Megaloman in poet fašizma

Bil je pesnik, osvajalec in oboževalec vojne. Narcisoidni egoman, čigar dejanja sta opazovala Benito Mussolini in Adolf Hitler ter se hitro učila.

Objavljeno
09. maj 2014 12.24
Tekst Irena Štaudohar, Gardone Riviera
Tekst Irena Štaudohar, Gardone Riviera
Biografija Gabriela D'Annunzia je večja kot življenje. Kot da bi se Markiz de Sade zbudil v sanjah Julija Cezarja. Nadarjen pesnik in pisatelj, z neverjetnim apetitom po slavi, seksu, prestižu, dekadenci. Njegove pesmi so italijanski časopisi objavljali na prvih straneh, knjige so bile uspešnice po vsej Evropi, v dramah, ki jih je napisal, so nastopale največje igralke tistega časa, ki so se morale skupaj z avtorjem na poklon vrniti tudi po stokrat.

Bil je globalni zvezdnik, ambiciozni narcis, ki se je imel za nadčloveka in ki so mu oboževalci sledili na vsakem koraku. Navduševal se je nad vsem, kar je bilo sodobno, in imel je instinkt, da je prepoznal, kaj bo postalo popularno – bil je oglaševalec lastnega ega.

Množice je obvladoval tako spretno, kot je zapeljeval ženske. Legenda pravi, da si je dal odstraniti dve rebri, da se je lahko oralno samozadovoljil. Čeprav je imel na tisoče ljubic, je bil njegov libido zanj najbolj učinkovita muza. Tudi ko je bil že star mož s steklenim očesom, je imel nenasitno erotično slo. V današnjem času bi ga poslali na zdravljenje zasvojenosti s seksom in še česa. Oboževal je letala, kokain, pse, še posebej hrte, konje, briljante, sladkarije, kipe Bude.

Pisal je življenje in živel je napisano – eksplozivna kombinacija za nekoga, ki je bil povsem brez empatije. Propagiral je vojno in se navduševal nad smrtjo. Bil je majhen, plešast, vedno brezhibno oblečen, nase je vsak dan zlil celo stekleničko parfuma in imel je gnile zobe. Ko ga je André Gide prvič srečal, je zapisal, da je to mož, ki nujno potrebuje zobozdravnika.

Ampak Gabriele D'Annunzio je zasnoval tudi stvari, ki so kmalu začele živeti svoje življenje in so se preobrazile v uspešno delujočo in uničujočo ideologijo; kot tista pošast v filmu Ridleyja Scotta Osmi potnik, ki postaja vedno večja. Prav on si je izmislil tako imenovani rimski pozdrav z dvignjeno roko, ki so ga kasneje prevzeli italijanski in nemški fašisti.

Pristanišče Fiume ob Jadranskem morju (današnja Reka), ki ga je leta 1919 zasedel s svojimi vojaki, je spremenil v laboratorij, v katerem je izostril hipnotične govore, ki so navduševali množice. Izpopolnil je svoj propagandni stroj, ki je bobnel psevdoreligiozna vzvišena gesla. Prebivalce je navduševal z vsakodnevnimi vojaškimi paradami in ognjemeti, natančno dizajniranimi uniformami in zastavami. To je bilo mesto, ki je za petnajst mesecev postalo edinstvena utopija; težava je bila le v tem, da sta ta laboratorij natančno opazovala dva povzpetna politika, Mussolini in Hitler, ter se hitro učila, inspirirala in to izjemno manipulacijo množice spremenila v dobro delujoči smrtonosni stroj.

Mali manipulator

Njegov oče je bil vinar in župan Pescara. Ni maral svojega sina, ker mu je bil preveč podoben; bil je ženskar in ves čas v dolgovih. Ko je kodrolasi Gabriele odšel na študij v Rim, je veljal za sramežljivega in prijaznega mladeniča, občutljivo pesniško dušo, a kot v odlični in lani večkrat nagrajeni biografiji tega italijanskega pesnika z naslovom Pike (Založba Fourth Estate, London) piše Lucy Hughes-Hallett, ta fant z velikimi očmi ni bil tako nedolžen, kot je kazal njegov videz.

Pri osemnajstih letih je izdal prvo pesniško zbirko, ki je dobila nekaj dobrih kritik. Skromni mladenič se je čez noč spremenil v izjemnega samopromotorja: vsem rimskim urednikom časopisov je poslal sporočilo, da je mladi pesnik D'Annunzio nesrečno padel s konja in izdihnil. Kritiki so začeli takoj slaviti prehitro ugasli talent, o njem so pisali same lepe stvari in zbirka je bila v hipu razgrabljena ter še večkrat ponatisnjena. Ko je bila prevara odkrita, je bil že bistveno bolj slaven kot prej.

Opazoval je aristokratsko rimsko družbo in razmišljal, kako bi se infiltriral vanjo. Želel si je postati tako slaven kot Franz Liszt, ki ga je že vsega ostarelega videval na koncertih. Štirideset let prej je dolgolasi skladatelj obsedel Evropo. Oboževalke so si iz strun klavirjev, na katerih je igral, delale zapestnice, iz njegovih cigaretnih ogorkov pa verižice. Na koncertih so poslušalci padali v trans, imeli vizije. To je bila množična histerija, kot je zapisal Heinrich Heine.

Ko je D'Annunzio v Rimu opazoval sivolasega umetnika, so okoli njega še vedno sedele zaljubljene mlade oboževalke, in ko je po koncu koncerta skupaj z njimi odšel iz dvorane, je vsa dvorana vstala in mu zaploskala.

To si je želel D'Annunzio – zaljubljeno množično publiko. Izbiral je žanre, ki so bili uspešni, odlomke novih romanov je ponujal urednikom, da so jih tiskali v dnevnem časopisju. Postajal je vedno bolj prepoznaven. Pot v visoko družbo si je utrl tako, da se je poročil z modrokrvno lepotico, ki mu je rodila tri sinove. Ves čas jo je varal. Kasneje je zapisala: »Ko me je vzel za ženo, sem mislila, da sem se poročila s poezijo; bolje bi bilo, če bi za nekaj lir kupila nekaj njegovih verzov.«

D'Annunzio je ustvarjal cele noči – pisanje je moje življenje, je večkrat dejal, vse drugo je dim. Še ko je nekoč padel s konjem in ujet ležal pod njim, je, medtem ko je čakal, da ga rešijo, snoval novo dramo. Njegovi romani (Slast, Zmagoslavje smrti, Ogenj ...) so postali uspešnice v Nemčiji in Franciji, dobival je visoke honorarje, a je bil ves čas v dolgovih.

In seveda bral je Nietzscheja, se navduševal nad idejo o nadčloveku ter poslušal Wagnerja. Imel je vedno več ljubic, same bogatašinje in princese. »Niti moč Herkula niti lepota Hipolita nista za žensko tako privlačna, kot je slava.« Všeč so mu bile neodvisne ženske, visoke amazonke, ki so ga znale zabavati. V spalnici je imel omaro z različnimi kostumi, v katere so se lahko oblačile.

Ena od mnogih žensk je dejala, da je bila v postelji nekaj ur središče D'Annunzijevega sveta, a ko je bilo užitkov konec, jo je zapustil in odšel v delovno sobo. Niti do vrat je ni spremil, je dal pa njeno kočijo do stropa napolniti z živo rdečimi vrtnicami.

Ves čas je bil v dolgovih. Bogate ljubice so mu ponujale svoje vile in mu kupovale arabske konje, ki jih je tako vzljubil, da so v hlevih ležali na dragocenih perzijskih preprogah.

Princ in igralka

Leta 1894 je spoznal največjo divo tistega časa – Eleonoro Duse. Sarah Bernhardt je bila njena edina tekmica. Najprej ji je bil majhen mož z voščenim obrazom zoprn, potem se je vanj neskončno zaljubila. Publika je oboževala Dusejevo, njen magični obraz, na katerega nikoli ni nanašala nobene maske ali ličil. Imela je številne ljubezenske zveze, ki so jo vedno onesrečile. Bila je izumetničena, patetična, brez humorja, ves čas utrujena in melodramatična, a ko je prišla na oder, se je zgodila magija. Gledališče je v tistih časih, kot je ugotavljal Marinetti, obiskovalo kar devetdeset odstotkov Italijanov.

D'Annunzio je z Dusejevo preživel osem najbolj kreativnih let v življenju. Zanjo je pisal drame in potoval po turnejah, razmišljala sta, da bi zgradila velikanski amfiteater, vendar sta denar prehitro zapravljala. Rad je imel njene dolge elegantne roke in jim je posvečal svoje romane. Kadar jo je užalostil, kar je bilo pogosto, je bil ves vznemirjen, ko je opazoval, kako si s temi belimi rokami žalostno briše solze.

Eleonora je postala mazohistično odvisna od žalosti, ki ji jo je povzročal, in oboževala je seks z njim. Kot piše Lucy Hughes-Hallett, sta nekoč v parku odšla v starodavni labirint. V njem se je Eleonora izgubila, ni našla izhoda in doživela je napad panike, klicala ga je in rotila, naj jo reši, njene bele roke so bile krvave od trnja, v katero se je zaganjala. D'Annunzio pa je tiho stal na drugi strani bodeče žive meje in si delal zapiske.

Ko je zapustil igralsko divo, je začel loviti mlajše ženske: služkinje, natakarice, sobarice, aristokratinje, igralke, plesalke, neznanke na ulici. Neki prijatelj je pripovedoval, da ko je bil v moški družbi, je bil čisto normalen, takoj ko se mu je približala ženska, pa je povzdignil glas in njegove geste so postale bolj teatralične: »Kot trenirana opica.«

Nova umetnost

Evropa je govorila o njegovih knjigah. Henry James ni bil zadovoljen, pisateljeva težnja po lepoti se mu je zdela mediteranska in neokusna – »kot sadež z druge strani morja, ki je preveč sladek in ima okus, na katerega nismo navajeni«. James Joyce je dejal, da je D'Annunzio po Flaubertu edini pravi evropski pisatelj. Postavljal ga je ob bok Kiplingu in Tolstoju. Tudi Proust je bil navdušen.

V umetniški svet so počasi začeli vdirati nadrealisti, dadaisti in futuristi, ki so želeli revolucijo v umetnosti, novo perspektivo pogleda, eksplozijo v varnem meščanskem svetu. Marinetti, ustanovitelj italijanskih futuristov, je bil bogataški sin, ki je povzročal škandale, klical k vojni, ki naj bi bila higiena sveta, ter pozival, naj se zažgejo muzeji in gledališča; naj na plan pride nova umetnost, navdušena nad tovarnami, stroji in tanki. Napisal je futuristični manifest, veliko prepisal od D'Annunzia, in ker je bil prijatelj njegovega očeta eden od šefov pri francoskem dnevniku Le Figaro, so ga objavili kar na prvi strani časopisa. Danes je to nekaj nepredstavljivega.

V eni od točk manifesta Marinetti pravi, da mora biti pisatelj razsipen, da mora živeti v blišču in razkošju. D'Annunzio je ta manifest uresničeval že več desetletij prej – živel je tako bogataško življenje, da je moral pred upniki pobegniti v Pariz. Čeprav je bil povsem brez denarja, se je nastanil v enem najdražjih hotelov, v Le Meurice na Rue de Rivoli. Imel je oseminštirideset let.

Parižani so bili sumničavi do majhnega, grdega in zgrbljenega Italijana, nekdo ga je opisal kot zlobnega Harlekina, ki je umoril Pierrota. A ko je začel govoriti, je vse očaral. Začel je zahajati v znamenite salone, najraje k bogati ameriški dedinji in lezbijki Natalie Barney, pri kateri so se zbirali Cocteau, Tagore, Rilke. Svojo druščino je rada imenovala tempelj prijateljstva. Tam je zapeljal ljubico gostiteljice, slikarko Romaine Brooks, ki mu je v poslovilnem pismu napisala: »V nebesih, dragi pesnik, te bo čakala velikanska hobotnica s tisočerimi ženskimi nogami namesto lovk in bo brez glave.«

D'Annunzio je kupoval rože, konje, avtomobile, obleke. Vsak dan, ko je stopil iz hotela, je dal dvajset frankov italijanskemu tenorju, ki je tam beračil. Znanci so mu govorili, da je tip pijanec, ki denar zapravlja za pijačo. »Kaj pa naj naredi z dvajsetimi franki, si kupi avto?« jim je odgovarjal pesnik. Napitnine je dejal natakarjem, vratarjem, sprevodnikom, služabnikom, ki so odpirali vrata, služabnikom, ki so zapirali vrata, neznancu, ki mu je pobral robček, ki mu je padel na tla, in celo njegovemu prijatelju, ki je samo stal zraven pobiralca robčka. Pustil si je nakazovati velikanske predujme za romane, ki jih potem nikoli ni napisal. Živel je v hotelih, ki jih nikoli ni plačal.

Ko je nekoč v gledal baletno predstavo Djagilevega Ruskega baleta, se je zaljubil v biseksualno rusko plesalko Ido Rubinstein. (Prav zanjo je Ravel leta 1928 napisal Bolero.) Po predstavi je odšel v njeno garderobo, ki je bila polna oboževalcev, se pririnil čisto blizu, in ko je zagledal njene dolge čudovite gole noge, se je vrgel na tla in jih začel poljubljati od stopal pa vse do mednožja. V svoj dnevnik je zapisal, da so bile njegove ustnice pri tem voljne in spretne kot tiste virtuoznega flavtista. Vsem navzočim je bilo nerodno, plesalka pa je bila navdušena. Postala je njegova ljubica.

Agitator vojne

Potem se je začela prva svetovna vojna. Italija je ostala nevtralna, kar je D'Annunzia povsem razbesnelo. Iz umetnika se je spremenil v agitatorja, ki je klical k orožju ter italijanske politike pozival, naj se borijo za ozemlje, ki jim ga je ukradla avstro-ogrska monarhija. Ko je poveličeval vojno, kri in smrt, je vedel, o čem govori – to niso bile le patetične besede, obiskal je fronto in videl trupla mladih fantov, ranjence brez rok, mrtve konje. A to ga ni odgnalo od poveličevanja nasilja, kot da je bil povsem brez srca. Italijansko ljudstvo je pozival, naj se vključi v vojno, in postal je triumfator, nacionalni heroj.

Odločil se je, da se bo vrnil v Italijo. Ko je odhajal iz Pariza, se je poslavljal kot Julij Cezar; na železniško postajo Gare de Lyon ga je pospremila množica ljudi, predvsem ženske, in kot je zapisal v dnevnik, je skoraj z vsemi spal.

Ko je vlak šel skozi Torino, so se ženske obešale na njegov vagon, vanj metale cvetje, poljubljale okna njegovega kupeja. V Rimu ga je, kot so zapisali v Corriere della Sera, pričakala stotisočglava množica. Imel je govore, včasih kar na odru, takoj ko se je končalo prvo dejanje. Vedno bolj je izpopolnjeval retoriko, črpal je iz svojega znanja o gledališču, iz svoje poezije. »Poslušajte me! Skušajte me razumeti!« je grmel. Gojil je iluzijo, da se lahko umetniški talent in njegova senzibilnost dvigneta nad politiko.

Verjel je, da postaja übermensch. Pri najboljših krojačih v Rimu je naročal imenitne uniforme, ki jih je sam skreiral.

Ko se je Italija vključila v vojno, se je pridružil eskadrilji. Preselil se je v Benetke, kjer je živel v razkošni palači ob Velikem kanalu, ki mu jo je dal na razpolago avstrijski princ. Od tam se je vozil na svoje letalske pohode na fronto. Ni znal pilotirati, zato je bil vedno drugi potnik. V letalu je pod nogami imel bombe, ki jih je moral odvreči na vojne položaje in s katerimi je bilo vsako pristajanje smrtonosno. Letel je nad Trstom in celo nad Dunajem ter prebivalstvo obmetaval z letaki, s svojo poezijo in italijanskimi zastavami.

Takoj ko je prišel z vojnih poletov, se je vračal v Benetke v objem svojih ljubic. Večkrat je za las ušel smrti, potem je preživel hudo letalsko nesrečo in izgubil oko. Več mesecev je moral ležati v zatemnjeni sobi in takrat je napisal svoje spomine Notturno, modernistični roman, ki je bil všeč celo Hemingwayu, ki ga je sicer imel za bedaka.

Ko se je pozdravil, se je vrnil na fronto. Nekoč je zamudil polet in njegov najljubši pilot se je s še enim letalcem kar brez njega odpravil na polet nad Laibach. Pilot je bil ustreljen, kopilot je letalo komaj pripeljal nazaj v Italijo. Malo je manjkalo, da Ljubljana ni bila usodna za D'Annunzia.

Velika avantura

Po koncu vojne je del ozemlja, za katerega je D'Annunzio upal, da bo pripadel Italijanom, postal del novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Septembra 1919 se je skupaj z dvesto italijanskimi legionarji opravil proti Jadranskemu morju, da bo zasedel in osvojil pristanišče Fiume (Reko). Peljal se je v rdečem fiatu, ki je bil tako poln cvetja, da so mimoidoči najprej mislili, da gre za mrliški voz. Zavezniki so imeli navodila, naj ga med potjo ustrelijo. Namesto tega so se italijanski vojaki priključili tej čudni četi. V Fiume je tako prikorakal z več kot dva tisoč vojaki.

V mestu so nanj že čakali italijanski in tudi drugi prebivalci, ženske so v večernih oblekah in opasane z revolverji korakale po ulicah. Mesto je postalo politična utopija. D'Annunzio je v govorih obljubljal, da bo Fiume »sijoči žaromet sredi oceana zla, ogenj, katerega iskrice bodo zanetile požar«.

V Fiume so prihajali vsi, ki so si želeli svobode: socialisti, anarhisti, fašisti, vojni dezerterji in veterani, razbojniki, prostitutke, Severni Irci, hinduisti, Egipčani, predniki hipijev, ki so se srečevali pod dišečimi figami v mestnem parku in pridigali o svobodni ljubezni in o tem, kako je denar nepotreben. Navadni zakoni tukaj niso veljali, D'Annunzijevi sodelavci so že pisali novo ustavo, tiskali so nove znamke, denar, potne liste. Ženske so dobile volilno pravico, homoseksualnost je bila dovoljena. Rojevala se je nova država.

Prebivalci so verjeli, da je Fiume mesto, v katerem se lahko vse začne od začetka in da bo zato življenje v njem lepše in pravičnejše. Kokain je bil dovoljen, nosili so ga v zlatih šatuljicah okoli vratu. Futuristi so po mestu pripravljali umetniške dogodke in performanse. Vsa evropska zunanja ministrstva so v mesto poslala svoje vohune in vsi so čakali, kaj se bo zgodilo.

Vsak dan so se dogajala različna slavja in parade, življenje v pristanišču je bilo spektakel. Veliki triumfator je v svojih govorih v Fiume vabil vse rase, vse upornike, revne in brez pravic. Tiste, ki verjamejo v sveto pismo, in tiste, ki berejo koran. Dopisoval se je s kitajskimi delavci, ki so obirali sadje v Kaliforniji. Lenin je D'Annunziu poslal konzerve z najboljšim kaviarjem in mu napisal, da je edini pravi revolucionar v Evropi.

Mussolinijevi fašisti so počasi pridobivali moč. Ko so tri leta kasneje vkorakali v Rim, so posegli po podobni ideologiji, ki jo je na Reki zasnoval pesnik. D'Annunzio najprej ni bil navdušen nad Mussolinijem, ki ga je videl kot vulgarno različico samega sebe. Ker je v pristanišču začelo zmanjkovati hrane, so legitimizirali piratstvo – ropali so ladje v severnem Jadranu.

In vendar se je po petnajstih mesecih avantura končala. Italijanske ladje so začele napadati mesto in D'Annunzio je po petih dneh kapituliral. »Nekaj lepega se je končalo, svetloba je ugasnila. Vse, kar me obkroža, je umazano. Danes sem samo še duh.«

V nekaj več kot letu dni je bila Reka natančno takšna, kot si je predstavljal: realistična drama s tisočerimi pravimi statisti in igralci, ki jo je gledal ves svet. Tako imenovani »fiuminizem« je že napovedoval diktaturo fašizma.

Kičasto zatočišče

Zadnjih šestnajst let življenja je živel na ogromnem posestvu Vittoriale, ki se razteza nad letoviščem Gardone Riviera ob Gardskem jezeru. Italijani ga množično obiskujejo, Nemcev, ki so sicer na Gardskem jezeru najštevilnejši turisti, tam ni zaznati. Za vstop v pisateljevo vilo je treba v vrsti čakati tudi po eno uro.

Vittoriale je pravi gardaland megalomanije in slabega okusa. D'Annunzio je tam postavil velikanski amfiteater, malo više se kot betonska torta dviguje mavzolej, v katerem je pokopan pesnik, skupaj s še nekaj najzvestejšimi borci, ki so se z njim borili za neodvisnost mesta Fiume. Med cipresami in dišečimi lovorji se stekajo slapovi, vodometi, gredice so polne živo rdečih vrtnic (menda naj bi jih bilo okoli 10.000 grmov), med njimi so »posajene« stare granate kot falični vojni simboli.

V posebnem prostoru je razstavljen motorni bojni čoln mas 96, s katerim je leta 1918 D'Annunzio skupaj z vojaškimi kolegi napadel pristanišče Buccari (danes Baker). Pod stropom kinodvorane, ki se drži vile, visi letalo, s katerim je v prvi svetovni vojni iz Benetk letel nad Dunaj in je le malo večje kot zabojnik za smeti.

Globoko v zeleni grič je inštalirana velika vojna ladja Puglia, na kateri je pred Splitom padel njegov tovariš in kapitan Tommaso Gulli. S kljuna ladje se obiskovalcu ponuja popoln razgled na Gardsko jezero in bližnje gore.

V centralnem objektu, vili Priora, je na ogled njegov fiat, s katerim je krenil nad Reko.

Vsi ti vojni »spominki« so bili Mussolinijevo darilo, saj je fašistični vodja želel z radodarnostjo slavnega pesnika obdržati na svoji strani. V Vittoriale je pošiljal ovaduhe. Poročali so mu o tem, kaj piše in kaj razmišlja, kdo vse prihaja na obisk k slavnemu heroju – med drugim je sprejel celo sovjetskega odposlanca. Od enaindvajsetih služabnikov, ki so delali tam, jih je bilo šest Mussolinijevih agentov.

Kot v knjigi Pri miru sedeti nas úči piše Tim Parks, je Mussolini sicer pridigal o nasilju, vendar ga v resnici ni prenašal. Ni imel želodca zanj. Dobesedno. Ko so fašisti umorili socialističnega poslanca, je imel takšne želodčne bolečine, da se je valjal po tleh in lahko je užival samo toplo mleko, nič drugega. Poskrbel je tudi, da je poslančeva vdova dobila državno pokojnino. Zelo si je prizadeval, da bi bil hudoben, vendar ga je takoj paralizirala želodčna bolečina. Po smrti so naredili avtopsijo in ugotovili, da je imel povsem zdrav želodec. Čira ni bilo. Bolečine so bile psihosomatske.

Ker je bil D'Annunzio še vedno veliko bolj vpliven od Mussolinija in ker ni bil ravno glasni navdušenec nad fašizmom, je Mussolini razmišljal tudi o tem, da bi ga dal umoriti, vendar se je očitno vdal svojemu želodcu in pesnika ukrotil z bogatimi darili. Zato je izpolnil vse D'Annunzijeve prošnje, samo letališča, ki si ga je zaželel imeti tik ob posestvu, mu ni zgradil, da mu ne bi kam pobegnil. Rad ga je namreč razkazoval kot ikono svoje ideologije.

V posebnem delu D'Annunzijeve vile so razstavljene njegove puške, pištole, uniforme. Njegovo bivališče je bilo sestavljeno iz labirinta številnih majhnih in temačnih sob (zaradi poškodovanega očesa ni prenašal svetlobe), ki so nagrmadene z brokatom, različnimi kičastimi predmeti in okrasjem, od katerih obiskovalca pečejo oči. Klavstrofobična nočna mora. V pesnikovo delovno sobo, ki je čudežno svetla in zračna, vodijo nizka vrata, kot bi želel obiskovalca prisiliti, da se mora, če želi vstopiti, najprej globoko prikloniti velikemu talentu.

Kar predstavljam si ga, kako je v teh groznih sobah kot kakšen minotaver čakal svoje obiskovalce, še posebej obiskovalke, ki so bile vroča stalnica vse do konca življenja: prostitutke, lokalna dekleta, oboževalke, ki so prihajale z vseh koncev sveta, da bi svoje telo in dušo predale svojemu heroju, vse naenkrat in posamezno. Med njimi je bila tudi vedno bolj slavna slikarka Tamara de Lempicka, ki ga je opisala kot »starega palčka v uniformi«.

Starejši ko je bil, bolj so njegovi dnevniki polni hvalisanja o tem, kako divji in strasten ljubimec je, kako dolgo trajajo orgije, ki jih blagoslavlja z velikanskimi dozami kokaina. Sobe je imel močno ogrevane, da so se obiskovalke lahko sprehajale gole ali da so lahko brezskrbno poležavale na zofah in perzijskih preprogah. Ta ljubezenska gnezda so bila nekoč tako močno parfumirana, da so obiskovalcem še mesece kasneje obleke dišale po mešanici sandalovine in vonja vrtnic.

V Vittorialu ga je obiskal stari znanec iz Pariza Paul Valéry. Gostitelj mu je povedal, da raziskuje novo dimenzijo življenja, ki ni niti smrt niti življenje, skušal je doseči mistično transcendenco. Navduševal se je nad Mahatmo Gandhijem in dejstvom, da na dan poje le nekaj žlic kaše. Razmišljal je, da bi v zadnjem stadiju življenja postal svetnik.

Fašisti so prevzemali oblast. Dramatik Pirandello je Mussoliniju poslal priliznjen telegram, da si najbolj na svetu želi postati del njegove stranke. D'Annunzio je premišljeval o smrti; diktatorja je prosil, naj mu omogoči, da bo poletel do severnega pola, v večni sneg in led, v katerega bo »posadil« italijansko zastavo in izdihnil. Mussolini ga je ignoriral. Raje ga je povišal v generala in pesnik si je naročil tri bleščeče nove uniforme.

D'Annunzia so obiskovale nekdanje ljubice, obujale so spomine, prihajale so nove. Kupoval jim je obleke, kimone, diamante. Oblači jih je tako rad, kot jih je slačil. Včasih se je z njimi za nekaj dni zaprl v sobo. Zaljubil se v jazz in naročil na ducate najnovejših ameriških plošč; kot je zapisal v dnevnik, je preplesal cele noči. Potem je odkril film. Njegova najljubša igralka je bila Greta Garbo, njegov najljubši film Langov Metropolis, oboževal je Chaplina. Tudi Mussolini je imel rad komedije, in ko je prvič gledal Stana in Olia, je spoznal, da sta nosila enak klobuk, kot ga je imel on. Zabrisal ga je v smeti, tega pokrivala nikoli ni dojemal kot nekaj komičnega.

Pesnika je začel zapušča vid in vendar je še vedno pisal, predvsem dnevnike. Recimo: »Obstajajo tri svetovna čudesa: jastogi, sramne dlake in blondinke.« Ni mogel spati in jemal je veliko količino uspaval.

Prvega marca leta 1938 je D'Annunzio umrl zaradi možganske kapi. Star je bil štiriinsedemdeset let. Vest o njegovi smrti so takoj sporočili Mussoliniju, ta pa je glasno vzdihnil: »Končno!« Zadnja pesnikova ljubica, svetlolasa Tirolka Emy Huefler, je takoj zapustila Vittoriale in odpotovala v Berlin. Lepotica je bila nacistična špijonka; obstajajo teorije, da je starca zastrupila s preveliko dozo kokaina.

Po Evropi se je širil vonj po vojni. D'Annunzio je postal pozabljen pesnik. Pozabljeno svarilo.

Je bil D'Annunzio fašističen ali je bil fašizem d'annunzijevski?