Tiskane izdaje
Moja sinova sta se ta teden zapletla v pogovor s »stricem Jonasom« (Žnidaršičem) o Piki Nogavički. Vprašal ju je, ali vesta, kako se konča. In še preden sta utegnila odgovoriti, sva ta stara dva skoraj v en glas odrecitirala: »Ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk.«
Nakar je modro pripomnil: »Jah, vesta, teh kroglc se je vajin fotr ful preobjedu.«
Kot ponavadi tudi tokrat nisem vedel, ali naj bom ponosen nase, da sem pri svojih letih trmast in uporniški alternativec, izgubljen med konformisti, ali pa naj vzamem pripombo kot kritiko, da sem nezrel ali vsaj neodrasel.
Nočem se pritoževati, toda morda sem res žrtev medijskega mainstreama, ki se rešuje pred utopitvijo le z dobro zaigrano, četudi ne neiskreno ekstrovertiranostjo. Ali pa si samo domišljam.
Zrelost, resnost, skromnost, previdnost in razumnost so pogosto le izgovor ali nadomestek za pomanjkanje znanja, domišljije, idej in poguma.
Res pa je, da zadnje čase veliko in pogosto razmišljam o življenjskem loku od otroštva in mladosti do zdaj. Ta teden mi je dala misliti kolumna Alojza Ihana na Planetu Siol, v kateri je precej brutalno in po mojem tudi krivično obračunal z babyboomerji.
Ihan je ne najbolj natančno, a slikovito opisal slovensko povojno kulturno in socialno zgodovino. Vendar se je po mojem zmotil, ko je krivdo za sedanje stanje pripisal samo eni generaciji – in to ravno tej!
Čeprav je tekst tudi vojnovićevsko posplošujoč – recimo to z »razvajenimi privilegiranci s Šubičke« –, mi je njegova sveta jeza všeč. Premalo, veliko premalo nas je jeznih, res jeznih. Tisti, ki pizdijo kar tja v en dan, ne štejejo. Ti so samo čuvarji statusa quo.
Generacija hipijev, pravi Ihan, ni ustvarila »nikakršne [...] zgodbe, ki bi odplaknila vojne očete v starčevske domove«, vendar se je po mladostnem uporništvu, ko so »bruhali po Avsenikih in Slakih«, pustila pomeščaniti in začela iz čistega oportunizma hoditi »k nedeljskim mašam« ali »na partijske sestanke«.
Ihanova kritika je neusmiljena: »Zato ste namesto novih tehnologij vpeljali stare proslave. Namesto inovatorjev ste se začeli ukvarjati s praporščaki. Namesto novih medijev ste ustanovili reklamne agencije za korupcijo in pranje denarja. Namesto računalništva ste razvijali politični klientelizem po vzorcih vojnih očetov. Namesto generacijske evforije ste razvili odrivanje vseh, ki niso v isti partiji.«
Sliši se dobro, ni pa čisto res. »Ustrašili ste se lastne priložnosti, da bi nekaj naredili,« piše Ihan.
Odkod mu ideja, da je ta strah pred spremembami, strah že pred samim generiranjem sprememb ali kaj šele sprejemanjem sprememb značilen za prvo povojno generacijo? To je vendar najbolj razširjena slovenska karakterna lastnost!
Ko sva bila z Ihanom mlada, smo generacijam – še posebej pa seveda svoji, najini – pripisovali zelo velik simbolični pomen. Ob izidu njegovega pesniškega prvenca z naslovom Srebrnik sem ga razglasil za najboljšega pesnika te generacije in nasploh najboljšega od kdo ve kdaj. Še več, njegovo zbirko sem označil za tipičen primerek metaromantike, katere teorijo sem takrat trmasto, a ne preveč vztrajno gradil kot komplementarno alternativo postmodernizmu. (Vir: Problemi Literaura 7-8/24, 1986, str. 140-153)
Starost je bila pomembna definicija pripadnosti, identitete. Mi smo se imeli za nekaj več in nekaj boljšega že samo zato, ker smo si za razliko od drugih, starejših (mlajših pač še ni bilo) jemali pravico, da kot neobremenjena mularija hlinimo indiferentnost do slovenskih travm in deper. Znali smo si vzeti to, kar smo hoteli – pa čeprav to ni bilo nič drugega kot misli in stališča. Upali smo si. No, vsaj nekateri in vsaj nekaj časa. To je bila naša Roška, samo malo bolj urbana.
A kot bi danes rekel Ihan sam, med nami ni bilo dovolj »generacijske evforije«, da bi se metaromantika prijela.
Skratka, imeli smo polna usta tega, kako je naša generacija, rojena v šestdesetih, prelomna, ker se požvižgamo na vse pred nami, na dolgočasne, spolitizirane, zatežene, psevdoliterarne, intelektualistične babyboomerje-slash-novorevijaše in še posebej na brezbarvneže, rojene v petdesetih, ki so se nam zdeli popolnoma izgubljeni. Hoteli smo na kratko, clean-cut, soleil cou coupé, opraviti s kulturo, deklo naroda in političnega preporoda. To je bil v osemdesetih tako rekoč nacionalni interes – ker ekonomskega pač ni bilo.
Obstaja pa direktna povezava med tedanjim kulturniškim mainstreamom in današnjim dominantnim diskurzom. Danes govorimo jezik, ki se je razvil iz alternativne govorice, politične, kulturne, sociološke govorice, govorice nasprotovanja in konflikta.
Še danes govorimo jezik – in jezik, da si ne boste delali utvar, vedno določa vaš način razmišljanja, mentaliteto, je vaš katekizem, manifest, tudi če ste funkcionalno nepismeni –, ki se ne zmeni za naslovnika, ker je sam sebi zadosten, samoumeven, tako prekleto pameten, da se je domnevno nemogoče z njim ne strinjati.
Pa tudi če se kdo ne strinja, tega v bistvu ne zna in ne more argumentirati, ker smo iz osemdesetih navajeni, da so naši sogovorniki partijski aparatčiki ali mamice iz predmestja, po osamosvojitvi pa smo se kakor kdo priučili vljudnosti in plašnosti pri komuniciranju in generiranju sprememb in se predvsem prilagodili enakopravni razpoložljivosti občečloveške neumnosti in drugih slabosti.
Tudi jaz sem včasih razočaran nad starejšimi - pa ne samo nad njimi.
Razočaran sem tudi nad prijatelji, vrstniki, s katerimi smo si včasih delili ljubezen do glasbe, knjig ali podobnega, danes pa jih to več ne zanima. A to še ni nič hudega. Huje je to, da mnogi, premnogi med nami dandanes ne le razmišljajo, ampak celo ravnajo enako kot tisti, ki so se jim pred davnimi leti vsaj posmehovali, če jim že niso na tak ali drugačen način nasprotovali.
Prva povojna generacija je veliko ustvarila in prispevala in postavila zgled in temelje za marsikaj. Toda čeprav smo jih kot mladinci, ko smo si iskali svoj prostor pod soncem, na veliko odrivali s simboličnimi komolci, si niti v sanjah nisem mogel misliti, da bo te ljudi nekoč tako rekoč ves nehvaležni kolektiv tako nesramno pahnil po stopnicah v irelevantnost.
Dandanes lahko starim generacijam očitamo le dolgočasnost in zaprašenost, hujšega pa ne. Ker če je ta družba uničena ali na psu, je takšna po zaslugi Ihanove in moje generacije.
Najina prihvatizacijska generacija, Ihan, je tista, ki se je takoj po osamosvojitvi začela učiti lagati, goljufati, pleniti, kadar se dá; govoriti, kadar ni treba; molčati, kadar se ne sme.
Najina generacija, Ihan, je tista, ki ni ubila simboličnih očetov in ki je potegnila iz naftalina prerekanja o zgodovini. Najina generacija se rada krega, prejšnje so bile za mir.
Če ne verjameš, prižgi televizor. Sami najini vrstniki. Vedno več mlajših od naju, le tu in tam star hipi.
Samo še najini otroci manjkajo – potem pa bova res sama.
