Ni treba takoj leteti v knjigarno po knjige za samopomoč

Najprej veliko govori. Ponudi dubrovniške pomaranče, ki so zrasle na vrtu njenega prijatelja, in mi jih olupi. In se ob tem opravičuje. Nato pokaže maketo scenografije najnovejše predstave s premičnim odrom – »spet nekaj vrtim, sem v fazi vrtenja«, razkaže čudovito stanovanje na robu Kongresnega trga, »sobo režiserke«, »sobo skladatelja«, in skuha kavo. Med pogovorom klepetavost ponikne – poslušam artikulirane bistre izpeljave, ki jim nemo prikimavam.

Matejo Koležnik poznamo po odmevnih uprizoritvah sodobnih tujih dramskih besedil, pri katerih se skuša vselej tenkočutno, spoštljivo in kolikor mogoče zvesto približati izbrani dramski predlogi. Za svoje delo je prejela več domačih in tujih nagrad. Njeno ime v procesu dela režiserji in igralci iz različnih gledališč omenijo, ko se proces pripravljanja predstave približuje vrhuncu in jih zanima, »kaj bo po videni vaji rekla Koležnica«. Te dni so v njeni režiji na odru Male drame premierno uprizorili Abejev tekst Prijatelji, obenem pa začenja z vajami za muzikal, za katerega je po motivih Aristofanove Lizistrate besedilo napisal Andrej Rozman - Roza, glasbo Coco, vodja skupine Jinx, koreografiral pa bo Matija Ferlin – na spored MGL prihaja v februarju. Kot pravi, bo, če bo sreča mila in trema ne prevelika, s fanti iz skupine Bossa de Novo decembra pela na koncertu v Drami in posnela pesmi za otroke, ki jih je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar. Pravi, da živi za to, kar dela. Brez veliko retorike. »Režiserji smo si različni. V svojih poetikah, načinu dela, načinu mišljenja. V eni stvari pa smo si vsi podobni: naučili smo se zdržati in speljati do konca. Pride trenutek pred premiero, ko morajo biti vse vajeti v režiserjevih rokah. In če ta trenutek zamudi, ne more biti režiser. Tako preprosto.« Ko je nekje proti koncu pogovora vprašam, kaj si v resnici največ dajemo in kaj jemljemo, brez pomisleka odgovori, da je to gotovo iskrenost v trenutku: »Nesprenevedanje.«

Spomnim se vas, kako ste na naši OŠ 9. korpusa s kitaro v roki prepevali pesmi, oblečeni v kavbojke in karirasto srajco in s semiš čevlji. Ob koncu osemdesetih ste bili povsod, v šoli v avli, popoldan doma na televiziji …

V vrtcih sem bila že ob sedmih zjutraj … (smeh)

Urednik Andrej Ilc mi je nekaj minut pred najinim srečanjem, ko sem mu omenila vaše ime, povedal, da se še dobro spominja vaše skladbe Dežuje.

Ta je ena od prvih. Iz prvega letnika gimnazije, ko se mi je, kot neuslišano zaljubljeni najstnici, zdelo jako nobel nesrečno tavati po dežju. Mislim, da sem vse pesmi, ki so potem izšle na moji edini plošči, napisala do svojega dvajsetega leta. Po gimnaziji morda še dve skladbi, potem pa preprosto ni šlo več. Nisem več mogla nastopati, nisem več mogla na oder.

Na youtubu sem poslušala, kako z Bossa de Novo odpojete Jardin d'hiver. Z roko v žepu, tako mimogrede ... Nežno in občuteno. Carle Bruni in druge slovenske »hotela bi postati« pevke fufice, ki se razgaljajo po revijah in skušajo na silo fascinirati z odra, se lahko skrijejo …

(smeh) Tisto, čemur pravite mimogrede in nežno in občuteno, je pravzaprav blago pripito. Na tonski vaji za koncert, v katerega sta me nahecala Mitja Vrhovnik Smrekar in Primož Vitez – od mojega zadnjega petja v živo je namreč minilo dvajset let –, se je izkazalo, da od treme in strahu niti ust ne morem odpreti. In smo v hladilniku Mini teatra, kjer je bil koncert, poiskali alkoholni analgetik.

Zimski vrtovi.

Rada jih imam. Ne samo tega, v katerem sediva, ampak tiste velike steklenjake, po katerih se lahko dolgo sprehajaš. Rada imam 59 tisoč zelenih odtenkov. Cvetov ne maram, različni odtenki zelene pa me pomirjajo.

Imate radi Keren Ann? Ko prepeva My name is trouble, to počne s hitrim tempom, igrivo, tako kot je treba povedati najbolj zajebane reči – ugibam, da vam je morda v tem podobna …

Kadar lahko zapletene in boleče stvari poveš enostavno in z zdravo dozo samoironije, se mi zdi najbolj prav.

Nedavno sem v nemških časopisih prebrala imenitni kritiki o vaši predstavi avstrijskega dramatika Franza Grillparzerja Ljubezni in morja valovi v Leipzigu.

Če vam povem po pravici, ko sem prebrala dobro kritiko naše predstave v Frankfurter Allgemeine Zeitungu, ki se mi je s svojo kulturno prilogo vedno zdel časopis vseh časopisov, sem v kavarni še dolgo, dolgo ponosno sedela s svojo kavo in razgrnjenim časopisom.

Za prelomno v vašem umetniškem prodoru veljata slovenski praizvedbi Horovitzeve igre Indijc hoče u Bronx (SNG Mala drama) in Albeejevih Treh visokih žensk (MGL). Kako ju gledate retrogradno?

Bila sta moja božja sreča. To, da se ti tako zgodaj v karieri zgodita zaporedoma teksta, ki ju tako razumeš, in igralska ekipa, ki ti je tako blizu, je čista sreča. Ampak če pomislim nazaj, kdo ima največjo zasluge za to, da sem, čeprav brez izkušenj, oba teksta zrežirala dokaj suvereno in z lahkoto, je to Meta Hočevar s svojimi scenografskimi rešitvami. Indijca je prestavila iz gledališča v Nemško hišo in s tem dala predstavi nenavaden ambientalni verizem, v Treh visokih pa mi je s tem, ko ni sezidala realistične sobe, v kateri umira stara gospa, temveč je zgradila abstrakten prostor, omogočila prostor za sanjske slike, ki so zgodbo razpirale v novo dimenzijo. Zadnja slika prestave, kjer se sence Štefke, Jožice in Mirjam na horizontu združijo v eno, pa je zame še do danes ena najlepših slik, ki sem jih kadar koli naredila.

Je maketa, ki ste mi jo pokazali, še preden je na mizo prišla kava, tudi njen štih?

Ja, je. Pri njej sem se prvič naučila, da je gledališki prostor prostor, ki mora omogočiti dogodek. Ki nikoli ne sme biti posnetek realizma. Če pa že je, moraš vedeti, zakaj to počneš. Čudež se začne s figuro v prostoru. Po akademiji sem jo prosila, ali ji lahko asistiram, in mislim, da sem to počela tri ali štiri leta. Če ne bi bilo nje, najbrž ne bi delala v gledališču.

Zdi se, da je ženska energija kar pomembna pri vašem delu.

Enako kot moška. Svoje delo razumem kot neke vrste erotiko. Če se ta vzpostavi med menoj in tekstom in kasneje med menoj in ekipo, sem srečnejša in pogumnejša. Tako in tako sem v življenju bolj posranec …

Kaj naj bi zdaj to pomenilo? Človek ne bi rekel …

Pa sem! Sodelavci me zafrkavajo, da nejevero v talent pokrivam s pridnostjo, ker je pridnost ženska lastnost. Pri meni je tako: če me je predolgo strah, nikoli nič ne naredim.

Česa vas je strah?

Ves čas dvomim o tem, da si ta norost, ki jo nedvomno premorem, zasluži javno realizacijo. In če se zaljubim v tekst ali igralce, ta dvom hitreje mine.

Kaj so prijatelji?

V mojem življenju so to ljudje, ki si upajo in jim dovolim, da mi povejo, da ga kje res pošteno sviram.

Kaj pa tisti Prijatelji Koboja Abeja, ki jih režirate v gledališču?

Ti so zelo drugačni od mojih. Prijatelji , ki jih delamo zdaj v SNG Drami, pa so precej čudaški. Organizirana skupina ljudi vstopi v stanovanje samskega moškega. Ne zato, da bi ga okradli, ampak zato, da bi ga naučili živeti v skupnosti. In ker se ne podredi, ne privoli v podrejanje svojih interesov interesom skupnosti, mora seveda umreti.

Kako ste prišli do tega teksta?

Bil je eden v šopu tekstov, ki sta mi jih poslala dramaturginja Eva Kraševec in umetniški vodja Eduard Miler. Ta spretni in duhoviti, absurdni zapis obeh skrajnosti družbenega – posameznika, ki je fokusiran samo na svoje želje in potrebe, ki ni pripravljen ničesar deliti, in na drugi strani organizirane skupine, ki osebne interese podreja skupnemu, lahko pa v imenu skupnega interesa brez kazni krade in mori, se mi je zazdel zanimiva slika časa, v katerem živimo in ki tudi ni zmožen optimalno zložiti teh dveh skrajnosti.

Stroka pravi, da ste najuspešnejši pri postavitvah slovenskih praizvedb nove evropske in ameriške dramatike.

Eh, to je samo zato, ker mi niso dali režirati velikih klasičnih tekstov z ogromnimi zasedbami. Ne vem, ali naj vas prosim, da boste tu napisali smeh, ali bom pri avtorizaciji napisala, da sem se hecala. Mogoče je to zato, ker sem po duši filmar in me tudi na odru zanima filmski jezik plana, kontraplana, dvoplana, bližnjega kadra, vožnje, reza … Mizanscene postavljam tako, da jih kadriram. Zato imam tako velikokrat premične in vrteče scenografije. Velika večina sodobnih tekstov, predvsem ameriških, je pravzaprav pisanih kot filmski scenarij. In s svojo logiko kadriranja jim mogoče lažje sledim.

Kateri so trenutki v življenju sodobnega človeka, ki so, postavljeni na gledališki oder, ključni? So to še vedno iste shakespearjanske situacije in njih okoliščine – hudobija, prevara, prešuštvo, ljubezen, ljubosumje, dobrotljivost, ki nas vedno spravljajo na kolena?

Prav gotovo. Čustva, ki ste jih omenili, so imeli Grki, tako kot jih imamo mi danes; spremenila se je verjetno pojavna oblika, kako jih človek izkazuje, in spreminjajo se norme, ki stigmatizirajo katero od njih.

Kdaj se je svetovna dramatika v pojavnih oblikah človeškega obnašanja radikalno spremenila?

S pojavom meščanske drame, ko se fokus obrne v intimno sfero in psihopatologijo posameznika. Ta obrat v lastna čreva je danes izpit in scuzan do skrajnosti, tudi v družbi. Načrtno gojenje patološkega narcizma, nenehno ukvarjanje s sabo, je pripeljalo do popolne nezmožnosti artikuliranja družbenega. Javno, ki ga živimo danes, je samo še beden skupek kavarniške hermenevtike, tračev, v javni interes zavitih osebnih koristi. Živimo v času, ki počasi ne potrebuje več vedenja in ne pozna odgovornosti.

Kaj mislite s tem?

Da je za kakšno stvar, ki si jo želimo početi, na primer, potrebno tudi znanje, talent, dolgotrajno delo, ne samo podivjana želja in pet samooklicanih tv strokovnjakov, ki te v instant tečaju naučijo vse, kar moraš vedeti o stvari, na tebi opravijo obvezno stilsko preobrazbo, in ko si opravil še motivacijski tečaj, si pripravljen, da lahko zavzameš svet. In horda marketinških in piar strokovnjakov ti bo pomagala vsak tvoj spodrsljaj spremeniti v zaroto tvojih zavistnih nasprotnikov. Tako ti seveda ni treba prevzeti nobene odgovornosti za svoja dejanja. Mi, v trivijo potopljena zainteresirana javnost, smo iz dneva v dan bolj nebogljeni in nekompetentni. Ljudi sodimo, kot Heglovi hlapci, samo še po gatah.

Pravite, da živimo v času, ki izriva dvom, v času, ko mora človek vsak dan nekaj narediti za kapital, obenem pa se posameznik v trenutkih krize, ko ne ve, kam bi krenil, počuti popolnoma odvečnega in hkrati verjetno postane velika proračunska obremenitev za sistem. Kaj stori umetnik v takem momentu?

Tisto, kar me v resnici spravlja v obup, je stampedo na rezultat. Imperativ, da moraš biti v vsakem trenutku uspešen. Za vsakega ustvarjalca, za vsakega človeka sploh, je bistveno, da sme in mora zaiti v slepo ulico, se zabiti v zid, da bi lahko našel nekaj novega. To je nekaj normalnega. Ni treba takoj leteti v knjigarno po knjige za samopomoč. Ne dovolimo več, da bi stvari imele svojo logiko in svoj čas. Pri kreaciji je tako, da je čas, ko nimaš pojma, kako in kaj, nujen. Da se sploh lahko rodi nekaj unikatnega. V današnjem svetu pa nam na silo tlakujejo avtoceste varnih poti, po katerih naj bi čim hitreje prišli do že preverjenih rezultatov … Danes razumemo dvom ali neuspeh, kot da je to nekaj sramotnega.

V času enominutnih spotov in zvezd, ki pogojujejo svetovni nazor, uprizarjati besedila, ki še imajo idejo o svetu, ne samo o slavi, gotovo ni lahko.

Moje trdno prepričanje je, da si lahko mladi in uspešni slovenski glasbenik, ki s svojimi narodnozabavnimi prijatelji lahko napolni vsako jaso, senik, trg in stadion naše dežele, misli o kolegih kreativcih, ki so odvisni od državnega proračuna, kar si hoče. Če pa lahko v medijih soli pamet z nasveti, »fantje, pejte, pa napište nekej, kar bo ljudem všeč«, je nekaj narobe. Vendar ne z njim, temveč z družbo, v kateri so mediji prisiljeni objavljati take bedarije. Zato se mi zdi, da smo dolžni, kjer se le da in dokler še sodimo v javno dobro, opozarjati na ta širši kontekst, dolžni širiti pogled. Trenutno me fascinirajo teksti, ki so bili pisani nekje od leta 1910 pa do začetka vojne. Von Horvath, kako fenomenalno riše freske časa …

Schnitzler …

Ja, gre za podobe časa, v katerih natančno rišeta atmosfero, kjer je recimo rojevanje fašizma logična posledica časa, ne pa bolan eksces.

Nikdar prej se nisva srečali, ampak pogovarjava se dobre pol ure, in zdi se, da se z dvomom in negotovostjo, ki vas navdajata, in z radostnim nemirom, ki je prisoten pri vašem ustvarjanju, nekako skušate upreti pričakovanjem in ziheraštvu, ne samo umetniških vodstev … Upornica?

(smeh) Sploh ne! Sem provincialna malomeščanka. Nikdar nisem znala prepoznati trendov, kaj šele da bi jih ustvarjala … Že vse od takrat, ko sem pela, sem bila vedno za časom. Takrat ko sem sama pisal neki pokvečen folk, se je rojeval novi val, za božjo voljo …

Do tja še prideva …

Sem pa človek, ki ga zanimajo koncepti, konteksti, človek, ki ga veliko bolj kot osebne zgodbe fascinirajo velike freske, velike slike časa. Zato imam rada Altmana, Kubricka, Hermanna Brocha, Gü nterja Grassa, Dostojevskega, Lenza, Canettija … Ko človek bere te velike tekste, vidi, kako čas uokviri človeka, ga upogne in pripravi na delovanje, tako da bo ustrezal njemu. Včasih se v gledališču zgodi, da teksti, ki jih dolga leta nismo igrali, nenadoma postanejo moderni. Zato ker se je v nekem obdobju v družbi dogajalo nekaj, kar je podobno temu, kar se dogaja danes … Prav strašljivo je dejstvo, da se recimo Von Horvatha spet na veliko igra.

Če se v tem smislu vrneva k teatru – obstaja rdeča nit, ki veže sodobno dramatiko?

Težko odgovorim na to, ker je ne poznam zadosti. Zdi se mi, da je postdramsko počasi v odhodu. V novi dramski pisavi se, kot bi rekla moja dramaturginja Mojca Kranjc, še poznajo brazgotine postdramskega, kako se bodo zacelile in v kaj se bo preoblikovala, pa ne vem. Bo to ponovna potreba po zgodbi, po metafori, artikulaciji družbene strukture? Vsekakor pa me vznemirja to, da se bo pokazalo zelo kmalu.

Za sodobni dramski lik ni toliko značilno, kdaj govori, ampak kdaj molči. Se strinjate?

Kot da bi bila v molku skrita moč neizrečenega in odlog je vedno obet silovitejšega izbruha. In silovite izbruhe imamo danes v teatru radi.

Kakšni teksti terjajo večji delež režiserjeve avtorske interpretacije?

Vem, katerih tekstov se bolj bojim. To so gotovo tisti, ki imajo daljšo zgodovino. Najbrž sem se Brechtove Malomeščanske svatbe bolj bala kot kakšnega teksta, ki je bil napisan pred petnajstimi leti. To, kar sovražim, imam pri svojem poklicu rada. Vsakokrat ko režiram, me je enako strah. Ne pomagajo mi ne izkušnje ne nagrada.

Zakaj je tako?

Ne vem. Vsakokrat grem vse na novo in nič ne znam. To imam rada, a je hkrati tudi zelo naporno.

Ampak kar nekaj vaših kolegov vas vabi na svoje vaje, da jim poveste svoje mnenje o tem, kar počnejo. In to sem prvič slišala pred kakšnimi desetimi leti …

Saj sem vam rekla, da manko talenta nadomeščam z marljivim delom. In za marljivo delo so potrebne natančne analize. Spet ne vem, ali bi morali tukaj zapisati, hecam se. Tudi brez šale res mislim, da je moja ustvarjalna norost veliko manjša od moje sposobnosti analize. Moj lastni svet mora biti podprt z analizo. Zdi se mi, da me to zavaruje, da mi to pomaga najti mejo med tem, kot nekdo reče v predstavi Oblika stvari, ki sem jo režirala, da res nekaj poveš, in tem, da zbujaš pozornost. Zelo spoštujem poustvarjalce, ki znajo biti spoštljivi do materiala, s katerim delajo. Da ne gre samo za podivjan ego, ki se meče po tleh kot razvajen otrok v supermarketu. Teksti, ki jih režiramo, so precej starejši, kot so stara naša življenja. Naučila sem se biti spoštljiva do teh tekstov. In z leti asistiranja v gledališču in še bolj pri filmu sem se kot pomočnik naučila razumeti tujo glavo. Ko sem nehala razmišljati, kako bi kaj zrežirala sama, temveč sem začela predvidevati, kako bo to napravil kolega, ki mu asistiram, sem postala boljši pomočnik in širši človek. Naučila sem se, to mi ni bilo podarjeno …

Kaj pa vam je bilo podarjeno?

Melanholija. Če sem zares kaj lahko, sem lahko nobel melanholična.

Bi držalo, da smo to, kar smo, zato ker so naši predniki bili to, kar so bili?

Tudi, in ne samo to, veliko več. To, da sem vse bolj podobna svoji mami, me seveda ne veseli kaj posebej; to, da je v meni po drobcih spravljena zgodovina vse moje familije, pa že malo bolj. Šele v zadnjem času opažam, da nosim tudi drobce dežele, kjer sem doma. Spomnim se, ko sem nekoč v New Yorku brala intervju z Goranom Stefanovskim. Ena novinarska rožica ga je vprašala, ali lahko v enem stavku opiše Balkan. In je odgovoril: »To je geografsko območje, kjer se že generacije nihče ni rodil in umrl v isti državi.« Tudi z menoj bo tako. In imela sem še to srečo, da je bila država, v kateri sem se rodila, strukturirana po skupnem interesu – imela je seveda tudi temno stran meseca –, ta, v kateri živim zdaj, pa je strukturirana po lastnih črevih in malih lopovih. Zdi se mi, da je moj prezir do načelnega domovinskega ponosa posledica tega, da tu nobena država ne ostane tako dolgo, da bi jo res lahko vzljubil.

Kakšen svet zaznavate, ko zjutraj stopite na Vegovo ulico pred portalom?

Majhen. To je stvar, ki me v tem prostoru resnično plaši in ki jo najprej začutim, ko se vrnem iz intenzivnega življenja v večjih okoljih. Vsakokrat, ko se vrnem, vidim, da smo vedno manjši. Začeli smo delovati kot ena posrana, provincialna, zarukana družina. Vsak ima svoj vrtiček in vsak tolerira drugega, tako kot se to v družini pač počne, »saj je zoprn, ampak je naš«. In kralji na Betajnovi so zdaj državni, ne več primestni ali trški fenomen kot pri Cankarju.

Kje tekst potrka na vaše življenje, da izberete interpretacijo?

Zelo različno. Včasih v ideji ali slikici, ki jo zagledam, ko berem. Tako kot pri tem tekstu, ki sem ga režirala nazadnje. Skupina ljudi, ki na koncu umori posameznika, je ves čas prijazna, pasivno agresivna, polna politično korektnih floskul. In v trenutku sem jih zagledala, kako se smehljajo. Ker pasivno agresivnost pa res sovražim. Času, v katerem živim, zamerim, da namesto čustev gojimo sentiment in nostalgijo, etičnost pa zamenjujemo z moraliziranjem in politično korektnostjo, ki je še manj perfidna in bolj butasta od moralizma.

Doma ste iz lepih krajev, Metlike …

Ja, pri nas čas drugače teče, zato je tako lepo. Metlika je čudna, zdrava mešanica kmečkega in malomeščanskega, kar ti da širok spekter vzorcev, v katerih se znajdeš. Čeprav sem dolgo potrebovala, da sem prebolela to, da sem doma iz province.

Provincialka, ki je nekoč zmagala na Subotiškem glasbenem festivalu.

(smeh) Pela sem Dežuje, ki se je spomni Andrej, samo da se nisem spremljala s svojo kitaro, temveč so zanjo napisali aranžma. In aranžma je zvenel kot zbledela Joni Mitchell iz Kikinde. Nastopila sem skupaj s skupinami novega vala, tam so se prvič pojavili Idoli, Haustor, Film, Električni orgazam, Šarlo Akrobata ... Ko sem potem dobila nagrado za interpretacijo, so mi pet minut žvižgali, v veliki športni hali. To je torej kar športno veliko občinstva, imela pa sem sedemnajst let. Takrat mi je v glavi odzvanjalo, »to zdaj moj oče gleda po televiziji, to zdaj moj oče gleda po televiziji, to zdaj moj oče gleda po televiziji« ... Mislila sem, da bom kar umrla.

Kako ste prišli do tja?

Z vlakom. In potem sem ure in ure sedela na vaji benda, ki naj bi me spremljal. Ko so odigrali vse komade, sem še vedno sedela in čakala. Potem me je šef benda vprašal: »Šta ti još sediš tu?« »Niste odsvirali moju pjesmu,« sem odvrnila. »Kako ti se zove komad?« »Dežuje.« »Pa svirali smo to več pre tri sata, šta se nisi javila?!« Nisem prepoznala lastne skladbe. In še v finalu mi je Gabor Lendjer, ki je dirigiral bendu, štel 1, 2, 3, 4, zdaj! Si mislite, da sem dobila nagrado za interpretacijo za petje, kjer so mi morali kazati, kje naj vstopim, ampak dobila sem velik bronast pokal. Ki ga imam še zdaj. Tako kot Darka, Juro, Srdjana, s katerimi sem prijateljica še zdaj.

A nekoč vam je velika zmešana zvezda hrvaškega rocka po vašem nastopu v Kulušiću rekla, da nikoli ne boste postali zvezda. In ko ste ga vprašali, zakaj, vam je menda odgovoril: »Zato, ker si med publiko vedno poiščeš tista dva, ki sta tu pomotoma.« Kaj naj bi to pomenilo?

Da sem posranka. Nikoli ne znam priti na oder v smislu, »tu sem in zalila vas bom s svojo energijo!«, temveč posrano ždim in si želim, »imejte me radi, samo radi me imejte«.

Ibsenova Gospa z morja po svoje premaguje samoto. Kako jo vi?

Uuuuuh, težko. Zelo veliko sem sama. Pred nekaj leti sem ugotovila, da živim v kufrih. V dveh velikih kovčkih imam samo stvari, ki si jih nosim s sabo v ta grozna najeta stanovanja, kamor me dajo za čas, ko kje režiram. V njih nikoli ne dela internet, štedilnik sestavljata po navadi dve električni plošči – in ena zagotovo ne dela –, najmanj eno okno se ne da zapret in v kopalnici smrdi po vlagi. Najprej jih temeljito sčistim, postavim svojo lučko na nočno omarico in skodelico za kavo in svojo preprogo v kopalnico in svoje svinčnike v svoji posodici ... Ampak navadila sem se biti veliko sama. Poslušam glasbo, berem knjige, gledam filme ali pa gledam skozi okno. Cele noči.

Vidim, da nosite uro s kazalci.

Rada imam kazalce in ure, ki so narejene med letoma 1930 in 1950. Kupujem jih v antikvariatih in na boljših trgih, veliko jih imam.

Povedali so mi, da po vaših premierah igralce in sodelavce poljubite, jim daste darila, če vam jih je uspelo kupiti, darila, ki jih dobite, pospravite v vrečko, greste domov, prižgete cigareto, odprete darila. In se zjočete.

Ja, tako je. Zdaj sem že do potankosti izdelala ta ritual. Usedem se v avtomobil in se peljem. Ko imam dovolj, se ustavim na kakšni bencinski črpalki in potem imajo tovornjakarji, ki so tam parkirani, nepričakovani šov … Odpiram darila in kadim in jokam in jokam. Ko delam v Ljubljani, se pa vozim v krogih po obvoznici, dokler ni čas za zjokat se.

(Tišina. Poslednji žarki sonca prodrejo skozi krošnje zimskega vrta. Tudi na njen obraz, kjer nenadoma zableščijo solze.)

Zakaj?

Utrujenost. To, kar delam, živim. Moje delo je moje življenje. Ko pride premiera, ne zdržim vdora javnosti v intimno. Poberem se, tako da lahko vse spucam sama s seboj. Da sem na varnem.