Mary Coughlan, irska Billie Holiday

The Double Cross. »To pesem je napisal moj prvi mož, ja, vem, naredila sem si pravo zbirko bivših. In ponavadi je ne pojem rada, ker nočem, da dobi tantieme,« je rekla med smehom občinstva, vmes pripomnila, da je na začetku pljučnice, si s sprejem za grlo posprejala usta, se raskavo nasmejala in začela peti. Že ob koncu prve pesmi so se iz občinstva slišali klici: We love you Mary! Ljubimo te, Mary! Moški poleg mene si je brisal rdeče oči. Ženska na moji levi je pretresena strmela na oder.

Mary Coughlan je ikona jazza in bluesa, irska Billie Holiday. Na Irskem je slavna tako zaradi svoje glasbe, ki se razteza od bluesa, jazza in šansona, kot zaradi divjega življenja in škandalov, s katerimi so se dolga leta hranili irski mediji.

V sklopu velike turneje po Irskem in Angliji se je 16. novembra ustavila tudi v Parizu, kjer je v do zadnjega kotička polni dvorani irskega kulturnega centra na Rue des Irlandais občinstvo s svojim glasom in močno odrsko prezenco odpeljala v najbolj temne hodnike človeške psihe.

Nobena ženska nima bolj pravice, da poje blues kot ona, so zapisali, ko je leta 2009 izšla njena biografija Bloody Mary, v kateri z brutalno iskrenostjo govori o svojem otroštvu, ki sta ga zaznamovala nasilje in spolna zloraba. Pri trinajstih je bila že na ulici in z LSD-jem bežala od realnosti doma, pri dvajsetih zbežala stran s svojim možem in pri štiriindvajsetih je bila mati treh otrok in v skladu s hipijevskim gibanjem zagrizena makrobiotičarka, dokler ni v irskem jazz klubu prvič stopila na oder. Prvi nastop, prvi občutek adrenalina, prvi občutek omotičnosti v stiku s publiko. Prvi občutek treme, ki ga je – sprva uspešno – potlačila z vodko. Njena življenjska zgodba je roller coaster profesionalnih in osebnih padcev in vzponov, alkoholnih delirijev, čiste bolečine in neizmerne življenjske sile.

Desetega in enajstega decembra bo Mary Coughlan že drugič gostja Vlada Kreslina na tradicionalnem decembrskem koncertu Srca na stežaj! v Cankarjevem domu.

Dobili sva se na zmečkano jutro po koncertu, ki bi mu romantično rekli pariški spleen, v pariški kavarnici blizu Rue Mouffetard, in ob kavi poskušali v obrisih ujeti njeno nenavadno zgodbo, zgodbo ženske, ki poje blues.

Najprej, kako sta se sploh našla z Vladom Kreslinom?

On je našel mene. (smeh) Bilo je pred tremi leti, ko je z ženo Evo prišel v London na moj koncert v jazz klubu. Menda mu je o meni govoril menedžer Berislav Janković, ki si je želel, da bi skupaj naredila turnejo koncertov na Hrvaškem. Najbrž mu je bila moja muzika všeč, vsaj oba z ženo sta rekla, da sta uživala ...

In to je bilo to?

Ne, potem mi je poslal svojo muziko in jaz sem imela ob njej podobne občutke. Takoj sva se ujela. Zelo je intenziven, Vlado. (nasmešek) Tu sva se našla. Imela sva turnejo po festivalih na Hrvaškem, pol ure Vlado, pol ure jaz, dobro je zvenelo, in pridružila sem se mu na velikem koncertu v Cankarjevem domu. Tako kot se mu bom zdaj decembra.

Skupaj sta naredila Meet Me Where They Play the Blues …

Ste slišali to verzijo? Ko on žvižga. Super, mar ne? On je hotel, da skupaj narediva ta komad, prvi komad, s katerim sem nekako prodrla.

Včeraj ste na koncu zapeli pesem I’d Rather Go Blind … Tudi to je pesem, ki jo pojeta skupaj s Kreslinom.

Uh, prekleto dobra pesem, mar ne? Pojem jo že 25 let in še vedno me gane. In ljudi tudi.

Zato jo hočejo. Vedno poskušam spremeniti repertoar, za zadnjo pesem kaj drugega. A ne gre.

Včeraj ste rekli, da je I’d Rather Go Blind pesem, ki vas je spomnila na vašo prvo prepovedano ljubezen pri štirinajstih, ko sta skupaj s fantom pobegnila od doma …

Oh, ja, še danes me stisne, ko se spomnim. Hipijevska verzija Romea in Julije. Felim mu je bilo ime in zaljubila sem se na smrt. Najini starši so rekli, da slabo vplivava drug na drugega, prepovedali so nama, da se videvava, in potem sva pač ušla od doma. Ukradla sva celo prekleti čoln. Hotela sva v Dublin, skrivala sva se v nekem skladišču, karkoli že, vsa prezebla in izčrpana od najine »svobode«, nato naju je našla policija. Ločili so naju in njega poslali na drugo šolo na drug konec Irske. Nikoli več ga nisem videla. Do takrat sem v svojem kratkem življenju izkusila kar nekaj bolečine, a to je bolelo kot hudič. Takrat sem prvič poskušala narediti samomor. Potrebovala sem več kot desetletje, da sem to oprostila svojim staršem, institucijam, vsem.

Ko sem hodila na ure psihoanalize, mi je psihoanalitičarka rekla, da je prva ljubezen najbolj pomembna, najbolj močna, čustva, ki se sproščajo ob njej, močno zaznamujejo naše življenje, še posebej če ni šlo za seksualno ljubezen.

Nikoli več ga niste videli?

No, videla sem ga samo enkrat pred petnajstimi leti. Zdaj je doktor … Ko sem začela pisati avtobiografijo, sem mu telefonirala in mu prebrala odlomek, v katerem je omenjen. In se je strinjal oziroma se je spomnil še veliko več stvari kot jaz.

Spomnil se je pesmi, na katero me je prosil, naj mu zaplešem, vse te stvari. Nikoli se ni poročil. (smeh)

Kdaj ste se zares zavedeli, da je glasba tisto, kjer lahko date največ?

Iskreno rečeno, nikoli zares nisem vedela, da bom kdaj pela. Nikoli nisem tako razmišljala o tem. Ah, zdaj ste me spomnili … Prav ta moja prva ljubezen, Felim, mi je takrat dal ploščo Vana Morrisona Listen to the Lion, ki sem jo neštetokrat preposlušala. To je bilo morda prvič, da sem se zavedela, da so besede pesmi spregovorile prav meni, kot bi izpovedale moje lastne izkušnje. Ja, morda je bil to ključni trenutek na mojem čudnem potovanju proti glasbi, besede, ki gredo čez melodijo in te zgrabijo, kot da so tvoje. Seveda nisem imela pojma, da bo več kot deset let kasneje glasba postala osrednja stvar v mojem življenju.

Včeraj ste na zahtevo občinstva zapeli vašo verzijo skladbe, napisane za Billie Holiday, Strange Fruit. Tudi ta pesem skriva zgodbo. Kriva je za vaš prodor na glasbeno sceno na irskem Late Late Showu.

Kako dolgo je že tega, leto 1985! Težko si je predstavljati, ampak takrat je bilo povabilo na sobotni Late Late Show kot vstopnica v nebesa. Na Irskem sta bila dva televizijska programa in ob sobotah zvečer se je vsa Irska usedla na zofo in gledala ta šov.

Ko sem odpela Meet Me Where They Play the Blues, me je voditelj nepričakovano vprašal, ali bi zapela še kaj. Nič nisem imela pripravljeno. Zbrala sem se, zaprla oči in brez spremljave zapela pesem Billie Holiday, ki sem jo do takrat pela samo zase, čisto mojo verzijo, ki je nikoli prej nisem odpela na odru. Ko sem končala, je v studiu zavladala tišina. Potem se je usulo. Klicali so me z jazz festivala v Corku in mi ponudili nastop.

Včeraj se je zazdelo, kot bi skozi vaše pesmi še enkrat doživela vašo avtobiografijo. Vsaka pesem je zgodba.

To bom vzela kot kompliment. Tu je glas … Glasba. Veliko več pove kot besede. In tudi jaz se veliko bolje izrazim s pesmijo, se mi zdi.

Kdo vam je pravzaprav pomagal pri pisanju?

Nisem pisala. Vzela sem diktafon in se snemala, vsak dan dve uri in pol. Vsak dan sem govorila v to prekleto napravo (namigne na diktafon na mizi), in ko sem prišla do konca, so to poslali v Ameriko, službi, ki se ukvarja s transkripcijo posnetega teksta. Vsaka druga beseda je bila fuck, fucking, asshole, lahko si predstavljate (se smeje). Ko so mi poslali pretipkan tekst, je bilo vse rdeče od popravkov.

Skupaj z Brianom sva tekst uredila po poglavjih. Nekatera imajo naslove mojih pesmi, poskusili smo ves ta kaos nekako logično urediti. Ja, vsaka pesem je skoncentrirana emocija ključnih trenutkov v mojem življenju.

Potem so me založniki odpeljali v sobo z odvetniki, vsak je imel pred sabo verzijo teksta, in se je začelo: to mora ven, to mora ven, to mora ven. Ven sem morala vreči veliko stvari, ki bi bile lahko problematične za ljudi, ki jih omenjam.

Kako ste se sploh spravili v tak proces - govoriti o sebi, sama s sabo, z diktafonom?

Oh, moj urednik, Brian Finnegan, ki je bil iniciator vsega tega, mi je predstavil načrt pisanja in mi zabičal, da se ga moram držati.

Pa vendar že na prvih straneh udarite s tabuji: rdečelaso dekletce, neukrotljivo, ki jo oče za vsak prekršek pretepe, deklica se zateče v varstvo k stricu in ta izkoristi njeno ranljivost … Kako ste se s svojimi bolečimi spomini soočali brez pomoči? Ko naglas slišite lastne besede, kako zvenijo, si predstavljam, da je veliko težje kot pisanje.

Pomoč sem imela že prej, ko sem se odločila, da končam zasvojenost, in se soočala s stvarmi, s katerimi se prej nisem mogla niti upala soočiti. Veliko sem delala s psihoterapevtko Mauro Russell; ona je bila prva oseba, ki sem ji zaupala vse. To je pomagalo. A kljub temu sem imela vmes resne težave. Bilo je grozno. Večkrat sem poklicala Briana in mu v joku rekla: tega ne zmorem več. Ne morem. Toda podpisala sem pogodbo. In ... (skomigne z rameni) dali so mi predujem.

Kaj vas je nazadnje prepričalo?

To, da je ta izpoved zelo pomembna. Zame, za mojo družino, za vse, ki so se kdaj znašli v podobnem začaranem krogu. Zato.

Bila bi še bolj iskrena, v knjigi bi bilo še veliko več stvari, toda vse, kar je bilo povezano z osebami, sploh znanimi osebami, ki so še žive, sem morala dati ven.

V knjigi odprto govorim o fizičnem zlorabljanju in spolni zlorabi otrok. Saj veste, da se večina zlorab zgodi med štirimi stenami. Z ljudmi, ki jim otrok najbolj zaupa. Z nekom, ki ga poznaš. To je statistika.

In nihče, ki je to doživel, ne govori o tem. Ne takrat, ko se to dogaja. Takrat niti ne more. Kasneje, ko se zaveda, kaj se mu je zgodilo, kaj so mu naredili, ne govori, ker ga je sram. Ker se sramuje tega, kar so mu naredili tisti, ki jim je najbolj zaupal. To je strašna stvar. (pomolči)

Morala sem to storiti. In prav je, da sem to naredila.

Tudi zato, ker člani vaše družine bolj razumejo ravnanje mame, ki je bila zasvojena z alkoholom?

Upam, da. Res sem s svojimi dejanji ranila ljudi, ki jih imam najraje, tako kot so ljudje, ki sem jih imela najraje, ranili mene. Poškodovala sem veliko ljudi, a ker sem bila zelo poškodovana sama. In kot vidite, v knjigi ne iščem opravičil za svoje ravnanje, ker jih ni. A gre za to, da lažje razumeš potek stvari, vzrok in posledico, in da se temu v prihodnosti morda lažje izogneš. Zato ker veš, od kod prihajaš in kakšno dediščino nosiš s sabo.

Knjiga je na Irskem uspešnica?

Tudi v Angliji, a ne tako kot na Irskem, seveda (pogleda knjigo na mizi). Fotografija na naslovnici je grozna, na živce mi gre, kako se smejim. Hotela sem drugo fotografijo, kjer sem bolj jaz, pa so hoteli pač to, ljubko, prijazno sliko.

Vaša mama ni prebrala knjige?

Ne, žal je prej umrla.

Ste ji kdaj povedali, kaj se vam je zgodilo kot deklici?

Sem. A kot sem pričakovala, tega ni hotela verjeti. Ni mogla sprejeti. Preden je umrla, je končno verjela. Ker ji je povedala tudi moja sestra, ki je … no, kakorkoli.

In oče? Kako se je počutil?

Z očetom je bilo drugače. Ko sem pripravljala to knjigo, sem hodila k njemu. Govorila sva o otroštvu; moram reči, da se je spomnil mnogih stvari, ki se jih jaz nisem. Nisem bila ravno tih, miren otrok. Ker sem vedela, da me čakajo udarci, sem se sprijaznila s tem in si rekla, kaj mi še lahko naredijo. Udarci niso bili več kazen, ki bi se je bala, ampak nekaj, kar gre zraven v vsakem primeru, torej zakaj ne bi storila tistega, kar hočem? Oče se je, že preden sem začela pisati to knjigo, zavedel, da njegovi vzgojni prijemi niso bili ravno … Prej nikoli ni pil, a po petdesetem se je večkrat napil, jokal in me prosil za odpuščanje.

Ko je prebral knjigo, je bil … Šokiran. Pretresen. Popolnoma iz sebe. Težko je sprejeti, da se je njegov oče dotikal njegove hčerke. In potem še stric. Si predstavljate, kaj je bilo to zanj? Jokal je kot otrok. Potem mi je rekel, da ve, da sem to morala narediti. In da je prav, da sem to naredila. Rekel mi je še: vedno si naredila tisto, kar si hotela, Mary, ne glede na vse, ne glede na to, kako smo te hoteli ukrotiti, omejiti.

Zame je bilo vredno že zato, da smo se zbrali kot družina in da smo končno razumeli posledice dejanj naših očetov in starih očetov, me razumete? S tem sem nekako prekinila ta začarani krog, ker sem povedala na glas.

Zelo čudno, ampak z očetom sva kasneje imela zelo tesen odnos. Res, bil je nasilen mož, ampak bil je nasilen, ker …

Je bil nekdo drug nasilen do njega?

Da. In ker je poznal samo to pot vzgoje: nasilje.

Zdaj razumem vse. A ko sem odraščala, nisem mogla razumeti. Kako bi sploh lahko? Zdaj vem, da se moraš vedno postaviti v čevlje svojih staršev, starih staršev, da bi lahko razumel, od kod prihajaš.

Eden vaših prvih spominov, pravite v knjigi, je prizor, ko stojite pred manjšim občinstvom, stari štiri leta, in s sestro pojeta Two Little Orphans.

Ja, (zapoje) Two Little Orphans … Natančno se spomnim. Postavili so naju na mizo v lepih belih oblekicah, ki nama ju je izvezla mama. Ta prvi občutek občinstva, aplavz, tik preden sva začeli peti. Bila sem živčna, in potem greš v ta čudni prostor, vdihneš… In odpoješ in se sprostiš. Spomnim se, da mi je bilo zelo všeč.

Kdaj ste se zavedeli, da imate poseben glas? Da z glasom lahko izrazite celo paleto čustev?

Nikoli se nisem ravno zavedala tega, saj pravim. Ukvarjala sem se s preživetjem in tremi majhnimi otroki. Nikoli nisem videla petja kot nekaj, kar bi bilo lahko moje. Toda ko so me slišali peti drugi, je bila njihova reakcija … hm, čudna (smeh).

Morda ima za to največ zaslug prav Erik [Erik Visser, nizozemski klasični kitarist, skladatelj]. On me je spodbujal, naj stopim na oder, ko je v nekem klubu v Galwayu nastopal jazz bend. In sem. Najprej s standardi Billie Holiday, kot vsaka jazz pevka, potem so se stvari začele dogajati.

Erik Visser je rdeča nit ne le vaše glasbene kariere, tudi vaše biografije. Diši skoraj po ljubezni?

O, prekleto, saj je. Kako imam rada tega človeka. Spoznala sva se leto, preden se je rodila moja prva hči Aoife, leta 1976. Takrat je napisal klasično glasbo z naslovom Aoife in postala je številka ena na vseh nizozemskih lestvicah. To je bil njegov veliki uspeh. Bil je povsod, imel je bend Flairck v domovini. Velik uspeh v sedemdesetih. Po tistem je naredil še trinajst albumov. Poročil se je z mojo prijateljico iz Galwaya in vse je ostalo v družini (se smeje). Kako je ta človek verjel vame! On je zbral denar, da smo najeli studio za prvi album Tired and Emotional, in naredili smo ga v treh tednih.

In ga prodali v 100.000 izvodih?

Ja, moj prvi album je postal številka ena na vseh lestvicah, dva tedna po tem, ko je izšel. Takrat se je moje življenje popolnoma spremenilo. Iz pomivalke oken v Galwayu sem postala celebrity in se preselila v Dublin.

Ste si takrat zaželeli hišo režiserja Neila Jordana?

Ne še (smeh). V Dublinu sem si najprej kupila ogromno hišo, za vseh nas pet. Tam smo z mojim drugim, takrat še bodočim možem lepo živeli tri leta, nato je bilo nekaj mojih napačnih odločitev in nekaj alkohola in sem jo izgubila.

Šele ko se je rodila Clare, zdaj jih ima 21, sem kupila Neilovo hišo. Bila sva si zelo blizu, dostikrat smo viseli pri njem doma. Spomnim se, kako smo skupaj spremljali podelitev oskarjev za Igro solz. Na koncu je dobil oskarja za najboljši izvirni scenarij.

O Neilu Jordanu vas sprašujem, ker ste zaradi njega vstopili na film, in to skozi velika vrata, v zvezdniški zasedbi.

Oh, Jezus, to je bilo nekaj! Ravno smo snemali album Ancient Rain, ko je kolega priletel v studio in rekel: Neil te hoče v novem filmu. To je bilo še pred Intervjujem z vampirjem in Igro solz. Potem ko je z Mono Lizo dobil vse mogoče nagrade neodvisnega filma, je dobil zeleno luč za snemanje holivudske produkcije High Spirits. Nekakšna nora, zmešana, mistična komedija, ki se poigrava z irskimi stereotipi, duhovi in te stvari. V zasedbi so bili Peter O’Toole, Daryl Hannah, Peter Gallagher, Liam Neeson ... Dobila sem vlogo irske sobarice, ki se zaplete v avanturo z likom, ki ga je igral Peter O’Toole. Ko je to slišala moja mama, se je skoraj onesvestila (smeh). Jaz v ljubezenskem prizoru z Lawrenceom Arabskim?

Žal so najin prizor v filmu precej porezali, ampak vseeno. Precej nora zadeva, ta film. Spomnim se, kako mi je nekega dne Peter O’Toole rekel: »Mary, ti si neverjetno bitje. Morala bi nehati piti in začeti živeti! Velike stvari te čakajo.« Škoda, ker takrat nisem upoštevala njegovega nasveta (smeh).

Ste na tem snemanju spoznali Julio Roberts, ki ste jo kasneje učili petja?

Na snemanje filma je prišlo dekle Liama Neesona, ljubka, zadržana punca, v kavbojskih škornjih in džinsu, nihče je še ni poznal kot, no, kot Julio Roberts.

In zaradi Neila Jordana ste srečali tudi Toma Cruisa in Nicole Kidman …

(smeh) Vem, na kaj mislite. Ko sem mu na prvem srečanju – na neki zabavi pri Neilu, bila sem že preveč dobre volje – zabrusila, mater, pa si res majhen, a na platnu si dober! (smeh) Si predstavljate? Najprej je onemel, potem se je začel smejati.

Občudovale so vas Peggy Lee, Marianne Faithfull ...

Marianne Faithfull sem celo srečala. Zelo sva se ujeli. Uh, nora ženska!

Vam je žal, da tisto noč, ko je na vaš koncert prišel Mick Jagger, niste nastopili?

Kaj naj vam rečem? Neil Jordan je res prijatelj, hotel je, da me Mick vidi peti v živo, zato ga je pripeljal na moj gig . Bilo je v nekem klubu v Dublinu, prišli so ljudje, vsi so čakali, da se začne koncert, a o meni niti sledu. Bila sem doma, zaprta v svojo sobo, s steklenico vodke in se napila do nezavesti. Mick Jagger me pač nikoli ni slišal v živo. Jebiga! Vse se zgodi z razlogom. Mislim, da sem morala skozi vse to, tudi obdobje pitja in vsega. Toda nekaj vem. Če bi v določenem obdobju postala veliko bolj znana tudi zunaj meja Anglije in Irske, bi bila najbrž zdaj že mrtva. Ker ne bi zdržala tega pritiska. Ne takrat.

In zdaj, ko ste šli skozi proces zdravljenja in psihoanalize, lahko uživate na odru popolnoma trezni?

Seveda. Uživam še bolj. Ker se bolj zavedam vsega v meni in okrog mene. Prvič, ko sem stopila na oder trezna po dolgih letih, je bilo težko.

Toda ko sem še pila, sem imela običajno velik bend, kitarista, bobnarja, saksofonista, pianista, basista … res velik bend. Velika odgovornost. In potrebovala sem jih, da so tam, profesionalci, ker sem bila tako neprepričana vase. Tudi zato sem pila. Zdaj rada nastopim samo s pianistom ali tako kot včeraj s pianistom in basistom … Lepo, čisto.

Od kod vam naslov pesmi Whore of Babylon (Babilonska kurba)?

Prišlo je iznenada. Pojem se mi je vrtel po glavi. Johnnyja Mulherna, ki je med drugim napisal tudi Magdalen Laundry, sem vprašala, ti, kaj veš o Babilonski kurbi? Začela sva govoriti, naredila sva raziskavo, šla sem v knjižnico in začela raziskovati. Ne vem, zakaj me je obsedel ta pojem. Ko sem prebrala dovolj, sem vedela, zakaj.

Whore of Babylon je arhetip ženske, padle ženske, prostitutke, ki je od začetka civilizacije kriva za vse zlo v družbi, za padec moških. Napisala sva pesem. Za mnoge je to še danes ena najboljših mojih pesmi, zelo drugačna.

In ves moj cede House of Ill Repute (Hiša slabega slovesa) je zgodba o takšnih ženskah. Album sem si predstavljala kot veliko hišo s številnimi sobami, v njih prebivajo vse te trpinčene, zasramovane ženske, vsaka soba je ena pesem, ena ženska. Z leti je ta hiša postala prostor za spolne zlorabe, zasvojenosti, droge, alkohol, pornografijo in degradiranje ženske v vseh pomenih. To je zgodba o zlorabi vseh vrst. O ženskah skozi zgodovino.

Družbeno in politično je za Irsko najpomembnejša Magdalen Laundry, pesem, s katero ste dobesedno sprožili medijsko razkrivanje magdalenskih domov, kjer so proti njihovi volji zadrževali mlada dekleta, ki so zanosila, zlorabljena dekleta. Pesem Joni Mitchell Magdalene Laundries je nastala šele kasneje?

Da, mnogi ljudje mislijo, da gre za isto pesem, a ni res. Povedala vam bom ozadje te zgodbe.

Johnny Mulhern je napisal tekst Magdalen Laundry že leta 1987, ko se Irska še ni toliko ukvarjala s svojo temno platjo. Začela sem raziskovati, kaj se je dogajalo s temi dekleti. Šele kasneje so prišle na dan grozljive zgodbe. V te katoliške ustanove, ki so jih vodile nune, so zaprli mlada dekleta, ki so bila sramota za družino. Večinoma so bile to neporočene mlade matere, spolno zlorabljane deklice, duševno prizadeta dekleta, ki so bila sramota za družino, tudi preveč lepa dekleta, ki so pomenila grožnjo za skupnost … Pesem sem dala na svoj album iz leta 1992 Sentimental Killer.

Dnevni tisk je zgrabil temo, bilo je povsod. In Joni Mitchell je takrat odprla časopis, tam je bila moja fotografija z intervjujem.

Kasneje je rekla, da je prebrala intervju v Irish Timesu, ki jo je navdihnil, da je začela raziskovati to temo in napisala svoj komad z istim naslovom. A ta intervju je bil z mano in govorila sem o Johnnyjevi pesmi. In v svojo pesem je dala nekaj vrstic Johnnyjeve pesmi, lahko bi jo tožili; a v resnici, zakaj pa, saj vsi delamo za isto stvar.

Ta pesem je bila na Irskem res močna stvar. Mediji so začeli pisati o tem, BBC je naredil prvi radijski dokumentarec, prišli so na Irsko in se pogovarjali z nekaterimi ženskami, ki so takrat še živele v teh ustanovah. Našli so jih tudi na Škotskem in v Walesu.

Izbruhnil je škandal, ko so poleg magdalenskega doma našli skupinska grobišča, kjer so te ženske umrle, brez pravice do lastnega imena, brez možnosti, da bi kdaj videle svoje otroke, mučene, zlorabljene, brez osnovnega človeškega dostojanstva.

In šele nato je Peter Mullan posnel pretresljiv film Sestre magdalenke, ki je obkrožil svet.

Da. A še pred tem filmom, leta 1997, je francoski Canal 4 naredil dokumentarec Sex in a Cold Climate. Prišli so tudi k meni na dom in me intervjuvali. Pogovarjali so se tudi s številnimi ženskami, ki so velik del življenja preživele v teh pralnicah in jim je nekako uspelo oditi. Povedale so, da so se trpinčenja, spolne zlorabe v ustanovah še nadaljevali. Ženska, ki je delala dokumentarec, mi je rekla, da so podobne ustanove našli tudi v Franciji, a niso bile tako krute kot na Irskem.

Nato so izbruhnili škandali o spolnih zlorabah otrok pedofilskih duhovnikov v podeželski škofiji Cloyne na jugu Irske ... Vse je začelo prihajati na površje, da. Kot da smo odklenili Pandorino skrinjo. In ne samo Irska, te stvari se dogajajo povsod, le da jih ponekod še vedno poskušajo prikriti.

Ko sem bila na turneji po Avstraliji, je tam izbruhnil velik škandal in se razširil na Novo Zelandijo. Veliko prijav spolnih zlorab otrok v cerkvenih institucijah, v šolah, v sirotišnicah, ki so jih cerkvene institucije dolga leta poskušale utišati in prikriti.

Vedno ste bili aktivistka za pravice žensk, za pravico do splava, za pravico do ločitve, za načrtovanje družine …

Nikoli v življenju me ni bilo strah stopiti iz množice in povedati, kaj si mislim. Nikoli. Zato sem najbrž še vedno tukaj.

Eden od komentarjev pod vašo pesmijo na youtubu je: Nadaljuj s svojim križarskim pohodom, Mary.

Oh, Jezus. Ja, imela sem veliko podpore svobodomiselnih ljudi, a kar se tiče drugih, bi me najbrž najraje videli goreti na grmadi. Vedno so me bolele krivice, zlasti če so bile žrtve ženske. Ste slišali za zgodbo o noseči ženski, ki je [na Irskem] umrla prejšnji teden, ker ji niso hoteli narediti splava? Si predstavljate? Krvavela je, otrok je bil že mrtev, prosila je za operacijo, da ji otroka vzamejo ven. A so jo zavrnili z besedami: »To je katoliška država.« Umrla je 24 ur po tem. Vedeli so, da je otrok mrtev, krvavela je in so jo odslovili iz bolnišnice. Si predstavljate? Umrla je zaradi zastrupitve krvi. Ker niso hoteli vzeti ven mrtvega otroka, ker je to proti zakonu. Prekleto. V letu 2012. Saj ne bi šlo niti za splav, otrok je bil mrtev.

Ko sem se včeraj vozila proti letališču, je bilo na ulicah na tisoče in tisoče žensk. Dve uri in pol se niso premaknile. Ves promet se je ustavil. Zdaj se začenja velika kampanja …

Aktivizem – kaj to pomeni v vašem primeru? Greste na televizijo, dajete intervjuje …

Grem tudi sedet na ulico, pojem na ulici, govorim, počnem vse, za kar mislim, da je prav.

Leta 1987 so nekateri študentje začeli kampanjo za zdravo načrtovanje družine, z izobraževanjem mladih deklet, da bi se izognili številnim zapletom, ko so dekleta pri splavih iskale nestrokovno pomoč ali množično odhajale v Anglijo. Ena od mladih aktivistk je bila Ivana Bacik, zdaj je senatorka v vladi. Povsod po državi je dala izobesiti plakate s telefonsko številko centra za družinsko pomoč (Family Planning Service), na vrata stranišč, v pube, v šole, s sporočilom, naj na številko pokliče katerokoli dekle, ki se je znašlo v težavah. In zato so Ivano Bacik zaprli. Začeli smo kampanjo »Izpustite Ivano!«, vsi smo šli na ulice, okupirali sodišče, sedeli tam ves dan, ustavili promet. In jaz sem pela svojo pesem I Want to be Seduced (nasmešek).

Ki je v tistem kontekstu pomenila nekaj popolnoma drugega.

Gotovo. Velika provokacija.

Prav tako ste bili zelo aktivni v kampanji skupine za svobodno prekinitev zakonske zveze.

Vsak koncert sem začela in končala z besedami: May divorce be with us (nasmešek). Na prvem referendumu je večina ljudi glasovala proti ločitvi. A se nismo vdali. In po petih letih je bil še en referendum, dobili smo ga za en odstotek. Za en odstotek.

Zdaj se žena lahko loči, če štiri leta živi ločeno od moža. Ni veliko, a nekaj je. Treba je vedeti, da na Irskem že po tradiciji ženske niso bile zaposlene, niso imele kariere, ni jim bilo dovoljeno študirati na univerzi. Prvič je ženska šla na univerzo leta 1976.

Zato je ta ločitvena stvar toliko bolj kompleksna. Ženske, ki so šle v politiko, recimo, so morale biti samske. Ko so se poročile, so postale nezaščitene, prepuščene dobri volji moža. A tudi če bi se ločile, jim po zakonu – velik del naše zakonodaje namreč temelji na starem angleškem zakonu – ni pripadalo ničesar. Zakonodaja ni poskrbela za ženske in otroke po ločitvi.

House of Ill Repute je vaš najboljši album, ste rekli na koncertu. Tako so ga ocenili tudi kritiki. Čeprav se občinstvo včeraj ni strinjalo …

(nasmešek) Seveda. Raje imajo moje zgodnje pesmi, z njimi so zrasli.

Ste zanj napisali kateri tekst?

Samo Mary, Mary (nasmešek). Zgodba o deklici, ki se igra s svojimi novimi čeveljčki, da bi prikrila svoj strah pred stricem … V vseh teh letih sem napisala toliko pesmi, ampak vedno me je bilo strah to pokazati ljudem, zapeti svojo pesem.

Ženska, ki je ni bilo strah napisati avtobiografije …

Ja, vem. Čudno je. Očitno se mi besedilo za pesem zdi nekaj intimnega. A moj novi album bo imel kar nekaj mojih pesmi, z mojimi besedili. In vse bodo prekleto žalostne. Spet (smeh).