Matej Kovačič: Ne išči zarote, kadar je lahko kriva nesposobnost

Ali verjamete v Dedka Mraza, je vprašal analitik komisije za preprečevanje korupcije dr. Matej Kovačič in pokazal nekaj grafov na računalniškem zaslonu. Če ste računalniško podjetje in poslujete z državno upravo, potem morate verjeti vanj, saj vam za novo leto prinese lepa darila, se je nasmehnil sogovornik. Analize proračunskih izplačil so namreč pokazale, da proračunski uporabniki opravijo veliko nakupov prav na zadnji dan tekočega leta – 31. decembra. Zakaj se to zgodi? Ministrstva, uradi, agencije, javni zavodi in druge ustanove, ki so odvisne od proračunskega denarja, zelo dobro vedo, da morajo do konca leta porabiti ves denar, saj jih ne bo nihče pohvalil za morebitne prihranke. Nasprotno. Neporabljena sredstva pomenijo, da je bilo denarja preveč, zato ga bodo prihodnje leto dobili manj, je pojasnil Kovačič.

Fenomen Dedka Mraza ni nedolžen, saj pokaže, da javne ustanove očitno zelo slabo načrtujejo svoje naložbe. Kaznovanje racionalnejše porabe proračunskega denarja spodbuja njihovo zapravljanje, poleg tega pa so nabave zaradi nakupovalne naglice ob koncu leta večinoma nepotrebne in verjetno tudi predrage, je prepričan Kovačič. Omenjeni pojav so na komisiji za preprečevanje korupcije odkrili med analizo poslovanja računalniških podjetij, ki jim dobri zimski mož prinese največ daril, saj je nakupe novih računalnikov vedno mogoče upravičiti. Hkrati so ugotovili še nekaj drugih problematičnih vzorcev – močno navezanost države na nekatere ponudnike informacijskih storitev, razdeljenost trga in veliko odvisnost informacijskega sektorja od državnih poslov. Zelo podobne rezultate pa napovedujejo tudi prve analize zdravstvenega področja, farmacevtike in odvetniških storitev.

Podatkovno »rudarjenje« in analize velikih podatkovnih zbirk so zelo močno orodje, ki ga banke in zavarovalnice že dolgo uporabljajo za ocenjevanje kreditnih in zavarovalniških tveganj. Trgovci, oglaševalci in načrtovalci spletnih mest s statističnimi analizami ugotavljajo in usmerjajo uporabniško obnašanje, tajne službe pa poskušajo s prestrezanjem komunikacijskih tokov preprečevati teroristična dejanja. Je mogoče podobna orodja uporabiti tudi za določanje korupcijskih tveganj? Zagotovo, je prepričan glavni protikorupcijski analitik. Vendar se je treba ves čas zavedati tudi njihovih omejitev. Pričakovanja, da bodo nekoč iz računalnikov kar sami leteli zaporni nalogi za podkupljive državne uradnike, se verjetno ne bodo nikoli uresničila. Vsaj upam, se je previdno popravil Kovačič.

Ko ste prišli na komisijo za preprečevanje korupcije, je bila vaša naloga urediti navidez nepregledno goščavo podatkov in ugotoviti, kako slovenska država porablja proračunski denar. Kako ste se lotili naloge?

Omenjene analize so samo del mojih delovnih nalog, saj se ukvarjam tudi z informatizacijo zbiranja podatkov in informacijsko varnostjo. Pri omenjenih analizah so nas najprej zanimale osnove: koliko denarja izplačujejo proračunski uporabniki in kdo so prejemniki njihovih izplačil. Na ta način smo ugotovili, koliko porabijo posamezna ministrstva in druge javne ustanove ter določili njihove največje izvajalce. Vendar nam ta podatek sam po sebi še ne pove dosti, zato smo jih začeli dopolnjevati z drugimi javnimi podatkovnimi zbirkami, imeni zastopnikov teh družb in vrsto dejavnosti. Poslovanje proračunskih porabnikov in s tem finančna izplačila beleži Uprava za javna plačila, zelo koristni viri informacij so tudi podatkovne zbirke Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), zapisi iz registra davčnih zavezancev in proračunskih porabnikov ter letna poslovna poročila podjetij. Prav tako nas je zanimalo, če in kako se ta izplačila spreminjajo z leti, zato smo zbrali vse podatke, ki so na voljo - podatke za obdobje od 1. januarja 2003 do 31. decembra 2010 - ter začeli premlevati številke, ki so pokazale marsikaj zanimivega.

Kaj vse so pokazale vaše analize? Največ medijske pozornosti so pritegnili grafi, ki so potrdili, da menjava oblasti zelo vpliva na to, katera podjetja dobijo posle z državo in katera jih izgubijo.

Do tega podatka smo prišli tako, da smo za obdobje posamezne vlade za vsako podjetje izračunali količino izplačanega denarja. Nato smo iz množice podjetij izbrali tiste, ki so se jim prihodki povečali ali zmanjšali vsaj za petkrat, ker se nam je to zdel dovolj velik količnik, ki ga ni mogoče razlagati zgolj s predvidljivimi statističnimi nihanji v posameznih letih. Ko smo rezultate prikazali na grafu, smo videli, da so se spremembe v mesečnih izplačilih tem podjetjem zgodile zelo hitro po menjavi vlade.

Po volitvah, ko se je zamenjevala vlada?

Reciva, da ni bilo nobene druge večje spremembe, s katero bi bilo mogoče pojasniti ta pojav. Leta 2004 je 65 podjetij nenadoma izgubilo vse posle z državo, in si spet opomoglo leta 2008, ko se je vlada zamenjala. Na drugi strani se je po letu 2004 pojavilo 252 podjetij, ki prej praktično niso imela prihodkov od države, po menjavi vlade pa so jim izplačila spet skoraj povsem presahnila.

Ali to dokazuje namigovanja, da so za poslovanje z državo pomembne predvsem politične povezave in ne pravila, ki bi morala veljati v tržnem gospodarstvu?

Če sem čisto natančen: številke kažejo, da obstaja jasna povezava med menjavo politične garniture in naborom podjetij, s katerimi bodo poslovali proračunski uporabniki. Razlage tega dejstva pa so lahko različne - od tega, da politika na ta način nagrajuje osebne in politične usluge, do bolj optimistične misli, da je hotela nova administracija poiskati najbolj kakovostne in cenovno ugodne ponudnike, zato se je odprl trg in so posle pač prevzela konkurenčnejša in boljša podjetja (nasmešek). Osebno pa se mi zdi zanimivejša neka druga skupina podjetij - tista, ki je menjave vlade ni prizadela.

In so ohranila državne posle?

Tako. Analiza je pokazala, da obstajajo podjetja, ki pri poslovanju s proračunskimi uporabniki skorajda nimajo konkurence. Prvi možni razlog je, da so ta podjetja pač najboljša. Drugi razlog utegne biti priklenjenost na določenega ponudnika zaradi licenčnih in vzdrževalnih pogodb - zlasti na področju informatike in tudi zdravstva. Tretja možnost so lahko javni razpisi, ki so pisani na kožo enemu izvajalcu, kar ostaja velik sistemski problem javnega naročanja. V vsakem primeru pa je tako stanje izjemno problematično.

Zakaj?

Vzemimo informatiko. Za vsakega proračunskega uporabnika smo izračunali, koliko denarja nameni posameznim izvajalcem, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo (IT). Tako smo izvedeli dvoje: kdo so največji prejemniki in kakšni so vzorci izplačil. Ugotovili smo, da proračunski uporabniki pogosto poslujejo z več podjetji, vendar večina prejme le simbolične zneske, eno ali dve podjetji pa pobereta tudi po devetdeset odstotkov naročil. Prav tako smo izračunali, da so bila izplačila določenim IT podjetjem s strani določenih proračunskih uporabnikov v vseh osmih letih zelo stabilna. Izbrani ponudniki so vsako leto zapored pobrali po petnajst, dvajset ali celo devetdeset odstotkov namenskega proračunskega denarja - tako rekoč brez statističnih odstopanj. Hkrati pregled izplačil največjim IT podjetjem kaže na visoko razparceliranost trga med posameznimi podjetji. Ker je država zelo velik naročnik storitev IT, taka razdelitev pomeni, da je trg zaprt in nanj ni več mogoče vstopiti - tudi če se pojavi podjetje, ki je konkurenčnejše od sedanjih ponudnikov.

So to podatki, ki bi morali zanimati predvsem varuha konkurence, ali kažejo tudi na korupcijska tveganja?

Področji sta povezani; obstoj prikritih monopolov in kartelnih dogovorov je v vseh državah eden ključnih indikatorjev ali celo spodbujevalcev sistemske korupcije. Za protikorupcijsko komisijo sta zanimiva zlasti podatka, da so nekatera informacijska podjetja od posameznega proračunskega uporabnika prejela tudi po več kot devetdeset odstotkov vseh ustvarjenih prihodkov, in da so nekateri proračunski uporabniki več kot devetdeset odstotkov namenskega denarja porabila pri enem ponudniku. To opozarja na izjemno veliko odvisnost plačnika od enega ponudnika informacijskih storitev, in hkrati na zelo realno nevarnost, da bi neko podjetje IT brez zagotovljenih državnih poslov propadlo. Tu pa nastopijo korupcijska tveganja - če je podjetje življenjsko ogroženo, postane verjetnost za kršitev zakona izjemno velika. Vendar zaznavanje takih neposrednih korupcijskih tveganj ni edino področje uporabe analitskih orodij.

Temveč?

Naša naloga je tudi spodbujanje racionalnejše porabe proračunskega denarja in postavitev sistema integritete v javni upravi. Fenomen Dedka Mraza namreč še ne kaže nujno na korupcijo. Skoraj zagotovo gre večinoma za čisto legalne posle, ki so jih javne ustanove po vseh pravilih sklenile z izbranimi podjetji. Vendar pa povečan finančni tok IT podjetjem ob koncu vsakega leta nedvomno opozarja, da proračunski uporabniki zelo slabo načrtujejo nakupe računalniške opreme in druge izdatke za IT, zato je tudi poraba tega denarja, milo rečeno, neidealna - ne glede na to, katero podjetje ga pobere. Prav tako smo ugotovili, da država kljub gospodarski krizi ni zmanjšala izdatkov za informatiko ali pritisnila na ponudnike, naj se za državne posle bolj potrudijo. Nasprotno - izdatki javnega sektorja se na tem področju iz leta v leto povečujejo. Na lokalni ravni smo tudi zaznali zelo močan pojav »lokalpatriotizma«, saj občine veliko infrastrukturnih, odvetniških in drugih poslov naročajo pri domačih izvajalcih, za katere morda ne veljajo načela konkurence. Neracionalno porabo denarja pa smo zaznali tudi na nekaterih drugih področjih, denimo pri analizi poslovanja farmacevtskih podjetij.

Mislite na proizvajalce zdravil - Krko in Lek - ali na velike dobavitelje, kot so Sanolabor, Kemofarmacija ...

Na oboje. Izračunali smo, da so podjetja, ki se ukvarjajo s farmacevtsko dejavnostjo in trženjem farmacevtskih preparatov od proračunskih uporabnikov v zadnjih osmih letih prejela 4,7 milijarde evrov, pri čemer ti stroški skozi leta dokaj opazno naraščajo. Med največjimi petimi podjetji so tudi nekateri dobavitelji zdravil in medicinske opreme, ki imajo izjemno stabilne tržne deleže, kar spet kaže na sum razdelitve trga. Kaj sploh počnejo ti dobavitelji? Zbirajo naročila, se pogajajo za količinske popuste, nakupujejo, se ukvarjajo z distribucijo in poberejo provizije. Vse to so zelo informatizirane dejavnosti z znanimi fiksnimi stroški - informacijskim sistemom, skladišči in klimatiziranimi kombiji. Bistveno vprašanje je, kakšna je tukaj dodana vrednost in kdo pobere provizije. Takih primerov je v zdravstvu še precej, a jih je zelo težko dokazati. Naš naslednji projekt je zato analiza nekaterih podatkov, ki jih zbira Inštitut za varovanje zdravja. To analizo bomo delali skupaj z Institutom Jožef Stefan, saj želimo podrobneje analizirati finančne tokove v zdravstvu in poiskati načine, kako izboljšati gospodarjenje z zdravstvenim denarjem.

Omenili ste tudi odvetniške pisarne. Te veljajo - podobno kot marketinške in svetovalne agencije - za pomembne preusmerjevalce denarja iz politike v zasebne žepe. Je njihov slab sloves upravičen?

Namigovanja, da imajo določene odvetniške pisarne ali marketinške agencije veliko poslov z državo, je težko preverjati zgolj s podatkovno analizo. Nameni izplačil so pogosto zelo splošni - avtorski honorar, svetovalne storitve -, zato je težko nastaviti ustrezne iskalne filtre. Za to bi poleg podatkov o izplačilih potrebovali še računovodske podatke in morda tudi besedilno analizo vsebine pogodb. Zgolj iz finančnega toka namreč ne moremo sklepati, ali je država neki odvetniški pisarni plačala neko storitev ali pa je na njihov račun izplačala odškodnino, ker je neka odvetnikova stranka uspešno tožila državo. To ni pogosto, a se zgodi. Sumimo tudi, da veliko svetovalnih pogodb ni sklenjenih neposredno z državo, temveč poslovanje poteka preko podjetij v večinski državni lasti. Smo pa potrdili domnevo, da je krog odvetniških pisarn, ki posluje z državo izjemno ozek, enako velja za storitve na področju komunikacijskega svetovanja. Presenečeni smo bili, ko smo ugotovili, koliko sredstev gre za ti dve področji neposredno iz državnega proračuna - sploh zato, ker ima država na področju pravnega svetovanja in zastopanja razvit obsežen in iz proračuna plačan sistem pravnih služb in državnega pravobranilstva.

Podjetja v večinski državni lasti so se doslej uspešno izgovarjala, da jim podatkov o poslovanju ni treba razkrivati, saj da zanje veljajo enaka pravila kot za druge zasebne gospodarske družbe.

To se lahko spremeni samo, če pride do družbenega soglasja, da mora biti državno lastništvo bolj transparentno, vendar trenutno ne vidim takih pobud. Komisija sicer lahko pridobi te podatke, vendar le v povezavi s konkretno zadevo, ki jo obravnava.

Uspešnost podatkovne analize je med drugim odvisna tudi od količine podatkov, ki jih lahko obdelate. Ali ne bi bilo idealno, če bi vedeli vse in vas spoštovanje zasebnosti le ovira pri delu? Tak vtis ustvarjajo zlasti policija in tajne službe, ki poskušajo z vsako spremembo kazenskega zakonika pridobiti več elektronskih osebnih podatkov o državljanih.

Prepričanje, da je treba za učinkovitejše preganjanje kriminala najprej povečati pooblastila države za posege v zasebnost posameznikov, je zelo trdovratno, a se z njim ne strinjam. V najrazličnejših zbirkah imamo že zbrane neznanske količine neosebnih, javno dostopnih podatkov, vendar država teh podatkov večinoma ne zna uporabiti. Naše analize so po mojem mnenju pomembne tudi zato, ker kažejo, kaj vse je mogoče izluščiti iz javnih zbirk in zbirk podatkov, ki se nanašajo na pravne osebe - brez dodatnega ali celo nesprejemljivega poseganja v zasebnost, kakršnega zahtevajo pobudniki novega kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku. Poleg tega se preveč govori o transparentnosti posameznikov, zelo redko pa se problematizira finančna transparentnost pravnih oseb. Leta 2007 je bil sicer sprejet malo znani Zakon o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti, vendar se njegovi predpisi za povečanje finančne transparentnosti javnih podjetij v praksi še vedno ne izvajajo. Paradoksalno dejstvo je, da je po veljavni zakonodaji lažje doseči, da država osumljencu več mesecev prikrito prisluškuje, kot pa da ugotovi njegovo premoženje ali tiho lastništvo v podjetjih off-shore.

Zakaj država ne poskuša učinkoviteje uporabiti podatkov, ki jih ima na voljo? Premalo denarja? Beg analitikov v zasebni sektor?

Vodstveni kadri večinoma ne poznajo potencialov podatkovnih analiz in si ne predstavljajo, kaj vse lahko povedo podatki. Ko smo ob različnih priložnostih znotraj državne uprave pokazali rezultate naših analiz, so bili gledalci vedno znova šokirani nad rezultati in dejstvom, da smo se tega sploh upali lotiti.

Upali?

Da, saj so bili prepričani, da je podatkov preveč.

Ne zaradi strahu, kaj vse lahko razkrijete?

Ne, nisem dobil takega občutka, saj v državni upravi ne manjka ljudi, ki so nam bili pripravljeni pomagati. Sem se pa v zadnjem času kljub temu večkrat prepričal, kako resnična je stara modrost, da nima smisla iskati zarote, če lahko nek pojav razložiš z nesposobnostjo (nasmešek). Naše sogovornike je čisto zares presenetilo, da smo se upali lotiti take gore podatkov, čeprav teh podatkov dejansko niti ni toliko - morda 50 ali 60 milijonov transakcij. V primerjavi s kako tujo spletno stranjo, ki ima po milijon obiskovalcev na dan in shranjuje statistiko obiska za vsaj leto dni, je to v resnici malenkost. Naše analize so lahko brez težav prebavili že čisto običajni računalniki, ki jih imamo na komisiji - le malo je treba pomisliti pri programiranju in nastavljanju iskalnih pogojev. Za naše analize zato nismo porabili nobenih dodatnih javnih sredstev, nismo sklepali svetovalnih pogodb ali kupovali drage opreme IT. Niti posebne programske opreme nismo rabili, saj smo uporabili brezplačne odprtokodne rešitve.

Programerji razmišljate sistemsko. Preprost program lahko pomaga opraviti neko delo petkrat hitreje. Če bi administratorji podatke vpisali v poseben elektronski obrazec, ga ne bi bilo treba še nekajkrat pretipkati. Ste uspeli s podobno logiko okužiti tudi kolege na komisiji?

Ena mojih glavnih nalog je informatizacija zbiranja podatkov od naših zavezancev. Ko sem prišel na komisijo, sem nekaj časa opazoval pripravnico, kako je cele dneve vnašala podatke s kupa papirjev v računalnik, da jih je bilo sploh mogoče obdelati z analitskimi orodji. To se mi zdi strašanska potrata časa, saj bi se morali na komisiji ukvarjati z nadzorom, ne z ročnimi računalniškimi deli. Komisija ima na voljo ogromne količine podatkov, ki lahko pripomorejo k učinkovitejšemu delu komisije pri zaznavanju sistemskih korupcijskih tveganj. Vendar so bili ti podatki shranjeni v papirni obliki, ki je ni mogoče obdelovati z analitskimi orodji, zato je bil nadzor v preteklih šestih letih ustrezno neučinkovit.

Ste morali spremeniti tudi sisteme za varovanje podatkov? Na komisiji vodite tudi podatke o osebnem premoženju javnih funkcionarjev in druge zbirke, marsikoga zelo zanima, kdo vse se je znašel na seznamu imen, na katere so vas opozorile podatkovne analize ...

Informatizacija zagotovo prinaša nove varnostne izzive. Podatke, ki so trenutno shranjeni na toni papirja v železnih blagajnah, bo mogoče spraviti na pomnilniški ključek usb, ki ga je z lahkoto mogoče ukrasti. Primer diplomatskih depeš, ki jih je objavila skupnost wikileaks, je zelo dober primer, kakšna tveganja to prinaša. Hkrati je, ironično, Iz teh depeš je tudi znano, da se tuji varnostni organi zanimajo za podatke o naših funkcionarjih. Zato je treba poskrbeti za ustrezne varnostne postopke - od šifriranja podatkov do jasnih pravil, kdo lahko pride do podatkov in kaj sme z njimi početi. Na Komisiji sem izvedel analizo varnosti komunikacijskega omrežja komisije, ki je pokazala precej pomanjkljivosti, med drugim celo možnosti nepooblaščenega prestrezanja komunikacij. Pri nadzoru nad lastnimi podatki pa je zelo nevarna tudi prevelika odvisnost od zunanjih ponudnikov informacijskih storitev. Vem za nekatere primere v državni upravi, ko državni organi nimajo gesel za popoln administratorski dostop do lastnih računalnikov, strežnikov in podatkovnih zbirk, ampak imajo te podatke samo njihovi zunanji izvajalci. Če hočete imeti nadzor nad svojimi podatki, je taka odvisnost nesprejemljiva.

Preden ste prišli na protikorupcijsko komisijo, ste bili znani predvsem kot velik zagovornik pravice do elektronske zasebnosti. Opozarjali ste na nevarnosti družbe nadzora in pojav orwellovskega velikega brata, napisali knjigo o zasebnosti na internetu, predavali o varni rabi elektronskih komunikacij ... Ste v novi službi lahko ostali zvesti starim načelom?

Je orodja velikega brata mogoče uporabiti tudi za nadzor velikega brata? Vsekakor. Britanski politični filozof Jeremy Bentham, ki je najbolj znan po svojem načrtu zapora Panoptikon, se je zelo dobro zavedal, kakšno moč lahko pridobi država z nadzorom posameznika, zato se je zelo veliko ukvarjal tudi z vprašanjem, kako učinkovito nadzorovati nadzornike. Eden ključnih vidikov tega nadzora je bila zanj transparentnost oblasti. Preganjanje korupcije s pomočjo analize podatkov zagotovo sodi v to kategorijo, dokler dosledno upoštevamo pravice posameznikov in ne posegamo v njihovo zasebnost.

Kje postavite mejo?

Prvi mejnik so človekove pravice. Ko si v poziciji moči, si zase vedno prepričan, da si v službi dobrega, da vse delaš z najboljšim namenom. Vendar si je treba znati zastaviti kantovsko vprašanje. Čez pet let me morda ne bo več v tej službi. Nekdo drug bo imel mojo moč in jo bo morda uporabil proti meni. S takim miselnim preskokom si lahko hitro odgovoriš, kje postaviti meje, ki jih ne smeš prestopiti. Zelo pomembna so tudi jasno določena pravila in postopki, saj brskanje po zasebnih in drugih podatkih ne more biti prepuščeno zgolj etični presoji vsakega posameznika.

Kakšne pa so omejitve podatkovnih analiz?

Predvsem se je treba zelo dobro zavedati omejitev podatkov in omejitev analitskih metod. Začetno navdušenje nad rezultati je zelo nevarno, saj lahko zaradi velike želje po rezultatih spregledamo možne napake ali pozabimo, da vsaka uporabljena metoda vpliva na dobljene rezultate - nekatere podatke poudari, druge spregleda. Zato ne smemo pričakovati, da bomo nekoč izdelali program, ki bo v realnem času spremljal vse finančne transakcije, iskal primere korupcije in kar tiskal odredbe za hišne preiskave, izdajal zaporne naloge in izrekal kazni. To ne gre. Analitika nam pomaga iz velike količine dreves sestaviti gozd, narisati veliko sliko in zaznavati sistemske pomanjkljivosti, ki spodbujajo koruptivno obnašanje. Ugotavljanje individualne odgovornosti pa ni stvar matematike in statistike.

So za korupcijo bolj krivi posamezniki ali okoliščine?

Vedno gre za preplet človeškega in sistemskega dejavnika. V prometu najdemo veliko dobrih primerjav. Kaj storimo, če ugotovimo, da se na nekem cestnem odseku dogajajo hude prometne nesreče? Se bomo zgražali nad morilskimi vozniki? Bomo od države zahtevali več policistov, ki bodo tam vsak dan merili hitrost, preverjali vinjenost in pisali kazni? Ali pa bomo poskusili razumeti, zakaj se nesreče vedno znova zgodijo ravno tam? Če se odločimo za tretjo možnost, pa bomo skoraj zagotovo ugotovili, da za nesreče niso krivi samo vozniki, ampak bomo postali pozorni na kak slabo speljan ovinek, skrit prehod za pešce, nerodno postavljen prometni znak, pregladko cestišče ... Praksa kaže, da lahko že z manjšimi popravki precej zmanjšamo verjetnost prometnih nesreč in rešimo veliko prihodnjih življenj.

Take slabo speljane ovinke in nerodno postavljene prometne znake pa v državni upravi pomenijo sistem javnega naročanja, pomanjkljiv finančni nadzor in drugi sistemski dejavniki?

Zame analitika ni predvsem orožje za odkrivanje in preganjanje kršilcev, kar od nas včasih pričakujejo politiki, mediji in javnost. Prvi odzivi so vedno enaki: zahteve po ostrejši zakonodaji, strožjih kaznih in nekaj odmevnih aretacij najhujših grešnikov. Vendar na ta način ne bomo rešili sistemskih problemov. Odkrivanje koruptivnih vzorcev s pomočjo podatkovne analize je zelo podobno iskanju nevarnih cestnih odsekov. Glavna naloga komisije je - vsaj zame - prej reševanje življenj kot zapiranje prehitrih, vinjenih ali le premalo pozornih voznikov. Z dosedanjimi analizami smo ugotovili že kar nekaj značilnih vzorcev, kako je mogoče v Sloveniji zaradi sistemskih pomanjkljivosti krasti družbeno premoženje. Od vseh nas pa je odvisno, kako bomo to znanje uporabili.