Tiskane izdaje
Zanesljiva zmaga Navaza Šarifa in njegove Pakistanske muslimanske lige (PML – N) na parlamentarnih volitvah, ki bo 63-letnemu milijarderju in radikalnemu političnemu oportunistu omogočila, da še tretjič prevzame vodenje pakistanske vlade, je bila rahlo presenetljiva. Šarif je namreč v letih, ko je že vodil vlado (1990–1993 in 1997–1999), povsem izgubil politično in osebnostno kredibilnost, hkrati pa se je sprl z dvema ključnima institucijama v državi – vojsko in zloglasno varnostno-obveščevalno službo ISI. Spor je bil celo tako srdit, da je leta 1999 tedanji načelnik generalštaba, general Pervez Mušaraf, ki ga je leto dni pred tem ustoličil ravno Šarif, s podporo ožjega kroga svojih častnikov izvedel državni udar in na oblasti ostal vse do leta 2008.
To obdobje je korenito zasukalo kolo moderne pakistanske zgodovine in celostno spremenilo državo. Mušaraf je jeseni 2001 sprejel ultimat tedanjega ameriškega zunanjega ministra Colina Powella in se na obmejnih območjih z Afganistanom podal v vojno z lastnim, večinoma paštunskim prebivalstvom. V enajstih letih in pol vojne proti terorizmu, vojne terorja, je na pakistanskih plemenskih območjih umrlo več deset tisoč ljudi, v spopadih z lokalnimi islamističnimi milicami pa je bilo ubitih več pripadnikov pakistanskih varnostnih sil, kot je skupaj umrlo tujih vojakov v vsem času vojne na afganistanski strani meje. Mušarafova vojna proti lastnemu prebivalstvu, ki jo je s svojo politično nekompetentnostjo in koruptivnostjo posredno omogočil tudi Šarif, je radikalizirala dobršen del pakistanskega prebivalstva, uničila gospodarstvo ter podžgala medetnična in medsektaška nasprotja, ki so v zadnjih letih dodobra razjedla pakistansko družbo in državo.
Zgodovinsko trhla pakistanska politika je izgubila smisel in se po atentatu na nekdanjo premierko Benazir Buto in Mušarafovem padcu pred dobrimi petimi leti (znova) prevedla v obračune med velikimi fevdalnimi družinami, ki tradicionalno obvladujejo državo, ter igro moči in »varnostnih manipulacij«, ki jih mojstrsko obvladajo vojska in varnostno-obveščevalne službe. Represivne sile, ki so bile v prvih dveh mandatih Navaza Šarifa na čelu pakistanske vlade v celoti usmerjene v (zamrznjeni) konflikt z zgodovinsko nasprotnico Indijo, so med vojno terorja na obeh straneh legendarne Durandove črte dobile priložnost za samorealizacijo in jo še kako dobro izkoristile.
Navaza Šarifa je vrhovno sodišče v Islamabadu leta 1999 zaradi številnih političnih in gospodarskih malverzacij obsodilo na dosmrtno ječo, a v zaporu je – značilno – preživel zelo kratek čas: stari znanec Mušaraf mu je skupaj s poslovnimi (in ideološkimi) prijatelji iz Saudske Arabije namreč omogočil udobno življenje v izgnanstvu. V domovino, ki so jo pretresali samomorilski napadi in bombne eksplozije ter latentna državljanska vojna, se je – tako kot pokojna Benazir Buto – vrnil leta 2007. Na volitvah leta 2008, na katerih je predvsem zaradi varnostnega vakuuma in družinske tragedije dinastije Buto slavila Pakistanska ljudska stranka (PPP), se je Šarif, sicer tudi »politični oče« pakistanske jedrske bombe, uspešno vrnil v aktivno politiko in prevzel vodenje opozicije.
Navaz Šarif vodenje ene najbolj kritičnih svetovnih držav prevzema v izjemno pomembnem trenutku. Čeprav je bil izvoljen predvsem zaradi popolne nekompetentnosti dinastije Buto-Zaradari in cenenega prilizovanja islamistom, ki jih je v svoji politični zgodovini do zdaj vedno znova pustil na cedilu (tudi tokrat ne bo prav nič drugače), bo lahko ob pomoči »neodvisnih poslancev«, katerih lojalnost je preprosto mogoče kupiti, oblikoval zelo trdno vlado. Ta se bo morala nemudoma spopasti s hudo gospodarsko krizo, ki jo zaostruje tudi silovito pomanjkanje električne energije. Šarif, mojster privatizacije in ustvarjanja razrednega prepada, bo v Pakistan gotovo spet pripeljal Mednarodni denarni sklad (IMF). Sledil bo tudi nov krog privatizacije.
Ob tem bo moral Šarif, ki je v svoji predvolilni kampanji uporabljal ostro protiameriško retoriko, sprejeti vrsto (le navideznih) kompromisov z Združenimi državami, ki se skupaj s preostalimi članicami Natove misije Isafa počasi začenjajo umikati iz sosednjega Afganistana. Zaradi ohranitve približno dveh milijard dolarjev ameriške pomoči na leto bo v dogovoru z generali in vodilnimi obveščevalci brez dvoma storil vse, da bo ameriški vojaški umik prek pakistanskih transportnih poti in pristanišča v Karačiju potekal mirno in tekoče, hkrati pa se – obratno sorazmerno s predvolilnimi napovedi – niti približno ne bo spopadel z že dolgo ne več »skrivno« ameriško vojno na severozahodu Pakistana, kjer brezpilotska letala v iskanju »terorističnih tarč« množično ubijajo nedolžne civiliste. Tako se bo Navaz, ki je v starih časih slovel po rušenju vseh neodvisnih državnih institucij, nepotizmu, klientelizmu in korupciji, le stežka dlje časa zadržal na čelu države.
Zares naivno bi bilo verjeti, da se je general Pervez Mušaraf, podizvajalec ameriške politike, ki nikoli ni izgubil podpore vojske in obveščevalnih služb, v domovino vrnil le zato, da bi se pustil aretirati in obsoditi. Nasprotno. Od njegovega hišnega zapora do vladne palače v Islamabadu je le nekaj minut vožnje.
