Tiskane izdaje
Navadno ima na glavi pokrivalo, čepico. Govori z izrazitim mariborskim naglasom. Ko ga vprašam, kako kaj živi, pove, da hitro in dinamično. Nenehno dela in ustvarja. »Skladatelji resne glasbe so vsi po službah. Sem edini skladatelj v Sloveniji, ki sklada z notami in od tega živi. Edina alternativa skladanju je računalniška glasba – obvladam elektroniko, od nekdaj me je zanimala. Zelo hitro lahko preskočim z godalnega orkestra na elektronsko polje zvokov,« razloži.
Milko Lazar je letnik 1965. Skladatelj in multiinštrumentalist. Tega, da ga označujejo za multiinštrumentalista, ne mara. Po končani srednji glasbeni šoli je študiral džez ter klasični klavir in saksofon na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu ter čembalo na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Petnajst let je redno deloval v Big Bandu RTV Slovenija kot prvi alt saksofonist in solist, dirigent in skladatelj. V svojem džezovskem obdobju je deloval z mnogimi lastnimi zasedbami (Quatebriga, Royal Society, Štefbet Rifi, Milko Lazar Quartet) in z mnogimi svetovno znanimi džezovskimi glasbeniki, kot so Maria Schneider, Herb Pomeroy, Peter Herbolzheimer in Mathias Rüegg.
S svojimi zasedbami je nastopal na festivalih, kot so Perugia Jazz Festival, Leverkussen Jazz Festival, Jazz Nad Odra – Wroclaw, Ljubljanski jazz festival, Hannover Expo 2000, Alpentone Festival – Altdorf in mnogih drugih. Posnel je več kot petdeset LP in CD plošč z različnimi zasedbami in deset avtorskih CD plošč. Redno komponira za orkester Slovenske filharmonije in Simfonike RTV Slovenija.
Njegova simfonična dela so dirigirali dirigenti, kot so Marko Letonja, Walter Proost, Olari Elts, Loris Voltolini, Anton Nanut, George Pehlivanian, David Itkin in David de Villiers. Redno pa sodeluje s priznanimi klasičnimi glasbeniki, kot so Bojan Gorišek, Mirjam Kalin, Tibor Kerekes, Matej Grahek, Vasilij Meljnikov, Igor Mitrovič in drugi. Njegova dela so izvajali priznani domači in tuji ansambli po vsej Evropi, ZDA, Južni Ameriki, Kitajski in Rusiji, med drugim tudi v prestižni Carnegie Hall v New Yorku.
Leta 2005 je s pianistom Bojanom Goriškom ustanovil klavirski duo Gorišek Lazar, v katerem izvajata predvsem glasbo za dva klavirja Milka Lazarja. Nastopala sta po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Trikrat sta gostovala v ZDA, New York – Merkin Concert Hall, Steinway Hall, palača OZN, Klavierhaus, Washington – Kennedy Center, Chicago – Fortepiano Hall, v Nemčiji, na Švedskem, Madžarskem in v Avstriji.
Med drugim je tudi orkestriral skladbe skupin Siddharta in Dan D. Poleg skladanja za različne komorne zasedbe in simfonične orkestre ustvarja tudi glasbo za filme, gledališča ter plesne in multimedijske projekte. V letu 2008 je v sodelovanju s Simfoniki RTV Slovenija in orkestrom Slovenske filharmonije izšla njegova najnovejša avtorska cede plošča s simfoničnimi deli. V zadnjem času sodeluje s priznanim plesalcem in koreografom Edwardom Clugom.
Od leta 2010 do 2011 so pri Mettis Bukvarna-Mettis Muzika izšle že njegove tri avtorske plošče z najnovejšo komorno glasbo: Pret-a-porter Variations, 4 Reasons in Koda Chopin. Med mnogimi nagradami je leta 2005 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 pa Župančičevo nagrado za skladateljsko delo. Preden sva se razšla, je, kot bi hotel poudariti vse povedano in ob tem izločiti vsakršen dvom, ob izključenem diktafonu dejal: »Pri glasbi in boksu gre pravzaprav za isto stvar, govorim seveda o inteligentnem boksu: tako pri prvi kot pri drugem so potrebni stroga resnost, nenehno prilagajanje in popolna koncentracija, ker šteje vsak gib. Gre skorajda za preživetje.«
V kakšni zvočni družbi ste danes preži veli dan?
Že nekaj dni nisem preživel ob glasbi. Če bi me vprašali, ali sem polno zaseden z njo, bi vam odgovoril, da nisem. Daleč od tega. Je del mojega življenja. Zavestno sem se odločil, da ne bom žrtev glasbe.
Lahko človek, sploh glasbenik, o tem de jansko odloči?
Lahko. Podzavestno ves čas živim z glasbo, tudi ko nisem za klavirjem ali računalnikom. Tudi ko ne razmišljam o njej, se glasba sestavlja. Sicer pa se moramo vprašati, od kod glasba sploh prihaja. Pišemo glasbo zaradi glasbe? Ali pač gre za sfero, ki živi sama zase in je treba vedno znova vstopati vanjo?
Kaj potem je?
Glasba je odraz življenja. Ne potrebujem navdiha. Globoko verjamem, da obstajajo ljudje, ki so inspirirani, in tisti, ki to niso. Ljudje, ki niso inspirirani, navdih iščejo, tisti, ki pa ga imajo, navdiha ne potrebujejo. Delajo. Mene navdihne vsaka malenkost, najin pogovor, ljudje, ki jih srečujem... Ugotovil sem, da me od vsega še najbolj navdihujejo ljudje. Od tod moja čustveno intelektualna osnova za izlivanje glasbenih idej. Ko se enkrat odločiš za ta princip, glasba ni več fanatična preokupacija, je del življenja. Mnogi glasbeniki so bili in so zasvojeni z glasbo, mnogi od njih so tudi zgodaj umrli – ker so dali vse. Sem pretežno deloholik, a izredno rad imam premore, krajše ali daljše. Danes, ko se pogovarjava, vam lahko povem, da že štiri dni nimam stika z muziko, in tako bo tudi prihodnjih pet dni.
Kaj potrebujete za nemoteno ustvarja nje?
Tri, štiri ure me ne sme nihče motiti. Moram biti odmaknjen od ljudi. Čeprav sem zadnje čase ustvarjal ob strašnem hrupu. Spomnil sem se na Šostakoviča, ki je ustvarjal v kuhinji, ob otrocih. Ko so ga vprašali, ali ga to moti, je rekel, da ne.
Stoodstotno se je koncentriral, a verjetno kljub temu slišal vse tiste šume, ampak lahko je delal. Uvidel sem, da za ustvarjanje potrebujem manj kot nekoč. Imam dober prenosni računalnik, majhno klaviaturo, brezžično miško. Za vse to potrebujem prostor te mize pred nama.
Kaj pomeni, da je nekdo multiinštru mentalist?
To pomeni, da igra več različnih inštrumentov, toda ne iz ene družine, temveč iz različnih.
Kakšna prijatelja sta klavir in saksofon?
Lahko sta zelo dobra prijatelja ali pa sploh ne.
Kako je bilo s tem pri vas?
Odvisno, o katerem obdobju govoriva. Nekoč mi je bila ta kombinacija bolj všeč. Ne maram, da me ljudje kličejo multiinštrumentalist ali saksofonist, pianist ali čembalist... Še pred saksofonom sem igral trobento in klavir. So ljudje, ki lahko igrajo na vse, kar primejo v roke.
Ste med njimi?
Lahko tako rečeva. Lahko primem v roke inštrument, ga nekaj dni raziskujem, potem pa nanj že lahko kaj zaigram.
Od kod vam dar?
To so danosti.
Kdaj ste se jih zavedali?
Precej zgodaj.
Koliko je pri tem imela vaša družina?
Starša sta amaterska glasbenika in sta igrala vrsto inštrumentov: oče citre, harmoniko, kitaro...
Kaj ste najprej prijeli v roke?
Želel sem si igrati klavir. Nima primerjave.
Še vedno mislite tako?
Ne bom dal roke v ogenj zanj, ne nazadnje je le samo orodje, kot sintetizator, violina ali fotografski aparat. Človek najde sebi primerno orodje glede na princip razmišljanja. Že zelo zgodaj so me zanimale harmonije. In če igraš monofonični inštrument, kot je trobenta, ko lahko zaigraš samo en ton naenkrat, potem si lahko precej omejen. Seveda pa lahko tudi omejitev sproži nekatere druge izrazne vzgibe. To sem sam izkusil, ko sem bil dolga leta saksofonist v orkestru. Pravijo, da je človeški glas najpopolnejši inštrument. Tudi s tem se ne bi popolnoma strinjal. Je najbolj subtilen inštrument, izrazno najmočnejši... Ni najbolj popolnega inštrumenta. In klavir ter harmonija gresta skupaj. Že kot otrok sem slišal harmonije, zanimale so me te strukture, kako do njih priti. Tako sem po naravni poti prišel do klavirja. Začel sem ga raziskovati. Šele kasneje sem se odločil, da bom za študij poleg klavirja vzel še dodaten inštrument. Imel sem trinajst let in poslušal sem džez. Takrat sem se odločil, da bo džez moja glasba. Nikoli ne bom pozabil: imel sem petnajst let in šli smo v Zagreb na koncert Weather Report. Ta koncert mi je obrnil svet na glavo. Takrat sem se odločil, kaj bom počel. Nikoli po tem in pred tem nisem več slišal takšnega koncerta. Nikoli! Zame je Joe Zawinul še vedno številka ena v vseh pogledih. Nihče mu ne parira. To so edinstveni ljudje, ki pridejo na svet, pustijo neizbrisno sled in potem gredo. Kot Bach, Chopin... Sicer pa nimam glasbenih vzornikov. Ne ustvarjam takšne glasbe kot Zawinul, ampak on je moj navdih. Gre za princip, duh, pristop, stališče, ostro stališče, ki ga je Zawinul imel: počel je samo eno, glasbo za Weather Report in kasneje še za svoj bend. Bil sem na njegovem zadnjem koncertu, igral je do svojega konca.
Obstaja inštrument, ki ga, medtem ko pišete note zanj, doživljate nekonvencio nalno?
Trenutno skladam za klavikord, historični inštrument, ki sem ga dobil pred kratkim.
Klavikord je inštrument, nekakšen vme sni člen med klavičembalom in klavirjem?
To bi lahko bila enostavna primerjava, sicer pa je klavikord najstarejši inštrument s tipkami. Doživljam ga nekonvencionalno, ker vem, da je zelo malo posameznikov, ki nanj igrajo. Je izjemno senzibilen, je edini inštrument s tipkami, kjer se ton ne ustvarja avtomatično, temveč ga moraš tako kot pri godalih ustvariti sam. Ni nobenega mehanizma med prstom in izvorom zvoka. Skrivnosten inštrument, zgodovinsko izjemno pomemben za razvoj glasbe za inštrumente s tipkami, ki pa nima pravega mesta v glasbenem svetu. Zanimivo, da nove glasbe zanj nihče ne sklada. V vsej svetovni literaturi sem našel eno skladbo za klavikord, bolj ali manj posrečeno. No, ne preveč.
Zakaj je tako?
Najverjetneje je to posledica avtomatiziranega sveta, v katerem živimo: vsi hočejo delati isto, nekaj, kar je že nekdo drug naredil...
Čemu v glasbi rečete, da je dobro?
Tistemu, ki nekaj pametnega pove. Saj sploh ni nujno, da gre za kaj novega. Vse preveč in na silo se ceni samo, kar je »novo, novo, novo«... In to »novo« se potem prerine v ospredje. Nihče pa se ne vpraša, ali kaj pove. Glasba mora nekaj povedati o življenju, o skladatelju, ki jo je napisal. Vsebovati mora neko višjo resnico, božanskost... Govorim o glasbi, ki preusmerja način razmišljanja, ki ne prepričuje že prepričanega, ampak nas postavlja v nove svetove.
Zakaj je potemtakem Ligetijevo skladbo iz leta 1990 težje zaigrati kot katerokoli Ba chovo? Citiram slovitega kanadskega skla datelja...
Vprašanje, kaj je zares težje.
V tem, da je težje zvaditi sodobno kla sično skladbo, da bo zvenela tako kot tisoč krat izvedena skladba Bacha.
Bach je bil res tisočkrat izveden, ampak od tega le malokrat božansko izveden, ostalo ni vredno posebne pozornosti.
Morda pa Ligeti ni doživel, da bi ga en krat samkrat dobro izvedli...
Mislim, da ima srečo, nekaj glasbenikov ga zelo dobro izvaja. Danes so interpreti izjemno izurjeni, šolani, specializirani... In če pri takšnem glasbeniku obstaja interes, se bo prej ali slej lotil Ligetija.
Poslušalci včasih ne vemo, kako težko in terpreti pridete do odličnosti v izvajanju. Hočemo samo vrhunsko izvedbo, ne ved oč, kakšen trud je bil vložen v to.
To je norost. Če nisi nor in če nimaš otroškosti v sebi, da vedno znova in znova ponavljaš skladbo do perfekcije... Zanimivo, če se vrnem k vašemu vprašanju, ali bodo tisti, ki vrhunsko izvedejo Ligetija, bili tako uspešni tudi z Bachom. Dvomim. Njegovo glasbo sem poglobljeno študiral – v Haagu sem študiral čembalo – in odkril sem velike skrivnosti o Bachu...
Katere?
Teoretično niti ne. Nikoli ne bom pozabil svoje prve ure čembala, ko mi je profesor pokazal trik (smeh)... In moje minulo šestletno delo se je sesulo v prah. Težko razložim, za kaj gre. No, v resnici ni nobene povezave med klavirjem in čembalom. Njuna edina skupna točka je klaviatura. Čembalo je pravzaprav brenkalo in je izjemno natančen inštrument – tudi zato me je tako pritegnil. Pokaže vsako najmanjšo napako v artikulaciji razmišljanja.
Morali bi ga postaviti na Prešernov trg in nam igrati.
Bom razmislil o takšni akciji. Morda bi res moral med ljudi... (smeh)
Kako pisanje skladb za solo inštrumente vpliva na način skladanja? Je za to potrebna posebna virtuoznost?
Niti ne. Virtuoznost je nekaj naravnega. Je začimba ideje. Virtuoznosti nikoli nisem postavljal na prvo mesto, češ, zdaj bom pa napisal nekaj virtuoznega. Skladatelj piše za vse inštrumente enako, mora jih znati tudi igrati; če ne drugače, pa vsaj v glavi.
Kako?
In sva pri tem, da eni pač to znamo.
Znate zaigrati na rog v glavi?
Ja, pa tudi z usti in prsti... (smeh) Imam ga doma.
Kako skladate?
Ko pišem za orkester, vsak inštrument, ki ga napišem, tudi odigram. Vsako linijo, ki jo zapišem, tudi zapojem. Natančno je treba vedeti, kaj si zapisal. In to je treba znati artikulirati – s peto, z nosom ali mezincem, sicer pride do neizvedljivih fars.
Ste to pogosto slišali?
Sem, ker glasba ni bila pravilno zapisana.
Videla sem, kako ste ob omembi mezin ca pomigali z njim. Ni mogoče reči, da ima te roke pianista...
Ja, res niso pianistične...
»Primete« vse?
No ja, vsega ravno ne, a velikokrat se je treba znajti različno.
Vam je kdo delal težave?
Chopin, kar precej. Njegove etide, tako kot tudi mnoge druge skladbe, so izjemne in dobre za mentalni razvoj pianista. Sicer si pa nikoli nisem želel biti koncertni pianist. Ne delam pianistične kariere, le zelo rad ga igram.
Kdo so danes mojstri izvajanja Chopino vih del?
Nisem ravno velik poznavalec Chopinovih interpretov, a pred kratkim me je pritegnil francoski pianist Alain Planes. Prepričal me je z izjemno intimno in ponotranjeno interpretacijo na več kot sto let starem klavirju. Pritegnila me je tudi Maria João Pires. Je cenjena, čeprav ne tako kot tisti, ki delajo iz Chopina romantični balon.
Mislite na Pogorelića?
Pogorelić je seveda izjemen mojster klavirja, a takšni ljudje me ne pritegnejo preveč. Zato ker vedno postavljajo v ospredje sebe, ne zavedajo pa se, da so brez notnega materiala, ki ga interpretirajo, precej nebogljeni. Mislim, da mora biti vsak glasbenik vsaj malo tudi improvizator oziroma ustvarjalec. Seveda lahko vsak neki tekst interpretira po svoje, a mislim, da je bolje napisati novo skladbo kot bistveno spreminjati interpretacijo ene.
Improvizacijo pogosto narobe razume mo.
Improvizacija ni kombiniranje vnaprej pripravljenih vzorcev, tudi v džezu. Improvizacija prihaja iz čiste ničle in se vanjo tudi vrača. Improvizacija je največja magija. Če hočete, je tudi skladanje lahko improvizacija.
Ampak improvizacija v glasbi sploh ni primerljiva z nobeno drugo improvizacijo.
Ne, res ni. Ni primerljiva, ker je glasba najbolj abstraktna umetnost. Menim, da glasba pride pred jezikom. Še več, glasba pride pred mislijo. Glasba je najbolj primaren jezik. Ko namreč začneš razmišljati, medtem ko improviziraš, se tok ustavi.
Od kod pride improvizacija?
Ni mi treba gledati dve uri v nebo, da se bo zgodila.
Potem pa poskusite, prosim...
(zapoje) B-B-B-C-G-C-A-G-B...
Kakšno čustvo je to?
Hm, kot nekakšna priprava na prihod večje teme. Ustvarjanje napetosti. Zelo hitro bi temo lahko prenesel na orkester: začnejo violine (poje), nato se priključijo čela, potem vstopi pozavna in nato še pihala... V sekundi imaš kompozicijo. Potreboval bi dve uri, da bi jo zapisal, in jutri bi jo že lahko izvedli. (smeh) Če imam na voljo tri dni čistega miru, napišem krajše orkestralno delo.
Zakaj ni več Chopinov, Bachov...?
Saj so, a ljudje jih iščejo na napačnih mestih. Tam, kjer so nekdaj bili. Potreba po skladateljih, ki glasbo zapisujejo z notami, se drastično manjša.
Kdo to pravi?
V njunih časih ni bilo ne radia, ne interneta, ne itunov. Danes velja skladatelj, ki piše novo glasbo za klasične inštrumente, za alternativca.
Danes bi tudi za nekoga, ki približno ažurno spremlja dogajanja v literaturi, li kovni in scenski umetnosti in filmu, težko rekli, da potem doma ob večerih posluša Beethovna, zagotovo pa bi pri njem doma našli kup zgoščenk Davida Byrna. Bi se stri njali?
David Byrne je super.
Seveda; nekdo, ki živi od umetnosti, ve, kaj je dobro. Ampak zakaj ne Beethoven?
Prototip človeka, ki ste ga opisali, bi moral poslušati enega in drugega. Verjetno jih je malo. Jaz bi mogoče dodal še Takamuro.
Odlično.
Vsi trije pripovedujejo podobno zgodbo.
Povežite prva dva...
Oba imata izjemno močno stališče do tega, kar počneta oziroma sta počela. Byrne glasbeno ni tako popoln kot Beethoven, ampak to sploh ni pomembno. Če imaš kaj za povedati, boš to povedal s katerimkoli sredstvom – ali pa z mašino, ki jo je postavil sredi tovarne in nanjo priklopil vse stroje ter zvoke izvabljal prek starega harmonija. Vsaka tipka na harmoniju je aktivirala en stroj. Za kaj takega potrebuješ izjemen pogum. Lahko rečem, da to velja za oba. V glasbi zagotovo nista iskala lepuškanja, sproščanja, nista se maskirala... Poslušanje glasbe je naporna stvar. Če dve uri intenzivno poslušate glasbo, boste utrujeni tako kot tisti, ki jo igra. Tu je bistvena razlika med tistimi, ki ne prenašajo Byrna in poslušajo samo Beethovna.
Zanimivo, v New Yorku so trije ogromni muzeji moderne umetnosti, dolge vrste za vstop, ko pa si zvečer zaželite sodobne avantgardne glasbe, vam bo v klubu druž bo delalo največ ducat poslušalcev oziroma šestdeset ljudi v dvorani za tristo ljudi.
Vem, o čem govorite, velikokrat sem že igral v New Yorku. Kolikor vem, je njujorška nova glasbena scena v nasprotju z likovno v precejšnjem zatonu. V New Yorku živi in dela nekaj skladateljev, kot so Philip Glass, Steve Reich in drugi. Na začetku so si svoj imidž ustvarili v galerijah, ne v koncertnih dvoranah. Niso smeli igrati svoje glasbe v dvoranah, tako zelo jih niso marali. Tisti, ki v New Yorku organizirajo velike koncerte in imajo denar, so v glavnem konzervativni, tudi v džezu. Vsi glasbeni klubi so v glavnem postali turistične točke, ne pa prostor ustvarjanj.
Kje je torej mesto za novo glasbo?
Verjetno tam, kjer je bilo v šestdesetih: v galerijah in drugih za glasbo nenavadnih prostorih.
Ne v filharmoniji?
Ne. Tam bodo skladatelja izvajali sto let po njegovi smrti – če bo seveda dovolj priznan.
Povedali ste mi nekaj precej modernih in naprednih misli – zase pa trdite, da ste konzervativec. V čem?
Konzervativen sem pri svojem delu.
Vaš Chopin in Kode gotovo nista kon zervativna...
Ne bi se strinjal. Če ne bi bil konzervativen, ne bi ničemur znal dati piko na konec.
Kaj mislite s tem?
Imam izkušnje s premnogimi svobodno razmišljujočimi glasbeniki. Tudi sam razmišljam liberalno: sprejemanje vsega različnega, od ljudi do izrazov. Toda pri svojem delu moram biti konzervativen; če hočem misel in vse vplive, ki jih imam, spraviti v jasno formo, se moram spremeniti v konzervativca. Globoko verjamem, da so bili vsi inovatorji pri delu konzervativci, Igor Stravinski, Miles Davis...
Stravinski?
Absolutno. Ko je pisal glasbo, je vse stoodstotno definiral. Tudi sam je na vajah orkestrašem kazal, kako naj igrajo. Ne kar tjavdan po bobnu, temveč natančno: pam! V tem smislu je bil konzervativen. Podobno kot Davis, ki je džez in pop glasbo obrnil na glavo. Pri delu je bil izjemno natančen in nepopustljiv, zmotilo ga je vsako najmanjše odstopanje. Skladatelji se v glavnem ukvarjamo z detajli. Ti dajo smisel delu.
Se na detajl naleti?
Ne, nosimo ga v sebi. In če nisi popolnoma predan, ga izgubiš.
Kako veste, da ste v katerem od svojih del tvegali?
Velikokrat sem tvegal, velikokrat pa tudi ne. Včasih ni treba in za vsako ceno čez rob. Tveganje je sicer nujno potrebno, ko ustvarjaš novo glasbo. A to je zelo širok pojem. Včasih tvegaš, če se vračaš daleč nazaj.
Katero delo v vašem opusu je prelomno v tem, da ste po njem začeli pisati bolj z lahkoto?
Več jih je, ker je bilo več prelomnih obdobij. Vsa moja glasba je v nenehnem spreminjanju.
Kje ste zdaj?
V nekakšni sferični glasbi, ki ji nekateri pravijo minimalizem, drugi repetitivna glasba, tretji...
Je še čas za minimalizem?
Minimalizem kot gibanje me ne zanima preveč. Čeprav so minimalisti v nekaterih fragmentih lahko tudi Debussy, Satie, pa Ravel, v določenih fragmentih pa tudi Bach in kakšen njegov predhodnik... vse skupaj je larifari. Repetitivnost v glasbah sveta obstaja že tisočletje in več.
Napadate muzikologe?
Ne napadam jih, tako pač mislim. Ja, so pa to tudi muzikološke izmišljotine, da bi nekaj definirali. Že baročna in kasnejša predklasična glasba vsebujeta elemente romantike, minimalizma... Chopinova glasba ni samo romantika. Treba se je zavedati, da je Chopin precej blizu Bachu, šestdeset let razlike je med njima. Razmišljamo še vedno o Cageu, toda on je 60 let nazaj, pa ga imamo za sodobnega. Nismo pa sposobni razmisleka o odnosu Chopin-Bach.
Zadnjič ste mi govorili o Chopinovem klavirju...
Bil je bistveno drugačen kot moderni klavir. Imel je lažjo mehaniko in manjše tipke. Predvsem pa je Chopin svoje stvari bistveno drugače igral nanj, kot jih igramo danes sodobni pianisti. Enak problem je pri čembalu in klavirju.
Chopina imate zelo radi, kajne?
Imam, organsko mi je blizu. Vsekakor bolj kot Brahms ali Liszt... V zgodovini glasbe so se nekateri marali, nekateri pa tudi ne. Podobno kot danes. Glasba namreč lahko omogoča tudi brezmejno sovraštvo.
Kako?
Tako.
Mislite, da vas kdo ne mara zaradi vaše glasbe?
Seveda.
Zakaj?
Zato. Glasba je bila od nekdaj najbolj čustvena umetnost. Pri proizvajanju glasbe se zbujajo močna čustva, ki jim podleže tudi vsak intelekt. Gre za bitko prepričanj, kaj je in kaj ni. Kaj je prava glasba in kaj ni prava glasba.
Zakaj se prerekate o tem?
Jaz se o tem ne prerekam, a v glasbi so grozljive bitke.
V čem se mnenja najpogosteje razhaja jo?
To vam bom težko razložil.
O bitkah med skladatelji bi bilo zanimi vo kaj slišati...
Bitke med skladatelji, muzikologi in kritiki so bile od nekdaj. Eni so to počeli in počnejo javno in z imeni. Jaz glasbe, ki mi ne ustreza, ne poslušam in tudi neumnih pisanj o glasbi ne berem. Od glasbe pričakujem, da v človeku prebudi vsa čustva hkrati. Zakaj so slovenske narodne pesmi z žalostno vsebino v duru? To je nekaj čudovitega. (zapoje Kaj ti je deklica) Glasba je kot življenje: vsega je v njem. Slovenci zapostavljamo našo čudovito plat, ljudsko pesem. Vsaka ljudska pesem je oda življenju, samo ceniti jo je treba začeti.
V dela katerega skladatelja ste se naj prej zaljubili?
Bacha, potem Beethovna, Chopina, Debussyja...
Zakaj sta pretehtala džez in kompozici ja?
Zaradi liberalnosti današnjega časa. Podzavestno sem iskal primerjave v današnjem času. Iskal sem energijo in duh Beethovna v današnjem času.
In našli ste ga v džezu?
Natanko tako. Nisem ga našel v resni sodobni glasbi. Strogo resnost, premočrtnost in stališče sem našel v džezu. To stališče bi lahko našel samo pri nekaterih, na primer pri Ligetiju, Schnittkeju, Stravinskem.
Zanimivo.
Veliko sodobne resne in tudi džezovske glasbe je bolj ali manj igračkanje.
Miles Davis.
Pri dvanajstih sem dobil ploščo Miles Davis – On The Concert iz leta 1973, na kateri igra z rokovskimi in džezovskimi glasbeniki. Ta glasba je zame naredila izjemen vtis. Ko sem kasneje prebral, da sta ga pri ustvarjanju te glasbe najbolj inspirirala Stockhausen in Bach, sem se zamislil. Ko sem bil zelo mlad, sem poslušal veliko rock glasbe.
Ste tudi zato naredili orkestracijo za kon certe Dan D in Siddharte?
Tudi. Igral sem v rock bendu, kitaro, bobne, bas... ne morem mimo Pink Floydov. Potem pa mi je kasneje prišla v roke Davisova plošča iz leta 1959, njegov klasični kvintet. Nisem mogel verjeti, da je to isti človek. Neverjetno! Počasi sem začel preklapljati. Kako je ta človek oral ledino! Igral je z Jimijem Hendrixom. Pa potem Weather Report. Potem smo sestavili Quatebriga in začeli raziskovati. Gojenje principov se je pri meni začelo zgodaj. Glasbo, ki jo trenutno pišem, sem sanjal pred tridesetimi leti.
Kakšna je ta glasba?
Na videz enostavna, a težka za izvajanje. In do nje je težko priti. Kljub temu da strogo definiram glasbo, si potem že želim početi nekaj drugega.
Kako, prosim?
Tako je.
Da bi to razčistila, bi potrebovala še dve uri. V naslednjem intervjuju.
¾ Foto » Patricija Maličev, foto Jure Eržen
