Meta Hočevar: Ob pomoči različnih tehnologij lahko vse vidiš, vse slišiš, vse veš. Ampak dotakniti se pa vsega tega ne moreš.

Je utemeljiteljica sodobne slovenske gledališke scenografije. Po izobrazbi in načinu mišljenja je arhitektka in je za svoje rešitve prejela številne nagrade, dokler se ni leta 1972 v gledališču Glej v Jovanovićevi režiji Šeligove drame Kdor skak, tisti hlap poskusila še kot scenografka; največ je sodelovala z Dušanom Jovanovićem, Slobodanom Unkovskim, Miletom Korunom. Po dobrem desetletju jo je Dominik Smole vzpodbudil, da se poskusi tudi kot »vodička po prostorih, ki jih sama ustvarja«, in tako je v celjskem SLG ob Smoletovi dramaturški podpori prvič tudi zrežirala Srečanje na Osojah Alenke Goljevšček. 1973. je dobila prvo Borštnikovo nagrado za Gombrowiczevo Ivono, princeso Burgundije v režiji Dušana Jovanovića. Prejela je več kot deset Borštnikovih in Sterijevih nagrad, Župančičevo nagrado, zlati venec MES, nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Trendovo nagrado za življenjsko delo je dobila ob koncu lanskega leta. Sodelovala je tudi v produkcijah uglednih gledaliških hiš v tujini: Gradec, Köln, Moskva, Cambridge v ZDA ter večkrat gostovala na mednarodnem dunajskem festivalu Wiener Festwochen.

»Medtem ko arhitektura ustvarja prostor sprave, ustvarja scenografija prostor konflikta, dinamičnih medčloveških razmerij in nasprotij, kar je osnova gledališča,« je prepričana in zanjo je prostor pravzaprav ujeta svetloba. »Prostor narediš zato, da boš vanj ujel luč, svetlobo, ta je tista, ki ti zariše prostor. Brez luči ni prostora. Čeprav je tudi tema lahko že vse. In prostor je lahko tudi beseda...« Naseliti prostor torej – tako kot v knjigi Prostori igre sama popiše nastajanje uprizoritvenega koncepta predstave Tri sestre A. P. Čehova - najprej pomeni naseliti se v domu Prozorovih. Hoditi skupaj s Čehovom po njihovi hiši, po vrtu, se sprehoditi po vsem kraju, tja do železniške postaje, zavohati Rusijo tistega časa. Začutiti celoten prostor, ob tem zavestno pozabiti na oder, da bi jim lahko sprojektirali prostore igre, njihovo gledališko hišo. Umeriti prostor, ga spremeniti v ugledani prostor, hoditi s portalom pod pazduho in odrom v žepu po njihovi že dolgo naseljeni hiši, jo do popolnosti raziskati, se v njej počutiti kot doma, si določiti smer in obseg pogleda ter šele potem – čisto na koncu – postaviti to na oder.

Tudi zato je namig, da bi lahko izvrstno režirala, domislila scenografijo in načarala kostume Kushnerjeve sijajne drame Angeli v Ameriki, dobrohotno sprejela.

Zdi se, kot da imate petdeset let, kaj so zdaj to, sedemdeseta?

(smeh) No, no, ne žalite petdesetletnic. Pa vseeno, hvala. Sedemdeset je v tem trenutku ravno prav zame. In drugo leto bo enainsedemdeset tudi ravno prav zame. Spominjam se duhovite replike iz igre Pavla Lužana Srebrne nitke, ko eden od varovancev doma za stare zabrusi mladi negovalki: »Čakaj, kuzla, te bo čas!«

Tako gre to. Star, mlad, to so prehodna stanja. Ne trajajo večno. Vsak je sam sebi mera. Tisti, rojeni pred mano, so stari, tisti rojeni za mano so pa mladi. Jaz sem pa zmeraj ravno prav.

Rekli ste, da ne marate preveč predvi dljivih stvari …

To še vedno drži, profesionalno in zasebno. Smer si nekako začrtaš in potem se pustiš presenetiti. Tudi Cankarjevo misel, »važna je pot, ne cilj«, je treba razumeti malo širše. Ravna pot, brez ovinkov, pa še enosmerna povrhu, zna biti malo dolgočasna. Ovinki so super, bližnjice se ponavadi ne obnesejo. In na poti je pametno malo pozabiti na cilj, sicer je lahko zelo utrujajoče in dolgočasno, pa še vleče se. Vic je v življenju, delovanju, ritmu. Ves čas se nekaj dogaja. Presenečenja morajo biti. Mislim, da je radovednost motiv, ki te žene in ti daje energijo. Pot je nekaj resnega, življenje tudi, ampak mora biti pa tudi malo smešno. Seveda ne na račun drugih.

Ste bili kdaj preveč presenečeni?

Ne vem. Če sem bila, sem že pozabila, predvsem pa nikdar priznala.

Gotovo so vas največ presenečali moški.

Najbrž, ni pa nujno. Se ne spomnim. Prednost mojih let je tudi v tem, da kdaj kaj pozabim. Nevede ali pa namenoma.

Vse življenje se prvenstveno izražate mimo besede...

Življenje je zgodba. Ukvarjam se s to zgodbo in prostorom, v katerem se določena zgodba dogaja – gledališka ali vsakodnevna kot življenje. Prostor, v katerem naj bi se nekaj zgodilo, na primer v gledališču, ali v katerem naj bi se nekaj dogajalo, na primer v življenju, me kar naprej zanima. Zato me je gledališče tudi tako pritegnilo, tam zgodbi oblikujem njeno zavetje, lupino, prostor... Zgodba je bistvena, je vzrok. Pa ne samo v gledališču. Tudi likovniki, predvsem tisti, ki se ukvarjajo s performansi, iščejo svojo zgodbo. Brez zgodbe ni nič. Dolgčas. Zgodba meri v prostoru »čas« in odpira, sproža radovednost. Forma, estetika sama po sebi je dolgočasna. Zgodba in etika. To! Če umanjka eno ali drugo, je vse bolj votlo, prazno in samo sebi namen.

Scenografija.

Običajno in na žalost scenografijo marsikdo še vedno razume kot bolj ali manj všečno ozadje gledališki igri, kot nekakšne namalane kulise. Že od svojih začetkov temu nasprotujem. Trdim, da gre za prostor, ki ga je treba oblikovati. To je prostor, v katerega umestiš dramski dogodek, akcijo, konflikt, vse, včasih še gledalce zraven. Zanimivi na odru so konflikti, v življenju jih pa malce zabrisujemo. Nekoč sem zapisala, da je arhitektura prostor sprave, scenografija pa prostor konflikta. V zadnjem času opažam, da je »konflikt« pobegnil iz teatra v življenje, na cesto, v mesto in tudi pokrajino. Opažam ga v atraktivni arhitekturi, ki s svojo atraktivnostjo deluje bolj kot gledališka scenografija in ne kot prostor miru in uživanja. Bi rekla sprave, ampak to se sliši danes preveč politično. V današnjem času, ko je vizualnost izjemno potencirana, saj nas z vseh strani bombardirajo všečne in začasne podobe, podprte s hrupom, se je morda treba malo ustaviti v tej dirki površnosti in videza in se vrniti k primarnemu človeškemu čutu. To je dotik.

Dotik?

Ja, dotik. Dotik je primarna, prva človekova izkušnja. Zato se mora otrok vsega dotakniti. Ko otrok zagleda mirno jezersko gladino, bi šel čeznjo, kot Kristus, ne ve, da se mu bo udrlo. Skozi izkušnjo dotika, ki si ga za vedno zapomnimo, razumevamo svet okoli nas, podobe, svoj pogled. Zveni nenavadno, toda vse bolj se mi dozdeva, da je tako. Da je na eni strani dotik, na drugi podoba, vmes pa zgodba. Mislim, da je treba v času poplave vizualnih atrakcij za trenutek obstati, razmisliti in se vrniti k zanemarjenemu čutilu, dotiku. Med umetnostmi se mi zdi gledališče temu še najbliže. Igralec ga prenaša za nas. To me zadnje čase precej zanima. Danes lahko ob pomoči različnih tehnologij vse vidiš, vse slišiš, vse veš. Ampak dotakniti se pa vsega tega ne moreš. Zato oboževalke in oboževalci še vedno norijo, in to zmeraj bolj, kjerkoli se v javnosti pokaže kakšna njim znana in ljuba oseba in čakajo ure in ure, da bo prišla mimo in se jo bodo lahko dotaknili ali vsaj prišli čim bliže. Zadnjič se je neki popolnoma odrasel novinar hvalil na televiziji, da je stal samo dva metra stran od neke filmske zvezde. Skoraj bi se je lahko dotaknil. Kakšen beden novinarski dosežek! To se ni zgodilo pri nas, ampak bi se tudi lahko, če bi k nam slučajno zašla kakšna pomembna filmska zvezda.

Vedno gre za odnos človek-prostor. Koli ko se ta spreminja – se sploh spreminja?

Prej ste omenili, kako ste se sprehajali po ulici, ki jo dobro poznate, pa je sneg ubijal zvok. Sama – in veliko hodim – razmišljam, kako se mi ista pot včasih vleče, včasih pa jo prehodim v trenutku. Čas igra pomembno vlogo. Občutek časa – trajanja poti je odvisen od mojega vsakokratnega angažmaja, mojih misli, medtem ko hodim. Čas in prostor, kronos in topos. Če sem razpoložena, se mi zdi neki prostor prijeten, optimističen, če pa nisem, se mi zdi lahko zelo drugačen. Prostor se na neki način tudi obnaša. To so stvari, ki so v arhitekturi precej pomembne, seveda pa niso tako preproste. Komplicirana zadeva, vredna študija in razmisleka. Za začetek se je treba naučiti opazovati. Kaj je in kakšno je ozračje posameznega prostora in kako ga v arhitekturi ustvariti. Znanost in z njo tehnologija lahko veliko naredita. Ampak brez domišljije ni nič. Človeštvo, če bo že tako kazalo, ne bo propadlo zaradi pomanjkanja znanja, ampak zaradi pomanjkanja domišljije. Sposobnost fantaziranja je nekaj najlepšega, kar imamo.

Človeka radosti.

Seveda, in postane radoveden.

Je za vas arhitektura še vedno ista reč kot pred 50 leti?

Arhitektura je urejanje, spreminjanje, grajenje in podiranje. Narobe je reči, aha, tu je prazen prostor, bomo pa nekaj sezidali. Velikost prostora naše države je določeno število kvadratnih kilometrov. Nič več in nič manj. Absolutna številka. Karkoli brcneš vanjo, drevo, avtocesto ali nebotičnik, spremeniš okolje. Vse spremeniš.

Arhitektura kot atrakcija?

Atrakcija je stvar trenutka, če predolgo traja, atrakcija plahni. Si predstavljate, da bi svetlobne rakete z Gradu švigale deset ur skupaj in nepretrgoma? Saj bi vsi znoreli, ne samo ptiči in druge živali. Atrakcija je zanimiva le kratek, točno določen čas, hiša pa mora trajati. Scenografijo po predstavi vsak večer podrejo, hiša pa mora obstati in trajati. Na odru lahko tvegam in eksperimentiram, v arhitekturi pa ne, vsaj ne tako kot v teatru. Hiša je posoda za življenje, za vrsto dogodkov, ki se v njej zgodijo. Kot materializirana arhitektura mora preživeti tudi tisti dogodek, tisto zgodbo, za katero je zgrajena. Ker dogodki se spreminjajo. Arhitektura mora biti toliko prilagodljiva, v svojem izrazu toliko odprta, da sprejema različne zgodbe. Zato mi marsikaj v zadnjih letih »ni leglo«.

Z vprašanji javnih prostorov smo se v Sloveniji po zaslugi arhitekturnega znanja soočili zgodaj. Kaj pa danes? Postajajo me sta makete?

Problem z maketami se mi zdi kar velik. Reciva Dubaj, da greva malo v svet. Je kot neke vrste v realnost potisnjena računalniška igrica. Tehnološko do perfekcije premišljen šopek nebotičnikov, ki se lahko mimogrede sesuje vase z vsem nakopičenim kapitalom in nafto – in kaj vem s čim še vred. Pa ne da me je strah, ampak me noben hudič ne bi spravil v tisto artificielnost, čeprav vem, da lahko tam smučam na umetnem snegu v umetni klimi pod streho ali pa igram golf na zelenici sredi puščave. Reciva, da življenje traja... malo več kot sedemdeset let (smeh). Tudi hišo gradimo za sto let in več. Biti mora takšna, da bo ustrezala, ne samo tukaj in zdaj, temveč da bo ustrezala tudi v prihodnje. Da bo skladna z okoljem in mano. Po drugi strani pa, da bo na neki način vzgajala, da se bodo ljudje, ki bodo v njej bivali, zaradi njene kvalitete tudi dobro počutili in morda celo poboljšali. Včasih sem huda idealistka, kaj? V dobri arhitekturi, v nečem lepem, se dva ne bosta ubila, stepla, ali pač? Morda... Vsaka umetnost, ker arhitekturo razumem tudi kot umetnost, se te mora dotakniti v glavi, v srcu in v trebuhu. V vseh treh točkah naenkrat: razumsko, čustveno in čutno. Danes se bolj razmišlja o umetniškem delu kot o tržnem izdelku. Dobra slika je veliko več kot izdelek in dobra arhitektura prav tako. Slika razmakne moje radovedne čute, dotakne se me in njen odtis v meni ostane. Sama po sebi, prek barve in materialov, je tudi tržno blago. Vendar je v njej veliko več, je nekaj, kar se človeka dotakne. In z njim živi. Pri arhitekturi bi se moralo dogajati nekaj podobnega. Hiša se nas dotakne, dobro se počutimo v njej.

Kaj pa javne površine?

Tudi z javnimi površinami je tako. Trg je dnevna soba mesta. Je prostor srečevanja, je stičišče poti, različnih smeri. Po trgih sodimo mesto in po mestu njegove meščane. Tako kot po hiši sodimo njene prebivalce.

Ploščad od Filharmonije do nunske cer kve. Ker je tako pusta, zavijem na sredi v park in na koncu spet ven... Nisem edina.

Kongresni trg je končno dobil vsaj približno svojo originalno podobo. Ta trg uokvirja in povezuje temeljne simbole mesta in tudi države: kulturo s Filharmonijo, šolstvo in znanost s poslopjem Univerze, duhovnost z nunsko cerkvijo in, upam, enkrat tudi spomenik vsem žrtvam, ki je zamišljen v predelu vzhodno od poslopja Kazine, kjer je že Plečnik načrtoval tako imenovani Južni trg. Če pomislim, da je bil trg zasnovan že pred skoraj dvesto leti, ko je imelo mesto najmanj petkrat manj prebivalcev, je današnja zadrega z njim malo nenavadna. Prav zanimivo je sedeti pred Platano in opazovati, kako ljudje hodijo. Kdo gre direktno čez? Kdo gre ob robu?

Kako po njej greste vi?

Čez trg se peljem s kolesom. Fino je, ker visi in ni treba ves čas poganjati pedal. Všeč mi je. Zaradi dimenzij in pogledov, zaradi reda, ki ga vzpostavlja. Je pa v letih, ko je bil degradiran v parkirno površino, izgubil svoje prvotno dostojanstvo. Da si to spet pridobi, je potreben čas. Čas gradnje je ponavadi krajši od časa, ki ga prostor potrebuje, da ga meščani vzamejo za svojega, in Ljubljančani ga še niso popolnoma sprejeli. Tako kot se tudi človek na začetku ne počuti fajn v novi hiši. Mora jo napolniti z zgodbo. Podobno je s Kongresnim trgom, ki je zanimiv, ne nazadnje zaradi prvega kongresa in moji generaciji predvsem zaradi zborovanja za osamosvojitev, pesmi Daneta Zajca, ki jo je tam govoril...

Katere pesmi?

Ptice. Na Kongresnem trgu je bilo, nabito polno. V živem spominu mi je ostal pesnik Tone Pavček z branjem deklaracije in Dane Zajc je recitiral pesem. Politika se nobenega ne spomnim, samo pesnika. A ni to hecno? Pomislite, kako drugačen je Kongresni trg, ko je poln ljudi. Ali pa Prešernov trg. Slovenci smo najbrž res eni drobnjakarji, pa še v hrib obrnjeni vsak v svoji grapi. Najraje kaj malega pobrkljamo na kakšnem vogalu, morda kakšen stebriček, pa kakšno klopco, pa kakšen robniček... Ena taka »pedikura« mestnega parterja, kjer se lepo poseda in pije kavo ali kakšno pivce. Po žarnico, če pregori, je treba pa v bivša Javna skladišča ali na Barje. Vendar je urejenost obrežij Ljubljanice z novimi mostovi lepa.

Kaj je poteza v Ljubljani?

Zame sta to še vedno Fabiani in Plečnik. In Ravnikar. Njihove poteze se še vedno dobro čutijo, hvala bogu. Toda živimo v drugem času. Zdaj gre za vprašanje zemljišč, ne za urbanizem. Danes je urbanizem, na žalost, podrejen moči kapitala.

Pri Ravnikarju ste diplomirali z nalogo končne postaje in restavracije v Postojn ski jami.

Ja, kje ste pa to odkrili? Profesor Ravnikar mi je predlagal, da se poskusim s to nalogo. Zelo nenavadno in zelo zanimivo. Enkrat na mesec sem s profesorjem hodila v Postojnsko jamo in takrat sem se veliko naučila, kako se vesti z investitorjem, kako neko nalogo predstaviti. Bil je zanimiva osebnost.

Ste bili pridna študentka?

Zanimalo me je. Pridnost pa ni vse. Bili smo kar dobra, zanimiva generacija. Živeli smo intenzivno, v vseh pogledih. Intenzivno v risalnici, intenzivno v gostilni Pod skalco, intenzivno na smučanju pa še kje.

Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi Ravnikar rekel na današnjo Ljubljano.

Jamral bi, prav gotovo. (smeh)

Imamo v Sloveniji dobre arhitekte?

Imamo nekaj izvrstnih, ki se mirno lahko postavijo v isto vrsto s svetovnimi klasami, imamo veliko povprečnih, vendar s še spodobno arhitekturo, in imamo tudi take, ki bi bili koristnejši pri kakšnem drugem opravilu, kjer bi bila škoda manjša. Ampak arhitekti pri tej lestvici niso izjema. Tako je najbrž v vseh poklicih.

Gledališka scenografija je omejena s ča som gledanja oziroma z dolžino pogleda. Spomnim se tiste Draga Turine iz novogo riške predstave Krčmarica Mirandolina iz leta 1982, hodila sem v malo šolo, mreža, na katero so protagonisti splezali in jo tre sli... Kakšne scenografije si zapomnimo za vedno?

Verjetno ostane kar celotna slika. Niste si zapomnili samo mreže, temveč tudi tiste, ki so viseli na njej. Spomnimo se razpoloženja, pusti nam vtis, ki je kombinacija zvoka, slike, zgodbe in gledalca. Ni mogoče reči, to je scenografija, to je režija, to je igra. Predstava je sistem odnosov, ki se šele v gledalčevi glavi sestavijo v njegovo iluzijo. Veliko sem gostovala po svetu, z ljubljanskimi predstavami ali pa sem ustvarila kakšno v tujini – predstava je pomembno povezana z gledalcem. Je taka, kakršno on sprejema, in ne taka, kot mi mislimo, da smo jo izvedli. Vsak lahko v isti predstavi vidi svojo osebno različico predstave, dogajanje, ki ga on morda občuti, doživlja in razume drugače kot njegov sosed.

Je gledališki oder za vas laboratorij po polne svobode?

Upam, da je. Dramski tekst z opombami, opisi prostorov, jemljem kot literaturo. To je za branje. (smeh) Gledališko me pa zanima dialog, kaj se pogovarjajo. Razmišljam, v kakšen prostor bi postavila določen dialog: kje se pogovarjata, ali se kregata, se imata rada... Prostor, kam umestim določen razgovor, bo veliko povedal o njiju. Če nekdo reče, rad te imam, nekomu, na primer punci, ki je na vlaku in odhaja, ima to čisto drugačen pomen, kot če ji to reče v diskoteki ali če ji reče na ulici, zavpije za njo. Verjetnost izjave je lahko odvisna od tega, kje je izgovorjena. Poleg tega seveda, kako je izgovorjena.

Ste kdaj izbirali prostor, kje bi komu ne kaj povedali?

(smeh) Samo v gledališču. Sicer se pa izogibam usodnim izjavam in prostorom. V njih je premalo odprtosti, premalo humorja, ki lahko mehča kakšno manj prijetno situacijo. Vi ste izbrali prostor, da se lahko zdaj fajn pogovarjava... Sicer pa se pri delu nikoli ne usedem v dvorano in razmišljam, kje in kako bi kaj postavila. V glavi poskušam biti ena od udeležencev igre, ne gledalka. Raziščem prostor, atmosfero, določim mu možnosti in naloge. Določim način uporabe, če zelo zelo poenostavim. Prostor lahko ustvarimo tako, da se bosta dva, ko se bosta srečala, morala dotakniti. Prostor je v resnici tudi neke vrste posebna diktatura. Določa nam način obnašanja. Ampak samoumevnosti, da gremo skozi vrata ven, da ne moremo kar skozi zid... Ko začnemo razmišljati o samoumevnostih, ki jih je v življenju ogromno, pridemo do zelo zanimivih ugotovitev. Kaj je samoumevno? Zakaj je nekaj samoumevno? Kaj če samoumevnost razdrem, kaj je zadaj?

Govorite o zidovih?

Tudi. Lahko je to svetloba, papir, karkoli...

Pravite, da je prostor ujeta svetloba?

Enkrat sem naredila kocko, sobo brez oken, maketo. Potem sem v eni steni izrezala okno zelo visoko, potem pa še eno precej nizko. Skozenj sem v prostor spustila svetlobo in bilo je vse drugače. Z materialom, stenami lovim svetlobo, ki se od površine prostora različno odbija in glede na uporabljen material ustvarja zanimiva ozračja. Če ne govorimo o funkcionalnosti, toploti in podobnem, navadno zid postavimo tako, da vanj lovimo svetlobo. Skozi okno ali reže. Svetlobo lahko programiramo. Zanimivo se mi zdi tudi vprašanje horizonta. Kaj je horizont?

Kaj je horizont? Kaj človek išče v njem?

Prostor raziskujemo od skrajne točke proti sebi. Ko sedimo ob morju, najprej pogledamo horizont, do točke, ki je najdlje. Nato šele naš pogled pritegnejo stvari, ki so nam bliže. Najprej nam pogled seže do skrajne možne točke, se pravi do horizonta, šele nato opazimo kamen pod nogami. To se zgodi v drobcu sekunde. V gledališču je horizont zelo zanimiva zadeva.

In tema?

Najprej je bila tema. Nato se je verjetno nekaj videlo, potem pa še slišalo. Toda najprej se je videlo, ker je svetloba hitrejša od zvoka. V temi je vse možno...

Zato včasih zamižimo, ko o čem razmišljamo?

Tema ponuja pomiritev, je navidezna točka »nič«. Ko mižimo, se izoliramo, gre za točko koncentracije, enotno točko zvoka, prostora, časa... Vse začenjamo znova. In tudi v gledališču je tako, vse vedno začnemo znova, z ničle. Ne morem režirati ali postaviti scenografije na izkušnji prejšnjih. To bi bilo dolgočasno. Treba je zavestno pozabiti in začeti znova. Pozabiti tudi na razmere, v kakršnih delaš. (smeh) Mislim, da se vse zgodi v glavi, preden gre na papir.

Kaj se zgodi s scenografijo, ko gre za gle dališče absurda, Becketta, na primer?

Oblikovala sem scenografijo za Beckettov tekst Čakajoč Godota. Gre za temeljni problem čakanja, pričakovanja, upanja... Dogajanje sem postavila na nekakšno oblo ali čuden planet. Vsak avtor ima svoj svet, ki se fragmentarno opaža v njegovih igrah, svoj tip prostorov, bolje, neko svojo značilnost. Tudi pri Shakespearu, predvsem pri njegovih političnih igrah, bi se dalo tako razmišljati. Ne vem, tudi Čehov je tak, a vendar spet čisto drugačen.

Teksti katerih avtorjev so vam bili v sce nografiji najbliže?

Slovenski, od Šeliga do Jovanovića, Smoleta, Zajca, Strniše, ki se mi zdi izjemen avtor...

Samoroga ste tudi režirali.

Strniša mi je bistveno bliže kot Shakespeare. Ne govorim, kdo je boljši, temveč kdo me je bolj zanimal. Strniša mi je prišel pod kožo, enako Antigona. Smoletov Teiresias nekje pravi, »za svojo misel išče smisel«. To iskanje smisla za misel me še vedno vznemirja. Nenavadno točna je in prilega se različnim situacijam. Ker ni problem ideja, teh imamo ljudje, še posebno taki z več domišljije, na kupe; problem je, kako ji najti smisel, kontekst, da je prava in edina...

Drži, da gredo igralke v predstavah, ki jih režira ženska, globlje v odnosu do sebe, ču stev, telesa – se bolj razkrijejo?

Ne bi rekla. Ustvarjanje predstave je za igralca in tudi vse vpletene brskanje po sebi. Mislim, da ni večjih razlik zaradi spola. Lahko so pa zelo velike zaradi različnih režijskih postopkov, karakterja, pristopa in metode dela itd. Osnova je odnos med igralcem, igralko in režiserjem, režiserko. Ustvarjanje predstave temelji na medsebojnem zaupanju.

So moške preokupacije v gledališču dru gačne od ženskih?

Niso drugačne, so pa zelo zelo različne. Po moji izkušnji sta dva režiserja med seboj bistveno bolj različna, s popolnoma nasprotnimi interesi, kot pa je lahko en režiser in ena režiserka. Tudi z režiserkami je tako. Ampak pravila ni.

So vprašanja o razlikah med moški mi in ženskimi ustvarjalci v teatru sploh relevantna?

Znotraj ekipe niso relevantna, zunaj nje pa še kako. Ženska režiserka mora bistveno več vedeti, več se mora truditi, če hoče kaj doseči. Ženska ima drugačen pristop. Res je pa, da so me zanimali ženski liki, dobro napisani ženski liki, in teh je v dramski literaturi malo. Šeligo, Jukio Mišima, Evripid, Ibsen, tudi Čehov, ti so znali napisati dobre ženske vloge, Cankar pa sploh ne.

Ste vedno delali predstave, ki ste si jih želeli?

Ja, sem. Nikdar nisem delala po naročilu, zdelo se mi je, da ne bi delala dobro. In vedno sem tudi delala z ekipo, igralci, igralkami, s katerimi sem se razumela. V vseh mojih predstavah so nastopali Milena Zupančič ali Silva Čušin, Saša Pavček, Polona Juh, Ivo Ban, Branko Šturbej... Z njimi se dobro slišim. Igralec se ne nazadnje le odpre, se zavestno spusti v ustvarjalno avanturo, tako kot režiser z njim, čeprav mu nihče ne more zagotoviti, da bo predstava uspešna, pa če je še tako slaven režiser. Tu vedno obstaja tveganje in zaupanje celotne ekipe in ne reče se zaman »gledališka družina«.

»Nič se ne more zgoditi, ne da bi se zgodilo nekje,« je znana maksima Mete Hočevar.

Vedno obstaja lokacija, kjer nam je nekdo nekaj rekel, kjer se nam je nekaj zgodilo. To si zapomnimo. Nič ni brez prostora. Tudi ko beremo roman, si v mislih ustvarimo prostor. Samoumevnost tega je neverjetna. Samoumevno je, da se rodiš v neki prostor, se v njem najprej kobacaš in se pravzaprav kobacaš vse življenje skozi različne prostore, ne da bi se tega preveč zavedal.

Kakšen je vaš scenografski kozmos – kako si ga rišete v mislih?

Čim manj (smeh).

Je bilo vedno »čim manj«?

Pa je bilo res, še z začetkov študija arhitekture. Posvojila sem misel »Manj je več«. Tudi pri režiji velja enako. Za predstavo potrebujemo človeka, zgodbo in prostor. Vse je med njimi. In najteže je narediti na videz nekaj preprostega. Seveda je treba postaviti strukturo, koncept. Če nimaš osnovnega koncepta za posamezno delo, ne moreš narediti niti napake. Če pa niti napake ni, je rezultat lahko en hud, polikan dolgčas.

Skicirate svoje zamisli?

Vse se najprej zgodi v glavi. Atraktivna skica je avtorju lahko nevarna, ga lahko zapelje, da občuduje skico kot izdelek, ne pa kot zapis, ki ga je treba kritično premisliti in »prebrati«. Skice so za »branje«, ne za gledanje. Moje skice so precej selektivne, skiciram že, a zelo malo je na njih. So bolj delovne sorte in jih včasih le jaz razumem. Zanalašč.

Nekje ste rekli, da vam je žal, da v tride setih niste več žurirali.

A res? Bom poskusila nadoknaditi. Če se mi bo ljubilo, seveda.

Območje nad Colom, Kras, Ljubljana – vaši prostori.

Prvi del: Križna gora, samotna kmetija nad Colom, čas družine, dvojčka, preprosto in lepo družinsko življenje in druženje, delo in veselje, pobiranje krompirja, čebele, risanje in branje, branje, branje. Gozd, travnik, samota, maline. Poletja.

Drugi del: Kras, majhna vasica (ne povem, kje je), mir, tišina, lepota. Risanje, pisanje.

Prej in potem in vmes in sploh pa Ljubljana, moj dom, moja ulica.

Kdaj ste v umetnosti nazadnje naleteli na nekaj dobrega, za kaj je šlo?

V Equrni sem nedavno na razstavi drobnih slik, navdihnjenih in v dialogu s poezijo, opazila slikco: človek dviga nad glavo celo goro, nad goro plava črn oblak. Spodaj na robu piše Al fin, un monte. Ta podoba mi ne gre iz glave. Gre za kongenialnost dveh umetnikov: peruanski pesnik Cesar Vallejo in slovenska slikarka Metka Kraševec. Pravi ut pictura poesis. Potem sem šla še enkrat pogledat to »mojo« slikico. Drobna in na videz skromna mi pripoveduje, kako ženska izruva in zgrabi goro in jo dvigne visoko gor, da bo njen Sizif lahko udobno valil svoj kamen po ravnem in se mu ne bo treba ukvarjati z brezupnim valjenjem v breg. Zdaj nosim to slikico v glavi: »na koncu, gora«, piše spodaj. Triglav je rahlo načet, ampak še vedno nevaren. Temen oblak se nikamor ne premakne. Tisto ni ženska, ampak je moški. Vrgel bo goro. Kam? Jutri mi bo slikica sugerirala morda spet novo zgodbico v povezavi s pesnikom. Kakšna neverjetna moč je lahko skrita v tem! Opisovanje slike je seveda nesmiselno, treba jo je znati gledati, da lahko potem v njej vidiš tudi kaj svojega.

Ta skromna slikica me je bolj očarala kot film Melanholija, ki me je nedavno tega navdušil.

Mile Korun je ob vašem jubileju zapisal, da ob jutrih pije čaj poprova meta in si mi sli, ta ženska, Hočevarjeva Meta, je genial na, to s poprom; imate morebiti petardast značaj?

(smeh) Ah, ne. Šlo je bolj za duhovito besedno igro. Nisem tiste sorte, da bi se razburjala... Si pa včasih predstavljam, kako zabrišem kam kakšno petardo. Ampak me že misel na to popolnoma pomiri in spravi v dobro voljo.

»Meta Hočevar je rojena enkrat, nagra jena večkrat, riše prave hiše malokrat, piše, dela scene velikokrat, režira včasih in NE igra nikoli,« je rekla Meta Hočevar.

Za zdaj še drži. (smeh)