Nekoga, ki je fakulteto vodil osem let, ne moreš odsloviti kot služkinjo

V bran bivše dekanje FHŠ je stopil tudi predstojnik oddelka za zgodovino na UP, prof. dr. Jože Pirjevec.

ned, 24.06.2012, 18:00

Fakulteta za humanistične študije (FHŠ) na Univerzi na Primorskem (UP), ki je bila od vsega začetka eden od stebrov UP – navsezadnje je tudi bivša ministrica, soustanoviteljica in prva rektorica UP prof. dr. Lucija Čok izhajala iz humanistike –, se že nekaj let bori s finančnimi in kadrovskimi zapleti. Le da z različnim predznakom.

Dolgoletno dekanjo FHŠ prof. dr. Vesno Mikolič je najprej precejšen del slovenske humanistike in družboslovja obtožil, da je izgnala nekatere ugledne humaniste in družboslovce s FHŠ, letos aprila pa je izgon s funkcije dekanje doletel njo samo. Po besedah rektorja UP prof. dr. Dragana Marušiča je bil razlog za takšno odločitev dekanjina nesposobnost izvajanja ukrepov finančne sanacije fakultete, ki ji pada število študentov, ter nenamenska poraba sredstev.

Za vršilca dolžnosti za obdobje do največ enega leta je rektor postavil biologa z doktoratom iz medicinskih ved, prof. dr. Gorazda Drevenška. V bran bivše dekanje so stopili sindikati in precej kolegov, med njimi tudi predstojnik oddelka za zgodovino na UP, prof. dr. Jože Pirjevec.

Kaj vas je iz Italije pred leti potegnilo v Znanstveno-raziskovalno središče v Kopru ter nato še na primorsko univerzo in zakaj ste zdaj postali goreč zagovornik odstavljene dekanje FHŠ?

Odkar se je pojavila ideja za to znanstveno središče in nato še za univerzo, sem to podpiral, ker sem menil, da moramo imeti Slovenci na Obali močan znanstveno-raziskovalni center. Zato sem sodeloval praktično od samega začetka. Tja sem pripeljal tudi svoje študente iz Italije in napravil neko simbiozo med Koprom in Trstom, med Slovenci v zamejstvu in osrednjo Slovenijo. Sodeloval sem tudi pri nastajanju Fakultete za humanistične študije, ki je imela sprva zelo skromne prostore – sam sem sprva predaval kar v nekem gledališču. V zadnjih letih pa je fakulteta pridobila prostore v zelo lepi palači, in ravno ko je kazalo, da bo njeno delovanje imenitno teklo naprej, so se zadeve začele krhati z izvolitvijo sedanjega rektorja prof. dr. Marušiča, ki je dejal, da nastopa s programom diskontinuitete. To je tudi dokazal s tem, da je svojo ost usmeril proti dekanji Vesni Mikolič, ki je osem let zadovoljivo vodila našo fakulteto. Najprej jo je obtožil nekakšnih ponaredb, ko pa se je izkazalo, da je vse skupaj iz trte izvito, jo je čisto enostavno odstavil, češ da je nesposobna. Rad bi poudaril zlasti, da se je to zgodilo samo mesec pred koncem dekanjinega mandata, ko je že potekal proces za izvolitev novega dekana. Menim, da je bila s tem kršena vsakršna akademska spodobnost. V odnosih med kolegi se tako ne počne. Nekoga, ki je fakulteto vodil osem let, ne moreš odsloviti kot kakšno služkinjo.

Ali vam gre torej predvsem za obrambo bivše dekanje FHŠ?

Ne. Sem sicer zelo senzibilen, ko gre za medčloveške odnose in še zlasti takrat, ko se je nekomu očitno zgodila krivica. Mislim, da obstajajo določene norme akademskega obnašanja, ki jih je treba spoštovati. V tem primeru pa te norme niso bile spoštovane. Že štirideset let delam na univerzah in vem, da se z ljudmi povsod ravna spoštljivo. To velja tudi v primerih, ko se pojavijo notranji konflikti.

Kaj pa kadrovska čistka, v katero je bila vpletena dr. Mikoličeva? Se vam je njeno tedanje ravnanje zdelo drugačno, dovolj spoštljivo do kolegov?

Ja. Sledil sem polemiki, ki sta jo sprožila dr. Braco Rotar in dr. Taja Kramberger, o katere intelektualni produkciji imam resne dvome. Dejal bi, da sta pokazala, da ne znata meriti ne besed ne misli. Zato se sprašujem, ali lahko takšna človeka koristita nekemu univerzitetnemu okolju, kjer morajo veljati določene norme obnašanja. Predstavljajte si, recimo, da sta takrat, ko smo predstavili našo fakulteto v Ljubljani, da bi pridobili študente tudi iz tega dela Slovenije, oba – ali je bil to morda le Braco – delila letake, na katerih sta svarila študente pred vpisom na našo fakulteto, češ da bodo tam imeli možgane na plaži ali nekaj drugega v tem smislu. Mislim, da si profesor neke ustanove, kar je Braco na FHŠ tedaj bil in je še vedno, tega ne bi smel privoščiti.

Omenili ste, da je Mikoličeva morala oditi, ko ste že izbirali novega dekana. Zakaj ste, če nje v nobenem primeru ne bi obdržali, tako nezadovoljni z njenim naslednikom prof. dr. Drevenškom?

Mi smo res pričakovali novega dekana, vendar ne tega. Po brutalni odstavitvi Vesne Mikolič je rektor, v nasprotju z vsemi normami in tudi v nasprotju s statutom, vsilil svojega vršilca dolžnosti, in to ne le za čas do vzpostavitve legalnega stanja, temveč za daljše obdobje. V bistvu je imenoval svojega prokonzula, ki naj bi naredil red na fakulteti. Ta človek s humanistiko nima nič opravka – kolikor vem, se ukvarja predvsem z raziskavami na podganah. To je lahko hvalevredno, a gotovo ni povezano s humanističnimi študiji. Drevenšek skuša uvesti tudi to, da lahko zaposleni objavljamo samo pri spletni založbi, ki je bila pravkar ustanovljena na univerzi.

Kaj pa vaša revija za humanistiko, družboslovje in humanistično naravoslovje Anales, katere ustanovitelj in urednik je direktor ZRS dr. Darko Darovec?

Ta revija še vedno obstaja, a je tako rekoč izobčena. Zdaj je namreč tako, da mora naš vršilec dolžnosti dekana odobriti, kje lahko kaj objavimo. Teoretično torej mi ne bi smeli nič objaviti brez predhodnega Drevenškovega dovoljenja. To se mi zdi povsem absurdno. Ustvarila se je atmosfera napetosti, strahu, terorja, predvsem pa je krateno tisto, kar je bistveno – celotno akademsko življenje, pravica do svobodne besede, vsa akademska svoboda. Že avstrijski liberalci so si leta 1867, ko so oblikovali novo ustavo, izmislili čudovit stavek, ki bi ga bilo, po mojem mnenju, treba z zlatimi črkami napisati na vsako univerzo: Znanost in poučevanje znanosti sta svobodna.

Načelno to tudi še vedno velja v vsem akademskem svetu...

Načelno že, dejansko pa ne. Vsaj ne na FHŠ.

Zakaj ste se vi v odporu proti rektorju in vršilcu dolžnosti dekana bistveno bolj izpostavili od večine kolegov, ki se strinjajo z vami?

Večina mojih kolegov res razmišlja podobno kot jaz. Tako govorim v imenu širšega kolektiva. Izpostavljam se tudi zato, ker sem najstarejši in čutim dolžnost, da se angažiram. Poleg tega je resno ogrožen projekt, v katerega sem vložil 15 let svojega življenja. Sem v obdobju, ko praktično odhajam – sicer sem si še želel poučevati in raziskovati, dokler bom pri moči, a zdaj se sprašujem, ali mi bodo to dovolili. Vsekakor čutim tudi nacionalno dolžnost, da se postavim v obrambo tej ustanovi nacionalnega pomena, saj deluje na prostoru, ki je še vedno na prepihu. Ne zaradi možnega konflikta z Italijani. Nasprotno – takšno ustanovo potrebujemo zato, da bi lahko z njimi razvili enakovreden dialog. Naj povem, da me je, ko sem ob nastanku primorske univerze pisal o njenem pomenu, tržaški časnik Il Picolo osebno napadel kot nacionalista in celo nasprotnika Italije. To seveda ne drži, sem pa prepričan, da lahko Slovenci v tistem prostoru in tudi sicer preživimo samo, če bomo enakovredni svojim sosedom.

V nedavnem televizijskem intervjuju ste celo rekli, da konflikt na FHŠ nakazuje konec te fakultete. To so težke besede. Ste jih mislili resno?

Ja, res se bojim, da vse, kar se dogaja, izredno škodi ugledu fakultete. Za letošnji vpis so mi rekli, da se je razpolovil, brez študentov pa fakulteta kljub dobrim programom in tudi dobrim učiteljem ne more preživeti. Bojim se, je to ozračje, ki se je ustvarilo v zadnjem času, zelo huda antipropaganda. Poleg tega pa živimo v času, ki že tako ni naklonjen humanističnim in družboslovnim študijem. Pri nas pa se to vključuje še v antiintelektualno gonjo, ki, na žalost, uspeva tudi drugod v današnji Sloveniji.

Ste o vsem tem vi ali še kdo drug govorili tudi z vodstvom primorske univerze, predvsem pa z rektorjem, ki ga najbolj obtožujete? Če ste, kakšen je bil odziv?

Seveda sem si želel takega pogovora. Približno pred mesecem dni se je to tudi zgodilo. K rektorju nisem šel sam, z mano je bila še manjša delegacija predstavnikov učiteljev in drugih sodelavcev FHŠ, v kateri je bila tudi bivša rektorica Lucija Čok. Rektor je nastopil zelo zviška, diktatorsko, govoril je predvsem o ekonomskih problemih. Ne rečem, da ti niso pomembni, toda rektor se je očitno izogibal bistva problema. Mi smo se želeli z rektorjem človeško pogovoriti, bili smo tudi pripravljeni sodelovati z vršilcem dolžnosti, vendar smo pričakovali podporo pri vzpostavljanju naše akademske svobode, da izberemo dekana po svoji presoji. A rektor ni pokazal nobenega namena, da nas v tem podpre.

V nobenem primeru si torej niste želeli nazaj stare dekanje?

Ne, saj se ona za to funkcijo niti ne bi mogla več potegovati. Mi smo že izbrali novega kandidata.

Kot publicist, ki veliko piše o politiki in politikih, se veliko ukvarjate z razkrivanjem ozadij in povezav med dogodki in med ljudmi. Ali vidite tudi pri tem fakultetnem dogajanju kakšne politične vzvode? Ali pa gre morda za strah za preživetje univerze, kjer se lahko žrtvuje najšibkejši člen, namreč Fakulteta za humanistične študije? Ali gre za kaj tretjega?

Pravzaprav ne vem. Nisem stoodstotno prepričan, ali gre za politično igro, sem pa prepričan, da je vse skupaj povezano z intelektualcem nenaklonjeno atmosfero, ki zadnje čase vlada v Sloveniji.

Ali mislite predvsem na gonjo proti družboslovju in humanistiki?

Jaz temu raje rečem antiintelektualna gonja. Kajti kako naj sicer označimo razmere, ki dopuščajo, da predsednik vlade lahko reče, da naši univerzitetni profesorji na teden delajo štiri ure – na televiziji sem dejal, da me ta izjava spominja na Goebelsa, ki je rekel, da če sliši besedo kultura, pograbi pištolo. Gotovo smo torej v aktualnem političnem kontekstu. V ozadju pa vidim tudi določene osebne zamere. Predvsem moramo upoštevati, da je ta fakulteta od začetka močno povezana z znanstveno-raziskovalnim središčem. Tega že leta in leta vodi dr. Darko Darovec, ki je bil Marušičev rektorski protikandidat. Teh aspektov ni mogoče kar tako spregledati. V vsakem okolju so pač določene lokalne zdrahe in nepotrpežljivosti. Univerza ni nobena izjema. Toda to ne bi smelo iti prek tiste meje, ko se začnejo rušiti institucije nacionalnega pomena. Ne smemo pozabiti, da smo z našim prizadevanjem Koper trdno postavili na evropski intelektualni zemljevid. Za Koper vedo danes v Moskvi in tudi v Chicagu in Washingtonu. To, da nam zdaj skušajo to delo zanikati in ga celo uničiti, je nedopustno in je tudi usmerjeno proti temeljnim interesom našega naroda.

Da ne bi bili pristranski: zelo podobne očitke, kot ste jih na račun sedanjega vodstva univerze uporabili vi, so prej uporabljali tudi tisti, ki so očitali samopašno ravnanje zdaj pregnani dekanji in tudi direktorju ZRS. Ali ste prepričani, da njima ni mogoče očitati prav ničesar? Ali sta tudi sama s svojim ravnanjem prispevala k temu, kar se zdaj dogaja? Krivda je namreč v takih primerih navadno na obeh straneh.

Kot sem že dejal, iskreno mislim, da med tema epizodama ni notranje povezave, čeprav je jasno, da nekateri to povezavo skušajo ustvariti. Mislim, da gre za popolnoma drugačne trenutke in okoliščine. Naj še povem, da sam na dekanskih volitvah nisem podpiral Vesne Mikolič, temveč prejšnjega dekana, ki sem ga spoštoval. Toda kot sem javno dejal ob dekanjinem odhodu, zdaj spoštujem njeno delo. Ne spoštujem pa tistih, ki zdaj širijo najrazličnejše neutemeljene obtožbe na račun Mikoličeve, Darovca in tudi na moj račun. Očitajo mi, na primer, da ne opravljam svojih didaktičnih dolžnosti. To so stvari, ki ustvarjajo napetosti in kakršnih sam v štiridesetih letih dela na raznih univerzah še nisem doživel.

Naslednjega vprašanja ne razumite kot provokacijo. Boste kot zgodovinar tudi to dogajanje opisali v kateri od vaših naslednjih knjig? Kakšna zvrst bo to? Zgodovina slovenskega akademskega uma?

Veste kaj, resno mislim, da bi bilo zdaj pametno napisati zgodovino samostojne Slovenije. Prej bom sicer napisal zgodovino partizanov, sem že začel zbirati gradivo. Nato morda pride na vrsto zgodovina naše države, ki se je v dvajsetih letih v bistvu tako spremenila od tistega, kar smo mi pričakovali. Bili smo svetla izjema med državami, ki so se osvobajale komunizma in socializma. To so nam vsi priznavali. Od upanja, ki smo ga imeli, do globokega razočaranja nad našo družbo, ki ga imamo zdaj. To bi bilo res pametno opisati. Kaj se je dogajalo in zakaj se je dogajalo. Tudi akademska sfera ima tu veliko vlogo.

Prijavi sovražni govor