To ni mogoče, zagotovo nimam pravega dokumenta! Taka je bila moja prva misel ob bežnem pogledu na predlagani rebalans proračuna za leto 2012. Vsega skupaj samo okoli 6 odstotkov krčenja vseh izdatkov glede na leto 2011, za državni zbor celo povečanje za 11 odstotkov. Na drugi strani kar 13-odstotno krčenje izdatkov za šolstvo in znanost. Predlagani rebalans tako predvideva, da šolstvo in znanost s svojimi 20 odstotki proračunskih sredstev prispevata skoraj polovico varčevanja v celotnem proračunu. Še več, znotraj tega je predvideno celo 18-odstotno krčenje sredstev, s katerimi se med drugimi financira tudi Univerza v Ljubljani. Ta predstavlja približno polovico visokošolskega in raziskovalnega področja v Sloveniji in je letos najvišje mednarodno uvrščena univerza v širši regiji nekdanje vzhodne Evrope. Vendar to še ni dovolj, saj je letno krčenje treba doseči v pol leta, z drugimi besedami povedano, s podvojenim krčenjem v drugi polovici leta.
Seveda smo s kolegi natančno preverili vse dokumente in prišli smo do sklepa – dokumenti so pravi. To so potrdili tudi predstavniki vlade z obrazložitvijo, da sta šolstvo in znanost samo nepotrebno razmetavanje davkoplačevalskega denarja, še posebno to velja za visoko šolstvo in znanost, kjer se malodane ne dela nič ali pa ni nikakršnih rezultatov, pa tudi v preostalem šolstvu je treba takoj odpustiti 1450 zaposlenih.
Mrtve črke na papirju
Čeprav se z delovanjem visokega šolstva in znanosti dokaj poglobljeno ukvarjam že skoraj 20 let – pa tudi z javnimi financami sem se po funkciji ukvarjal zelo intenzivno –, ne najdem nobenih argumentov za takšno enormno krčenje. Kvečjemu obratno. Še enkrat sem pogledal dokumente Slovenije, EU, OECD in druge, ki so analizirali visoko šolstvo in znanost, da bi se prepričal, ali sem kaj spregledal.
Tako je državni zbor maja lani sprejel naslednje besedilo: »Znanje je javno dobro, visoko šolstvo je javna odgovornost. Temeljni vlogi visokošolskega izobraževanja v družbi sta predvsem krepitev in opolnomočenje državljanov za osebni razvoj, poklicno kariero in aktivno državljanstvo ter za duhovni, socialni, umetniški in kulturni ter ekonomski razvoj skupnosti. Zato visoko šolstvo in z njim povezano znanstveno raziskovanje postavljamo v jedro razvojnih ambicij Republike Slovenije. Visokošolsko izobraževanje je za Republiko Slovenijo prednostno, še posebej v sedanjem zahtevnem obdobju svetovne gospodarske krize.«
Enako stališče ima EU s svojimi cilji do leta 2020, ki jih želi doseči predvsem s tem, da z dodatnimi vlaganji razvije in potem gospodarsko izkoristi konkurenčno znanje. To je tudi osnova pakta rasti, na katerega kot pot iz krize med drugimi stavijo Barroso, Merklova in Monti. Tudi lansko poročilo OECD za Slovenijo daje izjemen poudarek visokemu šolstvu in znanosti in predlogi ukrepov gredo v smeri večjih vlaganj v ta sektor. Naj omenim samo še sklepe konference o financiranju visokega šolstva, ki ga je v času predsedovanja EU organiziralo ministrstvo za finance. Bili so enoznačni: na sedanji stopnji razvoja Slovenije največje povečanje BDP znotraj šolstva zagotavlja visoko šolstvo.
Spet sem se lotil še primerjave obsega vlaganj v šolstvo in znanost v Sloveniji z EU ter primerjave izobraževalnih in raziskovalnih rezultatov. Kot že mnogokrat sem ugotovil, da smo glede javne porabe v BDP povprečni na ravni šolstva (v letu 2009, za katero so zadnji podatki, Slovenija 5,7 odstotka; EU 5,55 odstotka) in podpovprečni v znanosti (v letu 2010 Slovenija 1,23 odstotka; EU 1,49 odstotka). Spet se je pokazalo, da je zaradi vrste napačnih načinov financiranja daleč najslabše na študenta financiran visokošolski študij. Kljub temu pa so rezultati nad povprečjem ali najmanj v povprečju na teh področjih. Kot vedno doslej pa primerjava z najbolj produktivnimi državami pokaže, da krepko zaostajamo pri financiranju in nekoliko manj pri rezultatih.
Nič takšnega torej ne obstaja, kar bi upravičevalo bistveno znižanje deleža javne porabe za te namene v BDP. Kvečjemu nasprotno, vse strateške usmeritve dajejo visokemu šolstvu in znanosti izreden pomen in prioriteto, kar je tudi logično vsakomur, saj naftnih nahajališč nimamo. To dejstvo je še posebej spodbudilo predsednika Gospodarske zbornice Slovenije, da je izrazito podprl skupno izjavo senata, upravnega odbora in študentskega sveta Univerze v Ljubljani o izjemnih posledicah nesorazmernega dodatnega krčenja teh sredstev in zahtevo po vključitvi univerze v takšno oblikovanje rebalansa, ki bo smiselno in bolj sorazmerno razporejalo sredstva. Kot predstavnik gospodarstva je potrdil, da gospodarstvo nujno potrebuje visokokakovostne kadre in čim bolj inovativne raziskovalne dosežke.
Raziskovalci v tujino,
študenti za njimi
Na Univerzi v Ljubljani smo namreč ocenili, kaj bi sprejetje takšnega rebalansa pomenilo za njeno delovanje. V drugi polovici leta bi se mesečno financiranje zmanjšalo za 32,2 odstotka glede na prvo polovico leta. Zaradi predvidenih proračunskih ukrepov (zmanjšanje plač, potnih stroškov …) bi se nam sicer zmanjšali tudi izdatki, kljub temu pa bi ostalo nepokritih kar 22,4 odstotka dosedanjih polletnih izdatkov. In to v letu, ko so bolonjski študentje na veliko fakultetah prišli do druge stopnje oziroma do zadnjega dodatnega letnika bolonjskih programov, kar zahteva dodatnih približno 10 odstotkov sredstev glede na prejšnje šolsko leto. Ker so stroški dela kar 80 odstotkov izdatkov, Univerza v Ljubljani ne bi mogla pokriti izdatkov za plače, tudi če bi nehala plačevati elektriko, vodo …. Pravzaprav če bi rektor odpustil vse zaposlene, s seboj vred, stroškov dela letos v drugi polovici leta ne more znižati, saj moramo v skladu s predpisi vsakemu odpuščenemu plačati še šest mesečnih plač zaradi trimesečnega odpovednega roka in trimesečne odpravnine.
Tudi če bi se upošteval z vidika mednarodno konkurenčne raziskovalne univerze nevzdržen predlog predsednika vlade in bi se podvojilo zahtevano število ur visokošolskih učiteljev v predavalnici, odpustila pa bi se »samo« polovica visokošolskih učiteljev, letos vpliva na izdatke ne bo. Seveda pa bo katastrofalen vpliv odpuščanja visokošolskih učiteljev in raziskovalcev na zmožnost izvedbe vseh programov, v katere so že vpisani študentje ali pa so razpisani za prihajajoče študijsko leto, prekinjeni bodo raziskovalni programi in programi vseživljenjskega učenja. Najboljši učitelji in raziskovalci se bodo z lahkoto preselili v tujino, saj jim ne manjka ponudb za delo pri enakih ali nižjih pedagoških normativih, kot pri nas veljajo sedaj, in sledili jim bodo najboljši študentje. Tako bo raziskovalno delo zamrlo, naše univerze bodo izginile z vseh svetovnih lestvic, fakultete pa izgubile mednarodne akreditacije. Seveda bi to povzročilo tudi bistveno povečanje že sedaj mednarodno visoko nadpovprečnega števila študentov na učitelja. Tega ne bi niti približno nevtraliziralo načrtovano zmanjšanje deleža generacij mladih, ki študirajo, na povprečje EU.
Posledice rezov bodo daleč presegle leto 2012, saj gre za dejavnost, ki je izrazito dolgoročna. Samo oblikovanje dobrega visokošolskega učitelja ali raziskovalca zahteva vsaj 10 let časa in vlaganj. Odtoka teh »možganov« v tujino, še posebej če je znaten, ni mogoče nadomestiti v eni generaciji. Rezultati študija bi bili mednarodno neprimerljivo slabši z neposrednim vplivom na nadaljnje znižanje konkurenčnosti gospodarstva. Da ne omenjam tega, kaj bi s tem naredili mladi generaciji in njeni ter naši prihodnosti, ki bo, toliko slabše izobražena, težko prevzela nosilno vlogo pri razvoju čez 10 do 20 let – namesto nje jo bodo prevzeli mnogo bolje izobraženi tujci.
Eden od argumentov vlade za tako izjemno dodatno krčenje sredstev za visokošolske in raziskovalne institucije so večkrat omenjeni »kumulirani presežki«. Po nekih razlagah naj bi bile to nekakšne rezerve univerz in raziskovalnih inštitutov, ki bi jih sedaj porabili, ker bodo dobili manj iz proračuna. To je seveda popoln nesmisel. Takšne presežke so univerze pridobile na primer s svojimi tržnimi dejavnostmi in v skladu s predpisi presežke namenile praviloma za investicije v opremo in stavbe. Tako so delno nadomeščale vedno bolj odpisano opremo in obnavljale nepremičnine, saj so proračunska sredstva za ta namen iz leta v leto manjša in daleč od tega, da bi omogočala normalno nadomestitev odpisanih sredstev. Te »kumulirane presežke« bi lahko univerza uporabila za plače na primer samo tako, da bi prodala stare računalnike ali ploščice v obnovljenih sanitarijah. Do danes pa mi tudi ni uspelo ugotoviti, kako se je izračunalo te presežke (računovodske rešitve niso vse enake) in kako se je določil delež teh presežkov, ki se bo sedaj »uporabil« za varčevanje. Pri tem pa puščam ob strani nezanemarljiv problem popolnoma neenakomerne razporeditve presežkov po fakultetah.
Večkrat se omenja tudi argument, da imajo visokošolske in raziskovalne institucije na računih denar, pa ga naj porabijo in pokrijejo proračunski izpad. Velik delež sredstev na računih so na univerzi pobrane šolnine za izredni študij. Šolnine so v skladu s predpisi enake stroškom izvajanja študija in za univerzo predstavljajo obveznost izvajati za izredne študente programe, ki so jih vpisali. Zato bi uporaba teh sredstev za drug namen kot za izredni študij pomenila nesposobnost univerz izpolniti prevzete obveznosti izrednega študija. To pa po evropski direktivi in slovenskem zakonu o preglednosti finančnih odnosov razumljivo ni dovoljeno.
Iz vsega povedanega jasno sledi, da univerze in raziskovalni inštituti ne morejo prenesti tako drastičnega znižanja sredstev v drugi polovici leta 2012 in da bodo zato na njih nastale izredne razmere. Neizplačilo plač in odhod ali priprave na odhod najboljših bo ustavljalo delovni proces, nelikvidnost bo povzročala izpade storitev drugih (ogrevanje, dobava vode, elektrike, informacijski sistem, čiščenje …), vse to pa bo preusmerilo pozornost in delovanje stran od pedagoškega in raziskovalnega dela z vsemi neposrednimi in posrednimi posledicami.
Pri vsem tem pa je največja ironija ta, da bodo univerze in inštituti izkazali izgube, ki po standardih ESA, veljavnih za merjenje presežnega primanjkljaja države, povečujejo proračunski primanjkljaj države. Še več, tudi zamišljena nezakonita poraba denarja izrednih študentov za redni študij in raziskovalno delo praviloma ne bi zmanjšala potrebe Slovenije po nadaljnjem zadolževanju, saj je sedaj ta denar na zakladniškem računu države in se uporablja za financiranje začasnih primanjkljajev v javnem sektorju, za kar bi sicer potrebovali dodatni denar.
Napad na intelektualno jedro
Izjemno negativne posledice za skoraj ničen proračunski rezultat. Pri tem ni mogoče obiti vprašanja, kakšni cilji se dejansko želijo doseči pod krinko rebalansa proračuna. Spomnim se obdobja 2005 do 2008, ko je bila podobna sestava vladnih strank. Takrat je vlada z intenzivnim »napihovanjem gospodarskega balona« z nevarčevalnimi proračuni, tudi z antipokojninsko reformo in izjemnim povišanjem plač v javnem sektorju, pa s spodbujanjem intenzivnega zadolževanja v tujini, spodbudila nezdravo gospodarsko rast v višini 22 odstotkov BDP. Račune plačujemo že nekaj let. Celo v tistem obdobju »debelih krav« pa je bil odnos do visokega šolstva jasno izražen v znižanju deleža javnega financiranja terciarnega izobraževanja v BDP za 12 odstotkov. Tudi takrat je bila najbolj na udaru prav Univerza v Ljubljani, saj se je njen delež zmanjšal še za nadaljnje 4 odstotne točke. V istem obdobju so se javna sredstva za samostojne visokošolske zavode, praviloma zasebne, povečala za 155 odstotkov.
Slišali smo lahko, da je Univerza v Ljubljani prevelika, zastarela in okorela, da jo je treba razbiti in ji narediti konkurenco, predvsem z zasebnimi fakultetami in univerzami. Začeli so se pritiski na zmanjšanje z ustavo zagotovljene avtonomnosti univerze z želenim prevzemom nadzora prek upravnega odbora in pritiski na tehnične ter naravoslovne fakultete, naj se odcepijo in s podporo vlade, tudi finančno, združijo v svojo univerzo. Torej, začel se je obraten proces kot v razvitem svetu, kjer pospešeno že najmanj desetletje združujejo najboljše univerze in inštitute, da bi dosegli kritično maso za nov preboj in jim zagotovili avtonomnost. Univerza v Ljubljani je takrat ostala enotna v svoji interdisciplinarnosti in kakovosti. Vzpenjala se je na mednarodnih lestvicah kakovosti in njeni diplomanti so petkrat bolj zaposljivi od tistih iz samostojnih visokošolskih zavodov. Ostala pa je tudi pluralna, neodvisna in avtonomna v razmišljanju.
Tokratni udar na univerzo pa je mnogo večji, saj brez kasnejše, zagotovo pogojevane pomoči vlade in šolnin ne more preživeti. Tako v obrazložitvi proračuna cinično piše, da predlagano krčenje še vedno zagotavlja za študente brezplačno izvedbo vseh doslej vpisanih in razpisanih programov prve in druge stopnje. Seveda to ni res, saj se šolninam ob takšnih spremembah ni mogoče izogniti, kar vladajoča koalicija v svojih dokumentih za drugo stopnjo tudi navaja. Zakonskih sprememb, ki bi šolnine uveljavile, pa razumljivo ne predlaga in napotuje univerze, naj to naredijo same. Tako krivdo za neizbežno vpeljavo šolnin zvrne na univerze, ki bi izgubile podporo svojih študentov. Njihov srd bi bil upravičen, saj bi za dosego bolonjske izobrazbe, enakovredne prejšnji univerzitetni nebolonjski, morali za eno ali dve leti plačevati šolnino. Ne samo daljši študij do iste stopnje izobrazbe in nezmožnost dosegati stopnje izobrazbe znanstvenega magisterija – še dodatne šolnine bi najverjetneje izbile sodu dno. Vse to pa so »rešitve«, sprejete v vladah sedanjega premiera.
Isti namen, podrediti si univerze z znanostjo, kažejo tudi pozivi, ki neposredno pomenijo »deli in vladaj«: gospodarstvo proti javnemu sektorju, javni sektor proti šolstvu, šolstvo proti visokem šolstvu in znanosti, naravoslovje in tehnika proti družboslovju in humanistiki ter zasebno proti javnemu šolstvu. Če dodamo še nebrzdano nasprotovanje kulturi, se mi kar ponuja sklep, da gre za napad na intelektualno jedro slovenske družbe, ki pa ni nekaj novega. Iz zgodovine na primer bivših komunističnih držav to dobro poznamo, pa tudi posledice.
Upam, da se motim in da bo sprejeti rebalans proračuna smiselno, vzdržno in učinkovito razporedil bremena varčevanja.