Tiskane izdaje
Da ne bo pomote: opravlja jo korektnostno, ne pa korektno.
Njen biro je v četrtek objavil naslednje sporočilo: šola, ki je s piskanjem naprave izpostavljala otroke, katerih starši niso plačali položnice za šolsko malico, je »[kršila] Zakon o varstvu osebnih podatkov«.
NPM je demokraciji zrasla čez glavo.
Res pa je, da ima nekaj olajševalnih okoliščin.
Da je ženska, ki opravlja eno najbolj dolgočasnih služb, kar si jih nepravnik zna zamisliti, tako znana in priljubljena — ali pa vsaj opažena —, je možno le v Sloveniji.
To je do neke mere posledica njenega talenta za samopromocijo in za nivo javnih uslužbencev tudi nadpovprečne pismenosti. Tako si zlasti na Twitterju pomaga pri popularizaciji represije, ki jo deloma opravlja po defaultu svoje funkcije, deloma pa zaradi nagnjenosti k populizmu.
Sama pravi: »Tvitam, ko začutim, da imam kaj pametnega povedati, ali ko odgovarjam na vprašanja.«
Ne vpraša pa se, s kakšno pravico se kot javna uslužbenka sploh oglaša. Kje smo že videli aparatčike, ki bi z namerno nejasno razmejenima identitetama privatne in uradne osebe v javnem mediju poskušali prosvetljevati narod?!
NPM še predobro ve, komu služi.
Tukaj živijo državljani, ki se pri najbolj preprostih človeških zadregah raje zanašajo na law enforcement, kot pa da bi se med seboj dogovorili. Tukaj živijo državljani, ki se raje prikrito občudujoče prepuščajo regulaciji parapolitičnih pokroviteljev, kot pa da bi se sami znali zadržati.
Primer s tem piskanjem je tipičen.
Te šole očitno ne vodijo najbolj pametni ljudje — toda pametnejši od njih bi lahko bili vsaj starši. Pa niso bili. Ko so prvi med njimi izvedeli, da naprava zapiska, če položnica ni plačana, bi bilo najbolj normalno, da bi uradno ali neuradno sami stopili do ravnateljice in ji povedali, da je blamiranje nič krivih otrok nevzdržno.
Verjetno bi bilo najbolje, če bi ravnateljici to dopovedal svet staršev — torej solidarnostno zavezništvo tistih, ki so položnice plačali v roku, in zamudnikov oz. neplačnikov. Prepričan sem, da bi resen in odkrit pogovor zalegel, da bi šola sama ukinila piskanje, brez posredovanja ogorčenega dvomilijonskega kolektiva.
Pa se očitno niso mogli in znali zmeniti. Vse skupaj so zašpecali medijem, ti so zamahnili s čarobno palčko moralističnega zgražanja, nastal je škandal.
To je bilo nepotrebno. Nimamo idealnega šolstva — toda šolniki niso tako butasti, da bi zagovarjali sramotenje otrok pred vrstniki zaradi socialne stiske staršev. Obstajajo civilizirani, civilni, človeški načini, kako izterjati zapadle obveznosti, tudi v socialno občutljivem okolju. Predvsem pa obstajajo načini, kako popraviti in odpraviti napako, če po neki neumnosti ali raztresenosti do nje pride.
Ampak ne. Ker se ljudje ne znajo med seboj dogovoriti, mora pridrveti Nataša Pirc Musar in zmagoslavno elastificirati ducat paragrafov, da dokaže, da je šlo za kršitev ZVOP. Če tega ne bi storila, njena služba po njenem mnenju ne bi imela smisla.
Sami smo si krivi, da imamo NPM.
Ker se ne znamo sami dogovoriti, se ona v imenu zakona dela pametno in nas masira z bizarnimi pravniškimi (pred)postavkami, da je učenčevo osebno ime in razred, ki ga obiskuje, v samem prostorskem kontekstu šole varovan podatek in da je bil ta podatek razkrit s prikazom na zaslonu, obrnjenem stran od tistih, ki ga ne bi smeli videti, medtem ko so kuharice, ki ga tudi ne bi smele videti (a so ga), v skladu z Zakonom o šolski prehrani (in z atestirano napravo z opcijo zvočnega signala) izvajale evidenco plačevanja!
Noro!
NPM je vedno bolj glasna in hoče vedno več pristojnosti in pozornosti. S svojeglavo, prepotentno in dejavnost hromečo interpretacijo evropske direktive o keksih je slovenski internetni skupnosti povzročila velikansko škodo zaradi po nepotebnem zapravljenih delovnih ur in stroškov prilagoditve. Pozneje se je potegnila nazaj in pravila nekoliko omilila, pri tem pa je praktično priznanje napake spretno prikazala kot diplomatsko sposobnost popuščanja napetosti.
Odgovarjala ni nikomur. Kot da se ni nič zgodilo.
Na valu revanšizma, uperjenega proti gospodarskemu kriminalu, je pomagala spraviti skozi Zakon o dostopu do informacij javnega značaja in ga prikazati kot pomembno orožje za boj proti korupciji, čeprav gre v resnici za grožnjo svobodi podjetništva.
Če se ji zdi potrebno, zna njen biro legitimizirati tudi globo, ki jo je moral plačati človek, ki je policistom na Facebooku — na zaprtem profilu, vendar pred 800 prijatelji — zabrusil, da so »klovni in pajaci«. Preračunljivka! Strokovno obrazložitev, zakaj ne smemo javno zmerjati organov, je dala napisati namestnici, sama pa je v nekakšnem ločenem mnenju svetovala kršitelju, naj se pritoži.
Lahko tudi jaz kaj fašem za to kolumno? Naj zbrišem vsaj to, da je škodljivka?
Ob primeru paparaca Janija Božiča, ki so ga zaradi fotografiranja premierkinega mesidža ne le odakreditirali iz DZ, temveč ga je Bratuškova sama tudi tožila, pa je dokazala, da so njena stališča do svobode medijev odvisna od tega, ali ceni dotično novinarsko delo. Državna institucija tepta svobodo informiranja — in že je tukaj NPM, da to argumentira z osupljivimi sofizmi. Dela se pa veliko demokratinjo.
Podobno ravna tudi v primeru Dnevnikove objave Virantove korespondence z aviatičarjem. Sama pravi, da je dolžna vložiti ovadbo, če gre za sum kaznivega dejanja objave nezakonito pridobljenih in za nameček še osebnih podatkov. Ne vidi pa, da so bili podatki kvečjemu nezakonito posredovani.
Pameten javni uslužbenec — še zlasti tak, ki ga po funkciji to nič ne briga — se v konfliktu med osebno svobodo izpostavljenega posameznika in javnim interesom ne bo spravil na medije. NPM nas vse ogroža.
V tej resda kaotični in prismojeni družbi NPM kot ena redkih v javnem sektorju vzbuja občutek, da živimo v urejeni, pošteni, svobodni, razumni in pravni državi. A to je varljivo. Prva policajka zna s svojim intelektualnim leporečjem in kazuističnim legalizmom še tako zgrešene in represivne zakone razložiti tako, da se zazdijo seksi celo najbolj uporniškim državljanom.
Upam, da NPM ne bo izbrana za direktorico RTV Slovenija. To bi bilo bolje tako zanjo kot za javni servis. Predlagam ji, naj odpre odvetniško pisarno. V tem bi bila veliko bolj uspešna in občudovana — morda celo upravičeno. Če bi bila odvetnica, ji teh njenih fint že ne bi zameril.
