Tiskane izdaje
Hči puščave, kot jo imenujejo Tuaregi, nomadsko saharsko ljudstvo, je po evropskih merilih nadpovprečno izobraženo in izšolano dekle z dvema doktoratoma v žepu. Kljub temu ji Evropa postaja čedalje bolj tuja in puščava vedno bolj domača.
Leta 2013 je Mira Delavec Touhami doktorirala iz prava in pred tem leta 2009 iz literarnih ved na temo Josipine Urbančič Turnograjske, prve slovenske pesnice, pisateljice in skladateljice ter njene vloge pri oblikovanju slovenske literature v 19. stoletju.
Obe, Mira in Josipina, sta živeli v istih krajih, v Preddvoru in njegovi okolici, a bolj kot zgodbe o bližnjih gradovih in njenih prebivalcih so jo v času priprav na diplomsko delo leta 2002 pritegnila ljubezenska pisma med Lovrom Tomanom in Josipino Urbančič, ki jih je več kot 1166 in obsegajo od 15 do 35 strani.
»Josipino sem spoznavala kot mlado dekle in jo odkrivala ne samo skozi oči preučevalke, temveč tudi sebe kot dekleta in ženske. Josipina je bila resnično neverjetna, a je žal umrla veliko prezgodaj, stara komaj 21 let. V slovenskem prostoru je bila in še vedno je po krivici pogosto spregledana oziroma neznana.«
Ta ljubezenska pisma je popisala v knjigi Nedolžnost in sila (2004), v drugi knjigi Moč vesti (2009) je zbrala vsa njena dela, v tretji Šepet rdeče zofe (2011) se je posvetila njeni življenjski poti. Njena četrta knjiga z naslovom Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica (2012) je bila istega leta prevedena tudi v nemščino.
Iz svojega žepa
Zadnjih dvanajst let, ko se je ukvarjala z življenjem in delom Josipine Urbančič Turnograjske, je ob preučevanju obsežnega gradiva, iskanju njenih sorodnikov in morebitnih ohranjenih predmetov prišla tudi do njenega groba. Pokopana je bila leta 1854 v Gradcu, kjer je takrat služboval njen mož, in je kasneje niso prekopali na rodni grad Turn pri Preddvoru, kjer je bila leta 1833 rojena.
Mira je njen grob obiskovala od leta 2002 in zanj skrbela, prepričana, da najemnino plačuje naša država. Leta 2011 pa je bilo na grobu obvestilo, da ga bodo odstranili, če stroški zanj ne bodo poravnani.
»Ko sem začela iskati podatke pri pristojnih institucijah v Sloveniji in Gradcu, sem ugotovila, da za grob nihče ne skrbi in zanj nihče ni pristojen. O tem sem obvestila pristojne organe v Sloveniji in jih prosila, naj hitro ukrepajo, saj bo drugače grob prekopan. To je poseben grob, na katerem je skoraj pet metrov visoka piramida iz nabrežinskega marmorja.« Nihče se ni odzval, zato se je odločila ukrepati sama, zbrala lastna sredstva, leta 2012 grob obnovila in v celoti poravnala njegovo najemnino.
»Moja želja je bila, da ohranimo Josipinin grob tudi za prihodnje generacije, in njegovega uničenja nisem mogla dopustiti. Zdaj sem se pri obnovi njene plošče, ki je bila na graškem pokopališču in bo letos junija ob 160. obletnici njene smrti postavljena ob gradu Turn, znašla v isti situaciji, ko bom morala znova vložiti svoja sredstva v obnovo in organizirati prireditev v počastitev Josipininega dela. Žal mi je, da določene institucije v državi ne zmorejo imeti hrbtenice – za nekatere projekte je vedno denar, za druge ga nikoli ni.«
Moja Afrika
Josipina pa ni bila njena edina humanitarna investicija, kjer je malomarnost države nesebično preprečevala kar iz svoje denarnice. V puščavi in Afriki so jo pritegnili čarobnost in drugačnost, a tudi revščina in trpljenje, na katero se je odzvala. Deset let se že posveča pomoči in humanitarnim projektom za revne otroke in ženske v afriških državah, predvsem v Libiji, na jugu Alžirije, na severu Nigra in Malija, v Keniji in Siriji. Vsako leto je vsaj štirikrat dostavila pomoč v obliki zdravil, hrane in otroških oblačil, vse v lastni režiji in na lastne stroške. »Želela sem storiti nekaj dobrega za otroke. Njihovo trpljenje me vedno najbolj boli ... Vidim, kako sirote uporabljajo za sužnje, poskusne zajčke za razna testiranja zdravil, za urjenje z orožjem itd. Vseh ne morem rešiti, a če rešim dva, je bolje kot nobenega. Če rečemo, da ne moremo nič storiti na tem svetu, smo storili največ slabega!«
Potem se je tam poročila. S Tuaregom z juga Alžirije. Čeprav je trenutno še vedno zaposlena v Nemčiji kot učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v okviru slovenskega ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, vse več časa preživlja v Sahari.
»V zahodnem svetu moramo vsak dan zadovoljiti cel kup svojih potreb, da smo vsaj na videz lahko srečni, medtem ko nas obremenjuje tudi vrsta standardov, ki naj bi odražali t. i. civiliziranega človeka. V sobivanju z njimi se mi je vse to povsem spremenilo,« pripoveduje v pogovoru, ki bo objavljen v reviji Delo De facto 3. aprila. »Spoznala sem, kako malo potrebuje človek, da je lahko srečen in zadovoljen s tem, kar ima in mu je dano. Zahodno kulturo sem doživela kot vse bolj necivilizirano, ker smo čedalje bolj odtujeni, in to ne samo drug od drugega, temveč tudi od narave in samih sebe.«
Hči puščave
Zadnja leta humanitarno pomaga zlasti Tuaregom nomadom, njihovim otrokom in ženskam, saj so se znašli na robu preživetja, njihova večtisočletna kultura pa izginja pred našimi očmi. Tuareške pripovedke, pesmi in pravljice je zapisala v knjigi Hči puščave in ji dodala predstavitev njihovega načina življenja, kulture, tradicije, jo opremila z več kot sto barvnimi fotografijami ter izkupiček od prodaje knjige namenila za nakup hrane za revne tuareške nomadske otroke in gradnjo manjše šole na njihovem območju, ki bi pripomogla k ohranitvi tuareškega jezika tamaška, pisave tifinar in njihove starodavne kulture.
V puščavo jo tudi čedalje bolj vleče. Tja, kjer veličine človeka ne merijo s šolsko izobrazbo in nazivi. Kaj bo v Sahari z dvema doktoratoma, se ji pogosto čudijo ljudje.
»Znanja nisem nikoli videla kot nekaj, kar človek pridobi v času študija in mu potrjuje listina, ampak kot proces, ki traja vse življenje,« preprosto pravi. »Spoznala sem veliko doktorjev znanosti, ki so odšli iz Evrope, saj njihove ugotovitve tam niso našle plodnih tal, medtem ko so s svojim znanjem veliko pripomogli k boljšemu življenju neke skupnosti v drugem delu sveta.«
