Tiskane izdaje
Laura Bush, žena nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha, je pred leti na obisku havajskega otoka Oahu pela hvalnico zvestobi parov laysanskih albatrosov, ki imajo gnezditvene kolonije na severozahodnem delu otoka. Toda biologinja Lindsay Young, ki je od leta 2003 proučevala eno od teh gnezditvenih kolonij, je po naključju odkrila, da pri tako rekoč ikonah monogamnosti kar tretjino gnezdečih parov sestavljata dve samici.
Samec in samica laysanskega albatrosa sta sicer po videzu skoraj identična. Samičji pari so se obnašali tako kot heteroseksualni; samici sta druga drugi čistili krila, vsako leto sta izlegli po eno jajce ter vzgojili enega mladiča in si bili zvesti tudi več let, le spolnih odnosov nista imeli, piše Jon Mooallem v New York Times Magazinu.
Heteroseksualna pristranskost
Takšno odkritje bi vznemirilo vsakega biologa, če bi se mu seveda resno posvetil. Toda ti so zadnjih 150 let zaradi svojih predsodkov marginalizirali homoseksualnost pri živalih – včasih nehote, včasih pa v izbruhu antropomorfnega gnusa. Dvorjenje med živalma istega spola so v literaturi vztrajno opisovali kot norčavo, lažno ali preprosto kot vajo. Biolog, ki je raziskoval debeloroge ovce v Severni Ameriki, je v svojih spominih zapisal: »Še vedno se zdrznem, ko se spomnim, kako je en samec naskakoval drugega. Razmišljati o teh veličastnih živalih kot gejih – o, Bog!«
Biolog Bruce Bagemihl je miselnost, ki posameznike, populacije ali vrste dojema kot izključno heteroseksualne, dokler se ne dokaže nasprotno, poimenoval »heteroseksualna pristranskost«. Trdi, da ta predstavlja pomembno blokado na poti razumevanja raznolikosti živalskega spolnega vedenja. V knjigi Biological Exuberance, ki jo je objavil leta 1999, je strnil podatke iz neverjetne količine dotlej razdrobljenih raziskav, ki popisujejo živalsko homoseksualno vedenje.
Kako ga biologi sploh opredeljujejo? Paul Vasey pravi, da gre za genitalni stik ali manipulacijo genitalij ali pa oboje med posamezniki istega spola. Primatologinja Maja Gašperšič pa v članku Homoseksualno vedenje primatskih samic in evolucija človeka vanj vključuje tudi »raznovrstne nežnosti, ljubkovanje, seksualna prijateljstva ali erotična razmerja«. Predlaga tudi, da je zaradi »razkošnosti in raznolikosti teh razmerij« bolj kot izraz homoseksualno vedenje primeren izraz »socioseksualno vedenje«.
Doslej je bilo homoseksualno oziroma socioseksualno vedenje znanstveno dokumentirano pri več kot 450 vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, žuželk in drugih vrstah. Pogosto je opaženo pri vrstah v ujetništvu. Morda najbolj znani so primeri homoseksualnih pingvinjih parov v živalskih vrtovih. Pingvina Roy in Silo v živalskem vrtu v Centralnem parku v New Yorku sta poskušala ukrasti jajce heteroseksualnim parom in valila celo kamen, nato pa so ga skrbniki na skrivaj zamenjali z jajcem.
Iz jajca se je izlegla samička, za katero sta pingvina tudi skrbela. Homoseksualno vedenje je bilo opaženo pri pliskavkah, orkah in delfinih. »Delfini so zelo socialne živali, telesni stik jim veliko pomeni. Pogosto plavajo drug ob drugem, se dotikajo s plavutmi, gobcem in podobno. Tako utrjujejo socialne vezi. Del socializiranja je tudi parjenje, ki ni namenjeno zgolj razmnoževanju, temveč tudi užitku. Parijo se v vseh letnih časih z različnimi partnerji. Dotikanje genitalij z gobcem, plavutmi, drgnjenje in podobno vedenje je bilo opaženo med osebki nasprotnega in istega spola.
Visoka stopnja spolnega vedenja, tudi homoseksualnega, je bila opažena pri mladičih in 'mladostnikih' v kontekstu igre,« so povedali pri društvu Morigenos. Tudi samice goril, orangutanov, kratkorepih in japonskih makakov, rezusov in svinjskih opic ter pritlikavih šimpanzov uporabljajo široko paleto (isto)spolnih praks. Te vključujejo erotične igre, stimulacije genitalij z rokami ali usti, samozadovoljevanje, spolno udejstvovanje med nosečnostjo, seksualni poduk mladičem in incestuozne prakse.
Pri večini vrst je bilo homoseksualno vedenje opaženo le občasno. Izključno homoseksualnost je izkazovala le peščica vrst, na primer omenjeni pingvini v ujetništvu in samci debelorogih ovc, ki naskočijo samice le, če te posnemajo moško vedenje, piše New Scientist. Očitno je odsotna tudi med nečloveškimi primati, ugotavlja Maja Gašperšič.
Toda že samo dejstvo, da se je homoseksualno vedenje razvilo in ohranilo kljub navzkrižju z glavnim evolucijskim namenom: prenosom svojih genov – med temelji evolucijske biologije je vse od Darwina tudi podmena, da se genske značilnosti in vedenje, ki za žival pomenijo prednost, torej da laže zaplodi veliko potomcev, pri vrsti ohranijo, pomanjkljivosti pa sčasoma izginejo –, zahteva resno znanstveno proučevanje. Zakaj bi živali izgubljale čas in energijo z nereproduktivno spolnostjo, če pa bi ju lahko vlagale v povečanje svojega razmnoževalnega uspeha? Ali je homoseksualno vedenje res v nasprotju z evolucijsko teorijo?
Homoseksualnost – gonilna sila evolucije?
Obstoj vrste z izključno homoseksualnostjo je nemogoč razen z intervencijo sodobne znanosti. Toda Marlene Zuk in Nathan Bailey s fakultete Riverside Univerze v Kaliforniji menita, da je dovolj razlogov za istospolno vedenje. Še več, pri vrstah, kjer je to pogosto, je pomembna gonilna sila evolucije. Zukova in Bailey se namenoma izogibata izrazu homoseksualno vedenje, ker je po njunem preobremenjen z družbenimi, moralnimi in političnimi implikacijami. Povrhu živali ne oblikujejo spolnih identitet kakor ljudje, zato raje uporabljata pojem istospolno spolno vedenje. Opredeljujeta ga kot vedenje, opaženo pri osebkih istega spola, ki ga je mogoče opaziti tudi pri spolno mešanih parih med dvorjenjem, parjenjem ali skrbjo za mladiče.
Zukova in Bailey v članku, ki je bil leta 2009 objavljen v strokovni reviji Trends in Ecology & Evolution, ne podajata enotne razlage istospolnega spolnega vedenja pri živalih, kakor bi si želel marsikdo. Namesto tega sta razvila teorijo, da imajo vzorci takšnega vedenja pri različnih vrstah različne vzroke in posledice oziroma vloge, pri čemer ni nujno, da vsako istospolno spolno vedenje pomeni evolucijsko prednost.
V grobem Zukova in Bailey hipoteze o evolucijski vlogi takšnega vedenja delita na prilagoditvene in neprilagoditvene. Prvim je skupno, da izboljšujejo preživetje osebkov. Najpogosteje istospolno spolno vedenje deluje kot lepilo, ki vzpostavlja, vzdržuje in krepi družbene vezi. Tako je pri navadnih velikih pliskavkah in japonskih makakih.
Pri orinoških pliskavkah, ameriških bizonih in muhah govnaricah ima istospolno spolno vedenje vlogo vzpostavitve in utrditve dominance in zmanjševanja razmnoževalnega uspeha tekmecev, pri nekaterih drugih vrstah pa je vadba spretnosti za bodoče dvorjenje in večji razmnoževalni uspeh v odraslosti. »V Avstraliji, kjer poteka ena najdaljših dolgoročnih raziskav delfinov, so med mladimi samci opazili več homoseksualnega vedenja kot pri samicah in odraslih delfinih. Takšno vedenje bi lahko bilo povezano s kasnejšim sklepanjem zavezništev. Odrasli samci namreč sklepajo zavezništva, s pomočjo katerih se nato uspešneje parijo z več samicami,« so pojasnili pri Morigenosu.
Nekaj študij je poskušalo razložiti vzroke za istospolno spolno vedenje iz širše evolucijske perspektive. Macfarlane in drugi so preučevali takšno vedenje pri ptičih. Ugotovili so, da je homoseksualno vedenje pogostejše pri poligamnih vrstah, medtem ko je lezbičnih parov več pri vrstah z mladiči, ki se lahko samostojno gibljejo in hranijo takoj po izvalitvi, ter monogamnih vrstah.
Istospolno spolno vedenje, ki ga ni mogoče pojasniti iz prilagoditvene perspektive, pa se pogosto pripisuje mimikriji, zaporniškemu učinku, slabi prilagojenosti organizmov na okolje ali se ga obravnava kot stranski proizvod evolucije. Al Vrezec, znanstveni sodelavec Nacionalnega inštituta za biologijo in kustos v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, poudarja, da je primerov homoseksualnega obnašanja pri ptičih zelo malo. Meni, da je to bodisi paritvena strategija bodisi mehanizem samoregulacije velikosti populacije.
Ena od paritvenih strategij je tudi mimikrija, Vrezec navaja primer togotnika. Samci so vizualno zelo raznoliki. Nekateri so veliki in imajo lepe pisane perjanice. »Rastoči samci se združujejo na rastiščih in se bojujejo, najmočnejši se parijo s samicami.« Drugi tip samcev je manjši in ima manj perjanic. »Če pridejo na rastišče, jih veliki samci takoj odženejo, zato se samice z njimi poskušajo pariti zunaj rastišč.« Tretji tip samcev pa so samičji samci, ki se obnašajo in so tudi videti kot samice. »Ko pridejo na rastišče, se z njimi parijo tudi samci, ker ne vedo, da so samci. Če bi ugotovili, bi jih nagnali z rastišč. Samičji samec se pusti pariti drugemu samcu samo zato, da je ta zadovoljen, tu in tam pa ga izigra in naskoči samico.« Običajnih samcev je 85 odstotkov, drugih pet do petnajst, samičjih pa manj kot odstotek, »vendar je očitno običajnih parjenj še dovolj, da se lahko v populaciji ohranja tudi gen zanje«, zaključuje Vrezec.
Zaporniški učinek se pri odraslih živalskih osebkih pojavi, če je v skupini ali populaciji pomanjkanje osebkov nasprotnega spola. »Če hočete, da se neko vedenje zgodi, morate biti zanj motivirani. Višja ko je stopnja motivacije, bolj nespecifični dražljaji zadoščajo za sprožitev tega vedenja,« pojasnjuje profesor etologije na ljubljanski biotehniški fakulteti Tine Valentinčič. Istospolno spolno vedenje je pogosto pri pasjih samcih, pa tudi krave na paši se naslanjajo druga na drugo, kakor bi to z njimi počeli biki, če bi bili zraven, zbere primera izpred domačega praga Valentinčič.
Istospolno spolno vedenje kot stranski proizvod evolucije pa se pojavlja pri japonskih makakih. Paula Vaseyja, ki jih je preučeval 15 let, je zanimalo, zakaj med paritvenim obdobjem samice naskakujejo druge samice. Vedenje »ni funkcionalno«, je priznal novinarju New York Times Magazina. »Nobenega prepoznavnega smisla nima, temveč je stranski produkt funkcionalnega vedenja, ki ga evolucija nikoli ni sprala iz genskega bazena. Samice makakov nikoli niso razvile instinkta, ki bi jih omejeval pri tem. Evolucija ne ustvarja popolnih prilagoditev,« sklene Vasey. Marlene Zuk pa dodaja: »V sistemu je velik madež – kar pa ni enako kakor reči, da je homoseksualnost napaka.«
Kaj o nas govorijo opičji bratranci?
Ljudje v obnašanju živali pogosto vidimo odsev svojih dobrih in slabih lastnosti. Nemalokrat se zalotimo, ko prav po vzorcih živalskega vedenja sodimo, kaj je naravno in kaj ne. Toda ali sploh vemo, kaj je naravno? Je živalska homoseksualnost naravna? In kje sploh se začne? Pri parjenju, dvorjenju ali že pri druženju z osebki istega spola? »Racaki se parijo s samico, z njo preživijo dva ali tri mesece, v glavnem pa se družijo z drugimi racaki, vendar zato niso homoseksualci,« meni Vrezec. Da je iskanje vzporednic med živalskim in človeškim homoseksualnim vedenjem tvegano početje, priča primer iz živalskega vrta v San Franciscu. Skrbnik istospolnega pingvinjega para, ki je bil skupaj šest let in je v tem času vzgojil mladička – poimenovali so ga Chuck Norris –, nato pa je eden od samcev zbežal s samico, je prejel elektronsko pošto jeznega moškega. Obtožil ga je, da je pingvinji par ločil zaradi političnih razlogov.
Toda seznaniti se velja vsaj še z istospolnim spolnim vedenjem pri primatih, saj je tudi človek del njihovega kraljestva.
»Nekateri še zmeraj verjamejo, da je heteroseksualnost biološka norma spolnega vedenja, homoseksualnost pa lahko povzročijo hormonalne motnje. A ravno brskanje po biološki normalnosti je pokazalo, da večina primatskih vrst pozna istospolna 'razmerja'. Če so za našo vrsto ključni družbeni dejavniki pri konstruiranju naše spolne identitete, kaj lahko naši opičji bratranci razkrijejo o naši skupni primatski dediščini?« se sprašuje Maja Gašperšič.
Posebej raziskave seksualnega vedenja bonobov govorijo, da so evolucijske korenine homoseksualnosti precej globoke. »Včasih je homoseksualni odnos del trajnega prijateljstva ali znak rastoče navezave med samicami, lahko pa je tudi čisto spolne narave. In včasih se samice očitno raje genitalno drgnejo med seboj, kot pa občujejo.« Spolna razmerja med istospolnimi posamezniki so v svoji izraznosti celo bolj raznolika kot heteroodnosi, saj vedenjski vzorci številnih vrst vključujejo genitalni, oralno-genitalni, analno-genitalni, analni in ročno-genitalni kontakt.
Da o naših sestričnah ne bi dobili napačnega vtisa, Gašperšičeva pojasni, da je njihov vedenjski vzorec pomemben tudi v okviru evolucijske misli; v njem udeležene posameznike namreč zbližuje in povezuje. »Samice v homoseksualnih razmerjih tvorijo tesne prijateljske odnose, ki lahko trajajo veliko dlje kot razmerja med spoloma in samicam pomagajo v težkih časih. Tako družbeno vlogo imajo homoseksualne vezi samic nekaterih makakov in predvsem bonobov. Ker spolni partnerji večinoma niso sorodniki, so ta prijateljstva potencialni vir zavezniških odnosov. Te vezi so torej pomembne tako za harmonične odnose v določeni skupini kot za preživetje na daljši rok,« ugotavlja.
Čeprav opozarja, da moramo biti v primerjavah previdni, obenem meni, da »nam primatska seksualnost in 'tradicije', povezane z njo, ponujajo čudno ogledalo nekaterih najbolj 'človeških' značilnosti, morda pa so celo okno v našo evolucijsko preteklost in kulturno zgodovino«. In s to mislijo načenja nova vprašanja o človeški homoseksualnosti.
