Tiskane izdaje
Robert Gibbs, svetovalec Baracka Obame v volilni kampanji, je na vprašanje, kako je doživljal prvo veliko televizijsko predsedniško soočenje, v katerem je Obama pogorel, odgovoril: »Po petih minutah sem pomislil, o, sranje!« Seveda je nato nemudoma pristavil, da bodo »videli zelo drugačnega Obamo v drugi in tretji rundi«.
Zgodba je poučna, ker potrjuje, da v volilni tekmi pač - ni konec, dokler ni konec. Politična zgodovina je posejana z žrtvami slabih predvolilnih odločitev in potez. Na prejšnjih predsedniških volitvah je v drugem krogu izgubil dotlej nesporni favorit Lojze Peterle, na predčasnih državnozborskih je sredi kampanje z vrha strmoglavil Gregor Virant s svojo novo stranko, na koncu pa zmagal Zoran Janković, čeprav so vse ankete kazale prepričljivo vodstvo Janševe SDS. Prihodnji mesec bomo morda res spremljali najbolj umirjeno, diplomatsko in torej tudi predvidljivo predsedniško kampanjo doslej, a so kljub temu zdaj, ko so kandidati še na startnem položaju, odprte skorajda vse možnosti.
Ključno vprašanje je, kdo se bo, poleg favorita Danila Türka, uvrstil v verjetni drugi krog. SDS je v bitko poslala Milana Zvera, neuradnega ideologa Janševe ekipe. Zanimivo je, da ima ob sebi Barbaro Brezigar, ki se je pred leti prav s televizijskimi nastopi v predsedniški tekmi nevarno približala takrat nespornemu favoritu Janezu Drnovšku. Toda Zver je doslej kampanjo gradil izključno na zavezništvu in podpori vladi Janeza Janše. Taktika je tvegana, ne samo zaradi nepriljubljenosti vlade. Če ne bo posegel v volilni bazen sredine ali levice, lahko namreč Zver doseže le »zagotovljeni« delež glasov SDS in NSi. Kar je premalo za vstop v morebitni drugi krog, še zlasti zato, ker ga po desni lahko prehiti Borut Pahor.
Nekdanji premier, ki očitno namerava vse do devetega novembra menjavati poklice in delovna mesta, je v resnici posebnost in neznanka letošnjih volitev. Nekoč najbolj priljubljeni slovenski politik igra na vse ali nič. Če bo poražen, se bo namreč moral posloviti od slovenske politike, svoje velike ljubezni. Njegova kandidatura je, poleg kontroverznega političnega sloga, v širšem kontekstu zanimiva, ker jasno odraža razklanost in zbeganost slovenske levice. Ta se je manifestirala v ojdipovskem odzivu vodstva SD na odločitev borcev, da podprejo Danila Türka (»oče se je odrekel otroku«), in še bolj v najnovejši Lukšičevi definiciji delitve levice na novo, Pahorjevo, in staro, Türkovo. Ta razkol se bo v volilni kampanji stopnjeval in poglabljal in pomeni, da se bo oblikovanje resne politične alternative sedanji vladi premaknilo v še bolj oddaljeno prihodnost.
A to so v letošnji volilni kombinatoriki manj pomembne podrobnosti.
Začetek kampanje namreč sovpada s prvim resnim spopadom vlade s sindikati, ki grozi, da bodo zadnja predsedniška soočenja potekala v senci protestov na ulicah ali splošne stavke javnega sektorja. Hkrati bo v prihodnjem mesecu tekla razprava o proračunu, odpuščanjih, dvigu davkov, o usodi preostalega slovenskega premoženja in o reformah. Retorika Janeza Janše, ki je v preteklih dneh prvič v tem mandatu snel masko spravljivosti in znova napada vse realne in namišljene nasprotnike, kaže, kako oster bo spopad. Čeprav je, tako kot Zver in Pahor, tudi Türk podprl vladne reforme, se bo javno mnenje zagotovo razdelilo pri vprašanju, kakšna bo Slovenija po koncu krize. Tu so konceptualne razlike med kandidati verjetno tudi največje, medtem ko so na tradicionalnih slovenskih točkah delitve, domobranstvu in partizanstvu, rdeči zvezdi ali zaslugah za osamosvojitev, pozicije vseh treh tekmecev popolnoma jasne.
Ključna neznanka v enačbi letošnjih volitev pa so državljani, ki se bodo zaradi razmer brez primerjave v novejši slovenski zgodovini odločali mimo ustaljenih vzorcev. Volivci so razočarani, pesimistični, jezni in nobenega dvoma ni, da se bo to odrazilo tudi na volitvah – v izidu glasovanja ali z (ne)udeležbo. Volilno telo se je v kriznih letih spremenilo, a nihče ne ve natanko, kako. Ankete javnega mnenja, ki so v zadnjih letih pogosto zgrešile in ki težko zajamejo najbolj ranljiv del populacije, mladino, na to dilemo ne morejo dati jasnega odgovora.
Trojica kandidatov – če se jim v zadnjem hipu ne pridruži še kateri – torej v resnici vstopa v polje neznanega. Predsednik države v slovenskem sistemu nima veliko pristojnosti, toda v času krize, kot se je pokazalo pri padcu Pahorjeve vlade, je njegova vloga lahko silno pomembna. Zato so stave tudi tokrat visoke, vsi tekmeci pa politiki prve slovenske lige, ki si velikih napak ne bodo smeli privoščiti. Robert Gibbs že ve, kako je to.
