Mavzolej v Harrodsu

Nikoli ne reci ne revščini ali zaporu. Oboje se lahko zgodi jutri. – ruski pregovor

Bogati ruski poslovnež je lepega dne sedel k ženi in jo prosil, naj ga po smrti pokoplje v londonskem Harrodsu. Žena, šokirana nad temo, ki se je je tako nepričakovano lotil, ga s solznimi očmi vpraša, zakaj ravno v Harrodsu, ko pa je pri hiši toliko denarja, da bi mu zlahka postavili pravi mavzolej v Moskvi. »Ne, ne!« odvrne mož. »Če bom pokopan v Harrodsu, boš zagotovo prišla k meni vsaj enkrat na teden!«

Nedavni ciprski finančni zlom je vzbudil vtis, da je večji del ruskega kapitala v zadnjih letih pobegnil prav v Nikozijo in tamkajšnje banke. Toda vtis je napačen. Na ciprskih računih se je v resnici nabralo kar precej (opranih) ruskih milijard, toda glavni cilj ruskih bogatašev je vsa zadnja leta vendarle bila predvsem Anglija. Ruska aristokracija je od nekdaj fascinirana nad Londonom. Tam ležijo milijarde iz privatizacijskih poslov. Tam so tajni računi, ki bi jih moral iskati in preverjati Bruselj, Moskva ali kdo tretji.

Ruska navezanost na London ni pravzaprav nič nenavadnega. Zgodovina je namreč že zdavnaj stkala vrsto vezi, ki bodo ostale za vedno. Helen Mirren, odlična britanska filmska igralka, ki je za vlogo kraljice Elizabete pred leti dobila oskarja, je po očetu denimo ruskega rodu. Rojena je bila namreč kot Lidija Vasiljevna Mironova ... Ruskih korenin je tudi zdajšnji podpredsednik britanske vlade Nick Clegg. Eden od njegovih ruskih prednikov je bil Ignatij Zakrevski, tožilec v nekdanjem imperijskem senatu. In narobe. Zadnja ruska carica Aleksandra Fjodorovna Romanova, ki so jo boljševiki skupaj z možem in otroki pobili v hiši trgovca Ipatjeva v Jekaterinburgu na Uralu, je bila vnukinja britanske kraljice Viktorije. Bila je njena velika ljubljenka, »moje sončece«, kot ji je v otroških letih nenehno šepetala na uho. Toda kljub tej ljubezni kasnejši kralj Jurij V. po revoluciji carski družini ni dovolil priti na Otok. Britanski dvor je tako posredno kriv za smrt Romanovih.

Vladimir Iljič Lenin je pred revolucijo v Londonu bival kar šestkrat. Na enem od obiskov si je v Old Vicu ogledal Hamleta, na hodnikih Britanskega muzeja pa je leta 1902 prvič srečal Leva Trockega, ki je ravno takrat pobegnil iz Sibirije. Pred revolucijo so sem prihajali v glavnem nasprotniki carskega režima, po njej pa aristokrati in intelektualci. Leta 1919 se je v Britanijo denimo priselila družina znamenitega filozofa Isaiaha Berlina. »Ljubim Anglijo. Tu sem se vedno dobro počutil. A v svoji duši sem kljub temu za vselej ostal ruski Žid ...« je v svojih razmišljanjih kasneje zapisal veliki Berlin.

Pravi ruski naskok na London se je začel po zlomu Sovjetske zveze. Na Zahodu kar niso mogli verjeti, da je za železno zaveso živelo toliko zapriseženih kapitalistov ... Toda k »begu« jih je po svoje spodbujala tudi britanska vlada. Premier John Major je leta 1996 denimo uvedel tako imenovani »investitorski vizum«. Dobil ga je vsakdo, ki je bil v državo pripravljen prinesti milijon funtov. Odziv je bil izjemen. Rusi so prihajali in prihajali. Tudi v šole. Na London School of Economics je denimo študirala hči zunanjega ministra Sergeja Lavrova. Koliko Rusov zdaj živi v Londonu, ne ve nihče povsem natančno. Približne ocene pravijo, da več kot 300.000. Tudi zato se mesta pomalem že oprijema vzdevek Londongrad. Nekakšna Moskva na Temzi.

Ruski nuvoriši, kot se nouveaux riches zapiše v sodobni ruščini, so v London prinesli povsem nove navade. V razkošnih revijah so se čez noč začeli pojavljati članki z naslovi v slogu Kako zapraviti milijon funtov v eni uri? V Harrodsu, priljubljeni nakupovalni postojanki ruskih priseljencev in turistov, so si posebej zanje omislili posebno ponudbo: Harrods by Appointment. In to z rusko govorečimi prodajalci ... Funti niso tekli v potokih, ampak v rekah. V znani restavraciji Hakkasan, nagrajeni z Michelinovimi zvezdicami, sta si ruska gosta, denimo, poznavalsko privoščila steklenico Château Pétrusa za 1560 funtov in ga redčila z dietno kokakolo ...

Nič manj muhast ni Roman Abramovič, lastnik nogometnega kluba Chelsea, ki je njegov že natanko desetletje. Odločitev o nakupu je namreč padla 22. aprila 2003 na tekmi med Manchester Unitedom in madridskim Realom. Nekega poznega popoldneva si je v Bakuju, kjer je bil zaradi poslov, nenadoma zaželel suši iz Londona. Pomočnik je zanj odštel 1200 funtov in ga iz Lutona z bogataševim zasebnim letalom poslal v Azerbajdžan. Abramoviča je ta skromna večerja stala 40.000 funtov. To je bil zagotovo najdražji takeaway v zgodovini ...

Roman Abramovič, ki je dobesedno nor na »drage igrače«, zlasti na razkošne jahte in letala, je danes daleč najbogatejši londonski Rus. In eden redkih, ki je v dobrih odnosih s predsednikom Vladimirjem Putinom, zaradi katerega je v zadnjih letih iz Rusije zbežalo okrog 350 milijard dolarjev. Toda Abramovič v bistvu ves čas igra dvojno igro. Je londonski emigrant, a hkrati goreč ruski domoljub. Tudi gubernator oddaljene in hladne Čukotke, če gospodar Kremlja tako ukaže. Relativno svobodo si je kupil prav s svojo neprikrito servilnostjo.

Boris Berezovski, ki je prvi pomagal Abramoviču stopiti na lastne noge, ni bil iz takšnega testa. Če je bil Berezovski stric – in glavna denarnica – Jelcinove družine, potem je bil Abramovič na začetku te zgodbe njihov nečak. Toda stric in nečak sta se kmalu razšla in kasneje postala smrtna sovražnika. Sprli so ju denar, Sibneft in politika, tako da sta se hitro znašla na povsem nasprotnih bregovih.

Če ne bi bilo Mihaila Gorbačova in perestrojke, bi bil Boris Berezovski, sicer doktor matematike, danes bržkone zelo ugleden ruski znanstvenik. Morda celo nobelovec, o čemer je pogosto sanjal. Že kot mladenič se je namreč prebil v enega najbolj znanih sovjetskih raziskovalnih inštitutov, kjer je po naročilu partije izdelal matematični model tržne ekonomije. Toda z razpadom sovjetskega režima sta trg in kapitalizem prišla kar sama. Črni trg se je čez noč prelevil v tržno ekonomijo, ki je zdaj dokončno prerasla v kagebetalizem. V Putinovo različico centraliziranega kapitalizma.

Berezovskega je v hipu zgrabila poslovna mrzlica. Za začetek je v Moskvi odprl kafič Adriatika, potem pa je presedlal na avtomobile, nafto, Aeroflot, medije. V zelo kratkem času je postal eden najbogatejših Rusov. Ko je Borisu Jelcinu na volitvah za drugi mandat šlo že zelo trdo za nohte – zmaga se je namreč vse bolj nasmihala Genadiju Zjuganovu –, je stvar vzel v roke Berezovski in skupaj s še šestimi oligarhi kupil volitve in Jelcina ohranil na oblasti. To je bila faustovska kupčija, v kateri je Jelcin dokončno prodal dušo reform.

Boris Berezovski je s tem manevrom postal nekakšna siva eminenca Kremlja. A ne Machiavelli. Politike se je namreč lotil po leninsko. »Nihče ni imel takšnega občutka za to, kaj je možno, kot prav Lenin. Odlično je razumel psihologijo množic,« je kasneje pojasnjeval svoje ravnanje. V Kremlju so mu tako zaupali, da so ga poslali celo v lov za Jelcinovega naslednika. Putina je v Kremelj tako pripeljal prav on. Zato sta bila sprva velika prijatelja. Celo smučala sta skupaj. Toda odnosi so se dokončno ohladili leta 2000, ko je najbolj gledani televizijski kanal ORT, ki je bil v lasti Berezovskega, po tragediji podmornice Kursk zelo kritično poročal o Putinu; ta zaradi drame na severu države sploh ni hotel prekiniti počitnic na Črnem morju. Takrat mu je Putin jasno dejal, da hoče državni nadzor nad ORT. Spora ni bilo več mogoče zgladiti in Berezovski je zapustil Rusijo.

V Moskvi so začeli vrsto sodnih procesov proti njemu, zato je Kremelj dobesedno ponorel, ko je Berezovski v Londonu dobil politično zatočišče. Postal je sovražnik države številka ena. In skupaj z njim tudi vsi tisti, ki so bili kakorkoli povezani z njim. Celo novinarski kolega in prijatelj Luke Harding, ki je imel to smolo, da je njegov Guardian objavil intervju z Berezovskim le nekaj tednov po prihodu na dopisniško mesto v Moskvo. Ker je Berezovski v njem pozival k prevratu zoper Putina, je bil Harding najprej povabljen na pogovor v zloglasni zapor Lefortovo, potem pa so se začele dogajati čudne stvari: vlomi, prekinjeni telefonski klici, nenavadni obiskovalci, vdori v elektronsko pošto. Končalo se je tako, da je bil Harding izgnan iz Moskve.

V Londonu so medtem začeli umirati ljudje. Leta 2004 se je v nenavadnih okoliščinah smrtno ponesrečil Stephen Curtis, odvetnik Borisa Berezovskega in Mihaila Hodorkovskega. Tik pred tem so neznanci umorili upokojenega častnika Roberta Workmana. Morilci so ga očitno zamenjali s sodnikom Timothyjem Workmanom, ki je dodelil politični azil Berezovskemu in čečenskemu voditelju Ahmedu Zakajevu. Leta 2006 je moral umreti Aleksander Litvinenko. Njegova vdova Marina je trdno prepričana, kot mi je zaupala v pogovoru, da je ukaz za umor prišel iz Kremlja. Leta 2008 je smrt prav na hitro odnesla Badrija Patarkacišvilija, dolgoletnega poslovnega partnerja Berezovskega. Novembra lani se je nenadoma zgrudil Aleksander Perepelični. Pred tem je švicarskim preiskovalcem izročil papirje o finančnih malverzacijah moskovske elite ... Tako je Stalin nekoč pobijal »pse Trockega«, dokler ni bil nazadnje ubit tudi sam Lev Trocki.

Prijatelji Borisa Berezovskega, ki je leta 1994 v atentatu v Moskvi za las ušel smrti, močno dvomijo o teoriji o samomoru. Oleg Gordijevski, nekdanji agent KGB in edini še živeči prebežnik iz osemdesetih let (takrat so ga Britanci v prtljažniku diplomatskega avtomobila iz Sovjetske zveze prepeljali na Finsko), opozarja, da je v Londonu danes prav toliko ruskih agentov, kot jih je bilo tod za časa hladne vojne. Berezovski je bil ves čas pod nadzorom. In umori se v tako pomembni državi, kot je Britanija, nikoli ne dogajajo brez avtorizacije Moskve. V KGB so od nekdaj ljubili strupe, ki jih je zelo težko odkriti. Izdelujejo jih v strogo varovanem objektu zunaj Moskve. Imenuje se Fabrika, je za Guardian le nekaj tednov pred smrtjo Berezovskega pomenljivo dodal Gordijevski.

Kapital ne mara trupel. Mavzoleji ostajajo, denar pa gre raje kam drugam. V nove oaze. A za njim vselej potuhnjeno in tiho tava tudi smrt.