Tiskane izdaje
Nemški bančnik je to storil posredno: po njegovem mnenju se lahko zgodi, da bo takšno neupoštevanje neodvisnosti centralne banke izzvalo valutne vojne v svetovni denarni ureditvi.
Neodvisnost centralne banke nedavno ni bila upoštevana v Tokiu, ko je nova oblast med drugim ukazala tiskarni jenov, naj uvede politiko, katere končni rezultat bo vsaj 2-odstotna inflacija. Nova oblast ni prav nič skrivala tega, da želi vrednost japonskega denarja v izmenjavi z drugimi valutami zmanjšati toliko, da ne bo premočan jen ogrožal domačih izvoznikov. Trgi so se odzvali na zahteve Tokia: jen je v zadnjih dveh mesecih glede na ameriški dolar izgubil okoli 15 odstotkov vrednosti, s tem pa se je menjalni tečaj tega denarja približal najnižji ravni v več kot zadnjih dveh desetletjih.
Seveda ni skrivnost, kaj je oblast v Tokiu spodbudilo k temu, da se spusti v korenite ukrepe keynesijanskega spodbujanja gospodarstva. Japonsko gospodarstvo se nikakor ne more rešiti iz deflacijske krize, v katero se pogreza že več kot dve desetletji. V tem temačnem območju je edina svetla točka izvoz. Zaradi zniževanja vrednosti ameriškega dolarja pa je vse bolj ogrožen tudi ta izhod (vrednost dolarja se je v obdobju 2002–2007 v izmenjavi z drugimi vrstami denarja zmanjšala za okoli 17 odstotkov).
Niso samo ciniki opazili, da je skrb nemškega bančnika za neodvisnost centralnih bank usmerjena v dve tarči: poleg tiste v Tokiu tudi v tisto v Frankfurtu. Nemec je namreč odločno nasprotoval napovedanim ukrepom, s katerimi je Evropska centralna banka – po splošnih ocenah – zelo učinkovito umirila tržne razmere za evrsko območje v celoti, še zlasti pa za države z obrobja tega območja. Neodvisnost centralne banke od politike je očitno rezultat prepričanja, da vedo bančniki o teh stvareh bistveno več od politikov. So pa tudi posamezniki, ki opozarjajo, da se trenutno ni ravno dobro zavzemati za politiko neodvisnosti centralnih bank, ko pa te, ne le da niso videle izbruha krize, temveč so s svojo politiko celo precej pripomogle k njenemu izbruhu. To pa je zelo problematičen rezultat celotnega obdobja (od osemdesetih let prejšnjega stoletja), v katerem so bile centralne banke v resnici videti neodvisne tako od politike kot tudi od politikov.
Z opozorilom, da grozijo valutne vojne, pa so se stvari zdaj popolnoma spremenile, ne glede na to, ali so oziroma niso povezane s statusom centralnih bank. Očitno tudi v tem primeru Nemec govori pro domo sua (sebi v prid): nemško gospodarstvo je tako po stopnji odvisnosti od izvoza kot tudi po izvoznih izdelkih zelo podobno japonskemu. Nemški bančnik si preprosto ne želi tega, da bi si takšen tekmec na svetovnem trgu z zmanjševanjem vrednosti svojega denarja pridobil cenovno prednost. A to še ne pomeni, da opozorilo ni bilo umestno. Tekmovanje različnih vrst svetovnega denarja proti dnu je namreč zadnja stvar, ki bi jo svetovno gospodarstvo potrebovalo v tem trenutku. Morda se prav v tem skriva največja razlika med sedanjo krizo in slovito krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja. V nasprotju z omenjeno krizo v sedanji krizi ni odkritega vojskovanja glede tega, kdo bo bolj razvrednotil svoj denar, vojskovanja, ki si je od tistih časov prislužilo naziv politike siromašenja svojega soseda.
Najbrž ni nikogar, ki ne bi poznal poraznih posledic te vojne. Najpomembnejša gospodarstva sveta, združena v G20, so se leta 2009 obvezala, da se ne bodo spuščala v kompetitivne devalvacije.
Vendar pa zahteva takšen opis razlik med krizama obrazložitev: danes ni odkritega vojskovanja valut. Pomembni funkcionarji se namreč le redko odkrito zavzemajo za nižje vrednosti svojega denarja v izmenjavi z drugimi valutami. V primeru dolarja se je dogajalo celo nekaj povsem obratnega: medtem ko se je vrednost tega denarja kotalila navzdol, so ameriški finančni ministri vztrajali pri refrenu, da je močan dolar v ameriškim nacionalnem interesu. Novost je v tem, da med sedanjo krizo ni nič več slišati tega refrena. Morda zato, ker je tudi zaradi zniževanja vrednosti dolarja ameriški izvoz redka svetla točka šibkega gospodarskega okrevanja, glede na to, da znaša od leta 2007 njegova realna rast 5,3 odstotka. Drugod pa se dogaja, da se pomembni ekonomski funkcionarji pritožujejo nad domnevno previsoko vrednostjo svojega denarja, izjavljajo, da bi bilo zaželeno, da se ta vrednost zmanjša itd. Prvi mož tiskarne funtov je, denimo, tako kot je to storil prvi mož Bundesbanke, ta teden v newyorškem ekonomskem klubu opozoril na nevarnost valutnih vojn, čeprav je še ne tako davno tudi sam javno izražal željo po tem, da se zniža vrednost denarja, ki prihaja iz njegove tiskarne. Kljub temu pa se zelo redko dogaja, da bi predsednik vlade katere od pomembnejših držav odkrito izjavil, da je cilj njegove politike znižanje vrednosti denarja, kot je to nedavno v Tokiu storil Šinzo Abe.
Poleg tega odkrita valutna vojna ni izbruhnila tam, kjer so jo zaradi večletnih napadov vsi pričakovali. Res je, da sta oba tekmeca na nedavnih ameriških volitvah grozila Kitajski zaradi domnevnega umetnega ohranjanja vrednosti juana na prenizki ravni. Republikanski tekmec za Belo hišo je celo obljubil, da bo zanj ena prvih nalog ta, da bo Kitajsko razglasil za valutno manipulatorko. Takoj po volitvah pa je ameriško finančno ministrstvo objavilo poročilo, v katerem ni pričakovane obsodbe Kitajske, češ da je valutna manipulatorka, temveč lahko v njem zasledimo celo nekaj pohval na račun nekaterih ukrepov, ki jih je uvedla ta država. Med drugim lahko preberemo, da se je kitajski izvozni presežek z okoli 140 milijard dolarjev, kolikor je znašal v trimesečju leta 2011, v letu 2012 zmanjšal na manj kot 19 milijard dolarjev v trimesečju. Malce nepričakovano se zdaj ameriško finančno ministrstvo na veliko ukvarja s primerom švicarskih ukrepov, pri čemer odločno zagovarja sicer odkrito manipuliranje z menjalnim tečajem franka. Gre seveda za napoved vodstva tiskarne frankov, da bodo natiskali toliko tega denarja, kolikor ga bo potrebno za to, da se njegova vrednost v primerjavi z evrom ne bo povzpela čez razmerje 1,20 : 1. V Washingtonu menijo, da je to v tem primeru upravičeno. Zagotovo: vrednost franka, ki bi jo bojazni svetovnega kapitala pognale do neba, bi švicarske izdelke dobesedno pometla z izvoznih trgov. Neodvisno od tega pa še vedno ostaja vprašanje, kako se bo končala ta velikanska stava tiskarne frankov. Švica si je, da bi se obranila premočnega denarja, nakopičila največje svetovne rezerve v dolarjih, evrih, britanskih funtih itd.
Največji del omenjene tekme proti dnu je posledica usmeritve denarnih politik. Gre seveda za politike, da se obresti ohranjajo blizu ničle, denar pa obilno (in skoraj dobesedno) tiska v okviru tako imenovanih nekonvencionalnih ukrepov denarne politike. Po enem od preštevanj vodi v današnjem svetu takšno politiko kar 38 držav. In čeprav ameriški in drugi finančni funkcionarji ter centralni bančniki zavračajo obtožbe, da je cilj takšne politike zniževanje zunanje vrednosti denarja, je težko dvomiti o tem, da ne gre vsaj za stranski rezultat takšnega lahkomiselnega postopanja z denarjem. Ker so se za takšne politike odločile vse pomembnejše države, se poraja vprašanje, katero od različnih vrst papirnatega denarja je mogoče tako razvrednotiti, da bo enemu od udeležencev tekme proti dnu zagotovila izvozne prednosti pred tekmeci.
Zaradi ene od posledic takšne posredne valutne vojne se je svoj čas pritoževal brazilski minister za finance. In to upravičeno: v iskanju denarja, katerega vrednost ne drsi navzdol, se je del svetovnega kapitala obrnil k valutam posameznih revnejših držav, s tem pa, v nasprotju z njihovimi željami, začel prek vsake razumne mere zviševati vrednost njihovega denarja. Očitno si je Mednarodni denarni sklad zaradi tega premislil glede pomembne točke slovitega washingtonskega konsenza. Svetovni denarni policist zdaj dovoljuje, da države omejujejo vstop kapitala, čeprav, kot navaja, ciljno, javno in začasno.
Odkrita vključitev Japonske v ta do zdaj tihi spopad ne skrbi zgolj Nemcev. Proteste je slišati tudi iz vrst ameriških proizvajalcev avtomobilov. Svoj glas pa so povzdignili celo funkcionarji v Bruslju.
Zaradi tega so se očitno zaostrili problemi Evropske unije oziroma evrskega območja. Ironija je v tem, da prav stališča Bundesbanke o politiki Evropske centralne banke – če bi bila sprejeta – zagotavljajo to, da se lahko v današnjem svetu od glavnih vrst svetovnega denarja povečuje samo vrednost evra. Tiskarne dolarjev, jenov, funtov in švicarskih frankov ne kažejo nobenih znakov, da bi utegnile upočasniti svoje delo, obresti z ničle pognati navzgor itd. Že matematično gledano je očitno, kje se utegne znajti evro, če bo tiskarna v Frankfurtu zavrnila udeležbo v omenjeni tekmi proti dnu, ki jo vodijo ostale države. Najbrž ni treba posebej omenjati, kaj lahko še močnejši evro pomeni ne le in ne predvsem za nemško gospodarstvo, temveč tudi za gospodarstva z obrobja evrskega območja. Ta gospodarstva imajo namreč že tako strahovito težko delo s tem, da bi si povrnila konkurenčnost z internimi devalvacijami, zniževanjem izdatkov, plač, pokojnin itd. Zato ne potrebujejo še dodatnega bremena, ki bi jim ga prinesel neuradni status evra kot najmočnejšega med vsemi vrstami pomembnega papirnatega denarja.
Pomisleki so globoki in ne bodo izginili z obtožbami na račun Tokia.
