati, tudi zato, ker so posledice vsakodnevno na dlani, če jih za trenutek ni, storimo vse, da bi se povrnile. Sem pa doživel vojno, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dogajala pred našimi vrati, in to na nivoju zunanjega opazovalca, človeka z zahoda. To sem ozavestil v neko kolektivno gledanje, v katero, ponavljam, spadam na neki način tudi sam. To ni bilo samo opazovanje iz nemoči, ampak opazovanje strahot iz udobnega divana, nad katerim visi goblen z izvezenimi podobami ubite divjadi, kar zahteva še večjo refleksijo. Še vedno se sprašujem, kako je lahko Evropa mirno gledala triletno obleganje Sarajeva. Tega ne bom nikoli razumel. Razumem pa, da so se na teh žrtvah pletle vulgarne politične in geopolitične zgodbe... To seveda ni bila in tudi danes sploh ni več politika, temveč institucionalizirano barbarstvo multinacionalnega kapitalističnega sistema. S tem mislim tudi na današnje stanje stvari, tu, pri nas. Politični model, ki se ga slepo oprijemamo... Nepismenost, ki jo je v preteklih dvajsetih letih v Italiji uvedel nekdanji premier Berlusconi, se lahko nenadoma zgodi marsikje v Evropi. Uničil je javno šolstvo. 'Malenkost', ki odpira teren nevarnemu populizmu in ostremu vladanju, kateremu smo že priča marsikje. A še vedno pod okriljem demokratične ureditve.

Pred dvema dnevoma je na tem trgu v dopoldanskih urah starejši gospod stal s transparentom na palici, na katerem je pisalo, da ne živi več v socialistični republiki Sloveniji, temveč fašistični...

Težko bi se poglabljal v njegovo skrajno tezo, zagotovo pa je njegovo dejanje herojsko, v smislu, da je to storil sam, obenem je tudi ekstremen izraz nemoči nad dejstvom postopne izgube socialne države in vse bolj ostre in enosmerne dikcije, ki vlada v slovenski politiki. V tem smislu pogrešam organiziranost neke kolektivne civilne zavesti. Mislim, da živimo v nevarnem času – dikcija je ostra in diši po ustrahovanju. Tudi nepismen človek razume, da je klima žal na trenutke podobna tistim, ki smo jih v Italiji in Sloveniji imenovali totalitaristične.

Razmere med Slovenci v Italiji so velikokrat refleksija razmer v Sloveniji in Italiji. Drži?

Nedvomno. Kmalu bomo v Trstu imeli novega slovenskega konzula, ki se po svetovnem nazoru zelo razlikuje od tistega, ki ga ima denimo tržaški župan. Seveda verjamem, da bosta našla neko diplomatsko govorico, toda med Slovenci v Italiji bodo zadeve znova drugačne, ker je naša družba tako kot v Sloveniji še vedno močno razdeljena. Zelo dvomim, da je to dobro za Slovenijo, za nas pa počasi že pogubno. Toda očitno to podpihovanje delitve nekomu odgovarja.

Zakaj še niste posneli igranega celovečerca?

O, presenetili ste me s tem vprašanjem. Na akademiji je šlo kar dobro, dobil sem tudi nekaj nagrad, potem pa se je zgodilo, da sem posnel kratki film z veliko mero nadutosti, kakor da sem nenadoma izgubil spoštljivost do življenja in sveta, ki jo od vseh umetnosti morda najbolj potrebuje filmska. Takrat nisem dvomil, kmalu zatem pa vse bolj. Morda pa bo vendarle prišel čas njihovega pravega in zdravega odmerka in se bom znova soočil s tem še vedno fantastičnim medijem.

'Včasih se sprašujem: ali stopam po pravi poti? Na različnih plasteh življenja, delovnem, intimnem. In sprašujem se, ali ne pov zročam komu bolečine z vsemi svojimi zmotami pri iskanju svoje poti.' To je citat iz intervjuja – imate res tako radi ljudi?

Tiste, ki jih imam rad, jih imam seveda resnično rad. Njim ne bi nikoli povzročil bolečine, a tudi to se zgodi ali se mora zgoditi. Zdaj končno vem, da brez tega ne gre.

Kaj danes pomeni biti zamejski Slovenec v Italiji?

Pojma zamejski Slovenec ne sprejemam več, ne samo zaradi meje, ki je fizično ni več, temveč zaradi prizvoka, ki ga ta definicija nosi v sebi, govori o nekem zamejenem, če že ne omejenem prostoru in človeku. Veliko bolj prav bi se mi zdelo, da bi se nas obravnavalo in bi se tudi sami obravnavali kot tržaški ali goriški Slovenci oziroma Slovenci v sosednjih državah in po svetu. To bi seveda zahtevalo spremembo naziva na ministrstvu. Sicer pa biti Slovenec v Italiji zame pomeni samozavestno in kritično gojiti svoj jezik, kulturo, šolstvo in gospodarstvo ter z dostojanstvom lastne biti, s kapilarnim delom in sposobno diplomacijo iskati poti razvoja znotraj italijanske zakonodaje in s Slovenijo, tudi če bi te slednja kdaj lahko pustila na cedilu ali občasno pozabila, da imamo že več desetletij slovenske šole, svoje časopise itd. ter da nam je veliko več kot do folklore. Ob tem se težko izognem vprašanju, kolikšen del slovenske narodnostne skupnosti v Italiji se prepozna v takem stališču in ali smo sami sploh še dovolj kritični in ne nazadnje, ali nismo morda tudi sami pogosto zastrupljeni z različnimi vrstami populizma in novodobnih malomeščanskih modelov, ki nas vodijo daleč od nas samih.

Kako naj torej človek živi, da bo prav?

Ojoj, ne vem, vsakdo mora najti svojo pot. Morda z večjim občutkom solidarnosti, a raje ne bi prodajal učenih doktrin. Sam sem se velikokrat postavil pod vprašaj in začel od začetka. V tem sem ekspert (smeh). Ni me bilo strah vstopati v nove zgodbe. Vselej sem skušal videti tudi svoje zmotne stranpoti, ki jih ni bilo malo. Toda naj ne zveni, da sem brezmadežen, daleč od tega. Pa tudi priznavanje lastnih grehov je že rahlo patetično... Zdaj bi se najbolj prilegla tišina.