Milena Zupančič: Dva dni po premieri nihče več ne ve, kaj si počel na odru

»V Hamletu lahko igram kraljico in Ofelijo hkrati, toda Hamlet je en sam,« pravi igralka Milena Zupančič.

Objavljeno
09. oktober 2011 16.46
Posodobljeno
09. oktober 2011 17.00
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga

Dobili sva se lučaj stran od SNG Drame. Ob dobri goveji juhi. Prihitela je iz Zagreba, kjer v HNK-ju intenzivno potekajo vaje za postavitev Pandurjeve predstave Vojna in mir. Kar vidim jo, kako igra mater Rusijo. Kajti Milena Zupančič lahko igra vse.

Za njo je več kot sto dvajset vlog in nekaj desetletij zavidljive kariere. O njih, vlogah, tudi o Cvetju v jeseni in Unicefu se tokrat izjemoma nisva pogovarjali. Čeprav ugibam, da si po vseh teh letih še vedno želi igrati Riharda Tretjega. Če je dobri angel med slovenskimi režiserji, naj ji to omogoči. Čez nekaj dni se bo tudi uradno upokojila. O tem nisva zgubljali veliko besed. Ne, da se ne bi spodobilo, ampak Milene Zupančič si pač ne moremo predstavljati v penziji. Še dolgo ji bomo ploskali iz parterja. Resnično je ena sama, edinstvena... Nedavno se ji je zgodilo, da jo je v eni od novogoriških restavracij sredi večerje zmotil neki moški in jo, moleč pred njo alkoholni flomaster, naprosil, naj mu na hrbet napiše: Vdovstvo Karoline Žašler. Ni odklonila.

Drži, da igralci veljajo za precej iskrene ljudi?

Verjetno res smo.

Pisatelji so v tem bolj problematični …

Morda zato, ker hranijo iskrenost za svoje izdelke. Pri igralcih pa je ravno nasprotno, nimajo česa hraniti. Ljudje velikokrat zmotno mislijo, da je igranje laganje, sprenevedanje, v resnici pa to ni. Igralec temelji na iskrenosti; bistveno je, kako razmišljaš in čutiš. Pa naj gre za vlogo device Marije ali zločinca. Igralec bo vedno prispeval svoj iskreni čustveni naboj.

Pred kratkim ste nastopali na Reki v predstavi Baba Jaga je snjela jaje, pred vami je zagrebška premiera Vojne in mir, kar veliko pišejo o vas... Kako Mileno Zupančič doživljajo na Hrvaškem?

Ne vem. Imam lepe izkušnje, prijetno mi je. Je pa treba priznati, da me mlajše generacije ne poznajo. Navsezadnje se je med nami vseeno zgodila dvajsetletna prekinitev, niso videli mojih filmov, bili so otroci, morda se še rodili niso... Zrelejša generacija pa se spomni, kaj smo počeli in kaj smo bili. Povsod se želim dobro počutiti, in če ima človek namen, da bo komuniciral z ljudmi, ki so mu prijetni, potem ne vidim težav. Res pa je, da sem se z leti naučila izogibati se ljudi, s katerimi zgubljam čas.

Zgubljati čas z ljudmi, dobro ste to povedali...

Čas tako hitro teče. Tudi če veš, da boš dosegel veliko starost, časa vedno ostane malo. Človek pa bi vanj rad stlačil marsikaj. Zato se mi zdi enostavno škoda zgubljati čas z ljudmi, ki me ne zanimajo. Lahko so sicer sijajni, ampak mene ne zanimajo.

Včasih si ljudje niso drznili na glas povedati, da jih drugi ne zanimajo...

Še marsikaj si nismo upali povedati. Toda lahko rečeva tudi obratno: prišla so leta, ko smo se lahko marsikaj pogovarjali na glas. Danes pa je treba premisliti, v kateri družbi kaj reči. Bolj je treba paziti, kot smo pazili v osemdesetih.

Ko se je govorilo o družbenopolitičnih zadevah?

Ja, brez strahu, da bo kdo koga čakal za vogalom in preinterpretiral, ogovarjal...

... blatil zaradi drugačnih stališč.

Ja, te vrste nestrpnosti so se precej povečale. Toleranca je neizmerno padla.

Vojna in mir? Kakšna je igra v prvi in v drugem?

Če bi govorila o predstavi, bi na to moral odgovoriti režiser. Sem le kamenček v mozaiku, ki ga predstavlja. Če pa govoriva o življenju: v vojni je igra verjetno veliko bolj poštena in iskrena. Ko si ogrožen, ni časa za laži in izmišljije. Veliko več prostora za neiskrenost in manipulacijo je v miru.

Kaj je strah v gledališču?

O, strahov v gledališču je pa veliko in spreminjajo obliko...

Povejte več.

Ko je človek mlad, je takšen strah zelo težko prenašati; kar naprej se bojiš zase. Strah, ali se boš pokazal dovolj prodornega, močnega, bojiš se, ali te bodo sploh opazili. Strahovi so povezani z egom. Ali bom ali ne bom. Kasneje je klima ugodnejša. Čisto vseeno ti je, kaj si kdo misli o tebi. Takrat pride užitek ustvarjanja. Čeprav strah ostane... Igralci smo smešni; pred vsako premiero si dajemo tako pomembnost, mislimo, da bo konec sveta, če bomo na odru kaj narobe naredili. V resnici pa dva dni po premieri nihče več ne ve, kaj si počel na odru.

Gre za odgovornost.

Ja, gotovo. Naporna je in povzroča strahove. In to se zgodi vsakič znova. Pred vsako premiero.

Je to isto pri moških in ženskah?

Mislim, da. Čeprav bo držalo, da so moški še bolj prestrašeni. Toda tega ne bodo nikdar priznali. Tudi narcisoidni so veliko bolj kot ženske – ko gre za kostume, na primer. Težko boste verjeli, ampak tako je.

Kako lepo vam sonce pada čez obraz... Odlična fotografija bi to bila.

Svetloba pred mrakom je najlepša. Nizka svetloba, ker je sonce nizko. Če se ti to zgodi v naravi, je lahko noro lepo.

Je mogoče vašo kariero razdeliti na obdobja, da so se nje prelomnice poznale tudi v vašem zasebnem življenju?

Vsak človek ima prelomna obdobja...

Ženske jih navadno vežejo na obdobja, ki so jih preživele s tem in tem moškim...

Moški so v resnici še najmanj pomembne zareze...

So res?

Veste, kako je; najbrž bi takšna obdobja natančno ločevale ženske, ki so imele nesrečne primere. Na primer obdobje z moškim, ki je bilo peklensko, ker jo je pretepal ali psihično maltretiral.

Za ogromno moških ste bili in ste fatalni.

Imela sem in imam izjemno srečo, da sem se in se družim z izjemno fajn ljudmi. Takšnimi, ki jih sama zelo cenim. Res sem imela srečo, da sem naletela nanje. Včasih – ampak to velja za vse ženske – smo imele nesrečne ljubezenske dogodivščine. Potem pa si včasih rečem, še dobro, da me je pustil, kajti ne morem si predstavljati, da bi morala s tem človekom preživeti daljše obdobje... Če ostanem z moškim dlje časa, pomeni, da mi je pisan na kožo.

Radko Polič Rac in vaš soprog Dušan Jovanović – dobro družbo ste imeli.

Imela sem srečo, da sem naletela na dobro družbo. Včasih gre za deveti čut, kaj storiti, s kom se zbližati in s kom ne.

Kot vrhunska igralka ste imeli tudi srečo te vrste, da ste se zasebno vedno povezali z vrhunskimi umetniki.

Ja, to srečo priznam. In sem hvaležna. Ko sem prišla na akademijo, sem bila najbolj zarukana kmetica iz nekega... Z odprtimi očmi sem začela vse požirati. Na samem začetku so se zgodili uspehi. Sreča je dobiti prvo pravo priložnost. Od tam naprej pa ni več mogoče govoriti o sreči, temveč o trdem delu. Vedno znova je treba opravičevati svoj izbor. Vedno znova sem hotela prek sebe, kar je bilo včasih naporno. Zato sem bila zelo hitro postavljena ob bok vrhunskim igralcem in režiserjem. To res niso bila naključja. Zagrizena sem bila. Lahko bi celo rekla, da je šlo za kompleks, da ne smem nič slabo narediti. Tekma same s seboj se je pri meni zelo zgodaj začela. Morda je šlo za to, da smo se pravi našli med seboj. Umetnikov ni bilo veliko, ampak jagodni izbor pa je bil... Danes talent, znanje sploh nista pomembna. Pomembno je, kdo je za teboj, pa to, da se pojavljaš v rumenem tisku na otvoritvi kakšnega lokala. Pomembno je, da se družiš z bogatimi. Spremljevalke so v javnosti deležne več pozornosti kot ženske, ki nekaj znajo. Moji začetki segajo v čas, ko spremljevalk še ni bilo.

Uspešni ljudje često postanejo magnet za ostale ljudi. Ste to kdaj občutili?

Sem, seveda. Ampak temu nisem posvečala posebne pozornosti. Zdelo se mi je naravno, da delo prinaša uspeh.

O nevoščljivosti, prosim.

Nevoščljivost do uspeha je različna: marsikdo misli, da je življenje igralca lagodno. Takšnim ne gre zameriti, kako pa naj vedo, da to ni niti najmanj podobno resnični podobi naših življenj. Ampak takšno sliko enostavno moramo kazati navzven. Ne smemo jamrati – tudi ko nas boli zob. Potem pa je tu še nevoščljivost znotraj poklica; lagala bi, če bi rekla, da je ni. Toda tudi slednjo razumem. Že uspešen igralec ima ogromno kriz, hudih trenutkov... Potem pa si predstavljam, kako je s tistimi, ki to niso. To so neizpolnjena življenja. Takšni igralci navadno iščejo napake pri drugih, nikoli pri sebi. Ampak vse je človeško.

V preteklem desetletju ni bilo veliko vlog za ženske poznih srednjih let, razen...

Razen zame? Ja, dobivala sem jih. A ne vedno. Morate vedeti, da je že na splošno v dramatiki manj ženskih vlog od moških. V Hamletu lahko igram kraljico in Ofelijo hkrati, toda Hamlet je en sam. Zato je logično, da je pravih ženskih vlog z leti vse manj. Zelo rada gledam kakšno lepo mlado punco, v gledališču in na filmu – če je dobra, seveda. Seveda je več vlog za mlajše igralke. Večinoma dramske tekste pišejo moški. Moški pa imajo na ženske specifičen pogled.

Kakšen?

Takšen, da se vse, kar se zanimivega zgodi, zgodi v mladih letih, potem pa nič več. Nato pa so lahko samo še tete...

... tolažnice.

Ja, pa pametne gospe, ki tu in tam kaj pametnega rečejo. Redki so teksti, ki upoštevajo, da se tudi ženski v močno zrelejših letih lahko zgodi zelo zanimiv in velik roman.

Z vami hočejo delati vsi režiserji... in tudi delajo.

No, ne vsi. Ampak z večino sem pa res delala. O, kako sem srečna! In da vedno znova delam z novimi.

Ste pričakovali, da boste kdaj delali s Tomažem Pandurjem?

Večkrat me je vabil k sodelovanju, kar nekaj pogovorov sva že bila imela. Potem pa je prišel s to zanimivo ponudbo. Poleg tega me je pritegnilo predvsem to, da bom lahko delala v Zagrebu. Da bom delala na območju, kjer me ni bilo dvajset let. Zadnja leta sem imela veliko veselje, da sem delala v različnih gledališčih: Koper, Nova Gorica, Kranj, Mini teater... povsod z novimi ljudmi. Pa zdaj Reka in Zagreb. Seveda je naporno igrati v jeziku, ki ni materni. Kakorkoli, gre tudi za nove partnerje, ki se jih veseliš. Kajti leta in leta lahko igraš s sijajnimi partnerji, toda če so to leta in leta isti, enostavno podležeš temu, da začneš pritiskati na neke tipke in veš, kako bodo reagirali. Brez novega vznemirjenja. Pri tem poklicu je tako, da je vedno vse znova.

Hrvaški kolegi igrajo drugače?

V nekdanji Jugoslaviji smo s svojimi različnostmi bogatili sebe in občinstvo. Dve izkušnji sta premalo za pravo oceno. Zdi se mi, da imajo tukajšnji igralci večji ego kot mi. V Sloveniji igralci povedo svoja stališča režiserju, razvije se debata, sodelovanje je tesnejše... Mislim, da slovenski igralci bolj sodelujemo med seboj. Pri nas se lahko kdaj močno krešejo mnenja. Hrvaški kolegi se bolj z vsem strinjajo, kot da imajo do režiserja večji rešpekt.

Se pravi, da naredijo vse, kar jim ta ukaže?

Ne vsi.

Vi pa najraje sodelujete z Dušanom Jovanovićem?

Ja, pa tudi z drugimi, Ivico Buljanom, Hočevarjevo, Živadinovom, Đilasovo, Ivancem, Koležnikovo...

Kako strog je Jovanović?

Kar je. V mladosti je bil precej glasen. Ampak od nekdaj je imel rad igralce. Znali so celo reči: »Kod Dušana i kamen proglumi.«

Torej lahko pričakujemo, da boste v kratkem odigrali vlogo v katerem od beograjskih gledališč?

To pa ne vem, če se bo zgodilo. Igralci smo na trgu dela. Nič si sami ne izbiramo...

Pa bi nastopili, če bi vas povabili?

Velikokrat sem takšne ponudbe morala odkloniti, predvsem zaradi mojega dela pri Unicefu. Ves prosti čas sem mu namenila. Čeprav so me klicali tako iz Sarajeva kot iz Beograda. Obenem sem ves čas veliko delala v SNG Drami. Vedno bolj pomembno se mi zdi, s kom sodelujem, kot pri čem in kje, ali bomo kot ekipa dobro sodelovali. Tudi ni pomembno, kako veliko vlogo mi ponudijo.

Kako to, da se nikdar ne zmotite na odru?

O, pa se. Veliko vlog je, ki bi jih danes odigrala natanko tako, kot sem jih takrat, je pa tudi nekaj takšnih, za katere je bolje, da jih pozabim. In sem tudi jih.

Osvojili ste, poleg stanovskih, Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan. Vse, tako rekoč.

Res je, nagrade so se mi zgodile precej zgodaj. Potem te začnejo tudi bolj kritično gledati. Spomnim se, da sem vmes kdaj rekla, madona, kaj pa naj še naredim: naj si žile režem na odru, naj masturbiram? Pride obdobje, ko ne moreš izumljati novih stvari. So krize...

So bila obdobja, ko so od vas pričakovali preveč?

Ja, bila so obdobja, ko so me kritiki sistematično sekljali na drobce. Tudi takšni, ki se jim je zdelo, da se bo na ta račun okrepil njihov imidž. Imenitno! Po vrsti, čisto vsako vlogo so mi sesuli. Mislimo, da kritike niso pomembne, ampak... Predstave se izbrišejo iz spomina, večinoma, samo nekaj nam jih ostane v spominu. Tisto pa, kar je zapisano, ostane. Če bi nekdo bral kritike zadnjih dvajsetih let, bi se izkazalo, da je bila najslabša igralka Milena Zupančič.

Težko verjamem.

Kar preberite si kritike, boste videli.

Fassbinder. Kako je vstopil v vaše življenje?

Čisto zares vstopil ni, ampak srečala sva se pa.

Kakšen je bil?

Skuštran. Bil je predsednik žirije na Berlinalu v letu, ko smo na festivalu predstavljali film Vdovstvo Karoline Žašler. Film je vzbudil kar precejšnjo pozornost.

Gotovo vam je bilo lepo.

Seveda, ampak takrat sem delala v gledališču. V Berlin sem odletela predstavit film, naslednji dan pa nazaj v Ljubljano, ker sem imela vajo. Nisem imela časa, da bi mi bilo lepo. No, vaja je potem odpadla. Kasneje sem slišala, da se je bil zelo zanimal, da bi igrala v filmu, v katerem je potem sijajno igrala Hanna Schygulla. Povedali so mu, da sem polno zasedena. No, ne bi rada preveč govorila o tem...

Mar ni škoda, da ste zamudili takšno priložnost?

Kaj pa vem. Saj človek ne ve, kako bi bilo, če bi se mu življenje zasukalo drugače.

Mogoče bi ostali v Nemčiji?

Mogoče. Ampak ne bi toliko delala... Ne bi imela toliko priložnosti. Vsakokrat ko srečam mednarodno igralsko zvezdo, se zgodi, da me začudeno poslušajo, kakšen repertoar sem že preigrala. Sanja se jim ne, da imam za seboj 120 vlog, 30 filmov... Da si preigral velik del Shakespearja, Čehova, velik del ameriške dramatike...

Hodite v gledališče, ko ste pri hčerki v New Yorku?

Seveda grem. Nikoli ne vem, kdaj natančno bom šla. Zato si težko vnaprej rezerviram vstopnice, zato najboljših ne dobiš. Nazadnje sem si hotela ogledati Beneškega trgovca z Alom Pacinom v glavni vlogi.

Kritike mu niso bile najbolj naklonjene.

Nič ne morem reči, ker nisem dobila vstopnic. Oziroma so bile predrage.

Kako bi sicer ocenili njujorški teater danes?

Nič novega ne bom povedala, ampak na Broadwayu lahko vidiš predstavo s slavnimi igralskimi imeni. Toda če bi to predstavo videli pri nas, bi rekli: no, ja...

Zato pa me je presenetila predstava off Broadwaya, delali so Čehova, Tri sestre. In sem prav skeptično šla gledat predstavo, misleč, Američani in Čehov, da vidimo... Ravno prav sodobna predstava, sijajni igralci, nekaj zvezd med njimi. V Sloveniji je gledališče inovativno, dobro, s tradicijo in znanjem. Gledala sem predstavo Walking Through America to Save Mother Earth. Politična satira na ZDA. Sijajno!

Politična satira v Sloveniji manjka.

V osemdesetih letih smo imeli politično gledališče, potem pa...

Pišete dnevnik?

Ne. Počnem pa nekaj, kar je posmeha vredno. Povsod po svetu fotografiram, za svojo dušo. Na najbolj navadno trotl kamero. Vsi se iz mene delajo norca.

Razvijate filme?

Ja. In vsakokrat mi rečejo, gospa, zdaj je pa vendarle nastopil čas, da si kupite nekaj novega... Pa se ne dam. Imam cel kup fotografij – ampak z njimi sem zelo pridna. Zložila sem jih v albume in k vsaki pripisala, od kje je in kdaj je bila posneta. Fotografija me spomni, kakšnega razpoloženja sem bila takrat, ko je bila posneta, je bilo vroče ali mraz, je dišalo, smrdelo... Če bo v starosti še to zatajilo, bo pa hudo...

Kakšno razpoloženje vam najbolj ustreza?

Evforija ni zmeraj dobra. Vedno ji sledi padec. Žalosti se vsi ogibamo in pri delu mi absolutno ne pomaga.

Pa ste kdaj otožni?

O, velikokrat, ampak ni potrebno, da drugi za to vedo. Takrat človeku nič ne pomaga – lahko te tolažijo, ker to paše zraven, ne vedo pa, kako ti je v resnici. Nima smisla ljudi mučiti s svojo žalostjo in težavami. Edino razmerje, ki to dovoljuje, da se otrok razjoče mami – pa čeprav je star trideset let. Med njima je posebna kemija, ki bo vedno trajala. Zato se mi zdi strahotno, ko izgubimo mamo. Ugotoviš namreč, da bi ji moral še toliko reči – čeprav si se v resnici ves čas pogovarjal. Ampak... Sicer pa je človek ves čas ustvarjanja, pa naj gre za pisanje ali igranje, v nekem tresenju. Ni običajno stanje. Čista umirjenost se ne obnese. Uporabimo jo za ležanje ob morju.

Kdaj ste to nazadnje počeli?

Ne boste verjeli, po mnogih letih sem en teden...

Zato ker ste delali na Reki...

(smeh) Res je! Nisem človek morja, morda na pomlad, ko ni ljudi, ali v jeseni, ko sonce pojenja. Iz hribov sem doma, bolj mi ustreza zima. Spet – ni ljudi. To mi tako ustreza.

Da se ni treba pogovarjati?

Drži. In je že tako, če v hribih koga srečaš, to že mora biti fajn človek.

Čez nekaj dni iz SNG Drame odhajate v pokoj.

Kako bliskovito mine ogromno let. Je pač tako. Sem kar mirna. Velikokrat so se mi v življenju dogajale stvari, ki niso bile posledica zgolj mojih odločitev.