Naddavkar iz slovenskega dogodka

Mandatar Miro Cerar še ni predstavil vlade, ko je prvega septembra na mizi že imel pismo »zaskrbljenih« podpisnikov civilne družbe glede prihodnosti slovenske države. Iztočnica pisma je bila konferenca o Zahodnem Balkanu, ki je 28. avgusta potekala v Berlinu in naj bi Slovenijo ne obravnavala kot suvereno članico EU (vabitelje), temveč jo uvrstila med »vabljene«, torej med tradicionalni del balkanske skupnosti, kakršna je nastala po prvi svetovni vojni in katere večina držav naj bi se šele pridružila EU.

Čez manj kot teden dni so se države članice zbrale v Walesu in Slovenijo je zastopala premierka v odhajanju Alenka Bratušek, ki je hkrati tudi slovenska kandidatka za komisarko v Junckerjevi evropski komisiji. Njena (samo)kandidatura je v nomenklaturah konkurenčnih strank povzročila pravo histerijo, toda kljub vsemu je bila edini kandidat od treh, ki ga je Juncker ta teden povabil na pogovor. Miro Cerar je javno povedal, da bo spoštoval njegovo odločitev, kakršna koli že bo.

Specifična teža države

Na prvi pogled je bilo precej očitno, da se komisarski favorit konservativne poslanske evroskupine Jean-Claude Juncker ne meni za želje slovenskih političnih strank – niti teh iz lastne politične skupine niti teh, ki pripadajo socialistom, s katerimi so se konservativci pogodili za ključ o kadrovanju in zasedanju pomembnih položajev. Zdi se, da je za prvega evropskega komisarja pomembneje zapolniti t. i. ženske kvote, ki mu jih je skorajda zapovedal evropski parlament. Čeprav Bratuškovo zaradi sumljivega samopredloga obravnava komisija za preprečevanje korupcije, ima Juncker na zalogi formalistični argument: predlagala jo je namreč država Slovenija in Bratuškova je edina s premierskim pedigrejem, določenimi državniškimi izkušnjami in tega ne more spremiti niti dejstvo, da ima Karl Erjavec, tudi kandidat, izkušnje zunanjega ministra.

Slovenska desnica je na nogah, posebej zato, ker je pričakovala, da se bo uveljavil argument kandidature za evropskega komisarja pri strankah, ki so na evropskih volitvah dosegle največ glasov – med temi je bil poleg Lojzeta Peterleta tihi komisarski kandidat in favorit Milan Zver (SDS), ki je po evropskem parlamentu hodil v majici z agitatorskimi napisi za izpustitev strankarskega predsednika Janše iz zapora. Slovenska desnica, sklicujoča se na svojo moč, ki izvira iz premoči EPP v evropskem parlamentu, je te dni stehtala svojo specifično težo, ki pa se kaže kot komajda kaj manjša od specifične teže celotne Slovenije, suverene države in polnopravne članice EU. Protestirajoči razumniki, od Dimitrija Rupla do Petra Jambreka in od Janka Kosa prek Ivana Štuheca do Mateja Lahovnika, v glavnem v Zboru za republiko spremljevalci dvomandatnega neoliberalnega političnega eksperimenta Janeza Janše, po svojih desnih političnih favoritih iz EPP kakor da nimajo niti toliko posrednega političnega dostopa do nemške kanclerke Angele Merkel, da bi na obstranski berlinski konferenci o Zahodnem Balkanu Sloveniji na vabilih zagotovili mesto med vabitelji in ne povabljenci ... Kakor bi verjeli, da ima njihova beseda večji vpliv pri Miru Cerarju kot pri Angeli Merkel, ki je bila sicer dolga leta jasna podpornica njihovega političnega favorita, zdaj najbolj razvpitega zapornika v državi.

Kaj v srcu in kdo je gospodar EU

Ta dejstva pa ne morejo biti v uteho nikomur v državi, kajti vodijo v vprašanje, kaj se je zgodilo Sloveniji v zadnjih desetih letih, odkar je še uživala nekakšno spoštovanje in je veljala za vzorec uspešne tranzicije in vzorne male pridružene članice v EU.

V evropski oceni, da je Slovenija vzorna mala članica in vzorčni model vsem drugim državam, ki so se približevale EU, je moralo biti zelo veliko evropske hipokrizije. Podobno je bilo z Grčijo, za katero so vsi odločevalci vedeli, kakšen sistem neučinkovitega pobiranja davkov ima, kako se prekomerno zadolžuje in kako visoka stopnja korupcije tam sestavlja prevladujočo politično kulturo. Članica EU je postala že 1981, šengenskega območja že 1992 in del evrskega monetarnega območja leta 2001. Težko si je predstavljati, da h grški integraciji v EU po smrti jugoslovanskega socialističnega monarha Tita in potencialnem razpadu Zahodnega Balkana niso pripomogli evroatlantski strateški razmisleki, posebno ti v razmerju do hladnovojne kompozicije sredice Varšavskega pakta, Sovjetske zveze. Verjetno ni naključje, da se nova hladna vojna po obdobju globalnega »bratskega« kapitalizma spet neti na Krimu v Ukrajini, katere kopje se je zlomilo, ko je ta država prvič naglas povedala, da bi rada postala članica Nata in da bi se rada postavila v interesno območje EU. Danes se spet zastavlja isto vprašanje, kot se je leta 1981 pri Grčiji: ali je EU res skupnost držav z avtonomnimi evropskimi vrednotami ali je kulturno in zgodovinsko bogato dekorirana predsoba ameriškega kapitala, ki se je medtem globaliziral in kot podivjana zver tako ušel z vajeti, da ga je treba spet ujeti v ogrado male hladne vojne in spraviti pod zavezniško vojaško kontrolo?

Ko je ameriški predsednik Barack Obama v sredo prišel v Wales in pred tem v estonski Talin, kjer je Rusiji dal vedeti, kje so njene meje, je nemški komentator v FAZ, Jochen Buchsteiner, zapisal: »Z glavo je v Vzhodni Evropi, s srcem pa na Bližnjem vzhodu.« Islamski terorizem in izraelski zločin nad Palestinci obremenjujejo predvidljivost klasične hladne vojne, dodatni daljnovzhodni igralec je Kitajska in igra ameriških globalnih interesov je postala zelo zapletena. To dodatno vpliva na identiteto EU, ki se je izgubila, ujeta v pasti visokooktanskega kapitalizma, zraven pa se skorajda utopila nekje v tokovih Egejskega morja.

Nemčija je bila prva, ki je zase dojela pasti globalnega kapitala, in s pravočasnimi strukturnimi reformami je ujela ritem globalizacije. Potem je iz svoje prednosti začela tržiti koristi. Na delu je bila tale formula, ki je bila izrečena v neformalnih pogovorih v hodnikih evropskega parlamenta: premajhni smo, da bi lahko preživeli brez širšega okvira, to je EU, in preveliki smo, da ne bi odločali, kakšna bo EU in po kakšnih principih bo delovala. Drugače povedano: Nemčija je postala gospodar EU in slovenska desnica si je pod vodstvom Janše dolga leta domišljala, da moč Nemčije sodi tudi v portfelj njenega političnega kapitala v Sloveniji.

Če smo se vprašali, kaj se je zgodilo v Sloveniji v zadnjih desetih letih, ko je še veljala za vzorno, zdaj lahko odgovorimo: predvsem nič od tega, kar se je zgodilo Nemčiji, ki je danes slovenski največji izvozni partner, od katere je gospodarsko odvisna in kateri edina realna gospodarska konkurenca je bila zaradi razsežnega in slovenskim poslovnim navadam domačega trga doslej le Rusija.

Umrl je nacionalni interes

Slovenija danes ni le v gospodarski krizi, temveč je tudi v očitni krizi tako državniške kot tudi supranacionalne identitete. Zaradi velikih demokratičnih in institucionalnih deficitov med Slovenci EU še vedno velja kot zaupanja vredna skupnost in kot okvir, brez katerega bi se že davno zgodilo nekaj zelo slabega, toda tu je vse izrazitejši pridih stari beograjski podobne birokracije in dominacije finančno močnih. Od velikih zgodb, v katere so se dve desetletji vmešavali tudi aktualni podpisniki civilnih društev proti novi balkanizaciji Slovenije, ni ostalo skorajda nič. V nacionalnem portfelju od političnega, moralnega ali politično-kulturnega kapitala prav tako ni ostalo nič. Izpuhtele so velike meščanske in novopolitične zgodbe, ki so se najavljale leta 1991. Opevani nacionalni interes se je izkazal za leglo starih visokokoruptivnih gospodarskih navez, ki so se v osemdesetih letih postavile kot nacionalna alternativa pogoltnemu jugoslovanskemu finančnemu federalizmu. Že v dveh letih po osamosvojitvi je bilo jasno, da je politika postala ujetnik privatizacije skupnega socialističnega premoženja, in med levico, desnico in katoliško cerkvijo je povsem očitno prišlo do dogovora in interesno-finančnega razreza Slovenije. Simboliziral ga je avtocestni križ pod taktirko tajkunskega gradbenega barona Ivana Zidarja, ki kot po čudežnem ključu po pravnomočni obsodbi še do danes ni za zapahi, ljudje pa ga vidijo v počitniških središčih po tujini.

Slovenija na veliki pok gospodarske krize, ki je odjeknil po letu 2008, ni bila pripravljena; še več, zlati žebelj v krsto nacionalnega gospodarstva je zabila desnica, ki se je izkazala za še bolj koruptivnega in bolj nesposobnega deležnika v upravljanju države kot tranzicijska levica. Ta klavrni pogrebni sprevod se je končal, kot se končuje v prevladujoči realnosti: z udeležbo in zadnjo besedo slovenske katoliške cerkve in na koncu te zgodbe se je zgodila najboljša nacionalna novica: Slovenija je na ničelni točki, v kateri nihče ne s tradicionalne leve ne s tradicionalne desne nima več moralne pravice Slovencem soliti pamet.

Vseeno si velja predočiti, katerega vzorca bi z zloglasnim nacionalnim interesom moralo biti konec, kajti izkazalo se je, da dobro delujoča demokracija brez gospodarsko korektno strukturirane družbe ni mogoča. Zloglasni nacionalni interes se je začel s partijsko industrializacijo po drugi svetovni vojni, nastankom velikih sistemov tipa Litostroj, Tomos, utrditvijo velikih železarn, trgovinskih omrežij dogovorne ekonomije itn. Nacionalna nota, ki je gospodarsko favorizirala Slovenijo, je vezana na imena Ivan Maček Matija, kasneje na Gorenjskem Nika Kavčiča, čigar pomembnost nekateri poznavalci povezujejo predvsem z obveščevalno-vosovskim poreklom. Znani so liberalni odtenki zgodbe o Stanetu Kavčiču in kasnejši restavraciji trdih interesov partije. Znano in za mnoge še nepreseženo je omrežje Janeza Zemljariča, nekdaj predsednika slovenskega izvršnega sveta in kasneje podpredsednika zveznega IS. Znano je, kako se je pod njegovim okriljem zidal Klinični center v Ljubljani in kako se pravosodje danes zanima za njegov vpliv pri nezakonitem poslovanju z njim. In znano je najbolj razvpito omrežje cestnega barona Ivana Zidarja, čigar finančni vpliv na levo in desno, vse do katoliške Cerkve, je dobil bajeslovne razsežnosti. In končno so znane zgodbe o Mercatorju kot nacionalnem interesu, ki so pospeške v velikem finalu dobile v času predsednika vlade Janše in ob njegovem spopadu z Zoranom Jankovićem in Milanom Kučanom. Pod črto rečeno, slovenski nacionalni interes se končno ni izkazal za nič drugega kot za gojišče pred- in nedemokratičnih središč, katerih početja so bila v svojem jedru često neustavna in nezakonita.

Uredili bomo EU

Veliko vprašanje je, ali se Slovenija, ko je zaradi razsutja ekonomsko-koruptivnih zgodb nacionalnega interesa prisiljena razprodati pomembne dele svoje nekdanje ekonomske bleščave, nemara ne vpenja v enako logiko mednarodnih bolj uspešnih korporacij s prav tako plenilsko logiko. Na to bo odgovorila bližnja prihodnost, toda reči je mogoče, da je za Slovenijo stare zgodbe pred začetkom nove očitno konec.

Nebogljenost političnih deležnikov, ko se prepirajo za male in velike položaje v Sloveniji in v EU, kaže, s kakšno duhovno revščino imata Slovenija in novi mandatar opraviti, ko se delajo načrti za prihodnost. Kakor da ne bi vedeli, kaj početi z državo brez »stricev iz ozadja«, in ko ima šokirana desnica v zaporu prvega med svojimi strici iz ozadja, se Slovenija sprašuje, kdaj se mu bodo pridružili tudi tisti, ki so ga vzgojili.

Medtem prvi evropski komisar Jean-Claude Juncker prejema užaljena pisma slovenske levice, desnice in pritožbe civilnodružbenih razumnikov, ki se obnašajo kot »Naddavkar« v Grumovem Dogodku v mestu Gogi, ki je pred dnevi umrl, vendar je zaradi svoje dolgoletne navade vseeno šel na sprehod po osrednji ulici slavnega mesta. Grum je v dvodejanki že leta 1928 opisal Slovenijo tega trenutka, ki s stopicanjem na mestu čaka na dogodek, ki ga noče biti, in nastal je vtis, da prostovoljno ali po lastni pobudi noče storiti koraka proti njemu. Kakor da se slovenska politična elita ne zaveda pomembnosti trenutka za prihodnost Slovenije in kaj je treba storiti, ko se je nemara prvič po nastanku države pokazala realna priložnost za svež začetek na podlagi humanističnih družbenih vrednot in na podlagi vladavine ustavnih načel. Kot bi mladim Slovencem hoteli sporočiti: Ali ni največje zlo biti rojen v Gogi, ki je v tem primeru kar vsa Slovenija?

Torej. Sporočilo tega trenutka in te jeseni je na dlani. Slovenijo je treba urediti – in to je treba storiti pravilno. Povsem verjetno je, da je Miro Cerar kot mandatar zaradi svojih koalicijskih partnerjev in raznih interesnih agentov blokiran že v izhodišču. Toda Slovenija slovenskih državljanov že dolgo ne pričakuje idealne države, temveč pričakuje opredelitev točk, na katerih ne bo nikakršnega kompromisa. Pričakuje novo suverenost, ki se bo postavila tako proti notranjim lobijskim skupinam kakor proti tujim plenilskim interesom. In nazadnje, potrebuje politične osebnosti, ki bodo zaradi tega, kar so dosegle in pokazale, Angeli Merkel suvereno zmožne reči: »Oprostite, kanclerka, smo premajhni, da bi živeli čisto samostojno, zato bomo morali uredili Evropo.«