Moderna sociala – podaljšana roka trga 
in jeklena pest države

Nova socialna zakonodaja, ki je začela veljati v začetku letošnjega leta, je po mnenju Vesne Leskošek, docentke in raziskovalke družbenih neenakosti in revščine na fakulteti za socialno delo, drastično zarezala v obseg socialnih pravic. Njihovo krčenje je del širšega evropskega koncepta, povezanega s sprejemanjem lizbonske strategije, katere cilj je krepitev gospodarske konkurenčnosti stare celine. Kot odgovor na dilemo, koliko sociale, si je Evropa izmislila nov koncept modernizacije socialne države, pri čemer ni natančno opredeljeno, kaj naj bi ta modernizacija sploh pomenila. Leskoškova opozarja, da se v njenem ozadju skriva namera o tesnejšem navezovanju socialnih pravic na trg dela. Z zmanjšanjem socialne države se krepi odvisnost ljudi od trga dela, in če je na drugi strani še dovolj prožna delovna zakonodaja, ki zmanjšuje delavske pravice, se korporativna moč povečuje.

Celotna socialna reforma v Sloveniji temelji še na številnih moralnih predpostavkah o ljudeh, meni Leskoškova, pri čemer so njene številne kritike uperjene predvsem v določila novega zakona, s katerimi je država pridobila večja pooblastila za nadzor nad prejemniki socialne pomoči in jih v številnih primerih celo vnaprej kriminalizira.

Kaj so glavne spremembe, ki jih Slovencem prinaša nova socialna zakonodaja?

Reforma pri nas v temeljih spreminja sistem uveljavljanja pravic, ki imajo svojo zgodovino. Prvo večjo spremembo socialne zakonodaje smo doživeli že leta 2007. Veliko temeljev za sedanjo reformo je bilo postavljenih že v tedanjem zakonu, ki je uvedel dodatno pogojevanje za pridobitev socialnih pravic. Opustili so govor o pravicah in ga zamenjali s socialnimi transferji, pri čemer so želeli poudariti, da mora nekdo plačati davke za to, da nekdo drug dobi socialno pomoč. Poleg pogojevanja so opustili tudi nekatere pravice. Rezultat spremenjene zakonodaje je bilo veliko povečanje revščine leta 2008. V razmerah gospodarske rasti, ki je bila v tem času 5,5-odstotna, se je revščina z 11,5 povečala na 12,3 odstotka. Število revnih je naraščalo v času debelih krav, čeprav nam vseskozi prodajajo prepričanje, da moramo imeti visoko gospodarsko rast, da bomo bolje živeli. Splošno blaginjo namreč tudi v obdobju gospodarske rasti doživimo le, če redistribuiramo bogastvo. Če redistribucije ni, tudi blaginje za vse ne more biti.

Povečanje revščine leta 2008 je trden dokaz, da te redistribucije v Sloveniji ni bilo in da smo v času konjunkture z ukinjanjem socialnih pravic povečevali število revnih ljudi. Res je sicer, da se je naslednje leto revščina zmanjšala, vendar je bila to predvsem posledica visoke zaposlenosti. Če bi obdržali isto raven socialnih pravic kot pred spremembo zakonodaje, bi bila revščina leta 2009 verjetno še nižja.

Aktualna reforma je zakonodajo iz leta 2007 še dodatno zaostrila in bistveno otežila dostop do socialnih pravic, saj je število vstopnih pogojev z 10 povečala na okoli 30 in pri tem spremenila tudi terminologijo, saj je te pogoje poimenovala krivdni razlogi. Neupravičenost je tako postala lastna krivda tistih, ki pravice uveljavljajo. Uvedla je tudi različne cenzuse; družine z več otroki in ljudje, ki so delno zaposleni, imajo pravico do višje socialne pomoči. Gre za razpon od 260 do 450 evrov. Pred reformo je veljal enoten cenzus za vse, ki so dobivali socialne prejemke.

Najbolj pozitivna sprememba nove zakonodaje se mi zdi uvedba enotne vstopne točke, ki za uporabnike pomeni poenostavitev socialnega sistema. Postopek je bistveno bolj enostaven. Ljudje imajo na voljo le eno mesto, kamor pridejo in kjer uveljavljajo vse svoje pravice. Ta učinek se sicer nekoliko izniči zaradi zelo zapletene in kompleksne vloge, ki jo morajo izpolniti prosilci za socialno pomoč, saj je za mnoge ljudi zelo zahtevna.

Druga pozitivna stvar je, da ljudje, ki so prej dobivali državno pokojnino, po novem dobivajo denarno pomoč; ta se je povečala na 450 evrov, kar je dosti višji znesek, kot je bila prej državna pokojnina. Prav tako imajo zaposleni za določeno število opravljenih mesečnih ur dela višji cenzus za pridobitev denarne pomoči. Krivično bi bilo torej reči, da ta reforma nikomur nič ne prinese, vendar pa večini žal jemlje.

Najbolj problematično pa je, da so nekatere socialne pravice ukinili oziroma jih po mojem mnenju precej nelogično preformulirali. Tipičen primer so otroški dodatki in štipendije. Popolnoma nerazumljivo se mi zdi, da so za otroke do 18. leta odpravili štipendije in otroški dodatek za mlade od 18. leta dalje. Dejstvo je, da sta se otroški dodatek in štipendija nekoliko zvišala, vendar je bil prej seštevek otroškega dodatka in štipendije višji, kot je zdaj posamezni prejemek. Eden od argumentov za takšno spremembo je, da se pravica po novem ne podvaja. Po mojem se tudi prej ni. Bili sta sicer dve različni pravici, vendar je imela vsaka svoj namen. Primer: otrok, ki gre študirat v Ljubljano in potrebuje štipendijo, mora dobiti hrano, biti na toplem in imeti zagotovljene osnovne življenjske razmere tudi takrat, ko prihaja za konec tedna domov. Ta družina, čeprav ima otrok samostojni prejemek, saj prejema štipendijo, ki jo porabi za svoj študij, potrebuje del denarja, da tega otroka oskrbi takrat, ko je doma. Temu je bil namenjen otroški dodatek. Otroci so imeli neki avtonomen dohodek, imeli so tudi neko varnost v družini. Zdaj pa so jim del tega denarja odvzeli. Država je tako zagotovo nekaj prihranila, vendar so se hkrati odpovedali blaginji določenega dela otrok.

Enako problematično se mi zdi, da novi zakon uvaja domnevo zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti pri pravicah, ki jih uveljavljajo samski starši, ki jih zakon že vnaprej kriminalizira. Samske matere oziroma samski starši so v novem zakonu namreč zelo ozko definirani. Samohranilka oziroma samohranilec je vdova oziroma vdovec ali pa oseba, ki iz različnih razlogov ne more dobiti preživnine. Vendar pa mora to dokazati. Za vse druge pa velja domneva zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti.

Je to nerodnost ali namera?

Mislim, da gre za namero, saj te nelogičnosti nihče ne pojasni. Dokaj je namreč razširjeno prepričanje, da samske ženske zlorabljajo denarne pomoči. Zakonodajalec domneva, da večina teh žensk živi v partnerskih zvezah, vendar naj bi se obnašale, kot da teh zvez nimajo, da bi lahko uveljavljale otroške dodatke, zmanjšano plačilo vrtca, denarne pomoči ipd. Gre za neko vnaprejšnjo domnevo, da samske ženske goljufajo – da partnerje imajo, vendar se obnašajo, kot da jih nimajo. Ženske morajo zato same dokazovati, da ne živijo v partnerskih skupnostih. Bolj ko razmišljamo o tem, kako je mogoče to dokazati, manj idej imamo. Kako lahko dokažeš, da živiš sam, nekomu, ki domneva, da živiš v paru? To je eno od določil, ki samske ženske dobesedno kriminalizira.

Celoten zakon temelji na številnih moralnih predpostavkah o ljudeh. To je bilo razvidno že iz kampanje pred uvedbo nove zakonodaje, ki je bila grajena na argumentu, da bo preprečevala zlorabe, ne pa, da bo preprečevala revščino. V času kampanje nisem niti enkrat slišala, da bi kdo izrekel, da je cilj te zakonodaje zmanjšati oziroma preprečiti revščino. Kajti zakonodaja, ki bi bila v prvi vrsti namenjena temu cilju, bi bila drugačna. Ta zakonodaja ima v prvi vrsti namen preprečevati goljufijo.

Ali potemtakem sociala prevzema nalogo, ki bi jo morali opraviti drugi zakoni, denimo zakon o preprečevanju zaposlovanja in dela na črno, ki je padel na referendumu?

Vsega po malem. Delno je verjetno res izhod v sili, ker drugi sistemi slabo delujejo. Drugo pa je percepcija zakona. Ne le, da zakon ne temelji na preprečevanju revščine in zagotavljanju socialnih pravic, ampak ima tudi funkcijo to polje čim bolj omejiti, kar dokazuje dolg seznam vstopnih pogojev, ki so večinoma vezani na način, kako nekdo izgubi zaposlitev. Drugi del pogojev pa se nanaša na tiste, ki so pravice že pridobili in se morajo vesti tako, da pravico obdržijo. V spremembah zakona iz leta 2007 so v ta namen uvedli institut prisilnega dela, ki je bil naveden tudi v predlogu novega zakona, vendar so ga po obravnavi na pristojnem parlamentarnem odboru opustili. Namen tega ukrepa je prepričanje, da delo osvobaja in učinkuje terapevtsko na neaktivne in odvisne prejemnike denarnih pomoči. Tako zakon izhaja iz kriminalizacije revnih. To je sicer splošna paradigma, ki je dobila domovinsko pravico v večini držav. Da bi omogočili novo prevlado trga, je treba uničiti socialno državo, ki dela ljudi delno neodvisne od trga dela, ker jim da denar, da lahko preživijo. Če zmanjšate socialne pravice, postanejo ljudje bolj odvisni od trga dela. In če imate na drugi strani še dovolj prožno delovno zakonodajo, ki vedno bolj zmanjšuje pravice delavcev, se bistveno poveča korporativna moč. Ljudi, ki so odvisni od trga dela, tudi lažje disciplinirate.

Verjetno so z novo uredbo o varstvenem dodatku, zaradi katere se mu je doslej, po podatkih Zpiza, odpovedalo že 10.000 upokojencev, tudi starejše postavili v bolj odvisen položaj od svojcev?

Seveda, novi pogoji potiskajo starejše v odvisno vlogo do svojcev, čeprav je funkcija socialne zakonodaje ohranjanje samostojnosti, samospoštovanja in osebnega dostojanstva. To je bila denimo vrednota vseh povojnih socialnih držav. V tem smislu so promovirali tudi koncept enakosti, ki je v človečnosti vsem, tudi tistim, ki si preživetja ne morejo zagotoviti sami.

Če je socialna zakonodaja takšna, da omogoča ljudem samostojnost, da dobijo dovolj socialnih prejemkov, da lahko dostojno preživijo, potem so neodvisni, razpolagajo s svojim časom in imajo možnost, da razmišljajo tudi o svoji karieri. Če ta dostop zaprete, naredite ljudi odvisne od trga dela, ki je vedno bolj krut, potiskate pa jih tudi v vse večjo odvisnost od njihovih osebnih mrež. Študije o revščini pa kažejo, da ljudje, ki so revni, prej ali slej izgubijo svoja osebna omrežja. Po eni strani zato, ker je revščina sramota, po drugi strani pa jim dostojanstvo ne dopušča, da bi jim nekdo ves čas pomagal.

Kar zadeva varstveni dodatek, lahko predvidevamo, da ima večina tistih, ki prejema oziroma je doslej prejemala varstveni dodatek, tudi sorodnike, ki niso premožni. Verjetno so v spodnjem srednjem ali nižjem srednjem razredu. Problem odpovedi varstvenega dodatka bo pri tistih, ki so tik nad pragom revščine. Ko sem videla prvi predlog novega zakona in ko sem razumela, kaj se bo zgodilo z varstvenim dodatkom, sem bila prepričana, da se mu bo veliko predvsem starejših žensk odpovedalo. Nekateri so se kljub temu sklicevali na raziskave, ki kažejo, da imajo ljudje svoja stanovanja zato, da si zagotovijo varno starost. To starejši lahko rečejo, ko se še počutijo varne. Ko pa gre za to, kaj bodo pustili svojim naslednikom, ljudje raje prikrajšajo sebe kot pa svoje otroke. V tem primeru se je ta logika izkazala za pravilno. Na tisoče ljudi, večinoma žensk, se je zato že odpovedalo varstvenemu dodatku. Vprašanje je, kaj se bo z njimi zgodilo. Doslej so z varstvenim dodatkom dobili po hitri oceni okrog 430 evrov, brez varstvenega dodatka pa bodo dobili okrog 350. Ali bodo ti ljudje zmanjšali svoje potrebe na minimum ali pa tega ne bodo zdržali in bodo postali odvisni od svojih osebnih mrež?

Iz svojih izkušenj vem, da veliko otrok že zdaj finančno pomaga staršem. Vprašanje je, koliko otrok bo zdaj zmoglo še višje stroške. Ne govorim o tistih, ki živijo pod pragom revščine – ti imajo pravice do denarnih dodatkov –, ampak o tistih, ki so tik nad pragom revščine. Takšnih ni le večina prejemnikov varstvenega dodatka, ampak tudi mnogo mladih. Mlad par, ki ima otroke in dobiva vsak na primer 700 evrov plače, je tik nad pragom revščine. In s tem denarjem se ne da skrbeti še za starše.

Z novim zakonom smo večinoma starejše ženske postavili v zelo težek položaj, kjer v bistvu ni izbire. Izbira je lažna, kajti naravno je, da hoče vsak človek vsaj minimalno poskrbeti za svoje otroke. Zato je tudi število tistih, ki so se varstvenemu dodatku odpovedali, da ga njihovim svojcem ne bi bilo treba vračati, tako veliko.

Kako hitro se v Sloveniji povečuje revščina?

V zadnjem času se močno povečuje. Podatki za leto 2010 kažejo, da je revščina v Sloveniji narasla bolj kot v drugih državah EU, in to kar za 1,4 odstotka. V Bolgariji, denimo, se je v tem času znižala za odstotek. To je še en dokaz, da namen nove socialne zakonodaje ni bil preprečevanje revščine. Če bi z njo preprečevali revščino, bi se najprej vprašali, kdo je pri nas najbolj reven in zakaj.

Če pogledamo za nazaj poročila o človekovem razvoju ali poročila o preprečevanju revščine in socialne izključenosti, prepoznamo nekaj značilnih najbolj revnih skupin. To so samske matere z otroki, starejše ženske in samski ljudje. Z novo zakonodajo so starejše ženske postavili pred dilemo varstvenega dodatka (res je sicer, da bo za starejše ljudi višja denarna socialna pomoč, ta pa ne zadeva žensk, ki bodo vrnile varstveni dodatek), samske matere, ki so ena najbolj ranljivih skupin, pa so postavili pred domnevo zakonske zveze, zaradi katere bodo morale po novem dokazovati, da ne živijo v partnerski skupnosti, če bodo hotele denarno pomoč.

Koliko denarja bo država privarčevala na račun novega zakona?

Drži, da se bodo nekateri zneski socialnih pomoči povišali, zagotovo pa bodo prihranili pri varstvenem dodatku, polovici otrok so vzeli otroški dodatek in drugi polovici štipendijo in otežili so dostop do denarnih pomoči.

Kakšni pa so bili stroški uvedbe novega zakona?

Natančnega podatka o tem nimam, v medijih pa smo lahko prebrali, da je vlada samo za nov informacijski sistem porabila 1,3 milijona evrov. Kolikšni so bili celotni stroški te reforme, bi bilo zelo zanimivo izvedeti.

Posledica nove zakonodaje pa je tudi zmeda na centrih za socialno delo (CSD), saj so preobremenjeni z dodatnim birokratskim delom. Kako vi vidite vlogo CSD-jev v novi socialni zakonodaji?

Prvi CSD je v Sloveniji nastal že leta 1955, kar pomeni, da imajo dolgo tradicijo. Nastali so kot skupnostni centri, njihov ustanovitelj je bila občina. Že od začetka so ljudje na centrih uveljavljali nekatere svoje pravice, glavnina dejavnosti pa je bila namenjena reševanju problemov v skupnosti, bodisi da so centri pomagali organizirati skupnost bodisi da so reševali težave v družinah in težave otrok pri odraščanju. Ljudje, ki so delali na centrih, so te skupnosti dobro poznali. Nekaj časa so imeli celo pisarne v oddaljenih krajevnih skupnostih, kamor so socialne delavke hodile enkrat na teden, da so spoznale razmere na terenu. Ljudje so jih poznali in se obračali nanje po pomoč.

Leta 1992 je njihovo ustanoviteljstvo prevzela država. Od tedaj obstaja načrt, da bi CSD-je postopoma privatizirali. Funkcije, ki jih imajo centri, naj bi prevzele zasebne ali nevladne organizacije. Do zdaj se to ni uresničilo. Sistem se je sicer pluraliziral, poleg centrov smo dobili še celo vrsto nevladnih organizacij, ki ponujajo specializirane socialne storitve, centrom pa se je na neki način uspelo ohraniti, čeprav se kljub širjenju programov in pooblastil kadrovsko niso ustrezno okrepili. Spreminjajo se v tem, da postajajo vedno bolj kontrolne ustanove. Pridobivajo vedno več kompetenc in zakonskih obvez, ki jih morajo izpolnjevati, zmanjšuje pa se njihova vloga skupnostnih služb.

Z novo socialno zakonodajo so se zaposleni na centrih in programi, ki jih izvajajo, v glavnem prevesili v dodeljevanje socialnih denarnih prejemkov. Ti oddelki so se zdaj okrepili, na njih dela veliko ljudi različnih profilov, socialne delavke in delavci so le eni izmed mnogih. Na njih dela tudi veliko ljudi, ki nimajo osnovnega znanja o socialnem delu, ki se veže na razumevanje stisk ljudi in njihovih družbenih ter osebnih položajev.

CSD-ji so podobno koristne ustanove, kot so javni zdravstveni domovi, in če bi jim dovolili opravljati njihovo prvotno funkcijo, ki so jo opravljali v šestdesetih in sedemdesetih letih, bi jih država lahko izkoristila bolj koristno, kot da iz njih dela birokratske ustanove.

Kakšne nevarnosti obstajajo s privatizacijo CSD-jev?

Država ima pripravljen še en zakon, ki je bil v javni razpravi lani ob tem času, to je zakon o socialnovarstveni dejavnosti. Nanj je bilo s fakultete za socialno delo, s socialne zbornice, skupnosti centrov za socialno delo in iz raznih društev zelo veliko pripomb. Zakon ima namreč nekaj značilnosti. Ena od njih je deregulacija socialnovarstvenih dejavnosti. Zakon namreč na področje socialnega varstva uvaja trg z vsemi njegovimi zakonitostmi. Sprostilo naj bi se ustanavljanje različnih zasebnih organizacij in se začel proces privatizacije javnega sektorja. Storitve, kot so svetovanje, razne oblike skupinskega dela, delo s skupnostjo, delo z otroki ipd., bi se iz CSD-jev preselile na pluralni trg. To bi v praksi pomenilo, da bi se centri spremenili v neke vrste upravne službe.

Na CSD-jih morajo pri delu veliko odločati, ker imajo v svojih rokah veliko javnih pooblastil oziroma zakonskih obvez po poseganju v zasebnost ljudi. Imamo okrog 60 zakonov, ki nalagajo CSD-jem različne ukrepe in opravila. Kdor hoče kompetentno odločati o ljudeh, mora imeti ogromno strokovnega znanja. Preden sprejme odločitev, mora z ljudmi tudi zelo trdo delati. Vzemimo denimo ukrep odvzema otroka, ki je temeljni poseg v pravice starševstva in eden temeljnih posegov v človekovo zasebnost. Da bi vse to korektno izpeljali, mora biti na voljo tudi dovolj usposobljenega kadra. Samo v tem primeru lahko za svoje odločitve prevzamete odgovornost. To pomeni, da morajo imeti na CSD-jih, poleg tega, da delajo na upravnih zadevah, na voljo tudi veliko časa za strokovno delo, da so njihove odločitve lahko ustrezne.

Država namerava ta problem reševati tako, da bo dala strokovne storitve v obravnavo izvajalcem na trgu, odločitve pa bodo še vedno ostale na CSD-jih. Centri pa se bodo težko odločali po navodilih izvajalcev na trgu, ker ima zasebni trg drugačno logiko, ki ji vlada dobiček. Veliko vprašanje je, kako se bo zasebni trg odzval na odgovorno vlogo ščitenja javno sprejetih norm. Izkušnje iz tujine kažejo, da zasebni trg pri reševanju teh problemov ni uspešen in da se mora država o teh vprašanjih odločati neodvisno od kapitalskih interesov.

Gre za podobno vprašanje kot pri zagovoru javnega zdravstva. Če so te dejavnosti prepuščene trgu, so esencialni problemi odvisni od kapitalskih interesov tistih, ki na tem trgu delujejo. Intenca zakona o socialnovarstveni dejavnosti je uvedba novega javnega menedžmenta. To je koncept, ki pomeni privatizacijo storitev in konstruiranje države po vzoru podjetja.

Pri uvajanju tega koncepta lahko centri zelo hitro potegnejo kratko, namesto da bi se krepili. Rezultat, ki nastane v takšni situaciji, je vedno bolj odprt trg in vedno težji pristop do možnosti za reševanje življenjskih stisk, ki se poglabljajo takrat, ko so življenjske situacije kompleksne, ko se pri ljudeh križajo socialne stiske, kot so revščina, neustrezno bivanje, bolezni in konflikti. Ravno ti ljudje svojih težav ne morejo reševati na privatiziranem trgu, temveč potrebujejo močne javne službe, ki delajo v splošno korist. In ker se nekatere socialne pravice ukinjajo, postajajo ljudje vedno bolj odvisni od trga dela. Predvidimo lahko, da se bo revščina povečala, ker na tem trgu ne bodo vsi uspešni. Če bodo ljudje postali dolgotrajno revni in brez podpore, ki jim jo sedaj zagotavljajo javne službe, bodo morali iskati alternativne vire preživetja, kar posledično lahko pomeni, da se bo povečal kriminal, to pa bo privedlo do krepitve represivne države. Gre za tipično ameriško zgodbo, kjer imajo nadpovprečno visoko število zapornikov na število prebivalcev in močno represivno državo. Poleg tega vse velike študije o družbenih determinantah zdravja kažejo, da revščina dobesedno ubija. Revni ljudje imajo slabše zdravje, kar spet pomeni več stroškov za državo.

Ali to pomeni, da prihranek, ki ga tako privarčujemo pri sociali, porabimo za preprečevanje in preganjanje kriminala?

Neoliberalna maksima govori o dolgi roki trga in jekleni pesti države. Da bi to dosegli, je treba uničiti socialno državo, ki vsaj delno dekomodificira ljudi tako, da jim s sistemom denarnih prejemkov omogoča dostojno preživetje. To pa pomeni, da postanejo bolj neodvisni od prostega trga dela, ki lahko deluje le, če so mu ljudje popolnoma podrejeni. Podreditev trgu je mogoča le v sistemih s šibko socialno državo, zato jo je treba čim bolj učinkovito uničiti. Ena najbolj učinkovitih strategij je kriminalizacija in patologizacija ljudi, ki uveljavljajo socialne pravice.

Pravite, da celotna socialna reforma temelji na sumničavosti ljudi. Kje vse se to vidi?

Prejemniku socialnih pravic država ničesar ne verjame, zato hoče imeti neposreden dostop do baz s podatki o njihovem premoženjskem stanju. Ni dovolj, da upravičenci prinesejo izpisek iz banke, koliko sredstev imajo na računu, država hoče te podatke sama preveriti z vpogledom v bančni račun. Celotna socialna reforma temelji na sumničavosti do ljudi, zaradi česar jih poostreno nadzoruje. Za državo ni dovolj, da ima vpogled v okoli 30 baz podatkov o ljudeh; zakon uvaja še prosto presojo strokovnih delavk in delavcev o dodelitvi pravice, kar je nedopustno, saj postane pravica povsem arbitrarna in odvisna od prepričanj in pogleda, ki jih imajo na prejemnike pomoči.

V predlogu zakona je pisalo, da bodo strokovni delavci lahko presojali upravičenost do denarne pomoči celo po zunanjem videzu osebe. Pravica postane torej odvisna od tega, kako nekdo presodi vaš videz. Kakšen je reven človek? Se bodo morali ljudje obnašati ali oblačiti tako, da bodo videti revni? To so popolnoma subjektivna kontrolna in moralizirajoča merila in presoje.

Neki drug člen pa govori o tem, da morajo strokovni delavci zunaj delovnega časa prihajati domov k ljudem na kontrolne obiske. V nekem intervjuju je pravnica z enega od centrov za socialno delo povedala, da to že udejanjajo. Gledajo, koliko zobnih ščetk je v kopalnici ali koliko vzglavnikov je na postelji v spalnici. Neverjetno je, da daje zakon uslužbencem pooblastila, da bodo na podlagi svojih predstav o tem, kako naj bi ljudje živeli, presojali o dodeljevanju socialnih pravic.

Verjetno je, da na CSD-jih dela določeno število ljudi, ki jim takšne nadzorne prakse ustrezajo, saj se ujemajo z njihovimi lastnimi predsodki in stereotipi o ljudeh, ki prejemajo socialno pomoč, in bodo to vlogo tudi zvesto opravljali. Po mojih izkušnjah pa obstaja velika večina, ki se ji to upira. Mnoge strokovne delavke na centrih so zaradi tega v stiski, saj je to v popolnem nasprotju s kodeksom etike na področju socialnega varstva. Za tak nadzor tudi ni nobenih strokovnih argumentov.

Zakon očitno vse bolj pritiska tudi na socialne delavce in jih potiska iz okvirov stroke v vlogo birokratov in nadzornikov. Po drugi strani pa se veliko govori tudi o njihovi vedno večji marginalizaciji, ki jo doživljajo kot javni uslužbenci, pri katerih se varčuje in ki se že po naravi dela ukvarjajo z družbenimi marginalci.

Ta dvojna marginalizacija je problem in država bo na to morala ustrezno odgovoriti. Po eni strani na CSD nalaga vedno nove zakonske obveznosti, po drugi strani pa z načrti krčenja sredstev in s privatizacijo storitev onemogoča izhod iz krizne situacije.

Je marginalizacija socialnega dela še večja, ker gre za izrazito feminiziran poklic?

To nasploh drži za vse poklice in socialno delo ni izjema. Takoj ko se poklic feminizira, obstaja velika verjetnost njegove marginalizacije.